Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 22. decembra 1935.
Štev. 51.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na skupni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Cena oglasov: stran 800 Din., pol “iže, om dali Din., Op.
Popust po dogovori.
Pravo božično veselje Deteta Jezuša i vnogo božega blagoslova v novom leti želijo vsem svojim naročnikom
NOVINE.
Odrešenik.
Temni oblaki so zagrnili vso zemlo. Kmicá je i še bole kmično postaja. Sunce že dugo ne sijalo tak, da bi drevje znova začnolo cvesti i zeleneti, kak na sprotoletje. Mrzlo je, da nas včasih zazebe do čont. Zato pa nega veselja, nega mira, nega sreče, ne zadovolstva. Tak čüdno je tik zemli, da se že skoro bojimo živeti. Nehote se nam roke záčnejo sklepati kak k molitvi i se zdigavajo v prisrčnoj prošnji za Rešenikom.
Kak apoštoli na vihernom morji kričimo že tüdi mi: Gospod, reši nas, potaplamo se. Potaplamo se v nevole, ki nas že več leto žülijo i ešče vsikdar vekše so. Odrešenje čakamo, a odrešenja nega od niked. Prosimo ednoga, tožimo se drügomi, protestiramo pri tretjem, posredüjemo pri štrtom. Vüpamo, vüpamo i niti ne opazimo, da se ešče bole pogražamo.
Pa našim nevolam ešče ne bo tak hitro konca. Smo najmre zablodili. Klonkamo na napačne dveri, ki nam Odrešenika dati nemrejo. Mi iščemo Odrešenika v samom sebi. Tü ga pa ne nájdemo. Ki je zgrableni, ne more samoga sebe rešiti. Betežnik ne more biti Zdravnik. Denešnja človeška drüžba pa je grozno betežna. Klico betega toti vsikdar nosi v sebi. To je pokvarjena človeča natura. Ta klica, tej bacili so se pa zdaj tak razvili, da nas ščejo vničiti. Človek je v svojoj pokvarjenosti šo tak daleč, da več nikaj drügo ne vido, kak samoga sebe. Sebi vse, drugomi kaj ali nikaj. Poželenje oči, poželenje mesa i nadütost düha, tej najvékši neprijateli Boga so v človeki tak močni gratáli, da božega v človeki že skoro več ne ostalo nikaj. Človek brez Boga je pa telko kak, zemla brez sunca : nemá, svetlosti, ne toplote, ne živlenja. Večna zima i smrt je vsepovsod.
Zabadav teda iščemo odrešenja, če ga ne bomo iskali tam, gde jedino ga lehko najdemo. To odrešenje nam. prinaša malo detece Jezuš. Brez moči t brez reči leži v betlehemskoj štalici i denok je ono jedino Rèšeník naš i vsega sveta. Kak svetlo sunce nam sija v düše s svojim odrešilnim navukom. Jedino to sunce je zmožno pregnati iz naših düš kmico, ki je vzrok vseh denešnjih nevol. Jedino žarki te nebeske lübezni bodo razpüstili led okoli naših src, ki bodo znova oživlena, začnola lübiti Boga i svojega bližnjega po najvekšoj zapovedi krščanske lübezni.
Gda se bo to zgodilo, bo preminolo nevolno živlenje. V naše drüžine se znova naseli mir, boži blágoslov i zadovolnost.
Velika naloga teda čaka nas kristjane, ki betlehemsko Detece poznamo. Mi jedini bomo svet rešili s tem, da bomo iz sebe napravili pravo podobo Odrešenika. Njegovi navuki morajo v nas tak živi postati, da bomo lehko pravili s sv. Pavlom : „Ne živim več jaz, nego Kristuš živi v meni.“ Gda to dosegnemo pri sebi i pri večini katoličanov vsega sveta — te bomo svet prekvasili i novo živlenje bo zavelo po sveti.
Dokeč bomo pa v svojih srcaj nosili samo pokvarjeno podobo Odrešenika, da njemi niti spodoba ne bomo, da nas niti spoznati ne bo mogoče za katoličane, tak dugo ne čakajmo lepšega živlenja na zemli ne mi ne naša deca, ne njuva deca — nihče ne.
Odrešenik je samo eden za vse čase, za vse narode i za vse prilike : Kristuš Gospod.
Verjemo !
Velko, neizmerno velko je bilo Rimsko casarstvo ; v svojem objemi je držalo celi — v tistoj dobi poznani svet. Evropa, Azija, Afrika, tri velke zemline, sveta so poznale moč rimskoga orožja i trepetale pred njim. Bobneči koraki rimskih legij, rimskoga vojaštva, so prinasali potres, vničenje, smrt, če se je što samo v mislih pregrešo proti želi Rima. I bogato je bilo to casarstvo. Zlata i drügoga blaga v takšoj vnožini ne poznao svet prle; Rimsko cesarstvo je bila vtelešena oblika moči, slave i bogastva.
V tom močnoj, slavnom i bogatom casarstvi je bio najvekši siromak — človek.
Slava te velke države je prinašala srečo samo ništernim. Slava Rima je pomenila ponižanje milijonov i milijonov, na božo podobo stvorjeni düš. Sinovi slavne držáve so bilí najvekši robi. V kakšoj meri je rasla slava Rima, v takšoj meri, ali v stokrat vekšoj meri je raslo Ponižanje človeka. V slavnom rimskom casarstvi so spremenili človeká, delavca, v sužnja, v živino, s šterov so tržili, se pogajali tržci brez düšne vesti.
