KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 ODLOMEK IZ ZGODOVINE GORNJEGA GRADA ANTON SVETINA V fasciklu 111/2 kapiteljskega arhiva nad- škofije v Ljubljani je ohranjen osnutek na- jemne pogodbe, s katero je dal enajsti ljub- ljanski škof Oton Friderik grof Buchheim gornjegrajsko gospoščino za tri leta, od 24. aprila 1652 do 24. aprila 1655, v zakup lastni- koma Baškega gradu in gospoščine Tomažu Ignaciju Andrianu in njegovi ženi Mariji Sa- lomi. Ta zakupna pogodba ni zanimiva le po svo- ji vsebini, temveč tudi zaradi tega, ker je tekst te pogodbe ohranjen v nemškem in slo- venskem jeziku. To je redek primer ohranje- nega slovenskega teksta listine iz 17. stolet- ja- Preden obrazložimo vsebino zakupne po- godbe, ki sestoji iz 21 členov, bomo podali kratko zgodovino gospoščine Gornji grad ter trgov Gornji grad in Ljubno, ki sta spadala pod jurisdikcijo ljubljanskega škofa kot last- nika gospoščine Gornji grad. Ljubljanski škof je bil v 17. stoletju lastnik razen go- spoščine Gornji grad še dveh drugih gospo- ščin v Gornji Savinjski dolini, in sicer gradu in gospoščine Vrbovec ob sotočju Drete v Savinjo ter grada in gospoščine Rudenek v bližini trga Rečice ob Savinji. Zato je treba na kratko obrazložiti zgodovino tudi teh dveh gospoščin. Grad in gospoščina Gornji grad sta obse- gala v 12. stoletju 17.176 oralov (9876 ha) zemljišč, od tega 38 oralov njiv, 123 oralov travnikov, 779 oralov pašnikov, 5540 oralov planinskega sveta in 10.694 oralov gozdov. Prvotni grad je stal na griču, imenovanem Gradišče. O tem gradu pa danes ni več sledu. Tudi njegovi prvotni lastniki niso znani; v 11. stoletju so mu bili lastniki vovbrški grof- je, za njimi pa rodbina Chager (Kager). 7. aprila 1140 sta tedanja lastnika Teobald Cha- ger in njegova žena Truta volila v sporazu- mu z oglejskim patriarhom Peregrinom grad in gospoščino Gornji grad z vsemi nepremič- ninami, s 100 ministeriali in okoli 500 dru- gimi podložniki ter njihovimi ženami in otro- ki kot ustanovo za zgraditev benediktinske- ga samostana. Patriarh je podaril menihom še 10 mansusov v Budriahu v Furlaniji, da so od tam dobivali sol in olje, ter 10 mark v denarju za zidavo samostana. Ker je imela gospoščina že v 12. stoletju 500 podložnikov, smemo sklepati, da je bila Gornja Savinjska dolina že v tistih časih gosto naseljena in da sta bila poljedelstvo in živinoreja že močno razvita. Ko je bila leta 1451 ustanovljena ljubljan- ska škofija, je bil tej škofiji dodeljen tudi samostan v Gornjem gradu kot dotacija ško- fijski menzi. V tem letu na novo izvoljeni opat Gregor Hinig, ki je bil na eno oko slep, pa ni hotel prostovoljno odstopiti od tega mesta. Papež Pij II. je proglasil po krškem škofu Ulriku njegovo izvolitev za nično. Opat Gregor pa še ni hotel ubogati. Šele leta 1463 je prišlo med njim in ljubljanskim škofom Sigmundom Lamberškim do poravnave, po kateri je bilo opatu izplačano 120 zlatnikov, opat pa je moral škofu izročiti vse gornje- grajske listine. V sredo po vseh svetih leta 1466 je ljubljanska škofija dobila od cesarja Friderika III. pravico, da sme prosto razpola- gati z vsemi cerkvami, ki so bile inkorporira- ne samostanu. V ponedeljek po sv. Lovrencu leta 1468 pa je dobila škofija podeljeno od cesarja Friderika pravico, da sme v Solčav- skih planinah kopati rude. Isti cesar je tudi izdal listino, datirano v Velikovcu na nedeljo pred nedeljo Cantate leta 1470, s katero je ljubljanska škofija dobila pravico krvnega sodstva v Gornjem gradu in v Goričanah na Kranjskem. Menihi so ostali v Gornjem