DELO ZAKONSKE SVETOVALNICE
Da bi se bolje razumeli
Šest let je minilo, odkar je bila v naši občini u$tanovljena zakonska svetovalnica. Le-ta deluje v okviru centra za socialno delo, svoje pro-store pa ima v stavbi občinske skupščine na Proletarski 1 v III. nad-stropju. Tu delama štiri delavke: dve psihologinji in dve socialni de-lavki. Naše delo lahko razdelimo v nekaj vsebinskih področij.
Predzakonsko  svetovanje  je
ena od novosti, ki jih je opredelil novi zakon o zakonski zvezi in dru-žinskih razmerjih. Namen tega je, da se mladi, ki stopajo v za-konsko zvezo, čimbolje pripra-vijo na skupno življenje, na hu-mane odnose med spoloma in med ljudmi nasploh. Seveda tega cilja v obliki, ki je mladim sedaj na razpolago, ne bomo mogli doseči. Svoj pomemben delež morajo dati vzgojno-izobraže-valni zavodi, posebno srednje-šolski, pa tudi v okviru delov-nih organizacij in krajevnih skupnosti bi kazalo obuditi t.im. šole za življenje oziroma za star-ševstvo s temami, ki bi bile izbrane po interesu in starosti udeležencev.
V Ljubljani imamo predza-konsko svetovanje urejeno v dveh oblikah: kot individualne pogovore v zakonski svetovalnici in kot širše informativno delo, ki poteka vsak teden v prostorih magistrata. V dveh dneh oziroma dvakrat v dveh urah so mladi in-formirani o psiholoških dogaja-njih znotraj zakonske in družin-ske skupnosti, o načrtovanju in vlogi družine, starševstva, o pravnih pogojih in posledicah sklenitve zakonske zveze ipd. V Ljubljani se prav sedaj dogovar-jamo o izboljšanju tako organi-zacije kot vsebine dela na tem področju.
Druga novost, ki jo je uvedel zakon v delo zakonskih sveto-valnic, so t.im. spravni poskusi pred razvezo zakonske zveze. Po  zakonu  je spravni  poskus
uspel, če se zakonca pomirita in tožbo umakneta. To je lahko cil j, če so med zakoncema še prisotne čustvene vezi in če sta uspela sama ali s pomočjo strokovnja-kov rešiti medsebojne nespora-zume in konflikte. Ce pa temu ni tako, je za nas uspeh, če zakon-cema pomagamo, da se čimbolj humano razideta in da se uspeta dogovoriti o najpomembnejših stvareh, ki zadevajo otroke. V postopku za razvezo moramo sodišču posredovati tudi mnenje glede otrok. Tudi tu je naš cilj starše pripeljati do tegaš da se o svojih otrokih dogovorijo sami in ne prepuščajo odločitve zgolj so-dišču.
Če upoštevamo dejstvo, da sta zakonca, ki sta v razveznem po-stopku, drug do drugega pre-težno čustveno negativno razpo-ložena, vemo, da spravni poskus ni enkratno dejanje in tudi za-konski odnos ni prekinjen že z razvezno sodbo. Kolikokrat se srečamo z zakoncema, skupaj ali z vsakim posebej, je odvisno od mnogih dejavnikov, nenazadnje od tega. kako dolgo nek človek rabi, da svojo stisko in razočara-nje premaga in je sposoben za-četi življenje v novih razmerah.
Čim bolj napeti odnosi vladajo med razvezanima zakoncema, oziroma dokler njun odnos — tudi življenjsko in ne le pravno, ni zaključen, toliko težavnejše in daljše je obdobje, ko sta se starša zares sposobna pogovarjati o svojih otrokih in delati prf dvsem v njihovem interesu. Strokov-njaki v svetu ugotavljajo, da ne-
kako v treh letih bivša zakonca večinoma le uspeta prekiniti svoj nekdanji odnos.
