Slato potflo stanje učiteljevo opovira mu nspešno aelovanje v soli ter mii krati toli DOtretno veljavo pri lMstvn. Poročal pri okrajni učiteljski konferenciji za Postojinski okraj v Senožečah v 4. dan julija 1888. 1. Jakob Dimnik. Malokateri stan ima na svetu tako malo čestilcev in zagovornikov, kakor ravno učiteljski stan. Dognana resnica je pa, da sreča in blagostanje vsacega naroda odvisna je najbolj od dobro urejenih šol, oziroma od dobrih učiteljev. Kaj je neki vzrok, da ima toli važen stan tako malo zasloinbe pri ljudstvu? To zakrivili so večinoma naši pradedje. Tedaj veljal je pregovor: nQuem dii odere, magistrumfecere". Za poučevanje mladine bil je v starejših časih vsakdo dober, kdor ni bil za nobeno drugo rabo. Stari dosluženi vojaki, razni rokodelci, godci i. t. d. so pred nami učiteljevali, in ni čuda, da so jih ljudje malo spoštovali iD čislali. Gotovo je tudi, da so bili za njihov trud in delo jako slabo plačani. Po čem pa svet dandanes razne stanove ceni? Po plačah — po denarji. nMož le toliko velja, kar plača" gre iz ust do ust sedanjega nehvaležnega sveta. Tako godi se nam Kranjskim učiteljem. Svet nas prezira, ker smo reveži, ker imamo slabe plače. A to pa ni na kvar nam samim, ampak tudi narodni omiki in splošnemu napredka. Kako bode uč;te!j, naj bode še tako vnet za svoj stan, uspešno opravljal svoj posel, če nima toliko, da bi lehko preživljal sebe in družino svojo? Kako mu je mogoče, da bi veselo poučeval, če ima n. pr. bolno ženo ali otroka, pa nima toliko novcev, da bi mogel zdravnika poklicati! Kako tesno je učitelju — očetu pri sercu, ker bi rad deco svojo stanu primerno vzrejal, pa niu njegovo gmotno stanje tega ne dopušča! To so važni vzroki, kateri učitelja ne morejo vnemati za njegov stan. Vsled tega trpi pa tudi omika narodova. BIzobraževanje in omika" je krmilo sedanjega veka in najprva in najvažnejša naloga in namera vsakega naroda. Do omike pelje pa samo jedna pot — in le eno sredstvo je, ki služi v dosego tega vzvišenega namena — to je poučevanje in vzgojevanje mladine. Oboje to pa izvira iz dobre ljudske šoie. Dobro ljudsko šolo pa stvari učitelj. Brez učitelja ni pouka in brez pouka ni omike. Omika je pa gotovo naj plemenitejše in tudi naj mo.nejše ravnilo človeškega duha, ki se ne more ustaviti in zatreti. Vsak sovražnik učiteljev je sovražnik omike in sovražnik omike je sovražnik časa, človeštva, uma in sovražnik samega stvarnika, ker predrzno podira njegove modre naredbe. Kdor predrzne se omiki ustavljati, tega potegne omika kakor dereča reka za seboj ter ga potopi v mogočnem valovji, zakaj vsaka moč, katera se ustavlja duhu časa, nima prave podloge. Čudno je, kako pa smo učitelji plačani in kako drugi stanovi. Učiteljski stan moral bi biti prvi, a dosedaj je zadnji. Boljši stan pa učiteljski stan ne more biti, dokler ne bode bolje materijelno stal. Dokler bodo učitelji za svoj trud slabo plačani, bode se le malokdo posvetil učiteljskemu stanu. Kdor je torej proti povikšanji učiteljskih plač, ta je proti šoli, narodnemu napredku in sploh proti civilizaciji, humanizmu in tudi krščanstvu. Ljudski učitelji nismo duhovi, ki ne potrebujejo niti živeža, niti obleke, niti stanovanja; učitelji tudi nismo puščavniki, ki se žive od sladkih koreninic in čiste vode, tudi ne moremo stanovati v sodu, kakor je stanoval znani grški modrijan. Še manj pa nam zboljšajo naše revno stanje — dobre besede — sladke obljube. Dčitelji sedanjega časa nimamo kreposti grškega modrijana in bogoslužnih puščavnikov, mi imamo enako drugim stanovom mnogotere slabosti. Učitelj bi tudi rad užival tako hrano, kakor marsikdo, kateri se je manj učil, a dvakrat in tudi trikrat tolike plače dobiva. Učitelj bi rad nosil tudi čedno obleko in stanoval v primernem boljšem stanovanji; tudi bi rad svoje otroke čedno oblačil ter jim preskrboval potrebno vzgojo in živeža. Vsi izobraženi narodi obračajo največjo