Cerkvene zadeve. Slomšeku v sponiin. (Pri Slomšekovi svečanost.i v Mariboru dnc 2. svečana 1893 govoril dr. Ant. Mcd ved.) Slavna gospoda! Ako se zazibljem v sladke sanje o sreči našega naroda in o njegovih boljših daevih, me koj grenko zaboli očitanje, da imamo mi tako malo velikih, slavnih mož. Žal kdo bo to tajil! Toda mali borni narod nekdanjili Makedoncev imel je tudi samo dva velika moža, in vendar je zaslovel po vesoljnem svetu, več kot pol sveta si je celo podjarmil pod žezlo svojega gospodstva. Rojaki, ne bojmo se tedaj za osodo svojega naroda, vsaj pnega, takega moža že imamo! Njegovo iine je zlato solnce v naši krasni domovini, kojega blesteči žarki svetijo tudi daleč prek njpnih nipj. Slavno ime je slavnega moža, ki danes druži naše misli, ogreva naša srca. dviguje naš ponos: Slomšek, naš Slomšek se mu pravi. Nebote spomnim se besed, katere sem nekje v cvetoči Italiji čital: Tali nomini nullum elogium — takfcga iniena ne hvaliti, kajti le pretežko je peti doslojno hvalo tolikemu imenu. Kako bi toraj jaz danes proslavIjal naSega velikana, našega Ijubljenca Slomšeka; proslavljal pred Vami, ki stp že vsi navdušeni in vneli za njpgovo slavo, v tako ogromnem številu pribiteli na lo narodno svpčanost! Naj Vam li naštevam njegove zaslugo za naš narod? 0 premnogo jih je, kdo in kdaj bi jih naštel! Naj-li presojujem njegova nesmrtna dpla? 0, sodil je o njih že večkral celi narod enoglasno! Vendar kdo bi danes molčal o Slomšeku? Npk mož, sin tujega naroda, je izdihnil rekoč: »Slomšek, Vaš veliki, sveti škof apostol Hlovencev, je naše veselje, ,je naSa ljubezen!« Kaj je potem še le nam, svojiin rojakom, ^TJiiSpvnim sinovom in hčeramV Kaj je • posebno nain '—''M^iborčanora, ki bivanio na tleh, katera je on s svojim delovanjem blagoslovil in poveličal? Naša srca kipijo danes preiskrene hvale, dolžne slavnemu Slomšeku. »Kdor svojih slavnih prednikov ne easti, njib vrli naslednik biti ne zasluži«, "rekel je Slomšek sam. Le doni toraj čast in slava velikanu Slomšeku, kojega sicer občudujeino, a ga v delib nikdar doseči ne moremo. Moj skromni govor bodi odniev vročib čutil, ki plamtijo vsem v globinah oduševljenih prs! Ako zraven le eno iskrico plemenitega rodoljubja, kakoršnega nas Slomšek uči, v Vas zanetim, je venčana z najsijajnejšim vspehom današnja Slomšekova svečanost. Slomšekovo življenje nara kaže, kako resnične so pesnikove besede, ki pravi o slovenskem oratarju: »Vse doseže. kar mu drago!« Zibelka Slomšekova tekla je sicer v hiši priprostega, kmeta, toda črni oder njegov stal je v knežji palači in z znamenji svitlega kneza bil je okrašen. Rojen je bil nesmrtni Slomšek dne 26. listopada 1. 1800 na Slomu pri Ponikvi. Bog mu je podelil preblago mater, otrokom največji zaklad, k< je neotrudna skrbela za njegov telesni, še bolj pa za njegov dušni razvoj. Brvi šolski poduk prejel je od takratnega kaplana na Ponikvi, g. J. Pražnikarja, o katerem sam, poln hvaležne ljubezni, pravi, da niu je bil več, kakor telesni oče. Leta 1814 pride mladi Slomšek v Celje v latinske šolo, katere v Ljubljani in v Senju nadaljuje, a v Celovcu 1. 1821. dokonča. Še tisto leto poda se v Celovec v bogoslovje, kajti njegova goreča želja, katero je že mati v njegovem srci vnela, je bila: postati duhovnik. In res, čez 3 leta se mu je želja že izpolnila, bil je po odlično dovrženih šolah v duhovnika posvečen. Šlužboval je potem od 1. 1825 — 27 kot kaplan na Bizeljskem, dve leti pa v Novi cerkvi. L. 1829 pride 2,a špiritvala v Gelovec; 9 let je opravljal to jako težavno službo. Za. tem je bil 6 let nadžupnik v Vuzenici; 1. 1844 postane že kanonik v Št. Andreju, a 1. 1846 opat Geljski. Samo 2 meseca bil je v starodavnem mestu ob zeleni Savinji vnet dušni pastir, žc koncem maja istega leta bil je nnenovan škof lalinski, višji pastir zelenega slovenskega Štajprja. 16 let, polnih zaslug, obilo poroSenih z božjim blagoslovom, zavzemal je to odlično mpsto. 24. splembra 1. 1862 izvila mu je smrt nevtrujeno pero iz rok .... o črni, tužni dan 24. septembra, na katerem je umrl naš Slomšek. rl'o Vam je čisto kratek obris Hlomšekovega življenja. Slomšek dospel je po v.seh posameznih stopnjah dosledno tako visoko, dospel celo na knežji in Skofovski prestol — znamenje, da je svoje dolžnosti vselej zvesto spolnjeval. A po častnih službah ne cenimo življenja, ne! življpnja sodimo po vrlinali, po zaslugah, po nesmrtnili delili! Nam Slovencem pač ni težko, ceniti življenja svojih mož. Jaz poznam pri nas merilo, po katerem lahko vsakega presodimo. (iospoda, ali vestp, katero je lomerilo? To je geslo, katero ima Slovenijn zapisano na svoj prapor, katerega se mora vsak rodoljub z vso močjo okleniti, to je pripoznano slovansko geslo: Vse za vero, doni. eesarja! Kdor vsega tega gesla v celoti ni spolnil, ne štejmo ga med svoje zaslužne, slavne može; kdor ga je pa vestno in zveslo, v besedi in dejanju izvršil, rojaki, kujmo ga v sville zvezde! — Ako pregledam slovensko zgodovino, povem Vam s polno zavestjo in neomahljivim prepričanjem: ne najdem inoža, ki bi bil slovensko geslo tako izborno izvršil, kakor naS preslavni Slomšek, ni ga nad SlomSekoin sinii slovenske matere. Vse za vero, doni, cesarja! Sodiino Slomšeka po teli besedali! Vso za vero! Jc-li Ireba, da lo o SlomSpku povdarjam? Bil je kaloliski škof 19. veka, celo v drugi njpgovi polovici. S t'>m jo pnvedano vso. A on se jp. ravnal po bcsedali pesnikovili: Dolžan ni .siiino, kar vclcva inu stan. Kar niore, to mož je storiti dolžan! (Dalje prih.j