NAŠI HEROJI
Jože Borštnar-zgodba neke generacije
Mala splošna enciklopedlja — stran 199: BORŠTNAR, Jože (r. 1915), politični delavec, so-dnlk ustavnega sodlšča. Glmnazijo Je končal v Novem mestu, železnlško prometno šolo pa v Beogradu; član KPJ od leta 1940. V NOB od leta 1941, najprejje bilčlan OKKPSza Novo mesto in Belo krajlno, nato politlčnl komlsar Belokranj-skega odreda, komisar Cankarjeve brlgade, ko-misar 15. dlvlzije, komandant 4. operatlvne cone In komandant 9. korpusa NOV. Po vojnl je bll komandant mesta v Ljubljani; dtrektor državnlh železnic v Ljubljanl; večkrat Je bil izvoljen za republiškega in zveznega poslanca; bil je za-stopnik pri vojaški upre^i JLA za STO; minister v vladi LRS in član izvršnega sveta Slovenije; član CK ZK Slovenlje, glavnega odbora SZDL Slove-nlje, član predsedstva republiškega odbora ZB Slovenije. Nosilec partlzanske spomenlce 1941 in druglh vlsokih odlikovanj; narodni heroj.
»Rodil sem se v Gabrovki, v hribih. Oče je umrl, ko sem imel štiri leta in mama je ostala sštirimiotroki.Kosejeporoči-la drugič, me je »prevzela« oči-mova mama. Prišel sem v No-vo mesto in sledila je gimnazi-ja. Na gimnaziji sta bili tedaj dve dijaški organizaciji. Prva, klerikalna Vesna in napredna, liberalna, sokolska, Prosveta. V obeh organizacijah je bil se-veda cel niz prepričanj, od naj-bolj desnih, do najbolj levih. Zanimivo je bilo, da se de-sničarja Vesne in Prosvete ni-sta niti pogledala, levi pa smo bili prijatelji, ne glede na »strankarsko« pripadnost. Manjkal nam je le prosvetlji-telj, organizator. V sedmi gi-mnaziji smo imeli pravzaprav izredno srečo, saj je bil po kaz-ni premeščen v Novo mesto dr. Ferdo Kozak. On nas je sez-nanil s širino sveta, s komuni-zmom, naprednim gibanjem.
Potem je sledila železniška šola v Beogradu. In spet smo se levi »prevohali« ter delali in prijateljevali, ne glede nanaro-dnost. Slovenci, Makedonci, Srbi, Hrvatje. Desni se med seboj, če so bili različne naro-dnosti, niso trpeli. Kje bo zadrt Srb iz tistih časovsploh »povo-hal« Hrvata. In obratno. Levi smo bili tesno povezani, or-ganizirali smo razne akcije, štrajke.
In potem smo se nenadoma
znašli v partizanih. Levi libe-ralci in klerikalci, skoraj ves naš razred se je znašel v pa-rtizanih. Naj jih naštejem samo nekaj: Franc Pirkovič, dr. Mar-jan Morel, dr. Ivo Kopač, dr. Stane Pirc, Lojze Drenik, Franc in Tone Kastelic in seve-da še drugi. In potem sem se 1946. leta znašel v Beogradu kot direktor slovenskih želez-nic. Vsi »levi« iz naše beograj-ske železničarske klase, ki so seveda preživeli vojno vihro, so bili v partizanskih unifor-mah.
Kapitulacija stare Jugo-slavije mi je v spominu, kot bi se dogodilo včeraj. Bil sem v službi na postaji v Brestanici in opazoval vso to zmedo. Tudi tisto, ki so jo načrtno povzroča-li nemčurji in kulturbundovci. Pijani vojaki, namerne napač-ne informacije in vse ostalo, kar sodi k zlomu države in armade. Edini, ki smo ohranili mirno kri, smo bili komunisti, saj smo to zmedo napovedova-li že davno. Ljudje so pričako-vali nov red, dočakali prese-ljevanje in teror, padli so prvi talci in prišla je iztreznitev no-vega reda.
Ko sem leta 1937 prišel iz beograjske šole v Brestanico, sem se vključil v ilegalno delo. Tam je namreč že delal moj gimnazijski sošolec Šušteršič, ta me je spoznal z učiteljem Ivom Levstikom in tako sem
prišel do Maksa Strmeckega. Ta je bil zaradi političnega de-lovanja, pred tem sedem let zaprt v Mitrovici, in je imel za sabo tako rekoč ilegalno uni-verzo, ki jo jeprenašalnanas. V partijo sem bil sprejet 1940.' leta.
Dobil sem nalog, da zapu-stim Štajersko in bil poslan na teren okoli Mokronoga in Mi-renske doline. Moj beg je bil kar se da preprost. Vsaj na videz. V železničarski unifor-mi in s kovčki v rokah sem se odpeljal v Sevnico in dalje v Krmelj, kjer sem imel teto. Ta me je za prehod čez mejo napo-tila do kretnika, ki je stanoval tik ob meji. Bil je v službi. Njegova žena me je odpeljala do hiše in mi pokazala, kje je najbližja pot čez mejo. Nem-ško-italijansko seveda. Napo-til sem se proti italijanski stra-ni, in ko sem mislil, da je vsega že konec, spomnim se, da je deževalo, se izpod nekega ko-zolca prikažejo Italijani. Od njih sem bil oddaljen 20 do 30 metrov. Segel sem v žep suk-njiča, potegnil iz žepa kot neko dovolilnico, jo od daleč poka-zal Italijanom in z drugo roko zamahnil v smer, kamor sem bil namenjen. Vodja patrole je verjetno mislil, da imam res dovolilnico; ni se mu dalo priti bliže in je zamahnil z roko, češ da imam prosto pot. To se da-nes sliši preprosto, toda kaj človek doživi in pretrpi v takih trenutkih, se nedanitipoveda-ti niti napisati.