Moč rimske države je spominala na strašen zid, v šteroga so vmortali milione človečih tel. Na vrhi toga zida pa se je špancerala pokvarjena gospoda, mogočniki tistoga sveta, — šteri so jemali čast svojim i tihincom, naj jih narodi častijo, kak vsemogočnoga boga.
Bogat je bio Rim, njegovo bogastvo ne poznajo meje, ali to bogastvo sp vživali samo ništerni. Lačni, raztrgani, bosi robi, delavci so meli samo edno pravico, navlačiti, napraviti naropoti ešče vekšo vrednoščo : gospodari, pokvarjenoj gospodi.
Milijoni pridnih, dobrih i poštenih delavcov so nikdar ne meli hüjše i bole bridko živlenje, kak v slavnom, močnom i bogatom rimskom casarstvi.
I kda je trplenje vnožic, ponižanje milijonov i milijonov i milijonov doseglo svoj višek, je zdigno ponižani, spremenjeni človek svojo glavo. Bičano i jezerokrat ponižano človeče srce se je odprlo i v ta odprta srca je spadnolo zlato zrno, zrno vere. Prišeo je naš križani Gospod, Jezuš Kristuš, vsado je v ponižano srce delavcov rastlinco lübezni. To zlato zrno je pognalo, razrastlo se je v mlado drevo i kak mlado drevo je že porüšilo tron krivice, porüšilo je casarstvo krivice.
Morje krvi je bilo prelijano, — samo potem je henjala živeti ta strašna zverina. Gorele so vesi, mesta, rodile so se sirote i jokale so vdovice, strašna je, bila pot od slaboga k lepšemi živlenji, ali nosilci zlatoga zrnca, sinovi lübezni, mi bratje ino sestre po Kristuši, smo napravili to pot, prehodili smo kalvarijo srednjega i novoga veka, dočakali smo kristjani, najnovejši vek, naše dni.
Rimsko casarstvo je pozableno.
Za rimskim casarstvom so nastale nove, tüdi slavne, močne i bogate države, vladavine, ali vse to je pozableno.
Samo edno stoji: miseo, da mi je bližnji brat, šteroga moram lübiti kak samoga sebe ; miseo — ka je naš lübezni vreden oča Bog, — da, tevi dve misli sta ostali brez bogastva, brez moči, ali pune slave za tistoga, šteri to dvojo miseo v srci nosi, po toj misli živi i vdan toj misli konča svojo zemelsko pot.
. . . Dnešnja zmešnjava sveta je tüdi velka. Dnes mamo tüdi ponižana srca i za ne malo prgiščo pokvarjene gospode. Dnes se tüdi rodijo nepotrebne skuze. Ali mala, premala je naše nevola proti tistomi, ka so mogli prenašati narodi in lüdje pred prihodom Kristuša. Drevo, štero je zraslo iz navukov Jezuša Kristuša, je velko,
košato, v njenoj senci milijoni iščejo i najdejo tolažbo. I lepo je to drevo. Privlačüje vnoge, šteri so zablodili med grešno gospodo; to velko i sveto drvo krščanske miselnosti je rešitev pravičnih i edini strah prijatelov krivice. Senca toga velkoga svetoga dreva je živa vera v večno pravico, v večno plačilo, v neskončno dobroto božega Srca.
V senci toga velkoga dreva krščanske miselnosti pravimo mirno tistim, šteri se navdüšüjejo za moč, za čast in za bogastvo: „Mi verjemo !“
Mi verjemo, ka je Bog naš dober nebeski oča i naš pravičen sodnik. Mi verjemo, ka nam je brat vsaki človek, šteri dela i ponižno nosi jarem zemelskoga živlenja, ar zna, ka je za to ponižno, težko živlenje plačilo na onom sveti, v pravoj i večnoj deželi slave, moči i bogatstva.
Bratom i sestram, delavcom i vernikom — naš topeo božični pozdrav !
J. K.
Božične prošnje do maloga Jezuša.
Zabadav se trüdi svet, da bi nas rešo groznih nevol, če bo delao brez Boga. Ešče hüjše bo, Rešitev je jedino betlehemsko Dete. Zato Njemi zdaj za spomin Njegovoga rojstva izročimo svoje žele. Prosimo ga :
Naj omehča srca bogatašov, kapitalistov, da bodo svoje velke dohodke od zdaj naprej tüdi siromakom delili ;
naj nam spravi na vlado takše ministre, ki bodo krščansko vero spoštüvali i krščansko vzgojo širili med mladinov ;
naj našemi vučitelstvi da spoznati, kak velko dužnost majo v šoli pri vzgoji dece, i da bodo to samo tak lehko spunili, če bodo sami vzorni kristjani ;
naj nam da dobre krščanske stariše ;
naj nam vsem da spoznati, da smo vsi pozvani, da pomagamo pri rešavanji stiske z medsebojnov bra-
tovskov lübeznijov ;
naj to lübezen vüžge v srcaj vseh vernikov, da lüdje ne bodo iskali samoga sebe, nego poleg toga tüdi bližnjega ;
naj nam da spoznati, da to prle ne bo mogoče, dokeč svoja trda srca ne bomo hodili mehčat v žareči ogenj lübezni — k Oltarskomi svestvi ;
naj pri lüdeh, stiskanih do obvüpanosti, ohrani spoštüvanje do Materecerkve ;
naj lüstvo svojim dühovnikom verje, čerávno vsikdar ne razmi njüvih reči ;
naj lüstvo zarazmi, da njemi je Maticerkev po svojih dühovnikaj najvekša dobrotnica ;
naj pa tüdi razmi, da Cerkev nema posvetnoga bogastva i posvetne časti, nego duhovno kralestvo, ki je bože;
gda bo to bože kralestvo razširjeno v srcaj vernikov, te bo konec stiske.