pozornost na Ijudsko šolstvo ter si prizadevajo po svoji moči pridobiti dobrih učiteljev s tem, da kolikor mogof-e boljšajo njih materijelno stanje. In to je prav, kajti ako so učitelji dobre, zdatne moči, je gotovo tudi šolstvo na dobri stopinji. Nam Slovencem se čestokrat očita, da smo še neizobraženi. Res je sicer, da nismo še na tistej stopinji narodne omike, kakor so nekateri drugi narodi, in ravno iz tega vzroka nam je živo potrebno ljudsko šolstvo po vsej moči podpirati in jo na višjo stopinjo povzdigniti ter tako našemu narodu pripomoči do poUebne zaželjene omike. To do.eči je pa edino le mogoče z dobrimi učitelji. V prido- bitev dobrih učiteljev je pa potrebno, da se jim zagotovi tako stanje, da se bodo brez velike skrbi za vsakdanji živež mogli posvetiti svojemu stanu — šoli. .Delavec je vreden plačila" pravi pregovor in od učiteljev se vender ne more zahtevati, da bi se edino oni ne ravnali po tem izreku. Po pravici smemo zahtevati, ker vse svoje dušne in telesne moči za narodov napredek žrtvujemo, da nas tudi narod pošteno živi in dostojno odškoduje. Kot omikan in inteligenten človek hoče in inora učitelj ne samo živeti, kakor živijo omikani ljudje, on hoče tudi otroke svoje tako vzgojevati kakor vsak drug omikan človek. Kratko: zahteva se od učiteljev mnogo, a plača za vse to je slaba. Narod hoče od učitelja, da mu duša vedno ostane mej narodom in z narodom, a za telo njegovo ne skrbi dosti, in marsikdo bi rad, da bi bil učitelj brez telesnih potreb. Sedanje bedne razmere o učiteljskih pravicah so velik opovir dobremu šolstvu in napredku sploh. Zato pa vidimo skoro po vseh kronovinah našega cesarstva živo gibanje za izboljšanje graotnega stanja učiteljem in učiteljicam, tedaj bi tudi na Kranjskem ne smeli zaostajati. Splošno načelo je, da denar naložen za šole ni izgubljen, ni slabo naložeD, saj ostane v deželi, in prinašal bode potomcem našim dobre obresti. Boljše plačan učitelj bode srenji in deželi hvaležen, bode veselo in uspešnejše poučeval v šoli. Poznam može v visokem deželnem zboru, katerim je kranjsko ljudsko šolstvo gorko pri srci, ali povedati morem, da se nekaterim ljudski žep malo preveč smili. Mi učitelji tudi vemo, da so davki visoki, ali tega nismo mi krivi, in ni pravično, da je ravno naš stan najprvi stan tam, kjer se varično ravna, naj zadnji pa tam, kjer se delavec po zasluženji plačuje. V rokah našega slavnega deželnega zbora je, da si ohrani in pridobiva dobrih učiteljev in po njih dobrih šol ter izobraženje našega naroda. Z izobraženostjo raste tudi narodovo duševno in materijelno blagostanje. Ker naši poslanci posebno za blagostanje našega naroda skrbijo, nadejamo se, da se bodo skoraj resno poprijeli dela ter postavili močno podstavo narodovi omiki — dobro ljudsko šolstvo. Kdor pa to toli važno delo zavlačuje ali mu še celo dela nasprotno, ni prijatelj naroda. Zaradi tolike važnosti dobrega ljudskega šolstva, zaradi tolike važnosti o pridobitvi in ohranitvi dobrih učiteljev, zaradi veljave učiteljskega stanu, zaradi vnemanja učiteljev za izpolnovanje dolžnosti svojih, zaradi sedanje velike draginje, zaradi velikih terjatev, katerim mora učitelj v šoli in zvunaj šole zadostovati, zaradi velikega izobraževanja, katerega si mora učitelj po 12 let po šolah iskati, zaradi pomanjkanja dobrih učiteljev, kateremu morejo le dobre plače odpomoči, predlagam, da naj slavna skupščina vzprejme sledeči predlog: nKer so sedanje učiteljske plače na Kranjskem slabe, sklenimo jednoglasno iz zgoraj navedenih vzrokov, da vložimo prošnjo slavnemu deželnemu zboru za povišanje naših plač, da bi bile tolike, kakeršne imajo naši sosedni sotrudniki na Štajarskem ali pa vsaj tolike, kakeršne je lansko leto koroški deželni zbor svojim učiteljem privolil z dostavkom, da bi se slavni deželni zbor oziral tudi na gospodičine učiteljice in posebno na one učiteljske moči, katere nimajo prostega stanovanja".