KO SE ODPREJO OČI.
Vsnul sem zadnji sen v mrzlem trepetu. Vzbudil sem se na onem svetu.
Kaj sem videl, kaj sem doznal? Na kolena sem pal in jecljal:
Kako sem ubog, ubog,
kako si dober, neskončno dober, Bog!
Jos. Lovrenčič,
ORANŽE POJO:
Štiri oranže — zlatorumene, sočnovabljive, pesem pojo mi:
»Zunaj sije pomlad,
— mlad, — mlad, — mlad;
zunaj večerni mir, — nemir, — nemir,
Pesem brez konca.
nemir.«
ENOLIČNO ŽIVLJENJE.
(Staroegiptovska slika.)
Vrsta gre za vrsto: Vsi možje so eden, vsi koraki eden, vsi gibljaji eden, vsi obrazi eden.
Samo valpet,  ki gre za njimi s težkim bičem v roki, se od njih razlikuje.
Ivan  Sadar.
ŠUMEČI ŠKOLJKI.
Sumiš, šepečeš, poješ tiho, zdaj močneje poemo vzvišeno vesoljnega morja; zdaj rahlo: to je plesk valov ob brežne meje, zdaj burno: to je hrum razpenjenih voda.
Sumeča školjka morska, duša si pojoča: iz večnosti morja te je priklical Bog; v ljubezni nežno-tiha, v srdu burno-vroča, tvoj spev — je večne pesmi le odmev ubog,
Iz nje šumi, zveni in vanjo se izliva,
in v njej v zagrobnem molku spev zamrl bo tvoj,
Zamrl ? Utihnil ? Ne! Le pesem večnoživa
bo vplela glas njegov v akord prekrasni svoj.
Milan Kuret.
<@»     253     <©»
34