gra- du do leta 1473; papež Pij IV. je namreč iz- dal 8. aprila 1473 bulo, s katero je razpustil benediktinski samostan v Gornjem gradu. Leta 1518 je dal škof Rauber na novo sezi- dati grad na mestu, kjer je poprej stal sa- mostan. Skof Tomaž Hren je v začetku 17. stoletja ustanovil v Gornjem gradu marija- nišče (Collegium Marianum), katerega pred- stojnik je bil vsakokratni vikar župnije Gor- nji grad kot škofijski komisar. Člani tega ko- legija so bili deloma diplomirani teologi, de- loma pa novo pečeni mašniki, ki so jih spre- jemali v ta inštitut, da so se kot kaplani v trgu ali pri romarskih cerkvah v Novi Štifti in pri sv. Frančišku Ksaveriju na Straži izu- rili v duhovniškem poklicu. Njihovo število je variiralo med 6 in 12. Grad in gospoščina Vrbovec (nemško Alten- burg) je obsegalo v 12. stoletju 409 oralov (235 ha) zemljišč, od tega 336 oralov gozdov. V 13. stoletju se je imenovala po tem gradu rodbina Altenburških. Torek po sv. Juriju leta 1360 sta brata Eberhard in Burghard Vrbovška prodala njima pripadajočo polovi- co te gospoščine celjskim grofom za 521 mark 53 novčičev oglejskih kovancev proti pravici do odkupa. Celjski grofje so dali to kupljeno polovico gospoščine Vrbovec v fevd Otonu in Janezu Bistriškima potem, ko jim je dal to 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Vrbovec po delu G. M. Vischer, Topographia ducalus Stiriae, 1081. gospoščino v fevd oglejski patriarh Ludvik v Št. Vidu na Koroškem. V soboto po sv. Mar- tinu leta 1361 pa je vojvoda Rudolf izdal bra- toma Nikolaju in Frideriku Vrbovškima do- voljenje, da sta njima pripadajočo polovico gradu in gospoščino Vrbovec zastavila gornje- grajskemu opatu Ulriku. V torek pred kre- som leta 1367 je Kolo iz Vuzenice zastavil vso gospoščino Vrbovec celjskim grofom za znesek 1000 goldinarjev. V 15. stoletju so celjski grofje po svojem vojskovodji Vitovcu uplenili gospoščino Vrbovec. Po izumrtju celjskih grofov leta 1456 je prišla tudi gospo- ščina Vrbovec v last Habsburžanov. 14. maja 3 530 je tedanji deželni knez izdal v Pragi li- stino, s katero je prepustil gospoščino Vrbo- vec Janezu baronu Kacijanerju in njegovim dedičem kot dedni fevd. Leta 1615 je kupil grad in gospoščino ljubljanski škof Tomaž Tiren za znesek 12.000 goldinarjev. Leta 1635 pa so grad izropali puntarski kmetje. Grad in gospoščina Rudenek (Roteneck) v bližini trga Rečice ob Savinji je obsegala v 13. stoletju zemljišča v izmeri 763 oralov (438 ha), od tega 7 oralov njiv, 97 oralov trav- nikov, 3 orale pašnikov, 101 oralov planin- skega sveta in 553 oralov gozdov. Zgodovina tega gradu je povezana z zgodovino gradu Vrbovec. Grad Rudenek so namreč sezidali Vrbovčani pod imenom Rudenstein. Zaradi te zidave je prišlo do dolgoletnega spora med njegovimi lastniki in med gornjegrajsko opa- tijo, ker so se čutili gornjegrajski menihi za- radi te trdnjave ogroženi. Leta 1326 je prišlo med grofom Ulrikom Pfanberškim in med samostanom v Gornjem gradu do poravnave, po kateri je grof obljubil, da bo dal grad po- dreti, česar pa ni storil. Ta pravda se je po- tem vlekla do leta 1345 in se končala z raz- sodbo vojvode Albrehta, ki pa ni ohranjena. Leta 1447 je Janez Vrbovski prepustil gospo- ščino Rudenek celjskim grofom, po njih smrti je prišla v last Habsburžanov. 20. aprila 1578 je kupil grad in gospoščino Rudenek ljubljan- ski škof Konrad. 