ILUSTRIRANI LETNA NAROČNINA ILUSTR. GLASNIKA KRON 8-, ZA DIJAKE KRON 6-; POSAMEZNE ŠTEVILKE 20 VINARJEV :: LETNA NAROČNINA ZA NEMČIJO KRON 10--, ZA DRUGE DRŽAVE IN AMERIKO KRON 13- LETNIK 1. * 1. APRILA 1915 * LASNIK SLIKE IN DOPISI SE POŠILJAJO NA UREDNIŠTVO ILUSTRIRANEGA GLASNIKA, KATOLIŠKA TISKARNA. :::: NAROČNINA, REKLAMACIJE IN INSERATI NA UPRAVNIŠTVO LISTA, KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI 2ZHAJA VSAK ČETRTEK * ŠTEV. 31. . , jkMMtžlit' • . aMiaam r ur Prizor iz težkih bojev za Duklo. Velika noč. G$ turški admiral s štabom. c& ^Domače slike. o$ Padli junaki. Gt flrtiljerijsko opazovališče. G* Zasilni vojaški most. ca Gempiranje šrapnelov. G* Vojaški svetlobni reflektor. S. 9- lOitte. o» Slovenci pri motorni}) baterija}). Gf Vufjovnik na bojišču. STRAN 366. ILUSTRIRANI GLASNIK 31. ŠTEVILKA • ■■tl||t|||llB||IV||ifttVVltfl>BllltlV>lll*|IIVIIfll>lllllllltllllftllllllllffBlllllIVIItlll*ttll>ltll*l*ltlltiaVIII1lllllllllllllllllfltlltlcaftlllttlllllltlllllllllllllivilllllllllllllllllt BIV*ftltlllltiMfi © Velikonočna. Stolnica je himno pela, kakor jo pojo izbrani nebeščani. Jaz pa zunaj sem poslušal, kot poslušajo trpini v solz dolini. In srce je ulovilo dva slovesna mol-akorda: Sursum corda! Sursum corda! Kvišku srca! Dan vstajenja, verska srenja, se začenja. Kmalu bo po dnevu bojnem muka tuja, smrt nam tuja. Aleluja! Silv in Sardenko. Velika noč. "e nikdar ni bil Veliki teden, čas največjega trpljenja in najtežje žalosti, tako pomenljiv kakor letos. Še nikdar ni bila Velika noč, spomin na najsijajnejšo premago vsega sovraštva, zlobe in smrti, tako znamenita kakor letos. Kar živi naš narod, še nobeno leto ni bil Veliki teden tako dolg in tako strašan. Klic, ki ga je najhujša bolest iztisnila nekdaj Jezusu Naza-reškemu: »0 Bog, o Bog, zakaj si me zapustil ?« ne odmeva več samo s Kalvarije — danes ga kliče vsako srce, vsaka hiša in vsaka vas, vsa naša zemlja ga kliče, kajti pretresa jo strah in smrtna groza. Kakor nikoli poprej, čutimo sedaj bližino in moč smrti, ko je pod njenim zamahom padlo tisoč in tisoč naših najkrep-kejših, najplodnejših in najbolj nam potrebnih življenj, in ko se bo lila še naprej naša najsrčnejša, najboljša in najbolj sveža kri. O Veliki teden našega rodu, kako grenko je tvoje trpljenje! O Velika noč, kako sladka je tvoja tolažba! Za Velikim petkom pride Vstajenje njim, ki so trpeli s prvim Zmagalcem smrti. Zacelile se bodo, žarele bodo poveličane naše rane. Vse, kar je sedaj poteptanega, zatrtega in premaganega, bo vstalo in bo živelo slavneje, kot je kdaj poprej. In vsi, ki so molče umrli, so bolj živi, nego so bili poprej; med nami so in nam imajo mnogo povedati. Tudi naši zapuščeni domovi in osirotele vasi bodo oživele in vstale in naša polja, ki jih nima sedaj kdo obdelovati, bodo rodila, ker je na njih blagoslov krvi tistih, ki so jih ljubili. Zato kličemo tudi letos, polni upanja: Aleluja! Aleluja! Bajonetni napad. (Lovro Kuhar.) Sivo, poznojesensko jutro nas je našlo v nekem gozdu valovitega karpatskega ozemlja. Sedaj smo ležali še tiho in previdno, skrivajoči se za ogromnimi drevesi; tvorili smo del onega zidu, sestavljenega iz samih človeških bitij, ki se je na levo in desno raztezal v neizmerno daljo. S splašenim, vprašujočim pogledom se je ob prvem svitu zazrl sosed v soseda in oči obeh so izražale samo nemo začudenje: Kako, ali si še živ ? Pri tem pa nobeden ni ganil s kakim udom, niti nalahno šepnil z ustnicami. Da, živ! To je zavest, ki se nikjer ne čuti tako silno ter v takem zmislu, kot v boju. Živiš samo fizično in življenje smatraš za nekak del telesa, nekak ud, ki ga izgubiš, če mahneš s sekiro. Duševno ne živiš velikokaj; to pride samo od časa do časa, v posebnih trenutkih, silno kratkih sicer, a grozepolnih, da se treseš pred samim seboj, in v katerih ti begajo misli v razburjeni, blazni občutljivosti. Ko sem se torej ozrl na desno, sem opazil, da manjka mojega desnega soseda, s katerim sva se ramo ob rami vežbala, odrinila na bojišče in ostala skupaj do ravnokar minule noči. Takrat sem se spomnil, da sem snoči, še preden smo se umaknili v ta gozd, zaslišal poleg sebe glas: »Kaj je to ?« Ko sem se ozrl na ono stran, sem v artiljerijskem ognju razločil, kako se moj sosed opira na puško in dviga pokonci, nato hitro zgrudi na tla in obleži, obrnjen z obrazom proti nebu. Par minut pozneje mi je njegovo truplo služilo že za kritje pred sovražnikovimi kroglami, ki so z zoprnimi, rezkimi glasovi udarjale v njegovo meso neposredno pred mojo glavo. Dobil sem torej drugega soseda, nekega Dunajčana, ki je radi pomanjkanja dela prostovoljno vstopil v armado in je bil v civilu kontorist; bil je tako kratkoviden, da pravzaprav nikakor ni spadal k nam ali celo sem. S svojimi brezizraznimi očmi me je pogledal pomenljivo, zdelo se mi je, da mi hoče reči: Servus, ali vidiš, da se svita! Jaz sem mu vrnil pogled, ne vem sicer natanko, s kakim izrazom, najbrž pa je bil porogljiv. On tega ni mogel zapaziti; bil je pet korakov oddaljen od mene in ta daljava je presegala zmožnost njegovih oči. Ko smo začutili nad seboj svit mrkega jutra, se je kot blisk dvignil v naših možganih razburljiv, mrazeč spomin pretekle noči. Grom topov, ožarjena, goreča krajina, preprežena s temnimi sencami . . . sikanje krogel... mrtvaški vzdihi, bolestni vzkliki, razočarani jeki, povelja . . . »Kristus! ... o Marija! . . . Moja noga! . . . Kje je saniteta? ... 0, prokleti hudič!... Kozaki, kozaki! . , . Polkovnik Fesza!. . .