Radovan Cunja: Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper. Arheološko izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986 -1987 v luči drobnih najdb 5. do 9. stoletja. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, Koper-Capodistria 1996.
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko in Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije v Kopru sta izdala pomembno monografijo za zgodovino Kopra, severnojadran-skega in vzhodnoalpskega prostora. V obsežnem in temeljitem delu so predstavljeni rezultati izkopavanj na bivšem Kapucinskem vrtu v Kopru, ki jih je v letih 1986-1987 vodil Mitja Guštin. Del teh smo spoznali že leta 1989 na razstavi "Koper med Rimom in Benetkami", ob kateri je izšel v kataloški obliki tudi prvi izbor arheološkega gradiva in vzbudil nemalo zanimanja.
Publikacija je le nekoliko dopolnjeno besedilo magistrske naloge, ki jo je R. Cunja opravil pod mentorstvom prof. Timoteja Knifica. Izid lega dela pomeni pomemben premik v raziskovanju slovenske poznoantične in zgodnjesrednjeveške arheologije, saj predstavlja protiutež številnim - v večji ali manjši meri raziskanim - najdiščem tega obdobja v notranjosti Slovenije. Čeprav je bila vloga primorskih krajev v zgodovini tega obdobja že večkrat nakazana, so vendar manjkali neposredni materialni dokazi.
Avtor v začetku podaja izčrpen pregled, ki bralca uvede v dinamiko in večplastnost zgodovinskih dogajanj obravnavanega časa s poudarkom na širšem severnojadranskem območju. Pomemben ni le za zainteresiranega strokovnjaka, ampak bo dobrodošel širšemu krogu bralcev, saj predstavlja trden zgodovinski okvir, v katerega avtor pozneje vstavlja izsledke raziskav.
Zelo izčrpen in informativen je pregled raziskovanj in izsledkov v Istri, kjer opozori na pomembno vlogo, ki sta jo odigrali leta 1884 v Poreču ustanovljeno društvo Societä Is-triana di Archeologia e Storia Patria pa tudi Centralna komisija z Dunaja, po vojni pa predvsem puljski in poreški muzej s posebej izpostavljenima arheologoma, kot sta bila Branko Marušič in Ante Sonje. Sledi pregled raziskav v Sloveniji, kjer je avtorjeva pozornost osredotočena močneje na zahodni del. Tujim bralcem omogoča vpogled v raziskovanje tega obdobja pri nas in podaja najosnovnejšo literaturo, ki lahko služi kot izhodišče za nadaljnji študij. Poleg podobnih pregledov, ki jih je opravil Rajko Bratož in zajemajo predvsem problematiko raziskav zgodnjekrščanskih ostalin, je to v Sloveniji prvi obsežnejši prikaz raziskav.
Temu sledi pregled raziskav v severovzhodni Italiji, s katerim avtor zaokroža svoj uvodni del. Ta je še posebej zanimiv za slovenske arheologe, saj navaja vsa pomembnejša starejša in predvsem sodobna raziskovanja podprta s številno literaturo.
Zaščitno izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu je dalo mnogo dragocenih podatkov o najstarejši zgodovini Kopra in prvi uvid v arheološke plasti, ki ga sedaj počasi dopolnjujejo tudi druga zaščitna raziskovanja. Prvo dokazano poselitev izpričujejo sicer že posamezne poznorepublikanske najdbe, vendar je bolj zgovorna šele poznoantična plast. V ta čas sodijo kamnite zgradbe, katerih zidovi so bili brez maltnega veziva, njihova sredica pa zapolnjena z ilovico. Izstopa velik objekt štirikotnega tlorisa, dolg okoli 20 m. Jame za kole nakazujejo obstoj lesenih objektov pa tudi kombinirano gradnjo v kamnu in lesu. Odkrili so jame v katerih so kopali ilovico, kasneje pa so bile uporabljene kot zbiralniki za vodo. Na nekaj mestih so našli ob stavbah tudi zidane robnike odtočnih kanalov za meteorno vodo.
Gradbeni ostanki zgodnjesrednjeveškega obdobja so bili bolje ohranjeni, a podobni tistim iz prejšnje faze. Ugotovili so več stavb in zametke urbanistične zasnove. Zgradbe so bile eno- ali dvocelične z ognjišči v vogalih. Pri njih je bilo mogoče zaslediti več faz. V bližini ognjišč so pogosto odkrili otroške grobove iz obeh obdobij.