18. oktobra 1628 je ljubljan- ski škof Hren posvetil v gradu kapelo z oltar- jem. Tudi grad Rudenek so leta 1635 izropali puntarski kmetje. Zgodovina trgov Gornji grad in Ljubno je tesno povezana z zgodovino gospoščine Gor- nji grad, ker sta oba imenovana trga v dobi fevdalizma spadala upravno-pravno pod to gospoščino. Po teritoriju je trg Gornji grad obsegal 131 ha, medtem ko je trg Ljubno ob- segal le 35 ha. Število prebivalstva pa je v tej dobi presegalo v vsakem trgu število 600 le za, malo. Vsak od obeh trgov je imel pra- vico do štirih letnih sejmov, od teh sta bila dva v vsakem trgu tudi živinska sejma. Ker sta oba trga tudi cerkveno-pravno spadala pod gornjegrajski samostan, je zanimiva ugo- tovitev, da so bili do ustanovitve ljubljanske škofije v Ljubnem vikarji vedno menihi iz Gornjega grada. Leta 1308 je moral namreč 87 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXH 1974 tedanji gornjegrajski opat Wülfing I. dati Kvojim sobratom benediktincem pismeno obljubo, da ne bo k cerkvi v Ljubnem po- šiljal posvetnih duhovnikov, temveč le svoje sobrate menihe. Ljubljanski škof Ernest grof Attems je dal med leti 1743—1757 tedanjo cerkev v Gornjem gradu podreti in sezidati na njenem mestu novo, eno največjih cerkva bivše Štajerske. Začeli so jo zidati leta 1752 in dokončali leta 1760. Okoliški podložniški kmetje so se zoper škofa večkrat uprli zaradi visokih denarnih dajatev in robote. Leta 1495 je moral sam papež Aleksander VI. zagroziti upornikom z visokimi cerkvenimi kaznimi, preden so upor zatrli. Med leti 1603—1607 so se kmetje zo- pet uprli, vodila sta jih Jakob Tlakič in Luka Železnik. Deloma je nastal ta upor zaradi po- kopališča sv. Magdalene pri Gornjem gradu. Kmetom namreč niso dovolili, da bi v časih kuge pokopavali svoje mrliče na pokopališču pri župni cerkvi, temveč so jih morali poko- pavati pri sv. Magdaleni. Vodji upora pa sta razširjala govorico, da pokopališče pri sv. Magdaleni ni posvečeno. Ta spor je moral reševati sam papeški nuncij leta 1607. Leta 1635 so uporniški kmetje hoteli izropati tudi gornjegrajski grad, kakor so to storili v Vrbovcu in Rudeneku. V naslednjem podajamo vsebino zakupne pogodbe po originalu v nemškem jeziku: Točke in dogovor o sklenjenem zakupu gospoščine Gornji grad, kakor sledi, 1. Nj. knežja visokost oddaja v zakup gos- poščino Gornji grad (mišljena je samo ta) z vsemi njej podložnimi imenovanimi in neimenovanimi osebami, živino, rentami, imanji, najemninami, žitnimi in vinskimi desetinami, gozdovi, lovom, ribolovom, njivami, travniki z uporabo pristav, pla- ninskimi pašniki, tudi vsemi pravicami in upravičenostmi, kakor jo uživa nj. knežja milost in so jo v miru uživali in imeli v lasti pri tej ustanovi njegovi predniki, pri tem ni nič rezerviranega ali pridržanega razen tistega, kar je v nada- ljevanju posebej označeno, med drugim so zakupniku dodeljene tudi dajatve podložnikov gospoščine Vrbovec in po- sestva Rudenek na najemnini, štirikrat- nem davku, kontribuciji in drugimi de- želnimi bremeni, gospodu Tomažu Igna- ciju Andrianu na Paškem gradu, gospe Mariji Salomi, njegovi ženi, in njegovim dedičem na tri leta; ta zakup se začenja dne 24. aprila tega 1652. leta in naj pre- neha zopet 24. aprila leta 1655. % 2. Temu nasproti pa obljubljajo imenovani gospod Andrian in njegovi dediči, da bo- do plačevali letno za najemnino tritisoč kosov srebrnih kron na ta način, da bo- do v prvem letu plačali pri nastopu za- kupnine tisoč goldinarjev nemške velja- ve, ostanek prve polovice po preteku po- lovice leta, preostanek po preteku vsega najemninskega leta proti pobotnici; v ostalih dveh letih zakupne dobe pa se gospod zakupnik in njegovi dediči zave- žejo plačevati polovico zakupnine