« vsi ti različni glasovi so se kradli nad zemljo in se izgubljali v bobnečem ozračju. Nad nami in med nami pa je prasketalo in se trgalo in ydarjalo brez prestanka. Temu je sledilo naše umikanje v sedanje pozicije; koliko korakov, se ne morem domisliti, toda moralo je biti precej, ker nismo več videli konca gozda in ne goljave, kjer smo bili pred večerom. Umikali smo se v divjem razpoloženju, urno, širokih korakov; zdelo se nam je, da nas nekdo vlači za jezike in nam jih trga iz ust, ako se ne požurimo za njim. In nato temna, grozna noč. Videli nismo konca cevi, a vendar smo napeto zrli pred se, nekaj iskali. Napeto je delovalo živčevje; vsak hip smo slutili, da vstaja nekaj iz teme, se nam bliža počasi in oprezno . . . Vsak ............................................................................................................................................................................................................................................................................................lll9flf|ll|fll|'||l||lll|||lf|i|lMII>llllllMli|*f >|l*li|||l|l||||||||||||||||v|t f|i||| ŠTEVILKA 31. ILUSTRIRANI GLASNIK 367. STRAN «HtHliiiMMniiiiiHiMi"i"Mii|i"iM"iMM,i"'""'M|UMMIM"M'llMMM'MIM>MMlll!llll!*!M!M,VM.........................ii»uMMMiiiiMMMiiiM|iMii»iiii»iMi.ii«iiiMiMiiMii«M>MMiM^ najneznatnejši šum listja in dračja nas je vznemiril, pridrževali smo sapo in prisluškovali, roke so krčevito stiskale puško, kot bi bile narejene iz železa. Vsak hip smo pozabljali, da so 20 korakov pred nami postavljene straže, in kadar smo zaslišali od tamkaj pritajen šepet ali čisto rahel brlizg piščalke, nas je iznova mrzlično spreletelo. Pri tem pa smo bili popolnoma brezčutni napram bojnemu šumu, ki je prihajal iz dalje. Ta vtis je trajal le hip, prihodnji trenutek je vsakdo zopet napeto zrl predse v jutranji gozdni mrak. 600 korakov pred nami je bil naznanjen sovražnik in nam je bilo ukazano, da ga moramo pregnati in zopet zavzeti stare postojanke. Prodirali smo. Ležeč v rojni črti smo se previdno in zelo počasi pomikali korak po korak, plazeč se po trebuhu ali skakajoč od drevesa do drevesa in skrivajoč se za debli ali za grmičevjem. Ko smo se ustavili v novi črti, kriti od debel in zemlje, smo se oddahnili, nato smo se zopet pognali kakih 15 korakov dalje, včasih še več, kakor je zahteval teren. Šlo je skoro brez poveljevanja, vsak je vedel dobro, kaj mu je storiti; postali smo nekako avtomatični. Na ta način smo se vedno bolj približevali sovražniku; a od tam ni bilo nikakega znaka; ali tam niso vedeli za našo namero, ali pa so se potajili popolnoma? Približavši se mu za kakih 300 korakov, pa je naenkrat zasičalo nizko nad nami, tenko in zoprno, da je že glas rezal v meso; skorja na deblih je odletavala po tleh, hosta se je lomila, kot bi pikalo po zemlji, grmičevje je završelo. Takrat je sovražnik začel ogenj. Mi mu nismo odgovorili, cilj je bil preveč negotov, čeravno je bilo med drevesi še dokaj širokih jas. Zopet smo prodirali dalje, a zdaj še previdneje kot prej; kakor črvi smo se plazili po zemlji, tiščeč glave navzdol, kot bi hoteli zlesti v tla. Nad nami je žvižgalo, neprenehoma žvižgalo, grozilo . . , mi pa smo se plazili dalje, grabeč se z rokami za zemljo, korenine in mah. Vedno bliže je prasketalo, vedno gostejša je bila toča svinčenk in mi smo silili naprej v to smer. Kljub izbornemu kritju je tu in tam jeknil kdo v vrsti; poleg mene na levi je zaklical moj korporal; razumel nisem, a ko smo se pomaknili dalje, ga ni bilo več za nami. Nekaj mi je stiskalo možgane in v omotici sem vztrajal dalje, skušal sem se vživeti v položaj in ga vsaj za hip trezno premotriti, toda ni se mi posrečilo. — Na desni poleg sebe sem začul šepet; zdelo se mi je že dolgo, da nekaj slišim, neko klicanje, toda nisem mogel razmišljati, kaj je to. Sedaj sem popolnoma razločno slišal besede: »Kritje, kritje ! Ali je tukaj drevo?...« To se je ponovilo parkrat z obupanim, prosečim glasom, vedno glasneje. Ozrl sem se, skrit za drevesom, na ono stran. Na goljavi je brez vsakega kritja ležal Dunajčan, zarit v zemljo; bil je v obupnem položaju; vsled vznemirjenja so mu menda odpovedale oči docela, videl je le, kar je z rokami otipal okrog sebe. In zopet šepet, zopet iste besede, samo obup-nejše, bolj proseče. Naprej . . . blazno je streljal sovražnik, hoteč nas ustaviti. Toda venomer so udarjali na moje desno uho tudi oni glasovi polslepega soseda. . . Pričel sem se razburjati. — »Prokleti Dunajčan ... v tvojih besedah je bojazen, strah; kaj šepečeš? . .. Molči, če ne, te nataknem na bajonet.« Stresel sem se groze, srce se mi je napolnilo z odmevom njegovih besedi . , . Hvala Bogu, da ga je za- dela krogla, sicer bi bil jaz zblaznel groze; naenkrat je jeknil in nato je bil tiho. Šele polagoma sem se zopet umiril. Takrat smo zapazili pred seboj sovražno infanterijo, kakih 100 korakov pred nami, morda še kaj več. Ustavili smo se, začeli streljati in nato smo streljajoč zopet prodirali. Slutil sem, da se bližam nečemu groznemu, strašnemu, da mi ta slutnja jemlje moč, toda kljub temu sem kobalil dalje, mehanično streljajoč predse. Skušal sem se delati ravnodušnega, a brez uspeha; v možganih so mi fantastično vihrale misli in snovi. Naenkrat sem se domislil, da sem pravzaprav vojskovanje načelno vedno obsojal ... Neizmerno roganje se je tedaj vzbudilo v moji duši. Zopet nato sem se spomnil dogodka iz zgodovine, kako sta sovražnika, ko sta prišla skupaj, odložila orožje in pričela svatov-ski pir; pa sem se le v duši brezumno nasmehnil. — Zdaj bomo najbrž napadli, saj smo že čisto blizu onih. Ha! . .. Morda me pa prej zadene krogla in mi ne bo treba . . . Samo nekoliko je treba dvigniti glavo. A smešno! Še nikoli se nisem tako blazno stiskal k zemlji, kakor ta trenutek. Medtem smo se res znatno približali sovražniku in tedaj smo naskočili. Kričeč smo se dvignili s tal ter sključeni Admiral turškega brodovja Sušon (-(-) s svojim štabom. drli naprej. Tulili smo pravzaprav strašno, to sem občutil tudi jaz; ako bi bil navzoč kak neudeleženec, bi bil čutil to še groz-neje. Šlo bi mu skozi mozeg in kosti. Hoteli smo zastrašiti sovražnika, zato smo vpili kakor brezumni. Gotovo vem, da bi nas razsoden opazovalec smatral za blazne. Do te ure sem mislil, da