— Kako otroci doživljajo ta čas napetih in nestrpnih odnosov med starši in so tudi sami vklju-čeni v to njihovo igro, vidimo iz vsakodnevnih          življenjskih
zgodb. Posebno poglavje so na-mreč stiki med otroki in s tistim od staršev, s katerim ne živijo. Tudi to je del naše dejavnosti, če se starša sama ne moreta spora-zumeti. O tem bi kazalo kaj po-sebej napisati, zgolj v ilustracijo pa primer, ki je v svojem osnov-nem doživljanju značilen tudi za mnoge druge.
Po več letih se je pri podpisani ponovno zglasilo že polnoletno dekle, ki je zaposlena in ima svojo družino. Pred leti sem sku-šala njej in staršema pomagati pri tem, da bi stekli stiki med njo in očetom. Pa ni šlo. Ne le zato, ker je oče odnehal, oziroma se za hčerko ni zmenil, kot je trdila mati. Sedaj je povedala sama: »...Česem mami samo omenila očeta, je kar spremenila obraz. Vem, da je bila prizadeta ker je odšel od naju. Zato je nisetn ho-tela prizadeti še jaz. Nisem ho-tela z njim in videla sem, da je bila mama spet bolj vesela. Po dolgih letih sva se spet srečala. Sedaj bi drugače ravnala.«
To je le ena od zgodb, vsaka zase pa ima svoje značilnosti.
. Posebno hud problem po ra-zvezi nastopi tedaj, ko ostaneta razvezana zakonca še naprej v skupnem stanovanju, pa v pri-merih, ko je prisotna agresija enega ali obeh staršev, kjer do-muje alkohol ipd. Nemalokrat so prav take družine dobile solidar-nostno stanovanje, po razvezi pa spet pričakujejo ponovno pomoč
družbe. Očitki, da je »problem rešen, seveda pogosto padejo n nas, saj je »sociala« nemalokra grešni icozel za vse, kar je v dru žini in družbi težko rešljivega
V  naše delo je vključena tud vsakoletna  valorizacija  preživ nin, ki so bile določene s sodbc ali poravnavo na sodišču ali s< bile sklenjene z dogovorom pr centru za socialno delo.             a
V  zakonsko svetovalnico pri hajajo po pomoč tudi tisti posa mezniki, ki so v svojem zakom ali družini naleteli na težave i; jih sami ali skupaj s partnerjen. ne znajo rešiti. Pa tudi večina teh je takih, ki so že začeli razmišljati o tem, da bi se razvezali. Lahko rečem, da so se v tem obdobju oglašali v svetovalnici Ijudje tik pred razvezo in je bilo zato tudi naše   delo   usmerjeno   bolj   v pomoč pri reševanju razvezne in porazvezne problematike.
Namen ustanovitve zakonske svetovalnice je tudi, da se ljudje obračajo po pomoč tedaj, ko za-čutijo, da medsebojnih proble-mov in dilem partnerskih odno-sov ne znajo rešiti, so si pa med seboj čustveno še blizu in želijo ohraniti svojo partnersko in dru-žinsko skupnost. Verjetno je med nami še vse preveč prisotno dejstvo, da o svojih intimnih te-žavah nismo pripravljeni govori-ti, posebno ne pred tujimi ljud-mi. A kaj, ko pogostokrat vlada podobno gledanje tudi dotna, pri tistih, ki bi si morali biti med seboj bližji in bolj iskreni. Tako pa pogosto pride do odprtih po-govorov tako dotna kot pri nas dokaj pozno, včasih prepozno za nadaljnjo graditev neke skupno-sti. Tudi zato, da bi se ljudje na-vadili čimbolje živeti drug z dru-gim in drug ob drugem, je po-trebno lepo zamišljeno predza-konsko svetovanje dograjevati in širiti v razna okolja, razvijati pa tudi širjenje znanja o partnerskih in družinskih odnosih. To pa so tudi naše dolgoročne usmeritve, ki jih bo mogoče uresničiti le v sodelovanju z več dejavniki.
IVANKA CURK