po preteku polovice leta, na dan sv. Doro- teje tisoč goldinarjev, ostanek pa ob koncu zakupnega leta. 3. Tretjič se dogovori in izrecno pridrži to- le: Ce bi štajerska dežela zahtevala, da mora lastnik plačati imenjski goldinar, ki donaša 1111 goldinarjev 46 krajcar- jev, iz svojega žepa v celoti ali do po- lovice, naj imenovani gospod Andrian ali njegovi dediči poravnajo zgoraj nazna- čeno naklado imenjskega goldinarja brez obremenitve nj. knežje milosti davčne- mu uradu v Gradec; če bi se pa plačilo tega imenjskega goldinarja v celoti ali do polovice ne zahtevalo, je zakupnik dolžan to naklado poleg zakupnine v znesku 3000 kosov srebrnih kron porav- nati in plačati imenovani knežji milosti, če bi le-ta to zahtevala. 4. Ce bi pa štajerska dežela v teh treh le- tih zakupa sklenila razpisati na navadni ali polovični imenjski goldinar kako no- vo naklado, ki bi jo bili dolžni plačati lastniki iz svojega, daje škof svoje pri- voljenje in obljubo, da bo ta bremena prevzel sam nase, pri čemer pa niso iz- vzeti vikarji in podložniki, da dajo škofu svojo pomoč. 5. Zakupnik naj ubogih podložnikov ne ob- remenjuje z neprimernimi kaznimi, s primščinami ali drugimi podobnimi da- jatvami, tudi ne sme oddajati najemnin- skih hub po kupnem pravu ali izpuščati podložnikov iz podložništva. Le v prime- ru smrti ali če bi na drug način prišlo do sprememb pri podložniških hubah, sme zakupnik v dogovorjenem zakupnem času pobirati običajno primščino, mrtva- ščino ter deseti in dvajseti novčič, kakor se je to od nekdaj prakticiralo. Škof si pa pridržuje pravico glede starih hub- skih pravic in glede sprememb, ki so na- stale pred nastopom zakupa, da sam iz- daja listine in jih podpiše. 6. Gospod Andrian in njegovi dediči so dol- žni oskrbovati označenih sedem duhov- nikov, kolikor jih je sedaj pri zavodu, ter 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 197! Gornji grad po delu G. M. Vlscher, Topographia ducatus Stiriae. 1681) VSO domaČo služinčad in posle na prista- vi brez vsakega povračila od škofa z me- som in pijačo, razen tega morajo gospoda Markoviča in slepega gospoda duhovnika oskrbovati s potrebnimi oblačili in jih vzdrževati. Ce bi med označeno zakup- no dobo eden ali drugi izmed teh sedmih duhovnikov umrl, ni gospod zakupnik dolžan vzdrževati več kot šest gospodov. 7. Zakupnik ne sme pod nobenimi pogoji dovoliti podložnikom, da bi zapravljali ali lupili drevesa, tudi ne sme brez ško- fovega privoljenja dovoljevati sečnje stavbnega in drugega lesa razen v nujni potrebi. Zakupnik mora najetega gozdar- ja vzdrževati na svoje lastne stroške. 8. Škof si pridržuje pravico do ribolova v postrvnjakih in v vseh drugih ribnikih. Kljub temu pa mora zakupnik vzdrževati ribnikarja na svoje stroške. 9. V primeru, da bo škof primoran dobaviti sto star o v pšenice v Proviant, je zakup- nik dolžan dobaviti to pšenico po prora- čunski ceni, škof pa bo nosil stroške tran- sporta. 10. Zakupnik je dolžan vsako leto sestavljati sodne protokole ter žitne in vinske dese- tinske registre, ne sme nobenemu tujcu dovoljevati vmešavanja v desetinske pra- vice in mora izdajati podložnikom pisme- na potrdila o prejetih desetinah in dru- gih dajatvah. 11. Zakupnik mora redne in izredne davšči- ne in deželne naklade v pravem času iz- terjevati in odvajati davčnemu uradu v Gradec, da škof in gospoščina ne bosta trpela pri tem kake škode. 12. Zakupnik je dolžan izterjati in plačati običajni Cathedraticum in poleg zakup- nine vsako leto plačati tudi stroške na- jetega odvetnika in solicitatorja ter pošt- nino v Gradcu, kar znaša 41 goldinarjev. 