je napadalni krik izraz poguma, toda zdaj vem, da je vsekakor izraz obupa in blazne vdanosti v usodo. Med dirom se mi je nenadoma vrinila v spomin misel na izkušnjo iz zadružnega prava. Videl sem se, kako stojim pred komisijo i odgovarjam na stavljena vprašanja. In čudno! Moje misli so se krčevito oprijele te snovi, vztrajale so še, ko sem bil že par korakov pred sovražno bojno črto. Zdaj se mi zdi to ne-umljivo, toda takrat sem iz tega razpoloženja nevede črpal moč hladnokrvnosti in ravnodušnosti. — Že sem postajal nekako mrzel, neobčutljiv ... grozepolne slike so mi zaplesale pred očmi . . . mahoma, nejasne; čutil sem — ne nič nisem čutil, ker takrat že nisem bil več človek, ampak neko polblazno, instiktivno bitje. In ta hip so se že zabliskali sovražni noži neposredno pred mojimi očmi, za njimi pa so se nejasno slikali divji, zastrašeni obrazi z izbuljenimi očmi . . . Strastno sem stisnil orožje v rokah in se pognal proti njim. Nastavljeni noži so se v hipu povesili, pred menoj je nastala vrzel. Obrnil sem se, iskal žrtve, hlepel po krvi; to hrepenenje je v tem slučaju menda bolest — kaj jaz vem. Suval sem neprenehoma . . , na vse strani; . .. kakor skozi meglo sem razločil okrog sebe prepadle obraze, bele, čudno izpremenjene oči, dvignjene, milosti proseče roke . . . Kakor iz dalje je prihajalo do mene vzdihovanje in vzkri-kanje nabodenih ter šepetanje, iz katerega sem razpoznal obupne prošnje po usmiljenju in prizanašanju. To niso bili več človeški glasovi, ki so se semintja krikoma trgali iz ust, prekinjeni in nedovr-šeni, to so bile zveri, polne groze in presenečenja. — Neki sovražni vojak, ki se je preboden zgrudil pred menoj na kolena, je zavpil presumljivo: »O mati!« Nato se je zopet skušal dvigniti. Toda kakor iz jekla je bilo moje srce; iznova sem navalil nanj in mu prerezal vrat, da je omahnil brez odmeva, Tam je neki smrtno ranjeni tovariš klical ime svoje neveste,v delirijuže, »Zora, Zora!« . , . {Toda sovražni pešec gaje toliko časa tolkel s kopitom po glavi, da je končno umolknil. Nekateri so klicaliKrista, drugi Marijo, nekateri zopet so je-cali z nerazumljivimi glasovi, za-mirajočimi v smrtnem trepetu. Šum boja je rastel, nas mamil... Kako so pokale kosti, kako je vršela brizgajoča kri, kako nepopisno je bilo hropenje poman-dranih, v krvi in penah se valečih, pojemajočih bitij, kako neznosno je šklepetalo križajoče se jeklo. Od vseh strani so bulile vame osteklenele očij; tudi meni se je zdelo, da mi izskočijo vsak hip. In čedalje, tem huje mi je razbijalo v glavi; zdelo se mi je, da se misli napenjajo in da hočejo ven, toda nisem vedel, kake in kam. V borbi sem imel nadčloveško moč; dolgo nisem čutil nobene utrujenosti, slednjič pa sta se jeli roki tresti v mišičnem krču, spoznal sem, da prsti popuščajo, da moč pojema. Z zadnjo silo sem sunil še enkrat — kam, nisem gledal; čutil sem, da prebadam nekaj mehkega, mastnega. Zamižal sem ter s težo svojega telesa porinil bajonet do konca ... v obraz mi je brizgnil vroč curek in mi docela žalil oči ter na stežaj odprta, sapo loveča usta; pred menoj je vzkriknilo, zahropelo — in nekaj svinčeno težkega se je obesilo na bodalo ter ga pritegnilo k tlom. Brez odpora so se vdale roke. Nekaj neizogibnega sem slutil . , , pred očmi se mi je zameglilo, v pojavljajoči se omotici sem slišal, da je nekdo Jik mene siknil kletev .., Ivan Rozoničnik, ranjen na sev. bojišču in umrl na Ogrskem. Janez Slapničar, umrl v rezerv, bolnišnici v Ljubljani. Leon Andrejka,! padel na severnem bojišču. Alojzij Kšela, padel na severnem bojišču. Ludvik Zavratnik, padel 15. feb 1915 v Karpatih. Ivan Podboj, ki je 26. X. 1914. daroval svoje mlado življenje Bogu za domovino. nato sem izgubil ravnotežje in se zgrudil brez zavesti. Ko sem se zopet zbudil, mi je sijalo jesensko solnce prav v obraz, ali moje oči niso prenesle njegovih medlih žarkov. Brez moči sem jih iznova zaprl. Takrat sem poleg sebe zaslišal korake in govorico v našem polkovnem jeziku. »Tudi ta leži tukaj !« je rekel nekdo, »Menda se še giblje? Kam je le dobil?« je pripomnil drugi. Nato se je menda pripognil k meni, zakaj občutil sem neko tipanje. »A, nogo ima prebodeno! Pro-kleto je izgubil krvi!« je končno zamr-mralo poleg mene. Sanitejca sta me pobrala in me odnesla na obvezovališče, kjer me je zdravnik obvezal; bodalo mi je šlo skozi stegno. f Ivan Rozoničnik je bil rojen v Šmihelu dne 24, decembra leta 1894. Služil je pri 87. pešpolku in je Anton Markelj, AntonVejngerli, umrl v Boh. Beli. padel na sev. bojišču. odšel 1. januarja na severno bojišče, kjer je bil dne 28. januarja težko ranjen. Umrl je vsled ran in pljučnega vnetja dne 9. februarja 1915. v Egerju na Ogrskem. Bodi mu lahka tuja žemljica! f Anton Vejngerli se je rodil leta 1880. v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Ščavnici na Spodnjem Štajerskem, Padel je na severnem bojišču. Bil je poročen in zapušča štiri nedorasle otroke. Vzorno je skrbel za družino, pozimi pridno delal v svoji čevljarski obrti, poleti v tujini pri opeki. Bridke so solze ljube žene in otrok, ki jih je neizmerno ljubil. Tudi njegovi ubogi starši in sosedje, ki so ga vsi spoštovali, ga ne morejo pozabiti. Njegov brat Alojzij je sedaj v ruskem ujetništvu. f Alojzij Kšela se je rodil meseca julija leta 1885. v Mo-ravcih, župnija Mala nedelja, Spodnje Štajersko. Poročil se je šele lani s kmečko hčerko Nežo Holc, s katero je živel v miru, ljubezni in zadovoljnosti. Po mobilizaciji je moral na severno bojišče, kjer|ga je Alojzij Vilfan, Anton Kalan, padel na sev. bojišču. padel na sev. bojišču. ruska krogla zadela v nogo. Umrl je v neki bolnišnici v Galiciji vsled kolere. — Bil je spoštovan od vseb občanov. Razen žene Nežike, ki noče verjeti, da ga ni več, žalujejo za njim starši in njegov sinček, star šele štiri mesece. Sveti mu večna luč! f Kristijan Mežnar doma iz vasi Lože, okraj Ilirska Bistrica, je padel na severnem bojišču. Dne 26. avgusta je vstopil v 97. pešpolk in je odrinil na sever. Bil je zadet v levo ramo in je še isti dan pod milim nebom zatisnil oči. Ko smo zvedeli žalostno novico in slišali mili glas zvonov, ki so oznanjali njegovo smrt, so marsikomu stopile solze v oči. Pokojni je bil sin premožnih staršev in je izhajal iz poštene družine, kakršnih je malo. Doma zapušča starše, ženo in enoletno hčerko Zorko, brat France pa se bojuje že od začetka vojske. Ko se je rajni Kristijan poslavljal od svojih dragih, jih je krčevito objemal in jim rekel: »Slutnja mi pravi, da se tukaj ne bomo več objemali in pozdravljali. Upam, da se sni-r demo na lepšem kraju!