Najobsežnejši del knjige je posvečen vrednotenju drobnih najdb, ki mu ob koncu sledi natančen katalog gradiva. Posebej zanimive so - sicer v Sloveniji slabo poznane - bizantinske najdbe. Omenimo le dve značilni pašni sponi, ki nakazujeta poselitev v času 7.-9. st., ki ga na najdiščih v notranjosti Slovenije tako slabo poznamo. Avtor se posebej pomudi pri številnih ostankih steklenih kozarcev s pecljem na okrogli nogi, ki so poleg bolje opredeljivih kovinskih predmetov velikokrat edini bolje datirani preostanki. Prav tako pomemben segment gradiva predstavlja fina namizna keramika in številne amfo-re. Glede na ostala sočasna slovenska najdišča so zanimive najdbe majhnih vretenastih bizantinskih amfor tipa spatejon. Ob tem se zdi umestno opozoriti tudi na novejši članek T. Knifica, ki je zbral spatejone v Sloveniji, jih pregledno predstavil in datiral (Arh. vest. 45, 1994, 211-237). Nekoliko kratko se zdi odmerjen prostor grobi keramiki, ki je sicer res težje opredeljiva, vendar zato toliko bolj izzivalna, saj predstavlja ostanek gradiva, ki ga najdemo v daleč največjih količinah in v še tako skromnem najdišču. Predvsem podrobnejši študij grobe keramike bo omogočil boljše razmevanje stratigrafskih kontekstov ne samo v Kopru ampak tudi pri številnih drugih slovenskih najdiščih. Danes se je mogoče ozreti že na nekaj manjših preddel, med katerimi je potrebno v Sloveniji posebej izpostaviti Pahičevo obdelavo keramike z Brinjeve gore (Arh. vest. 31, 1980, 89-117). Cunja seje naslonil na Bierbrauerjevo razdelitev gradiva v lnvillinu, ki - čeprav zelo okvirna - omogoča vsaj približno kronološko razvrstitev. Marsikatero analogijo ali dragoceni namig bi bilo mogoče dobiti tudi iz del Helgard Rodriguez, ki se je doslej najbolj celovito ukvarjala z grobo poznoantično lončenino v vzhodnoalpskem območju (prini.
članek v Arh. vest. 48, 1997, 153-177 s tam citirano literaturo in predvsem njeno, žal še ne natisnjeno disertacijo). Morda bo avtorju v pričakovanem drugem delu objave najdišča uspelo s podrobnejšo analizo in primerjanjem kontekstov dobiti več kronoloških opor tudi za grobo kuhinjsko lončenino.
Lepe so tabele gradiva in fotografije izbranih kosov, pridani pa so tudi pregledni načrti arheoloških ostalin z označitvijo posameznih faz. Posebno vrednost daje knjigi tudi vzporeden italijanski tekst, ki ga na koncu knjige dopolnjuje še majhen angleški povzetek.
Vrednost dela ni zgolj v odlično izdelanem katalogu gradiva izkopavanja ampak to nalogo prerašča s temeljito interpretacijo izkopanih ostalin. S pestrim in bogatim ter časovno dobro uvrščenim gradivom bo postalo referenčna knjiga za sorodna najdišča, in eno izmed izhodišč poglobljene interpretacije drobnega gradiva v širšem severnojadranskem območju. Velika škoda je, da je objavljeno zgolj drobno gradivo, manjka pa analiza stratigrafije in detajlnejša predstavitev arhitekturnih ostalin, kije nekaj preglednih načrtov in fotografij ne more ustrezno dopolniti.
Ob prebiranju predstavljenih izsledkov, se mi je zastavljalo posebej vprašanje kontinuitete naselbine v obravnavanem času (5.-9. st.), na katero avtor odgovarja pritrdilno (str. 129). Ob tem bi bilo zanimivo izvedeti, ali je mogoče v stra-tigrafiji in arhitekturi podrobneje določiti naselbinske plasti poznoantičnega obdobja. Zdi se, da bo šele kartiranje časovno bolje opredeljenih najdb v povezavi s stratigrafskimi podatki dalo odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje in pokazalo intenziteto življenja v posameznih fazah pa tudi even-tuelno kontinuiteto od 4. st. dalje, kot je zdaj mogoče razbrati glede na sicer neenakomeren, vendar z datacijami posameznih predmetov zagotovljen tok najdb skozi celotno obdobje. Ali imamo opraviti res s povsem kontinuiranim razvojem naselbine? Zanimiva bi bila primerjava s postojankami v notranjosti Slovenije. Tam gre največkrat za dve ločeni obdobji (prvo iz časa okrog 400 in drugo predvsem iz 6. St.), vmes pa naselbine niso bile - vsaj v celoti - poseljene. Ali ni morda tak slučaj tudi pri Kopru, ki prav tako sodi v kategorijo poznoantičnih utrjenih postojank, le da so tu prebivalci izkoristili naravno obrambo, ki jo je ponujala lega na otoku, v notranjosti pa strmine hribov na katerih so bile naselbine zgrajene? Najdbe, ki bi jih bilo mogoče zanesljivo datirati v sredino in drugo polovico 5. st. manjkajo. Glede na primerjave z Invillinom, ki jih je avtor opravil, bi bilo zato smotrno nakazati časovna horizonta, ki sovpadata s fazama II in III na tem najdišču. Zgodnjesrednjeveške stavbe so bile zgrajene na ruševinah rimskih (str. 43). So bile mlajše stavbe zgrajene takoj po uničenju ali mnogo kasneje? Iz gradiva je to nedvomno težko izluščiti, zato je treba biti previdnejši pri uporabi pojma kontinuiteta. To se mi zdi potrebno posebej podčrtati, saj kar prevečkrat pristajamo na neko povsod prisotno kontinuiteto, zato ker so na najdišču zastopani - pa čeprav le posamezni - elementi iz časa 5. do 9. st., pri čemer pa največkrat ne upoštevamo problematike prežitkov. Prav opozorilo na lakune, na možne vrzeli v kontinuiteti, bi veliko prispevalo k poznavanju dejanskega toka poselitve.