13. Zakupnik naj ima vso skrb za to, da ne ne bo zapustil kakih zaostankov razen v časih kake infekcije ali kake druge božje kazni in naj gleda na to, da ne bodo na- stali kaki novi zaostanki. 14. Ce bi se kateri izmed podložnikov prito- žil zoper sodbo zakupnika, si je škof pri- držal pravico reševati pritožbe zoper te razsodbe pod določenimi pogoji (da bi podložnikov preveč ne razvajali). 15. Zakupnik mora zemljišča, vinograde in druga poslopja vzdrževati v dobrem sta- nju in jih po potrebi popravljati, pred- vsem pa mora oskrbovati cerkve z vsem potrebnim. IG. Zakupnik mora poslati škofu na pregled vse njemu poslane pravdne spise in pro- šnje in mora upoštevati obrazložitev škofa. 17. Škof bo v primerih, ko bo bival v Gor- njem gradu, pomagal zakupniku izterje- vati davke in dajatve. 89 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXU 1974 18. Ce se bo v času, ko traja zakup, izdala v deželi Štajerski splošna napoved o na- biranju vojaštva, prevzame škof kot last- nik gospoščine obvezo, da bo oskrbel do- dolčeno število vojakov s konji in opre- mo brez povračila od podložnikov, zakup- nik pa mora, če bodo duhovniki ali pod- ložniki dolžni k temu kaj prispevati, te prispevke izterjati in o tem dati obra- čune. 19. Ce bi v letih zakupa izbruhnile med ži- vino kake kužne bolezni, zaradi katerih bi živina poginjala, prevzame škof po običaju, ki velja v štajerski deželi, po- vračilo te škode. 20. V primeru, da bi zakupnik med zakupno dobo umrl, naj gospoščino do konca za- kupne dobe nemoteno upravljajo njego- va vdova in njegovi dediči za plačilo let- no dogovorjene zakupnine in drugih de- želnih bremen, morajo pa gospodarstvo in administracijo smotrno voditi. 21. Končno se je v zvezi s to zakupno po- godbo zavezala žena zakupnika po svo- jem zastopniku Janezu Krstniku Grad- lerju (toda njemu brez škode), da bo v primeru, če bi v teh treh zakupnih letih nastala škofu kaka nepričakovana škoda zaradi zaostankov na zakupnini ali dru- gih davčnih nakladah, zastavila s poseb- nim dogovorom njene pravice iz ženitne pogodbe in dotacije ter iz velejanskih in drugih ženskim osebam pripadajočih pravnih predpisov. V dokaz vsemu temu je bil do sestavitve običajne zakupne po- godbe sestavljen ta začasni dogovor v dveh enakih izvodih z lastnoročno signa- turo in podpisom škofa in zakupnika, od katerih prejme en izvod škof, drugega pa zakupnik Andrian. Opravljeno v Gor- njem gradu, dne 6. marca leta 1652. Tomaž Ignac Andrian na Paškem gradu Kaj je lastnika gornjegrajske gospoščine, ljubljanskega škofa Buchheima, dovedlo do tega, da je dal gospoščino za tri leta v zakup? To izvemo iz spremnega pisma, ki ga je po- slal škof z osnutkom zakupne pogodbe zakup- niku Andrianu. V tem pismu škof naroča, da mora dotedanji upravitelj gospoščine takoj odložiti vso administracijo, da ga noben pod- ložnik pod pretnjo kazni dvojnih dajatev ne sme več ubogati in da se naj vsi izogibajo njegove družbe. Iz tega smemo sklepati, da je bilo gospodarstvo gospoščine po krivdi do- tedanjega upravitelja gospoščine zavoženo in da je bil to eden izmed razlogov, da je bila oddana gospoščina v zakup. Ker pa je škof odredil, da se morajo vsi izogibati njegove družbe, ni tudi izključen verski motiv te od- ločitve škofa, če je bil upravitelj naklonjen morda protestantizmu. Kaj je bil vzrok, da je bil osnutek pogodbe sestavljen tudi v slovenskem jeziku, kar je redek primer administracije v tej dobi? So- dim, da so morali vsebino te zakupne pogod- be