J. T. Turkuš, slovenski pesnik.
(Spisal  F. S. Šegula.)
J ovan Tone Turkuš se je porodil i3.pros. 1. 1849. na Ptujski (Črni) gori na Štajerskem. Pohajal je gimnazije v Mariboru, v Celju in v Gradcu, visoke šole pa v Gradcu in na Dunaju. Po dovršenih vseuČiliških naukih (1. 1875.) je potoval po Italiji, mudil se pol leta v Parizu, pol leta v Londonu, da se je uril v modernih jezikih in spoznaval veliko-mestno življenje. Nameščen je bil potem osem let in pol v Ljubnem (Leoben) kot na-mestni učitelj in profesor na realni gimnaziji in privatni docent za francoski in angleški jezik na tamošnji akademiji. Sedaj biva že od 1. 1884. v Gradcu kot profesor na veliki realki in docent modernih jezikov na tehnični visoki šoli. V šolskih počitnicah pa si poišče kak kotiček lepe slovenske zemlje, kjer se odpočije, ljubljen od domačinov kot skromen značaj in zvest prijatelj.
Dasi mu je njegov poklic nakladal veliko dela, vendar je deloval Jovan T.Turkuš od mladeniških let do danes s posebno radostjo na slovenskem slovstvenem polju. Že kot Četrtošolec v Celju je spisal leta 1867. žaloigro Veronika Desenicka in dobil od slavnega kranjskega deželnega odbora razpisano nagrado. L. 1871. je izdal kot osmošolec v Gradcu Vojska in Mir, melodram v treh podobah, ter ga posvetil „svojemu stricu in milemu dobrotniku, častitemu gospodu (župniku) Jožefu Turkušu." Slovenski listi, posebno obširno še „Slovenski Narod", so delce preso-»DOM in SVET" 1894, št. 20.
j ali jako laskavo in vspodbujali mladega pesnika. Leta 1892. je izdal: I. Črna gora. Pripovedna pesem. Snov pesmi se naslanja na ljubko narodno pravljico o Čudežni rešitvi Marijine romarske cerkve na Črni gori ob času turških navalov. Posvetil je delce „veleČislanemu sošolcu in dragemu prijatelju, milostivemu gospodu knezu in škofu Lavan-tinskemu dr. Mihi Napotni-ku." — II. Pesmi, večinoma iz mladeniške dobe. — III. Radikalnim kritikom ljubljanskim slovensk pevec. Neposredni povod temu šestnajst stranij obsezajočemu delcu je bila neka ocena Tur-kuševih dveh kratkih pesmic v slovenskem listu. A Turkušu ni j edini namen, da odgovarja ocenjevalcu M-u, on zagovarja tudi ,samega sebe':
Ce kdo brez hrupa pesmice izdaja, Dasi ga slavohlepje ne navdaja, — Ker ljubi narod svoj i vse moči Le domovini v čast posvetiti želi: Užalil monopola je moloha! Zatreti treba pevca glas nadležen: Pisača jasni je namen dosežen. —
(str. 7.)
J. T. Turkuš.  (Po fotografiji.)
V tužnih besedah spominja se tudi novejše dobe slovenske zgodovine in k sklepu tako rekoč milo prosi slovenske razumnike:
Zaslužne može  naroda spoštujmo!
Po barvi sukenj del ne ocenjujmo!
Ti so za narod že se žrtvovali,
Ko drugi so v naročji megel spali ..."
Ljubezni  treba nam  i  složnosti,
Značaja, vzvišene pobožnosti!
Sovražnik ne uniči nas nikdar,
Ce nam je v čislih svete sloge dar.  —
6io
Anton  Medved:  Prepozno,  Roži.
Ljubljana bela, mesto staroslavno ! Slovenstvu steber, zavetišče glavno — Glej! v tebe rod obrača ves oči . , . — V razkosanoj Sloveniji trpi! Rojakom bodi sladko ti  ognjišče, Modricam čisto, vzvišeno svetišče ! Ukroti strast, sovraštvo i razpor! O, bodi dika nam, ponos, uzor.   —
(Str. 12.) Dal Bog!