Detete Jezuš — odslobodi nas.
Razgled po katoličanskom sveti.
Avstrija. Kardinal Innitzer o nalogi učitela v državi. V začetki toga šolskoga leta so se zbrali vučiteli vseh dunajskih osnovnih šol v cerkvi sv. Štefana. Sami so naprosili kardinala nadškofa dr. Innitzera, da bi njim slüžo sv. mešo. Kardinal se je z veseljom odzvao prošnji vučitelstva. Med sv. mešov je meo sam lepo predgo. Gučao je od naloge vučitelstva v katoličanskoj državi. Med drügim je pravo: Dužnost vučitelov je, da vzgojijo iz njim izročene mladine nove člane svojega naroda, da vzgajajo posameznike po najvišjem vzori vsakoga človeka - - - Jezuši Kristuši. Vučiteo mora biti značajen, pošten, pun nesebične lübezni do svojega naroda, mora meti globoko vero v Boga. Samo tisti vučiteo je dober vzgojiteo, ki se zaveda svoje velke odgovornosti Bogi, narodi, starišom njemi izročene mladine i mladini sami. V katoličanskoj državi bi mogli biti vučiteli osnovnih šol temelni (vogelni) kamni veličastne zgradbe — katoliške akcije! — Sami smo že vnogokrat spoznali, da je ne zadosta, či se domači, predvsem stariši, i Cerkev trüdita za pravo vzgojo mladine, pri tom pa ne pazimo na to, kakšo vzgojo ma naša mladina v šoli. Kelkokrat šola podira to, ka stariši i Cerkev z velkov težavov zgradita. Zato v mnogih državaj skrbijo katoličani za to, da bi lüdske šole dobile dobre, katoličanske vučitele i bi tak mogle te šole pomagati starišom i Cerkvi pri vzgajanji mladine. Ali majo stariši to pravico zahtevati, da njüvo deco vzgajajo samo verni vučiteli? Po božoj i
človeškoj pravici majo ! Njüva dužnost je, da se za to pobrigajo,  da majo njüva deca katoličansko vzgojo ! Oni do najmre davali Bogi oster račun od svoje dece. I samo záto je prišlo v vnogih držávaj do brezverske vzgoje mladine, ar so se katoličanski stariši premalo odločno borili za svoje pravice. Tak se godi v raznih državaj, da stariši z težko prislüženimi pejnezi (velki davki !) vzdržüje brezverne vučitele, ki z veri nasprotnimi navuki zastrupljajo njüvo lastno deco !
Kanada. Katoličanci so razdeljeni na 47 cerkvenih pokrajin. Te pokrajine so znova razdeljene na 11 nadškofij, 27 škofij, 7 ap. vikarijatov, 1 opatijo i 1 rutenski ordinarijat za celo Kanado. Cerkveni poglavarji se po narodnosti tak delijo : 4 nadškofje i  17 škofov je Francozov, drügi so Angleži pa Irci. Kanada ma prek 10 milijonov düš. Od teh je 4 milijone 200 jezer katoličanov.
Argentina, gde se je lani oktobra v glavnom mesti Buenos Airfesi vršo veličasten eucharistični kongres, že kaže prve sadove toga kongresa. V B. Airesi zidajo novo velikansko cerkev. Postavili bodo tüdi kat. vseučilišče, kak majo v Milani. Pri kongresi jé meo velike zasluge državni predsednik Avguštin Justo, zato so njemi sv. Oča dali veliko odlikovanje. 
Na Poljskom je žensko drüštvo, v šterom je 80 jezero žensk, melo svoje zborovanje v Poznanji. Namen drüštva je, da se matere vzgajajo za lepo živlenje v drüžini.
Pomočnica.
Odeti s pajčolanom noči stopamo prek snežne ravni kristjani. V duši vsakemu gori luč — svetla Zvezda za božično noč.
Vsako božično noč je tako lepo, je Jezuš v duši in angeli pojo.
In v naši fari je tako lepo, kakor je nekoč v Betlehemu bilo: svetla zvezda sije — večna luč in cerkev je štálica in tabernakelj so jaslice, zvonovi in orgije pojo kakor angeli
in mi in naše duše z njimi lepo.
Pa še sredi noči Jezus rodi na velikem oltarju in v naše duše želi, da jih posveti.
Potem romamo kristjani preko noči na svoje domove
in kakor da še čujemo božične zvonove
od farne cerkve tam,
kjer je v zimski noči Jezus spet sam,
2
NOVINE
22. decembra 1935.
NEDELA
Štrta v Adventi.
Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Korinčanom. Bratje! Tak nas mej vsakši za slüžabnike Kristušove i oskrbnike božih skrivnosti. Pri oskrbnikih se toti zahteva, da je vsakši veren. Meni pa je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče, pa tüdi sam se ne sodim; nikaj toti nemam na düšnoj vesti, itak sem s tem šče ne opravičen: Gospod je, ki me sodi. Zato nikaj ne Sodite pred časom, dokeč ne pride Gospod, ki bo tüdi osvetlo, ka je v kmici skritoga, i bo razkrio misli src: i te vsakši sprejme hvalo od Boga.
Evangelij (Luka 3). V petnajstom leti vladanja casara Tiberija, gda je bio Poncij Pilat upraviteo v Judeji i Herod strtni oblastnik v Galilei i njegov brat Filip strtni oblastnik v Itureji i deželi Trahonitidi i Lizanija strtni oblastnik v Abileni, i gda sta bila velka dühovnika Ana i Kaifa, je Bog govorio Janoši, Zakarijovomi sini, v püstini. I prehodo je vso lordanako pokrajino i oznanjao krst pokore za odpüščanje grehov, kak je pisano v knjigi pregovorov proroka lzaija: „Glas kričečega v püstini. Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze ; vsaka dolina naj se spuni i vsaksi hrib i grič naj se zniža ; i ka je püklavo, naj bo vednako, i ka je hrapavo, n j postane gladka pot: i vse človeštvo bo videlo zveličanje bože“. *
I vse človeštvo bo videlo
zveličanje bože. (L. 3, 6.)
Ešče par dni, pa bomo obhajali god Jezušovoga rojstva. Ves adventni čas smo poslüšali glas : Pripravite pot Gospodovo ! To smo tüdi delali. Ves naš trüd je bio obrnjeni na to, da bi spoznali svoje pogreške, se jih lepo spovedali i odprli v sv, obhajili Jezuši svoje čisto srce.
Ne je pa zadosta, da človek samo za nekaj časa odloži breme svojih grehov, nego se more tüdi stanovitno obdržati v dobrom. Kristuš pravi : „Zveličani bo tisti, ki veren ostane do konca“. — Istina, nešternim se težko vidi, grehi dati slovo in ga zapüstiti, ar so se ga že preveč navadili. Pa vendar greh morajo zapüstiti, če se ščejo zveličati. Što opravi spoved brezi trdnoga sklepa popraviti se, takši ne sprejme dobro sv. zakramentov. V takšem srci nemre vladati sreča i mér nego nemér. Oh, če bi vsi spoznali, ka samo Bog more dati srci pravi mér, potom bi ga iskali pri njem i ne v grehi.
Vnogi lüdje se svojih grehov veselijo i nad njimi hvalijo. Pa je to pravo veselje? Gde je kakši pameten človek, ki se veseli, če spadne v blato? I greh je najostudnejše blato. Što se svojih grehov veseli, je podoben človeki, ki nosi vajat za šinjekom, s šterov ga bodo obesili. Tisti čas, gda njegovo srce plava v mlakuži grešnoga veselja, se obüdi glas düšnevesti. Mir srca, veselje do Boga, opora v živlenji, tolažba v smrti, Zaklad zaslüženja in vüpanje na večno zveličanje so v tistom trenutki proč. Grešnik se zible nad peklenskim prepadom.
Čákamo vesele božične svetke. Bog daj, da bi bili zaistino veseli i srečni. Takši bodo, če bo naše veselje izhajalo iz Boga, ne pa iz greha. Proč z grehom, proč z grešnimi navadami! Navčimo se hoditi za milim Jezušom, ki nas tak srčno lübi. Hodimo za njim, vej je „njegov jarem sladek i njegovo breme lehko.“ Navčimo se greh sovražiti iz dna srca in Jezuša lübiti iz celoga srca pa bomo srečni, ne samo te božične svetke, nego celo živlenje. Tak se tüdi za nas vresničijo reči svetoga evangelista: „Vse človeštvo bo vidilo zveličanje bože."
Šola. dom. vučiteo.
Šolska politika naše države, to se pravi — ka tüdi naše banovine i naše vozkejše domovine Slov. krajine — se naslanja na šolski zakon, šteri žele, naj nam dajo narodne šole takšo maladino, štera bode zrasla v poštene, verne i delavne kotrige naroda, države i človeštva. Te cio naj dosegnejo šole s poukom in z vzgajanjom mladine, pa tak, ka bo že mala dečica tüdi pomagala pri tom deli, to se pravi, ka bode aktivna. Šolski zakon nadale žele, naj se pri šolskom deli gleda na potrebe kraja i naj se to delo ne trga na „predmete“ kak nikda sveta, nego naj se deca vči to, kaj je v živlenji edno, celo - v celoti. Posebno vala ta miseo za narodno šolo, to je za prve štiri razrede, šteri razredi v šolskom svedočanstvi... istina, ešče majo predmete : Čitanje, pisanje, računstvo, zemljepis, risanje itd., ne smejo pa poznati tak na predmete raztrganoga i vzgojnoga dela.
Po našem šolskom zakoni zamišlena šola je teda nekaj ščista novoga. Po tom šolskom zakoni vrejeno šolsko delo bi nam moglo dati od nekdajšnje bole izučeno i lepše vzgojeno deco. V kakšoj meri se to dogaja, vidijo starši i vidijo oblasti, šterim je zavüpano Vodstvo naše šolske politike. Pa naj so že dosegle lepi napredek
na toj poti naše šole, pri kraji poti so ne, zato je vsaka nova miseo, štera naj slüži napredki našega šolstva, hvale vredna. Posebne hvale vredno pa bi bilo, če bi se naši roditeli tüdi zanimali za delo šole i to delo podpirali, ar stara istina je : ge vozi šola svojo pot, dom tüdi svojo, tam izobrazba dece trpi, ne ide naprej.