« Slutnja se ti je Kristijan Mežnar, Ivan Rajžar, padel na sev. bojišču. padel na sev. bojišču. PODLISTEK Lepa Blanka. Roman. Napisal P. Zaccone. — Prevel Josip Medic. (Dalje.) XIX. Pomoč. Leon je, kakor rečeno, planil k možem, ki so nesli na rokah mrtvo truplo Armande. »Prokleti morilci!« je vzkliknil nesrečni mladenič. »To dejanje Vam poplačam!« »Tem slabše zanj,« je dejal Everard. »Nož v roke in glejte, da mi spravite s poti tega človeka, ki mi je vedno pod nagomi.« Ukaz se je takoj izvršil. Na mah so se odprli štirje noži in so zamahnili nad Leonovimi prsi. Toda v trenutku, ko bi imeli udariti, se je vrgla Blanka med morilce in Leona in pokrila mladeniča s svojim telesom. »Odnehajte!« je vzkliknila. Potem se je obrnila k Everardu: »Ali boste dovolili, oče, da me ti ljudje zabodejo?« je rekla s trdnim glasom. Balkam, ki nikakor ni mogel razumeti tega prizora, je nestrpno in jezno udaril z nogo ob tla. Pograbil jo je trdo za roke in jo odtrgal od Leona. Toda takoj nato se je začel v veliko začudenje gospoda Balkama nov boj, ki se je končal s tem, da je Balkam naenkrat občutil močno roko na vratu in da je dobil strašen udarec v prsi, tako da je omahnil na tla. »Kaj to pomeni?« je vprašal Balkam jezno, ko je zopet vstal. »To pomeni, da če se še enkrat dotaknete te deklice, ne pridete več živi iz mojih rok,« je odgovoril Everard. »Kaj niste mar slišali, da nam ta človek,« je dejal Balkam, kažoč na Leona, »grozi, da nas ovadi?« »Ž njim bom že jaz opravil,« je rekel Everard. Po teh besedah se je obrnil k Leonu, toda Blanka se mu je obesila polna groze okrog vratu. Everard se je je skušal nežno oprostiti in je dejal Leonu: »Mali, prej si izgovoril zelo nespametno besedo; upam, da nisi mislil resno?« »Popolnoma resno,« je odgovoril Leon. »Ali nas hočeš ovaditi?« »To je moja dolžnost, ki jo bom še nocoj izvršil.« »Vedi, da jaz to lahko z enim samim udarcem noža preprečim,« je dejal Everard z grozečo kretnjo. »In jaz lahko razodenem Blanki vso resnico, Everard. Varujte se!« Everard je besno kriknil. V naslednjem trenutku se je že zableščal nož v njegovi roki, toda zopet je bila Blanka, ki ga je zadržala, »Oče, ah, oče!« je klicala prestrašena deklica, »nikar ne prelivajte krvi po nepotrebnem!« »Po nepotrebnem? Ali mar nisi slišala, kaj je rekel,« »Grozil Vam je, da mi pove resnico. Toda to resnico sem jaz že sama uganila.« »Blanka!« HIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIMMIlMIlllMIMMilllllllUIHUlIlIMIIIIKIIIII 22. diviz. pekarna, med moštvom Franc Tesar (X) z Gline pri Viču. Pekarna stoji vedno ,par kilometrov zadaj za strelno črto; od tukaj se potem vozi kruh bojujočim se četam. uresničila, dragi Kristijan! Sladko snivaj tam v tujini, nam pa daj Bog srečno svidenje s teboj nad zvezdami! f Valentin Boh. Eden izmed prvih junakov, ki so padli kot žrtev krvave svetovne vojne, je bil Valentin Bob, posestnik v Podpeči pri Preserjem. Rojen je bil dne 9. oktobra 1. 1888. Vojake je služil pri 27. domobranskem pešpolku. Ko je slekel vojaško suknjo, je prevzel očetovo posestvo in se kmalu nato oženil. Bil je zvest mož svoji ženi, s katero pa niti leto dni ni živel v sreči. Padel je na severnem bojišču, zadet od ruskega šrapnela^ravno na svoj rojstni dan, 9, oktobra 1914., ko je bil star 26 let. Valentin Boh, padel na sev. bojišču. Janez Zemlič, umrl na sev. bojišču. V bitki pri Grodeku je bila končana njegova zadnja bolečina. Zapušča ženo in hčerko, ki je bila rojena po njegovem odhodu na bojno polje in ne bo nikdar poznala svojega očeta, niti ne bo vedela za njegov grob. f Ludovik Zavratnik je služil pri lovskem bataljonu štev. 20. in je padel v Karpatih dne 19. februarja leta 1915. ' Rojen je bil dne 11. avgusta 1.1889, ^ v Mekotnjaku pri Ljutomeru na Štajerskem. Bil je priden mladenič in nada svojega očeta in sestre Frančike. Namerjal je po preteku vojske prevzeti posestvo ter rešiti očeta in sestro težkega bremena. Blag mu 'spomin in miren počitek v tuji žemljici! f Alojz Vilfan je padel 23. februarja 1915. v Galiciji. Bil je prav priden mladenič. Podpiral je svojo mater. Leta 1914. je prodal slabo bajto in si kupil novo, lično hišico. Bil je prvikrat ranjen; drugi pot ga je zadela krogla in ga usmrtila. Mati in dve sestri [žalujejo po njem. f Anton Markelj. Umrl je na Bohinjski Beli dne 8. marca t. 1. cerkovnik Anton Markelj. Bil je črno- vojnik, udeležil se je 17 bitk v Galiciji, kjer je bil ranjen v roko. Pozneje je obolel; zdravil se je v Przemislu, na Moravskem in v Ljubljani, odkoder je prišel meseca februarja domov ves bolan, ter je nato umrl vsled prestanih naporov. Zapušča vdovo in deset popolnoma nepreskrbljenih otrok, od katerih je najstarejši otrok v 16. letu. Blag mu spomin! Pokojnik je bil vseskozi dober in prijazen do vsakogar ter priljubljen pri vseh ljudeh. Kako priljubljen je bil, nam priča njegov pogreb, ki se je vršil 11, marca. Skoro vsi farani so se ga udeležili, ne samo iz bližnje, temuč tudi iz daljne okolice. Poleg tega so se udeležili pogreba tudi vsi tukajšnji črnovojniki, kateri so oddali kot zadnjo čast rajnemu vojaku salvo. Bohinjska Bela ni videla še takega pogreba. Poleg tega so nabrali tukajšnji črnovojniki za toliko prizadeto družino 52 K, mizarski mojster Josip Torkar iz Ribnega pa je daroval lepo krsto. Počivaj mirno, dragi prijatelj Tonej, v zemlji domači! f Janez Zemlič. Rajni se je rodil 1. 