Se isto leto je izšlo delce v drugi popravljeni izdaji in z jasnejšim naslovom: Korenitim kritikom ljubljanskim slovensk pevec.— L. 1893. je izšla IV. Vojska in Mir v drugem natisku. Za natisek se prirejajo sedaj pesmi iz moške dobe pesnikove in pa žaloigra Veronika Dese-niška, popravljena, „kolikor zahtevajo gleda-lišne razmere." Sodimo, da bi bila „Vojska in Mir" prav lepa slovenska opereta, ko bi se našel za njo navdušen skladatelj. Istotako podajajo „ Pesmi"  skladateljem lepih besedij.
„ Slovani, slavimo slavno slavnih Slavo v slavo!" Tega izreka slavnega Kollara se spominjam čestokrat, ko pomislim, koliko imamo Slovenci doma in v ptujini vrlih mož, pa deloma zaradi njih skromnosti, deloma zaradi naših posebnih književnih razmer vse bolje poznavamo ptuje veljake, kakor domaČe veleume.1) Med te prištevamo tudi našega pesnika J. T. Turkuša. Kdor   prečita   njegova   pesniška   dela,   spozna
*) „Dom in Svet" je v tem oziru res že veliko po-mogel. Vsa čast mu in hvala!                                 Pis.
njegov blagi značaj. Vse je tako idejalno, blago, milo, brez nesoglasja. Iskrenost je značaj njegove ljubezni  do  Boga in domovine!
Oči strmeč pobesim, bore človek, Odkrijem se i v prah na tla pokleknem Ter molim Tebe, vsemogočni Bog! En  demant sam,  ki  plašča rob Ti  diči, Upogne svojim  bleskom v prah koleno, Ki ne šibi pred kralji se sveta. Nerazumljivi, mili, večni Bog! Moleč oklenjam tu se Tvojih nog !
(Pesmi str. 8.)
In njegova ljubezen do domovine je prav taka, kakor opisuje ljubezen apostol Pavel (1. Kor. 1 3, 4. si.): „Ljubezen je potrpežljiva, mila, . . . sebe ne povzdiguje, ... ne išče koristi svoje, . . . žaluje nad hudobijo, veseli se pa resnice, . . . vse prenese, vse veruje, vse upa",
Ker ljubi  narod svoj  i vse  moči Očini v čast posvetiti želi!
(Korenitim kritikom, str. 7.)
Kakor pravi pesnik-prerok navdušuje naš pesnik svoj narod in ga   uči  zaupati v  lastno
moč:
Kajti orjaška je Slovena moč, Ce drznim prstom se sovrag dotika Svetinj mu narodnih — zakladov svetih, Ohranjenih po slavnih mu očetih!
(Črna Gora, str. 17.)
Naposled le odobrujemo pogum slovenskih pisateljev, da se sami lotijo izdavati izbrane svoje spise. Po smrti se jim ne bo godila krivica, in malenkostni zbiralci ne bodo pobirali vsakega zvržka, ki je ostal med dobrim zrnom.
Prepozno.
D ovolj,  pomlad,  užival te nisem, Prezgodaj je  zbegnil tvoj   kras in slaj; Zdaj   brda jesen  vihrava pokriva, Kesanje  me peče,  zakaj,  o  zakaj?
Takrat se človek sreče zaveda In  vredno jo  ceni,  želi je  nazaj, Ko  že je  minula,  ko  več ne  sije: Prepozno torej,  kdo vedi,  zakaj?
Anton  Medved
Roži.
M rzla je zavela sapa, Megla je  nebo  objela, Grobni  mir v  dolini  vlada, Vrtna  roža je  odcvela.
V koči borni  mlada žena Gleda  suhe  rožne  cvete, Lica nje so pobledela, Mirno spi  v naročju dete.
Anton  Medved.