To sküpno delo šole i doma pa je mogoče samo v tom slučaji, če sta voditeo šole i roditeli ednoga mišlenja i ednoga čütenja. Dete je dragoceni sad drüžinskega živlenja, je plod lübezni, dela i požrtvovalnosti. Dete je sladko breme drüžine, zato je stokrat istina, da more meti dom ne samo pravico, ali tüdi priliko, da preskrbi svojoj deci takši pouk i takšo vzgojo — kakšo vzgojo i pouk — misli — ka njegovo dete potrebüje. Šola je ne urad, šolski zakon je ne nikša ograja, plot, šteri bi püsto malo dečico, naj prestopi šolski prag, starišom bi pa zabrano vstop v to svetišče vzgoje i vučenosti. Takše pravice posebno ne more meti šolski zakon v našoj krajini, ge je naše siromašno lüdstvo duga desetletja vzdržavalo i postavlalo šole brez kakše tüje pomoči.
Lejko pa tüdi Povemo, ka je šolski zakon ne nikši plot, šteri bi ne
püsto želje roditelov prek šolskoga praga. Ne najdemo v našem šolskom zakoni nindri niti ednoga paragrafa, šteri bi zabrano tebi oča, ali tebi mati, ka bi pogledala, zvedila kak se vči tvoje dete. Ešče menje vala trditev, ka bi voditelje ne smeli povedati v postavno) i izobraženoga človeka vrednoj obliki svojim vučitelom i vučitelicam kaj bi radi vidli, naj se dela, ali ne dela v šoli.
Starišje,
naši slovenski, jugoslovenski vučitelje so ne „uradniki“, ešče menje kakši policaji. Oni so, morajo biti ! — v šoli vaši zastopniki, šteri vršijo po božoj i človečoj postavi vam zavüpano slüžbo včenja i vzgajanja. Vaš vučiteo, ali vaša vučitelica bodi edna na vsakoj vašoj srčnoj žili ležeča roka ; ta roka naj taki občüti vaše veselje, Vašo bol, Vašo srečo i nesrečo. Vaš vučiteo mora biti eden z vami — i kak čütijo srečo, ali nesrečo doma vsi, vsaka kotriga drüžine, tak more čütiti oboje tüdi šola, to sküpno srce cele šolske občine. Na drügoj strani pa, naj postanejo naše šole čisto, lepo okno, skoz šteroga pogledajo deca i roditeli v naš slovenski, jugoslovenski i celi svet. V tom okni naj bo vsakikrat vidno znamenje, kda se nekaj žalostnoga, srečnoga, ali lepoga godi v lüblenoj domačoj krajini, v domovini i po sveti. To okno naj se vsikdar odpre in naj postane dostopno starim i mladim, kda se ponüdi prilika, ka bi si dom s poštenim delom zaslüžo vekši falaček krüha.
Ešče edno miseo bi mogli za merkati. Šola i cerkev, vučiteo i dühovnik sta greda ednih božih gredi. Vučiteo i dühovnik samo s sküpnim delom lejko data našoj mladini osnovno izobrazbo.
Kaj je to „osnovna izobrazba“?
To je, dragi moji telovno i düševno zdravje. Zdravo telo je posoda, Zdrava düša je dragocena vsebina te posode. Oboje pa, zdravo telo i zdrava düša vodita močno volo, tisto gonilno silo, brez štere ne najdete rasti, napredka, ešče menje poštenoga, zvestoga i delavnoga človeka. 
Osnovno izobražen človek je vajen zdravji koristnoga živlenja. On je čist, ma čisto telo, čisti obleč, čisti dom, ma smiseo za čisto okolico domače hiže. Osnovno izobražen človek zna kak more ravnáti z očmi, z vüjami, z rokov, z nogov, zakaj ma plüča, žalodec, kakše delo vršijo tej deli njegovoga tela i za to delo so deli njegovoga tela navajeni. Osnovno izobražen človek zna, ka se za telovno zdravje naših drüžin, občin itd. skrbijo te in te organizacije, — Rdeči križ, občinski pomožni odbor ; on razmi zakaj je zdravnik, zakaj je špitao, zakaj je dobra i potrebna pametna telovadba.
Politični pregled.
Domači.
V Belgradi delajo odbori. Pred božičom ne bo parlamentarne seje, nego samo po tem, gda odbori zvršijo svoje delo za sprejetje nešternih zakonskih predlogov. — V Jevtičovom klubi se je izvršo razcep. Lazič i Stajič, voditela kmetov, sta iz kluba izstopila.