1890. v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Ščavnici na Štajerskem. Ko je izstopil iz ljudske šole, si je šel v tujino služit kruha in si je s pridnostjo prihranil precej denarja; rad je podpiral tudi svoje starše. Z veseljem je odšel k vojakom, z veseljem tudi na bojno polje, kjer se je hrabro bojeval, dokler ga ni zadela sovražna krogla. Po težkih mukah je umrl na Rusko-Poljskem. Zapušča starše in štiri brate, od katerih sta dva na bojišču. Janez, bodi ti počitek sladak! Jože Mavtingar, umrl v Ljubljani vsled ran dobljenih na severn. bojišču Deset. Janez Šare, iz Breznice na Gorenjskem, padel na severnem bojišču. »Nocoj so se mi oči odprle in zdi se mi, da mi je sedaj marsikaj jasno, česar prej nisem mogla razumeti. Spomnite se samo na pokopališče obsojencev!« »Nesrečnica!« »Da, nesrečna sem zares,« je odgovorila Blanka in je vztrepetala, »zelo nesrečna, kajti sedaj me je groza same sebe.« Bila je tako pobita in žalostna, kakršne je ni Everard še nikoli videl. Vendar pa se je kmalu zopet zbrala, se ozrla po možeh, ki so stali okrog nje, in stopila k Leonu. »Gospod,« je rekla s trepetajočim glasom, »iz vsega srca se Vam moram zahvaliti. Dobro ste vedeli, da sem ničvredna stvar, in vendar ste mi vedno kazali tako odkritosrčno in iskreno vdanost, katero morem šele zdaj prav ceniti.« »Ah, jaz Vam ostanem tudi poslej ves vdan, Blanka!« je vzkliknil Leon in ji stisnil roko. »Ne, ne!« je odgovorila deklica in je dušila solze, ki so ji silile v oči, »sedaj se vidimo zadnjikrat. Toda preden se posloviva, moram izpolniti neko dolžnost.« »Kako dolžnost, Blanka?« je vprašal Leon začuden. Blanka se je obrnila k Everardu. »Oče,« je rekla s trdnim, skoro uka-zujočim glasom, »odslovite takoj te može!« »Odslovim naj jih ?«je zajecljalEverard. »To je potrehno.« »Kaj vendar hočeš? Kaj namerjaš?« »O tem bomo govorili pozneje, sedaj hočem samo, da ti ljudje odidejo, kajti sicer pojdem sama in me ne boste nikoli več videli.« »Blanka!« je vzkliknil Everard bolno. Blanka ni odgovorila... in Everard je v negotovosti in razburjenju premišljeval nekaj trenutkov, kaj naj stori. Slednjič je stopil korak bliže proti svojim pomočnikom. »No, ali ste slišali?« jim je dejal osorno. »Kaj še delate tam?« »Čakamo,« sta odgovorila oče Golin in Filip. »In pa,« je pristavil Balkam, «vedite, da še nismo popolnoma končali,« »O, ti! Ti mi nikar ne sitnari več!« je zavpil Everard ves besen nad njim, »Ti si kriv, da sem se zapletel v to prokleto dejanje, in če se mi takoj ne spraviš izpod nog, te bom poplačal na mestu. Pojdite takoj, pri Tulonskih vratih vas čaka voz, ki vas v nekaj urah prepelje preko meje. Torej — srečno pot!« »In ti,« je dejal Golin, »ali ti ne poj-deš z nami?« »Jaz ...« je odgovoril Everard, »jaz se bom domenil z gospodično Blanko, kako in kaj.« »Ali je to tvoja zadnja beseda?« Everard jim je ukazajoče pokazal na vrata vrta in razbojniki so se počasi oddaljili, čeprav neradi, s tega mesta, kjer so puščali tovariša, v katerem so vedno videli svojega načelnika in poglavarja. »Ali si sedaj zadovoljna?« je dejal Everard Blanki, mignivši proti ljudem, ki so odhajali. »Še veliko dela nas čaka,« je odgovorila nesrečna mladenka. »Kaj še neki?« »Najprej bo treba prenesti gospodično Lanson v tistole hišo; kaj nam je potem še storiti, nam bo povedal gospod Leon.« .........................................................................................................................................................................................................llt.llllMIIIIIIIIII||IM||||tlll|l||||........IIIIIIIIIIH......IHIHIH.......IHHIHHHHHHH.....IIIIIIIIMIIIIIHIHHIIHHHHIHHHHIMHHM* ŠTEVILKA 31 ILUSTRIRANI GLASNIK 371. STRAN ........................................................................■•milili.................................................................................................................................................................................................II lllllllllllll I MIHI t IIIIIIIIIIH.....Illlll.....................T......TTTtTTUnHIHIIIITIIIIIIIM Družina Hlede iz Sv. Florjana pri Gorici, ki je poslala 4sinove V vojsko. Slovenski topničarji pričakujejo Rusov na snežni planini. f Ivan Podboj. Krščanski družini Št. Podboja, na Adamovem pri Velikih Laščah, je padel v boju za domovino že drugi, zadnji sin, Ivan. Doma v gostilni, bodoči gospodar lepe domačije, postaven fant, je bil pokojni Ivan izredno ponižen in delaven mladenič, vnet in požrtvovalen Orel ter zgleden član Marijine družbe. V marsikaterem oziru je bil najboljši fant v fari, ponos in up svojih dobrih staršev. Naj bo v tolažbo bridko zadetim domačim izrek božje Modrosti: »Odvzel je (Bog) pravičnega, da ne bi hudobija izpremenila njegovega obličja.« Čast njegovemu spominu, pokoj njegovi duši! f Ivan Rajžar. Dne 18. oktobra je padel na severnem bojišču junaške smrti Ivan Rajžar iz Mavčič pri Kranju. Rojen je bil leta 1885. ter je služil pri domobranskem pešpolku št.'27. v Tolminu na Goriškem. Pokojni je bil podnačelnik gasilnega društva, edini sin posestnika in edini up svojega že priletnega očeta, zelo priden in marljiv pri gospodarstvu ter splošno spoštovan in priljubljen mladenič. Ko je bil meseca avgusta zopet poklican k vojakom, je šel z veseljem v bojne vrste za domovino, po-slovivši se od vseh domačih. Upal je, da se kmalu vrne zdrav in vesel v svoj domači kraj, a mu je nemila smrt prekrižala Everard je povesil glavo in je vzel na svoje močne roke telo gospodične Arman-de; nekaj minut pozneje jo je nežno položil na posteljo, ob kateri sta Leon in Blanka klečala v tihi žalosti. »Mrtva!