Isto se je ponavljalo na mej-hnih prehodih, ko sem po nalo-gi potoval iz nemške cone v italijansko. Prvič sem se zaprl v stranišče službenega voza in pretrpel 10 groznih minut ča-kanja alibodoNemcipogleda-li tudi v ta kotiček ali ne. Ka-sneje sem te grozne 10-minut-ne pretrese doživljal v za-klenjenem poštnem vagonu.«
Seveda je težko opisati do-življaje in težke preizkušnje Jožeta Borštnarja. Potrebovali bi vsaj nekaj knjig, dabi opisali vsaj tiste najbolj značilne. In iz teh njegovih pripovedi se lah-ko potegne marsikatera vzpo-rednica med tistimi težkimi ča-si in sedanjostjo.
» Pred nekaj leti sem se pogo-varjal z znancema, brata sta, delata na Švedskem. Eden od
njiju mi je dejal, kako srečni smo bili pravzaprav v partiza-nih. Drugi ga je dregnil pod rebra, češ, ali nisi malo pre-globoko pogledal v kozarec. Pa je imel mož globoko prav. Sam je videl visoko industria-lizirano deželo, ves ta silni standard in obenem tisto mo-rečo praznino v ljudeh, ki je ne more zapolniti niti nov avto niti še tako lepo okrašena hiša. Kdor je šel v partizane se je dobro zavedal, v kaj se spušča. To je bila zavestna odločitev. Prav ta zavest in medsebojna odvisnostvnajtežjihtrenutkih je poglabljala prijateljstvo. Pa-del je mitraljezec, iz zaklona je skočil borec, padel, pa drugi. Šele na mojo komando so ne-hali reševati mrtvega mitra-ljezca. Bili so to svetli ideali, ljubezen do domovine, tova-rištvo, vera v pravičnost, ustvarjanje pravičnejše, boljše družbe, vdanost partiji, tovari-šu Titu, domovini. To je bilo tisto notranje bogastvo, ki ga nikdar ne bo mogel nadome-stiti še tako visok standard. In to je mislil naš inženir s Šved-ske, ko je govoril o sreči v partizanih. Takoj na začetku, ko je bil
komandni kader tesno med moštvom, med borci, pa tudi kasneje, ko smo v štabih dobili svoje kuhinje in se zaradinalog morali nekako ločiti od bor-cev, je bila selekcija koman-dnega kadra izredno huda. Ko-mandir ali komandant, ki se je izogibal borbam, je na zahtevo borcev »letel«. Tudi koman-danti divizij. Spominjam se, da smo imeli pravo politično ak-cijo, ko smo, na primer, ločili kuhinje enot in štabov. Do ta-krat smo jedli iz enega kotla z borci, le da smo bili na vrsti zadnji. Da moramo v štabu po končani akciji, pohodu, še ana-lizirati stvari, narediti načrte za v bodoče, medtem ko borci spijo. Pred vsako akcijo smo se posvetovali s čim večjim kro-gom ljudi, komandiriev, bor-cev. Pray neverjetno se zdi da-nes, da je v najbolj zamotanih situacijah preprost kmet, pa-stir, našel najboljšo rešitev. In znali so ceniti osebno hrabrost. Sredi noči smo šli prek reke. Precej borcev ni znalo plavati, pa je fant iz bližnje vasi pripe-ljal voz, borci so sedli nanj in prepeljal jih je preko reke. Na-zaj grede no nastopile teža-ve. Ker voz ni bil obtežen, ga je deroča voda odnesla. Brez po-misleka sem skočil v reko in fanta rešil. Zato so mi borci zaupali, čeprav nisem skakal v vodo zaradi njihovega zaupa-nja ampak z edino mislijo, da je treba fanta rešiti.«
Tovariš Borštnarjeheroj. Ne samo zato, ker je vodil velike bitke ampak predvsem zato, ker je dokazal, da človek v vsa-ki situaciji lahko in mora ostati predvsem človek. V vsem veli-kem pomenu te besede. Kot sam pravi, je bil slovenski na-rod tedaj na robu uničenja. Prvič v svoji zgodovini jeprijel za orožje, ustvaril svojo vojsko in jo kljub vsem težavam ob-držal na slovenskem ozemlju-od začrtka do konca vojne. Ustvaril svoj poveljniški ka-der, ki je znal tudi brez letal, tankov in topov, pri nas zaradi št^evilnih komunikacij in bliži-ne sovražnih postojank sploh ni bilo pogojev za uporabo teh orožij, zavzeti tudi velika me-sta, ki jih tudi vojaški strokov-njaki brez orožij ne bi znali zavzeti.
Marko Pirjevec