Kak je to ! Ništernomi človeki naše Slov. krajine se čüdno vidi, da kak je to, da se organizacija nove stranke nastanavla i njeni odbori, šteri naj delajo po občinaj, po srezaj, za novo stranko, so večinoma prej vsi pristaši Slov. Lüdske stranke, ali klerikalci. — Zakaj ? Boži človik, premisli ? Nišče nikoga nemre po vsoj sili v stranko, ali organizacijo notri vlečti, či je njemi nej po voli i njé nešče meti zavolo kakšega klerikalizma, ali njega osebe na višini, štera bi njemi znala kaj škoditi. Bojijo se ništerni, da bi je predrügačo klerikalizem, ár je prej te škodlivi. Zakaj ? Lejko zato ka istino bližnjega i Boga lübi. Zato se bojijo, da bi ednoga, ali drügoga krivica nej na svetlo prišla i tak ne bi mogli delati, kak se je to Zadnja leta godilo. Dosegamao smo se včili od prvejših gospodov, štera so zadnje čase vodilna mesta v rokaj meli i njuva dela poznamo i čütimo na lastnoj koži, kakša so bila, kak so delala, štero delo je nej samo škodilo klerikalizmi, nego brez razločka celoj našoj Krajini, i celoj državi, vsakšemi, šteri mogoče zdaj brani njuvo sebično i škodlivo delo. Znano je, da je nekak od prvejših vodilnih gospodovna ednom sestanki povedao pred ešče živočimi vnogimi svedokmi, da naj mala čreda vsikdar na visika mesta svoje lüdi deva, da se tak polasti najvišiše moči nad drügimi. Kak pa te zdaj bo ? Zdaj, gda so drügi gospodje prišli, štere so prvejši gospodje voditelje ne mogli navčiti po v svojem sistemi de-
lati, štero delo je teklo skoz 4 -5 let, da za vakšega, šteri je količkaj klerikalnoga mišlenja bio, odstranili, vö vrgli, ár je na poti bio njuvom ne klerikalnomi mišlenji. Pitamo mi gospode: Kakše mišlenje pa te oni majo, či klerikalnoga nemajo ? Mogoče pogansko ? Jeli so nej krščeniki, da je klerikalna reč za nje najbole sovražna. Zakaj pa te po vsoj sili napadajo klerikalce, ki po pravici popravlajo po istoj poti tisto, ka so oni ne prav včinoli. Murska krajina 44. štev. v uvodnom članki pravi, da se je nova stranka i nje odbor sestavo brez starih 3000 radikalov, ka do tej zdaj svojo politiko vodili v drügo smer. Mi pa povejmo, da tü je nej bilo 3000 radikalov, nego samo za edno prgiščo. Mogoče so gospodje, šterim še zdajšnji po njih imenüvani klerikalen odbor ne vidi, šteli pa v takšo smer voditi politiko, naj bi vse nadale šlo po starom kopiti ! Nišče se z nove stranke ne zapera vö, nego zgodi se, da slabomi vučiteli včasi deca brez njegove vole na šinjek sedejo, ar jih je prle sam na to navčo.
Nemeš Vince, kmet, Tešanovci
Svetovni.
Bojna v Abesiniji. Francozi i Angleži so se sporazumeli, da Italiji data od Abesinije tak veliki deo, kak sta dve Jugoslaviji, Abesiniji pa izhod domorja. Aksum, sveto mesto Abesincov bi ostalo v rokaj teh. Italija pa toga mesta nešče püstiti z rok, ar je že zasedla. V Somaliji so Italijani začeli ofenzivo. Abesinci se močno branijo i iščejo priliko, da bi na talijansko ofenzivo odgovorili s proti ofenzivov.
Sveti Oča za mir. V tajnom konzistoriji je sveti Oča za celi svet povdaro, da Cerkev žele pravičen mir med Abesiniov i Italijov, ne pa boja.
K medsebojnim stikom.
K stikom med Slovensko krajino in ostalimi Slovenci naj podam neko zanimivo pričo ! Znan nam je jezikoslovec dr. Franc Miklošič, roj. 1813. v Radomerščaku pri Ljutomeru, ki je v svojih delih vpošteval tudi naše narečje. Ko so l. 1883. slavili njegovo Sedemdesetletnico, se je v Ljutomeru sestavil odbor (že l. 1882.), v katerem so bili med drugimi tile znameniti možje : Fr. Erjavec, Fr. Levec, K. Glasen J. Sket i dr. „Ljubljanski zvon“ 1883. str. 343 poroča, da sta bila v odboru „župnika Borovnjak Ι. in Žižek Belotinski (Marko ž. v Beltincih) za Prekmursko.“ Na velikonočni ponedeljek se je zbralo v Ptuju 20 odbornikov, da bi določili spored slavnosti: „In celó od bratov naših onkraj Mure je prinesel brzojav srčen pozdrav po velezasiužnem prekmurskem Zižku.“ — Dne 2. IX. 1883. se je v Ljutomeru vršila slavnost. Naš slavni prijatelj Božidar Raič je med drugimi prečital tudi to brzojavko: „Radgona. — Obžalujem, da ne morem biti návzoč. Slava Miklošiču ! Srčni pozdrav vsem zbranim ! Borovnjak, župnik. — Med govori je prof. Žitek omenjal zasluge, ki si jih je pridobilo naše duhovništvo ter je napil „zastopniku prekmurskih Slovencev, g. tupniku Žižeku iz Belotincev (živio!) Slednji zahvaljevaje se na napitnici povzdigne čašo : Bog živi nas vse in onega, katerega stavimo.“ (Slov. narod 1883, 7. septembra.)