« je ihtel Leon, nežno polju-bujoč mrzle roke mladenke. »Morda bi vendarle bilo dobro, če pokličemo zdravnika, da jo pogleda. Če hočete, pojde moj oče v Tulon.« »Nisem si Vas upal prositi... pa če je Everard pripravljen .. .« Blanka je pogledala svojega očeta in medtem, ko se je Everard pripravljal, da ustreže njeni želji in odide po zdravnika, so se vrata odprla in v sobo je vstopila Volkulja. »Kam greš?« je dejala Everardu. »V Tulon.« »Čemu? Kaj hočeš tam?« »Grem iskat zdravnika za gdč.Lanson.« »To ni potrebno.« »Zakaj?« Volkulja se je ironično nasmehnila. »Ali se mar že kesaš, da si jo umoril?« mu je rekla tiho. načrt. Ob prebridki izgubi žalujejo vsi so-vaščani, posebno sestri in neutolažljivi oče. Bodi mu lahka daljna gališka žemljica in ohranjen časten spomin! f Leon Andrejka. V,bitki pri Grodeku na Malega Šmarna dan 1914., ki je zahtevala od slovenskih polkov toliko smrtnih žrtev, je bil nevarno ranjen tudi poddesetnik 17. pešpolka v rezervi, Leon Andrejka, posestnik na Vrhovljah v brdskem okraju na Kranjskem. Krogla iz ruskega šrapnela ga je zadela, ležečega v strelski vrsti, na desni rami in mu prodrla v hrbtenico. Vsled te rane je pokojnik izdihnil svojo junaško dušo dne 23. septembra 1914. v Rudolfovi bolnišnici na Dunaju, zapustivši v domovini vdovo in pet nedoraslih otrok. Bil je pokopan na dunajskem centralnem pokopališču, kjer leži z drugimi junaki vred na posebnem oddelku, ki ga je dunajsko mesto posvetilo tam umrlim junakom. f Anton Kalan. Dne 7. marca 1.1. nam je došla tužna vest, da je padel dne 15. decembra na severnem bojišču junaške smrti za domovino desetnik Anton Kalan iz Mavčič pri Kranju. Pokojni je služil drugo leto pri 27. domobranskem pešpolku v Bovcu na Goriškem. Rojen je bil 1. 1892. Ko je odhajal k vojakom, je šel z veseljem, ker »Molči! Molči!« »Kaj ti je? Kaj se razburjaš?« »Blanka ve vse.« »Glej, glej, ali mar ona ukazuje?« »Da, ona, ona ukazuje, kakor ima pravico, ker hočem jaz tako.« »Torej hočeš tudi, da tvoja hči umrje od ljubezni in ljubosumnosti?« »Ne govori tega!« Volkulja je skomizgnila z ramami. »Sedaj vidim popolnoma jasno, da sem med Vami vsemi jaz edina ohranila mirno kri in da sem prav ravnala, ko nisem preveč hitela,« »Kaj hočeš s tem reči?« »Poslušaj pa boš razumel!« Pri teh besedah je stopila k postelji, na kateri je ležalo mrtvaško bledo, mrzlo in trdo telo gospodične Armande, XX. Od mrtvih vstala. »Ko si mi davi,« je govorila Volkulja, »pripovedoval, kaj ti predlaga ta Anglež in kake naklepe snuje, sem začela o tej stvari malo globlje razmišljati.« ga je zelo veselila vojaška suknja, in je vestno izpolnjeval svojo službo. Bil je splošno priljubljen pri svojih višjih. Doma ga težko pogrešajo pri delu, katerega je imel v izobilju. Bil je zelo priden, spoštovan pri vseh, kdor ga je poznal. Posebno se je odlikoval kot cerkveni pevec s svojim gromovitim basom. Zapušča dva brata, ki sta v vojaških suknjah, in doma žalujočo mater, sestro in brata. Ko je odhajal na bojno polje, je bil zelo vesel v nadi, da se kmalu vrne zdrav in vesel z bojišča. Toda neizprosna smrt mu je pretrgala nit življenja po štiri-inpolmesečnem bivanju v bojnih vrstah v Galiciji, Počivaj sladko, dragi Anton, v hladni gališki žemljici in izprosi, da se kmalu veselo snidemo nad zvezdami! f Poddesetnik Janez Slapničar rojen dne 21. novembra 1892. v Starem trgu pri Višnji gori, je služil aktivno pri 7. poljskotopničarskem polku. Odlikovan je bil s srebrno hrabrostno svetinjo z vojno dekoracijo. Izdihnil je svojo blago dušo v rezervni bolnišnici 27. pešpolka v Ljubljani 21. decembra 1914. v najlepših svojih letih vsled notranjih poškodb in bolezni, ki jo je dobil na severnem bojišču. Bil je vzor mladeniča, trezen in varčen, zelo je priljubljen povsod, kjer je služil. Iskreno je ljubil svojo mater. Ko je zvon naznanil, da ga ni več med živimi, je vsak, »No, in kaj si sklenila v svojem premišljevanju?« je vprašal Everard. »Prišlo mi je nekaj čudnega na um ...« »Ne trati časa! Na dan z besedo!« »Dejala sem si, da je od Armandinega življenja odvisno velikansko premoženje; in kakor se z največjo radodarnostjo, sem si rekla, dajejo milijoni za to, da Armanda izgine, tako je morda kdo, ki bi dal še več, da ostane živa in zdrava ...« »0, kako si umna, Volkulja!« je vzkliknil Everard, »To je krasna misel!« »Kajne, da ni preveč nespametna!« je dejala Volkulja in se je samoljubno nasmehnila, »In kaj si potem storila?« »Gospod Balkam mi je naročil,« je nadaljevala Volkulja, »naj pripravim strup. Lahko je bilo dati namesto strupa tako tekočino, ki deluje navidez prav tako kakor strup in ki vendar človeka ne umori; takega zastrupljenca se da še oživiti,« »In si to storila?« je dejal Everard, »Ali mar nisem prav storila?« »Toda potemtakem . . .« je. vzkliknil-Leon, »Armanda ni mrtva!« ••intimnimi ■immmmimmiiiiiiiiiimmiiiiiimniiiiiimmimiiiiiiiiii>i immiimmmiimnitniimniimi ILUSTRIRANI GLASNIK 31. ŠTEVILKA M*Miiiinniiiiniiniiiiiiiiiiiiiimiiinimnm:minniimnni».i imiimimminiiiiiiiiimmimii' ki ga je poznal, žalostno rekel: »Kako ga je bilo škoda!« Za njim žalujejo mati vdova, dva brata (starejši je pri trenskih voznikih na južnem bojišču) in dve sestri. Materi daj Bog tolažbe, ti pa, dragi Janez, počivaj v miru! Naj ti sveti večna luč, na svidenje nad zvezdami! PO SVETU Svetovna vojska. Najznamenitejši dogodek zadnjega časa je pač padec trdnjave Pžemišla. Skoro pet mesecev so ga Rusi oblegali in slednjič se je moral vdati, ne premagan od orožja, marveč izstradan. Usoda Pžemišla je bila v kratkem ta : Ko so se naše armade po bitki pri Grodeku, umaknile proti zahodu, je dobila trdnjava nalogo, da zadržuje okrog sebe del ruskih čet. Trdnjavo je obkolila armada bivšega bolgarskega generala Radka Dimitrijeva, ki jo je hotel zavzeti z naskokom. Pri naskokih na trdnjavo so Rusi žrtvovali velikanske množine streliva in, kar je še huje: okrog zuna- njih pasov utrdbe je obležalo do 70.000 mrtvih Rusov. Medtem, ko so