Toliko o problemu kontinuitete, ki ostaja po mojem mnenju odprt vsaj do zaključne publikacije o najdišču, kjer bo stra-tigralska analiza ob upoštevanju dobro določljivih najdb iz časa okoli 400 in iz 6. st. morda dopolnila ali spremenila dosedanje izsledke.
Potrebno se mi zdi opozoriti tudi na neustrezno rabo nekaterih strokovnih terminov. Najprej kar v naslovu zapisano "poznorimsko obdobje", za katerega v tekstu vidimo, da pomeni pravzaprav "poznoantično", na str. 41 pa je njegovo trajanje opredeljeno s 4.-6. st. Ne glede na veliko različnih tolmačenj tega v terminološkem pogledu spornega obdobja, moramo upoštevati dejstvo, da živimo v srednji Evropi, kjer se je za čas med 300 in 600 uveljavila označba "poznoantično obdobje".
Pojem "pozne antike" (kateremu v vzhodnem delu imperija ustreza "zgodnjebizantinsko obdobje"), je danes prešel v splošno uporabo (nemško Spätantike, francosko Antiquite tardive, in le deloma pri Angležih - "Late Antiquity" (prim, pri B. Word Perkins, From Classical Antiquity to the Middle Ages, Oxford University Press, 1984, 2) in je nedvomno vsebinsko ustreznejši kot pri Angležih pretežno uporabljani "Late Roman Empire". Poznorimsko obdobje pač označuje zaključni del zgodovine rimske države, medtem ko je termin "pozna antika" mnogo kompleksnejši pojem, ki uveljavlja to obdobje kot tretji samostojni del stare zgodovine, poleg grškega in rimskega obdobja (prim. A. Demandt, Die Spätantike, Handbuch der Altertumswissenschaft III, 6, 1989). Ta raba je v našem območju že dolgo prisotna in povsem uveljavljena, zato bi bilo potrebno drugačno poimenovanje dodatno razložiti in argumentirati.
Prav tako se zdi zastarel izraz "starokrščanska" doba. Lepše in ustrezneje zveni "zgodnjekrščanska" doba in "zgodnjekrš-čanske" najdbe. Tako Nemci uporabljajo "Frühes Christentum", Angleži pa "Early Christianity".
Neposrečena je tudi formulacija, ki jo često zasledimo v slovenski literaturi, namreč o "prehodnem obdobju" med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom. Takšnega obdobja seveda ni, saj je prav čas pozne antike s preseljevanjem ljudstev prehodno obdobje med antiko in srednjim vekom. Označbi "pozna antika" in "zgodnjesrednjeveško obdobje" pa se že tako časovno deloma prekrivata.
Izraz "refugij", še pred nedavnim tako pogost v naši literaturi, bi bilo bolje izpustiti in zamenjati s kakšnim drugim. Sočasni viri tovrstna "pribežališča" označujejo s castra ali ca-stella, včasih celo oppida ali civitates. Če hočemo ostati objektivni, je zato zaradi številnih različnih tipov, med katerimi so tudi pribežališča, najbolje uporabiti opisni izraz "višinske utrjene postojanke". Predlagam, da izraz refugij opustimo, saj njegov značaj niti približno ne označuje bistva večine poznoan-tičnih postojank.
Podane terminološke pripombe skušajo opozoriti le na nekatere probleme in nedorečenosti s katerimi se pogosto srečujemo pri obravnavi poznoantičnega ter zgodnjesrednjeveš-kega obdobja in nikakor ne zmanjšujejo vrednosti recenzira-ne knjige. Ta je - in to je treba poudariti še enkrat - imeniten doprinos k razumevanju obeh obdobij v Sloveniji in posebej v Primorju, saj šele s temi izsledki dobivamo celovito podobo tedanje poselitve. Predstavlja vzgled za številna časovno sorodna najdišča po Sloveniji, ki so bila sicer že izkopana, pa že leta ali tudi desetletja čakajo na temeljno objavo.
Najdišče Kapucinski vrt v Kopru skupaj z drugimi že raziskanimi najdišči odlično zaokroža vedenje o pomembnem obdobju, ki krije odgovore na mnoga temeljna vprašanja slovenske identitete. Nestrpno pričakujemo še manjkajoči del raziskav, ki bodo dopolnila podobo najdišča in ob upoštevanju novejših raziskav na koprskem predstavila tudi eventuelne dopolnitve ali korekture.
Slavko CIGLENEČK1