90
Ozir po svetu.
Egiptiški sužnji.
Da se sužnjim hudo godi, meuda vsakdo ve; kako neusmiljeno pa se ž njimi ravna, povzamemo sledeče besede iz nekega nemškega v G. natisnjenega lista:
Egiptiška vlada pošilja očitno svoje vojake, da sužnje lovijo , in pri tem se dostikrat mnogo kervi prelije , ker se človeška divjad ne da samovoljno loviti. In s takošnimi lovi se pečajo tudi zasebniki, čemu se ne smemo preveč čuditi, kajti barautija s sužnji jim lepe obresti donaša. — Med Obeid-om in Belim potokom stanujejo roparski kočov-niki, Kababieš-i imenovani, po imenu Turkom podverženi. Trume iz dvadeset in trideset mož teh kočovnikov zasedejo svoje berze in terdne konjiče in jih podijo v planine; preden se serčni gorjanci zavejo, planejo v vas, zagrabijo po deset ali dvanajst otrok, in preden zamorec orožje iz klina izdere, so roparji že tudi Bog ve kje. K tem kočovnikom pridejo potem barantači, pokupijo otroke in jih peljejo v Obeid. Fantje pridejo za vojake, ali pa, kakor tudi deklice, za slu-žabnibe in sužnje k imenitnim in bogatim ljudem, in sreča njihova, ako pridejo k milostljivim Turkom ali Egipčanom; pa tudi joj in joj, ako je njihov novi gospod Nubijar ali pa Kordofauez! Iz jermenov spleten korobač razmesari njihov herbet, da je groza, dostikrat preden so še mladenči, in to grozovitno ravnanje terpi celi čas sužnosti, to je, do smerti. Zamorec je pa zato v sužnosti tudi ves drug človek, kakor če prost in samsvoj v svojih domačih planinah biva. Pred pogumen, je v sužnosti termast; pred dober vojak ti je v sužnosti zvit in goljufen potuhnjenec; pred veri korenjak je v sužnosti strahovit morivec. Ako se suženj ne more sužnosti rešiti, noč in dan misli, kako bi se nad onemraa-ševati mogel, ki ga je v sužnost spravil; njemu je vse jedno, dobi dobrega ali hudega gospoda, — on čerti vsakega. In kdo je tega kriv? — Beli so tega krivi, ki so ga ločili morebiti od žene , otrok in od vsega , kar mu je bilo ljubo in drago , ki so mu vzeli prostost in ga spravili v sužnost, ki ravnajo ž njim kakor z živino. Ako popotnik prideš v glavno kordofaneško mesto, vidiš, da imenitnim in prostim služijo sužnji, kterim se naj težiše opravila nakladajo, in kteri so, da bi ne odbežali, še k temu v težko železje ukovani. Serce ti predera, dobremu človeku, strašno rožljanje železja, in lahko vidiš, kako grozovita je sužnost. Ker se pa s sužnjim tako ravna, mu se tudi ne sme zameriti, ako si on, namesto nerodovitnih planjav, ktere mora v rodovitno polje prestvarjati, želi le čistega zraka domačih gora; ako želi znebiti se hudega korobača in težkega jarma; ako želi z orožjem se zoperstaviti tistemu, ki ga je dolge leta s sužnostjo mučil. Mnogokrat se pa tudi zgodi, da suženj kopita pobere in jo potegne v zelene gojzde svoje domačije, h bratom in prijatlom svojega naroda. Al strašna kazen ga čaka, ako ga sopet dobijo. In gospodar tudi ne opusti tako hitro svojega sužnja, s kterim sme ravnati, kakor z neumno živino. Kolika žalost že, ako suženj umerje! Kako zelo se gospodar tuguje za unih dve ali tri sto pia-strov (po našem je piaster okoli 15 kr.), kterih ga je suženj stal! Al kakošna jeza se še loti gospodarja, ako mu suženj uide! Se preden ga vdrugič dobi, mu se že roti s strašnim maševanjem in z nečloveško kaznijo. Berž pozove ljudi, kteri so prave pijavke, jim pokaže stopinje pobeg-njenca, in jim obeča veliko plačilo, ako mu ga sopet v roko spravijo. In ti ljudje so berž pripravljeni za lov. Oboroženi s samokresi, puškami in sulicami grejo za sledom nesrečnega sužnja; izmed tisoč in tisoč stopinj poznajo njegove. Večidel pa jo tudi pogodijo, in pripeljejo sužnja ali gospodarju nazaj, ali pa ga ustrelijo, ako se jim noče udati.
„Uklenite tega psa in zvežite ga na ta tram", tako zapoveduje gospodar ostalim sužnjem. To se berž zgodi. Hlapci, kteri morajo svojega pajdaša bičevati, dobijo pijače piti, ktera jih upijani, in potem se začne neusmiljeno delo.    Vse je tiho   in tudi   mučeni   se ne oglasi,   le   samo
91
strašen korobač žvižga skoz zrak in poka po herbtu revnega človeka, in seka iz njega meso, da na vse kraje kosi letijo. Redko kteri tako nečloveško tepen ostane živ, večidel vsak pod udarci korobača umerje. Jez sem vidil tako kaštiganega, ki je še živ ostal. Ravno smo bili v kordo-faneški vasi Mclbes-u, — bilo je mesca maja leta 1848. Moj sluga Mohamed je ravno pred najno bajto odiral nekoliko velikih jastrebov, kterih meso je na kup metal. Ti jastrebi zrejo le smerdljivo in gnjilo merhovino, in tudi sami od tega tako osmerdijo, da njihove kože v muzejih napihnjene še dolgo let zlo vonjajo. Slusra si je luka v nos naphal, da bi ga smrad preveč ne nadlegoval. V tem se mu bliža neki človek in ga prosi v arabskem jeziku: „Ja achui, be rachrnet lillahi. wu rassuhlu Mohamed, etini hasa el lachem!u (JBrate! za Božjo in Mohamedovo voljo te prosim, daj mi to meso.) Ves osupnjen stopim tudi jez iz bajte, in vidim človeka — ne, ne človeka — temuč človeškega kostnjaka, v naj manj deset funtov težko železje zakovanega, po celem herbtu strašno razmesarjenega in gnjilega, od slabosti na palico naslonjenega. „Reva, pa kaj hočeš s tem mesom ?u ga jez vprašam. „0 gospod, jedel ga bodem, jez sem slab in nisem že več mescov mesa po-kusil in bi se tedaj rad zdaj okrepčal". Ničesa mu na to nisem odgovoril, besed mi je zmanjkovalo. Ako kdo misli, da ljudje v notrajni Afriki in tudi Indi jedo kače, krokodile, pajke in druge takošne stvari, i| da se tedaj temu nikakor ni čuditi, ako jedo tudi smerdljivo jastrebino, temu odgovorim, da to je vse res, al jastrebine nikdar nočejo , kakor sem spozvedel pri tam domačih ljudeh.
Takošna je tedaj sužnost v notrajni Afriki; gori imenovani suženj je utekel, pa so ga sopet vjeli in pred tremi mesci bičevali. —                                          Juri Pavalec.