Rusi na-skakovali Pžemišl, so naše čete prodirale v Galiciji od zahoda proti vzhodu in kmalu so se morali Rusi umakniti tudi izpred trdnjave Dne 10. oktobra je bil Pžemišl prost. Razvili so se veliki boji ob Sanu v Galiciji in ob Visli, ki so se končali s tem, da je bila nemška in naša armada zopet potisnjena proti zahodu. Zopet so ruske čete poplavile Galicijo in dne 9. novembra je bil Pžemišl že zopet kakor samoten otoček v ruskem morju. Dne 12. novembra so začeli Rusi trdnjavo obstreljevati, vendar pa je bilo drugo obleganje mnogo mirnejše od prvega; Rusi niso hoteli žrtvovati toliko mož kot prvič in so upali, da lakota prisili oble-gance k predaji. Naše čete v trdnjavi so štele kakih 50.000 mož, Rusov, ki so ležali okrog nje, je bilo do 150.000 mož. Med obleganjem so naše čete večkrat udrle iz trdnjave, poiskale sovražnika in se po kratkih bojih zopet umaknile za utrjene pasove. Medtem pa je lakota vedno bolj in bolj pritiskala. Poveljnik Pžemišla Kusmanek je videl, kako se mu zaloge kljub največji varčnosti od dne do dne krčijo. Ko je preostalo živil le še za tri dni, je zadnjikrat udri iz trdnjave, se po boju zopet vrnil s četami, uničil zaloge streliva in orožje ter Pžemišl slednjič dne 22. marca izročil sovražniku. Obkoljene čete so do zadnjega vršile svojo dolžnost, trdnjava je častno padla. Padec Pžemišla se pozna tudi na karpatski fronti. Rusi so tam mogli okrepiti svoje armade in so začeli še bolj ljuto napadati nego doslej. Razvila se je velikanska bitka, katera je najhujša pri Dukli, Užoku in Lupkovu. Kako dolgo bo trajala in kako se bo končala, je sedaj še negotovo. Na Rusko-Poljskem se nadaljujejo vroči boji med Rusi in Nemci v bližini Prašniša; odločitve ni. Mesto Memel, katero so bili Rusi že zasedli, so morali zopet odstopiti Nemcem. Obstreljevanje Dardanel Angleži in Francozi kljub znatnim izgubam, ki so zadele njih brodovje, več ali manj uspešno nadaljujejo. Zavezniki so baje izjavili, da od svoje namere — osvojitev Carigrada — ne odstopijo, naj se jim potopi še toliko ladij. Na zahodnem bojišču odbijajo Nemci doslej uspešno napade francosko - angleških čet. Slovenski vojaki na bojnem polju"med počitkom. Zidani most. Rezervna bolnišnica in člani Rdečega križa v Zidanem mostu. 1. Ga. dr. Habianitsch; 2. Ga. naduč. Meško; 3. Gdč. Skamen; 4. Gdč. Steiner; 5. Gdč. Mara Sulčič; 6. G. dr. Habianitsch, predsednik Rdečega križa; 7. G. dr. Hudelist; 8. G. župnik Kolenc; 9. G. ing. Žižka. 10. G. naduč. Meško. »Ne, temuč je samo v globokem spanju.« »Pravični Bog — ali je mogoče?« Volkulja je iztegnila roko proti postelji, kjer je ležala deklica, »Poglejte,« je dejala z mirnim glasom, »tam leži, nepremična in brez diha; oči so ji zaprte, lica bleda — živa podoba smrti; saj ste sami mislili, da je mrtva!« »Armanda! Armanda!« je jecljal Leon. »Toda ali ne vidite, kako pod nežno, prozorno kožo lahno kroži kri? Če prislonite uho k njenim ustnicam, se boste prepričali, da še vedno diha, četudi komaj zaznavno.« »Ah, ta sreča me bo umorila!« »Počakajte še nekaj trenutkov,« je nadaljevala Volkulja. »Če se ne motim, stopa kri počasi v lica; prsi se ji lahno dvigajo; položite ji, gospod, roko na srce in poslušajte!« Leon je molče ubogal; približal se je Armandi, se trepetajoč sklonil nad mladenko in ji položil tresočo se roko na srce. Toda komaj se je dotaknil tega telesa, ki je še pred kratkim bilo mrzlo in mrtvo, se je zopet vzravnal in kriknil z glasom, polnim strahu in obenem radosti: »Srce ji bije! Ona živi!« je vzkliknil ves iz sebe od veselja. Kakor brezumen se je potem obrnil k Blanki in ji dejal: »0, Vi, samo Vi ste jo rešili! Blanka, ljubim Vas za to dejanje in se Vam iz vsega srca zahvaljujem!« Medtem ko so se vršili v samotni hiši ti dogodki, so se Everardovi pomočniki v družbi gospoda Balkama oddaljili in so sedaj samo želeli, da pridejo do voza, ki jih je čakal in ki jih je imel pripeljati do italijanske meje in jih rešiti zasledovanja. Gospod Balkam je šel za njimi tih in molčeč, a je lovil vsako besedo, ki so jo izgovorili v svoji slabi volji. Ko so se bližali mestnim vratom, se je naš Anglež naenkrat ustavil in je svoje tovariše poprosil, naj za trenutek obstanejo in ga poslušajo. Razbojniki so ga hitro obstopili. »Prijatelji,« jim je tedaj rekel gospod Balkam, »čeprav sem vas šele nocoj spoznal, vas vendar že cenim in upam, da se bomo lahko sporazumeli.« »O čem govorite?« je vprašal Filip. »Poglejte, prijatelji moji, sklenili ste, da greste v Italijo, kjer boste le s težavo nadaljevali svojo obrt, ker tam ne poznate krajev, ljudi in jezika.« »Treba je pač priti na varno.« »Res, toda jaz bi vam predlagal nekaj drugega, boljšega.« »Le hitro! Pri nas nismo vajeni dolgih posvetovanj!« »Pristavljam še, da sem v stanu prisiliti vas, da storite, kar želim, če bi se slučajno branili.« Razbojniki so se sumljivo spogledali. »Govoril bom kratko,« je dejal Balkam. »Prišel sem iz Londona v Pariz za neko gospo, katere vi niste poznali in ki se je klicala gospa Kuran. Imel sem nesrečo; ko sem prišel v njen hotel, so mi povedali, da je izginila. Začel sem jo seveda slediti in pretaknil vse kote, da jo najdem. Slednjič sem dognal, da so jo zvabili v razbojniško zasedo, jo tam zadušili, spravili v zaboj in poslali po železnici v Fon-tenblo.