Španija. Odločno delo katoličanske mladine. Nedavno so še strahovito gospodarili v Španiji komunisti i slobodozidari, framasoni. Rüšili so katoličanske samostane i katoličanske šole. Največ so trpele šole jezuitov i sploh jezuitski red. Framasoni so ustanavljali „državne“ šole, to je svoje, v šterih je ne mela mesta verska vzgoja. Mladina bi se naj vzgajala v brezverskom dühi ! Pa vstano je mladi, odločno katoliški voditeo Gil Robles, jako izobraženi človek. Postano je voditeo najvekše politične stranke v republiki Španiji i šou v vlado, ki je pod njegovim vplivom zavzela pomirljivo politiko nasproti narodi, ki je ves katoličaski. Katoličanska mladina, mo-
ška i ženska, se je začnola zbirati v drüštva, ki majo namen, dati mladomi narodi katoličansko vzgojo i izobrazbo. Naloga teh drüštev je bila velka i težka. Šol je ne bilo. Katoličanske šole so bile porüšene, šolske knjige sežgane. Republikanska framazonska i komunistična vlada je gradila svoje šole, v šterih bi vzgoja naj bila brezbožna. V borbo proti takšim šolam je stopila zavedna katoličanska mladina. Zbirali so z velkimi težavami pejneze za nova Šolska poslopja i knjige. Delali so tajno. Če bi framazonska vlada zvedila za to delo, bi ga naednok preprečila. Od hiše do hiše je šla mladina po celoj Španiji i zagovarjala potrebo katoličanskih šol. Kda je prišeo Gil Robles
v vlado, je mladina Šla na delo, da izvrši svoje velke načrte. V Madridi i okolici so že postavili z nabranimi pejnezi 274 šol, v šterih se brezplačno vzgaja i izobražüje okoli 14.000 dece sirmaških delavcov i kmetov. V samom Madridi so pa postavili posebno šolo za lajike — nedühovnike, kde se pripravljajo za katehetsko slüžbo med ono mladino, štera hodi v državne brezverske šole. Število odločno katoličanske mladine se naglo vekša i nabiranje za Zidanje katoličanskih šol se nadaljüje, da je bodo mogli postaviti v vseh španskih pokrajinah. Iz teh šol bo prišeo novi rod, ki ne bo samo po imeni katoličanski, nego tüdi po prepričanji ; ne samo v rečaj katoličanski, nego tüdi v dejanji !
22. decembra 1935.
NOVINE
3
Na düši zdrav človek, to je osnovno izobražen človek, se zanima za vse lepo, dobro, pošteno i hasnovito okoli sebe. On se ne straši poti, če lejko pogledo kakšo razstavo, on ima čas, ka pogleda v šolo, ali v „dom“, če je tam predavanje ; osnovno izobražen človek je prijateo dobrih knig, časopisov ; on se ne straši kakšega pozdravnoga govora, ne kakše vloge, če se pripravla igra ; njega ne straši miseo, ka bi iz dobrih knjig zvedo zakaj plača slabo kmetija, ali kak bi mogeo ravnati, če šče meti hasek od svinj, od kür, ali od sadnoga drevja. Zakaj bi bio dober računar samo telko časa naš človek, dokeč ne zapüsti za večno šolske sobe ? Ka pa, sramota je to, če kaj znamo ? Ali istina je to, da samo gospoda je za vučenost?
Ne. Toplo sunce je za vse. Hladen dežek je za vse. Vetrič je za vse. Vučenost, te dragi kinč, dedič od naših prednikov je tüdi za vse. Posebno za tiste lüdi, šteri bi radi povedali, ka imajo osnovno izobrazbo.
Roditeli, samo v našoj krajini mamo na jezero lüdi, šteri znajo, ka je krüh dober, ali bolši je, če mamo kcoj malo zmočaja, kiselaka, sadja itd. ne vejo pa povedati : zakaj je tak. Mamo na jezere gospodinj, štere kühajo svojoj drüžini, ali samo malo takših, štere bi znale povedati: kelko i kakše hrane mora meti dete, mladenič, mož delavec, ali starček tam za pečjov. Vsi se strašimo grabežlivoga betega: griže, španske gripe, škrlatinke, ošpic, davice, ali malo šteri ravna tak doma, ka bi te beteg ne mogeo priti prek domačega praga. To visoko vučenost radi prepüstimo gospodi, ali osnovno izobrazbo mora meti vsak naš človek. Pa ne samo tisti, šteri lejko ide v meščansko šolo i v gimnazijo, nego vsi, brez izjeme. To vala tüdi za prebivalce
V zadnjih letaj se je razširo med nami, to vala skoro za celo domovino, če ne za celi svet — nikši novi beteg: vse želimo od drügih, od občine, od sreza, od banovine, od držaze, — ali če je kakše plačilo za toga, ali onoga pomagača, pa skrijemo bankaš na resan nedoseglivo mesto. Pes, šteri sosedovomi „Bundaš“ izavüpa lepo dužnost, naj njemi zgrabi mastnoga zavca, zagvišno crkne od gladi. Pomoč bližnjega je samo te potrebna i po krščanskom mišlenji pravična, če smo sami že sprobali rešitev, ali brez vidnoga haska. Občina, srez, banovina, država smo mi. Če njej damo, sebi damo... „Ja, kaj pa če v lüdske žepe oteče penez,“ bi lejko odvrno kakši modrijaš. — Kaj takšega tüdi lejko dočakamo, ali samo telko časa, dokeč je naša osnovna izobrazba na niskoj stopnji. Izobraženi lüdje razmijo, kaj delajo. Oni postavijo na vodilna mesta zavüpanja vredne lüdi. — Kakšteč obračajmo reč, na konci pridemo na glavno točko vseh naših dnešnjih nevol i bolečin : na premalo osnovno izobrazbo. Zato je samo odobravanja vredna miseo : aldüjmo vse za povečanje izobrazbe naše mladine !