javno razglasiti vsem podložnikom gospo- ščine ter vsem meščanom trgov Gornji grad in Ljubno, ki sta spadala pod jurisdikcijo ljubljanskega škofa. Iz tega smemo tudi skle- pati, da je bilo prebivalstvo gospoščine, ki je teritorialno obsegala vso Gornjo Savinjsko dolino od Mozirja do Solčave, skoz in skoz slovensko. Zakupnina je znašala letno 6000 goldinar- jev, kar je tudi za tiste čase zelo visok zne- sek. Vrednost enega goveda je v tistih časih znašala deset do dvajset goldinarjev in če primerjamo vrednost ene glave goveje živine danes, pridemo do bajnih zneskov. Poleg tega je moral zakupnik oskrbovati sedem duhov- nikov gornjegrajskega marijanišča ter vso hišno služinčad ter hlapce in dekle na pri- stavi, moral pa je oskrbovati tudi samega škofa, kadar je bival v območju gospoščine, kakor je to zahteval škof v omenjenem spremnem pismu zakupniku Andrianu. Vsa ta bremena so seveda šla na ramena podložnikov. Škof sicer naroča v točki 5 za- kupne pogodbe, naj zakupnik podložnikov preveč ne izkorišča. Že v 14. točki pa škof zahteva, naj »podložnikov preveč ne carta«. Še bolj oster pa je škof v omenjenem sprem- nem pismu zakupniku, kjer naroča tole: Za- kupnik naj gleda na to, da bodo podložniki hodili zjutraj zgodaj na roboto. Solčavski in drugi podložniki naj plačujejo mrtvaščino in primščino. Žito, ki ga morajo podložniki od- dajati, naj bo očiščeno. Vinsko in žitno de- setino je treba oddajati pravočasno. Ce hoče kateri izmed podložnikov svojo kmetijo pro- dati, se mora oglasiti pri zakupniku. Prevare naj kaznujejo z zaporom in telesnimi kaznimi. Zemljišča se ne smejo krčiti brez vednosti in dovoljenja. Meščani morajo pri merjenju ži- ta in vina uporabljati dobre in poštene mere in vage. Nihče ne sme pod pretnjo kazni lo- viti rib. Ce primerjamo podatke o kulturi zemljišč vseh treh gospoščin Gornji grad, Vrbovec in Rudenek, vidimo, da je bilo največ zemljišč označenih za travnike in pašnike, kar nam dokazuje, da so se podložniški kmetje ukvar- jali predvsem z živinorejo. Tu je vsekakor zanimiva obveza škofa pod točko 19 zakupne pogodbe, da prevzame na sebe plačilo škode v primerih izbruha nalezljivih bolezni med 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Živino. Ta obveza lastnikov gospoščin je ve- Ijala po običajnem pravu tudi na Koroškem ^ in verjetno v vseh alpskih deželah, kjer je ; bila živinoreja glavni vir dohodkov prebival- stva. V tej dobi je moralo biti v Gornji Sa- vinjski dolini še mnogo vinogradov, ker je škof v spremnem pismu naročal zakupniku, da morajo podložniki oddajati najboljše vinc. Skof si je od vseh dohodkov gospoščine pri- držal edino pravico do ribolova v vseh ribni- kih, medtem ko je prepustil zakupniku pra- vico do ribolova v vseh tekočih vodah. Pri tem je tudi zanimiva ugotovitev, da so gojili j postrvi v posebnih ribnikih za postrvi. Ob koncu zakupne pogodbe je omenjena obveza žene zakupnika, da bo zastavila svoje pravice iz ženitne in darilne pogodbe. V zvezi s to obvezo je omenjen velejanski zakon (edictum Velleianum) iz rimskega prava, za- radi česar smemo sklepati, da je plemstvo na Štajerskem uporabljalo v zakonskem in ded- nem pravu rimsko-pravne predpise. VIRI IN LITERATURA 1. Kapiteljski arhiv nadškofijskega arhiva v Ljubljani, fascikel III1/2. — 2. Georg Matthäus Vischel'. Topographia ducatus Stiriae, Gradec 1681, Cankarjeva založba Ljubljana 1971. — 3. Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962. — 4. Topographisch — statistisches Lexikon von Steiermark, 1878, zv. I, Str. 19 in zv. II, str. 36. 91