« (Dalje.) . .......................................................................................................................................................................IIIII lili lili t»lll lili I lllllllli*llllllllttlIlllllllt«(«t»M)lltMaM ŠTEVILKA 31. ILUSTRIRANI GLASNIK 373 STRAN IIIIIIIIMIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIHIM Med Seretom in Prutom. Med višavami srednje Bukovine, ki so samo nadaljevanje karpatskega gorovja, tam, kjer se Huculi, rusinski bu-kovinski hribovci, v brezkončnih gozdovih borno in siromašno preživljajo z drvarjenjem, tam izvira v več majhnih potokih srebrnočisti Seret. Visoke, s smrekami obrasle gore stiskajo njegovo dolino od obeh strani, tako, da si cesta le s težavo najde poti ob njegovi strugi. Vendar so med Mezibrodi in Berho-metom speljali tudi železniški tir, ki se tesno oklepa ceste. Za Berhometom zapusti reka svojo severno smer ter se v loku zavije proti severovzhodu proti mogočnemu močvirju, kjer se menjava trstje, bičevje in mehko barje z obdelanimi polji, mastnimi travniki in pašniki ; tu pasejo pastirčki svoje majhne čede. Mogočne gore, ki spremljajo Seret, v njegovem gornjem teku, se počasi znižujejo in postajajo gričevje, polno brazd in razpok, po katerih hite ob času povodnji nagli potoki. Obenem je na obeh straneh reke vedno več cvetočih vasi, katerim se pozna, da so bogate živine in rodovitne zemlje. Potem ko je Seret sprejel pri Suča-veni od desne mlajšega bratca, Mali Seret, ki prihaja iz visoke Petruške, se bočijo preko njegove doline loki železniške proge Černovice-Jasi. Potem se reka med močvirji, barji in pašniki zavije proti jugovzhodu. Še nekaj kilometrov in je dosegla največjo naselbino, kar jih je v njeni dolini, mesto Seret, To je najstarejše mesto v Bukovini, njega ime izvajajo nekateri od Hunov, medtem ko drugi pravijo, da je rusinskega izvora; neka rusinska pravljica namreč pripoveduje, da je nastalo mesto v sredi velikega gozda in da je vsled tega dobilo ime od besede sredina (seredina). Mesto ima bogato zgodovinsko preteklost; videlo je pohode Gotov in Hunov, Maža-rov, Kumanov in Mongolov, Seret ima okrog 8000 prebivalcev. Lične hiše se počasi dvigajo iz doline, skozi katero teče reka Seret v neštetih ovinkih proti bližnji rumunski meji, tvoreč nešteto rokavov in otočičev. Pred kakimi 30 leti je bil Seret cvetoče trgovsko mesto, ki je zelo živahno kupčevalo s sosednjo Rumunijo, Kasneje so se zgradile železnice in te na meji niso bile speljane v smeri struge reke Seret, vsled česar je mesto, ki je slovelo po svojih konjskih semnjih, izgubilo svoj pomen. Vojaški signali na daljavo. Slika nam kaže avstrijsko signalno konjeniško patruljo, ki s pomočjo svetlobnega reflektorja govori oddaljenim četam. V ozadju stoji vojak z aparatom; če pritisne na gumb, se vžge električna luč; kadar odneha, luč ugasne. Pred aparatom je daljnogled, s katerim opazujejo signale od nasprotne strani ter gibanje sovražnika. Na levi vidimo tudi vojaka, ki poslane signale zapisuje. Severno od Sereta, proti Prutu, se razteza gozdnato gričevje, ki je visoko povprečno kakih 300 m. Skoro neopazno se dvigne iz travnikov in močvirij doline; to gričevje je polno globokih zarez in romantičnih sotesk. Pokrajina, ki postaja vedno bolj živahna in raznolična ter je prerezana z eno samo železnico in z malo gozdnimi poti, doseže svojo najvišjo vzpe-tost v 559 m visoki gori Cecina; potem se strmo spušča v dolino Pruta in njegovega pritoka Čeremoša. Zato se nudi popotniku, ki pri Orošenih prekorači gališko mejo in se obrne navzdol proti dolini Pruta, nenavaden prizor: na levi vidi obširno, le semintja malo valovito planjavo, ki je poleti polna koruze, pšenice, rži in ovsa; na desni pa se dviga pred njim naravnost iz reke ono gričevje, ki je včasi, kakor na primer Cesarski laz, Pojenica ali Deal Drakulni, do 400 metrov visoko. Tako nas spremljajo, če potujemo po dolini, hribi, gozdovi in travniki, mest je le malo videti v stranskih dolinah. Ta pokrajina je le malo obljudena. Najvišji vrh gričevja med Seretom in Prutom je že omenjena Cecina, ki je že pred petdesetimi leti nosila razvaline starega gradu, ki se omenja v zgodovini že leta 1456. Zidarji in pastirčki so raznesli stalo kamenje, tako da je danes videti le še malo žalostnih preostankov nekdanjega gradu, Z vrha te gore je krasen razgled. Na jugu in zahodu se širijo prav do doline Sereta tihi, temni gozdovj, medtem ko se na severu razgrne pred nami najlepša pokrajina prutske doline; po železniškem nasipu hrope »železna kobila«, kakor imenujejo domačini lokomotivo, s svojim dolgim spremstvom, naokrog leže prijazna selišča, obdana s travniki in gozdnatimi grički. Pod našimi nogami pa se vije široki Prut s peščenimi nasipinami in gostim grmičjem. Če sledimo njegovemu teku proti vzhodu, potem zagledamo v daljavi srce Bukovine, deželno glavno mesto Černovice, z mnogimi cerkvami, hišami in stolpi. Taka je dežela, ki so jo močili naši vrli vojaki s svojo krvjo. Murmanska obala.1 (Sestavil V. Šarabon.) Pred kratkim je umrl grof Witte, eden prvih ruskih državnikov. Vse je videl, na vse je pazil. Vedel je, da ima Rusija edini prost dostop do morja gori na skrajnem severu, ob murmanski obali. Že pred dvajsetimi leti se je zavzemal za idejo železniške zveze tja gori. Sedaj pa čitamo v raznih listih, da je ruski ministrski svet dovolil 3,600.000 rubljev, da se izvršijo najpotrebnejša preddela za železnico tjakaj. Če se peljemo od Petrograda na sever, moramo vlak zapustiti že v Petrozavodsku ob Oneškem jezeru. Od tu do Sorockaje ob Belem morju delajo novo železnico že od jeseni sem; treba torej dokončati še zadnji košček od Sorockaje do murmanske obale. S tem izrazom zaznamujemo severno obalo polotoka Kola, od rtiča Sveti nos do norveške meje. Zalivski tok pošilja svojo toplo vodo do sem, morje nikdar ne zamrzne, dočim je zaprto Belo morje, četudi veliko bolj južno, nego murmanska obala, zamrznjeno 5—-6 mesecev. Breg je zelo strm, skoro navpične skalne stene, višina 100 do 300 m. Veliko je zajed, brzotekoče reke padajo v slapovih vanje. Kjer je kaj ravnega sveta, tam se razprostirajo tundre, nizko grmičje, slabotna trava. Globina morja je takoj ob obali že 90 m, dalje 250 do 400 m. Pečin in sipin ni. Plima naraste na 5 m. 1 Geographische Zeitschrift in Petermanns Mitteilungen, ta dva pa po Ruskem Invalidu in Sidensnerovem popisu murmanske obale. •MnHIIUIIIIIIIHlnU:HMIIIIIIIIIIIMIIIIIIIHHIHIIH>lllillll*nle>milMtllHtllllllMIM>M»MlMililMit