J. E. B o go m il
Kadar s snegom pometa...
Vižžžžž!« žvižga burja olcrog oglov. Snega je rav-no toliko drobnega, da ga lahko nabira in raz-naša po Ijubem svetu, kakor sama hoče. Take dni se ni dobro pokazati izpod strehe. Zapeče te v nos in ušesa, kakor bi te prijel s kleščami. Burja nič ne vpraša, kako sme pozdravljati. Prime te v obraz ali za vrat, v desno ali v levo uho in te pozdravi z ledeno-mrzlo sapo in s suhim snegom. Boš! Hvala lepa za tako ljubeznivost!
Kdor je pameten, ne sili izpod strehe. Seveda, tisti sitni Anžinov Rudelj je že tako neumen, da misli: mora biti vsak dan lepo, če le malo solnce posije. In sili in sili ven, sitnež, iz hiše in ne odjenja, češ, saj je tako lepo zunaj! Solncece sijčka in veterček pojcka...
\         >Pa pojdi no, da boš videl, kako je zunaj lepo.
Saj boš rad prišel nazaj. In še kmalu!«
t                          9
¦¦¦¦        'J'B! ¦¦¦.     J.      Vs^%^^^^^^^^^^^^^^H
10
Mati so mu dovolili. Naj ga skušnja izuči, če ga ne more dober svet!
Rudelj je res šel. Pa komaj je odšel, je bil že nazaj.
Pa kakšen! S solznimi ocmi in s svečo pod no-som, s premr]jmi rokami in z vsemi trdirai nogami. Komaj je še lezel naprej. Govoriti pa ni mogel vec. In kaj bi, ko se je pa držal v devet gub kot zmrznjen ščinkovec. Zdaj je zvedel, da na burji ni dobro biti, če tudi malo sveti solnce.
Ves dan je bil potem rad v hiši. Pa kako rad! Prav nič več ni silil na prosto. Skušnja — ta je nekaj vredna! Da pa Rudlju-nudlju ni bilo dolgčas, so mu mama prinesli kopico rumenih in sladlco dišečih zimskih jabolk. Jej, to pa to! Ves dan jih bo lahko jedel. Sirova in lepo obeljena, pa tudi pečena. Ah — pečeno jabolko! Slišite, to je dobra reč. Sline ti v _ ustih lete vkup, da se le zmisliš nanje.                       ^
Zdaj naj pa burja zunaj le piha in tuli, žvižga in pometa, kolikor hoče!
Rudeljček-nudeljček je zadovoljen pri rumenih, olupljenih in pečenih jabolkih.                                    I
Bi li ne bili tudi vi?                                             1