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
V denešnjo številko Novin so djani čeki, po šterih pošlite svojo zaostano naročnino i za januar mesec naprej. Ovači Vam Novin več ne moremo pošilati.
Nezgrüntana hüdobija. Vnogokaj je zmožen človek napraviti. Ali kaj takšega, kak smo čüli, da se je zgodilo pred dvema tjednoma v Dugoveških goricaj, more napraviti sam peklenšček v človečoj podobi. Vse gorice i ves se zgraža. Sirota stara ženkica je bila na smrt betežna. Gda je vidila, ka njoj že proti konci ide, je prosila domače, naj njoj idejo po dühovnika, da jo spove i pripravi za srečno smrt. Tüdi doktora je prosila. Domači so pa se venda zbojali dühovnika z Jezušom sprijati pod svojo streho i so ne šteli iti. Gda je sirota le nemilo prosila za spovednika i so jo ne mogli potišiti, so nagučali ednoga dečka 22 let staroga, da se je spravo za dühovnika. Oblekeo si je belo robačo i s papira napravo štolo, nato pa šou k mamici, da jo spove. Sirotica je bila na edno oko slepa, na drügo pa samo malo videla, tak da ne opazila, če je ne prišeo pravi dühovnik. Tak se je spovedala i ešče hostijo je dobila, ki jo je brezsrčni dečko zrezao iz papira. Sirota se je potolažila, gda je mislila, ka je spovedana. Ali sledkar je zvedila, kakše nečloveško delo so napravili z njov i se je od toga tak prestrašila, da je taki düšo zdehnola. — Vüpamo, da je naš nebeski Oča meo bole smileno srce za nevolno siroto, kak njeni domači i njoj je sam odpüsto grehe. Odločno pa zahtevamo i tüdi pričaküjemo, da bo merodajna civilna oblast odmerila pravično plačilo tem nedopovedlivo nesmilenim lüdem. Cerkveno kazen, to je izobčenje iz Cerkve, so si itak sami nakopali.
Polanski stariši: pazite si na svoje dekle. V Lendavo jih same nikdar ne püščajte. Zakáj ? bi Vam znale povedati Vaše kleti v goricaj.
Na podporo naših listov sta poslale iz Francije: Kustec Ana 17·50
i Krampač Aga 12·50 Din., sküpno 30 Din. Obe sta z D. Bistrice, prva dovica, drüga mladenka. Toplo se zahvalita za Novine od 1. adventske nedele, štere so bile izseljenikom posvečene, so jiva razveselile i za vse molitve, štere smo za nje opravili. Zahvalita se za naše liste vsem, ki je pišejo i priznavata, da je tak, kak pišemo. Izseljenec je siromak, ne gleda se, če je moker ali betežen, če je vroče ali Sneg, delati mora pa večer v mrzloj sobi pa iti k počitki. Krampač Aga se zahvali Bl. D. Mariji i sv. Maloj Treziki, ka njej je roka Ozdravela i Pozdravla svojo deco, prijatele, sosede botrino. Kustec Ana pozdravla svojo mamo, brate, nevesto, vso svojo rodbino. Srčno žele: „Marija naj me tolaži v tüjini vsaki čas mojega tü prebivanja i me srečno i Zdravo pripela v lübleno, zlato domovino, ka bi mogla znova predge poslüšati. Obe pozdravlalo še črensovske dühovnike, tem i vsem svojim domačim pa poznanim i rodi želeta blažene božične svetke i srečno novo leto. (Bog plačaj za dar i pozdravi Vr.) — Ravnotak pošilata srčne pozdrave vsem svojim domačim, poznancom, farnikom i njim žele blažene svetke pa srečno novo leto Lepoša Ana, Tešanovci, i Sobočan Agata, Trnje, iz Francije. Na podporo M. Lista pošilata vsaka 10 Din. (Bog plati. Meša se opravi. Vr.) Kak je po pravici imenüje darovnica, je poslala Sobočan Kristina, doma v Mostjaj, iz Francije 38 Din. Doma Štefan z Trnja
9	Din., Ritlop Štefan, Črensovci iz Francije, 10 Din. Kerec Mihael, davni naročnik v Franciji je poslao v zneski 70 Din. Kanič Matjaš iz Francije je poslao 42 Din na Novine i M. List. Bog povrni.
Delavcom v Franciji. Kalendar Srca Jezušovoga je dogotovlen. Nekaj smo ga več štampali, kak je število naročnikov. Če ga ščete meti i se ž njim vživeti v živlenje domače hiše v Slov. krajini, naročite si ga pri vredništvi Mar. lista v Črensovcih, košta
10	Din., šteri penez se pa mora naprej poslati.
Rogaševci. Decembra 2. je mrla Gider Marija, mati vrloga širitela našega tiska, Franca ; na pogrebi, 4. decembra, sta bila oba našiva gg. dühovnika pa dosta lüstva nazlük slabomi vremeni.
Morilci na Gor. Bistrici obsojeni.
Ešče zdaj nam je živo v spomini zverinsko mesarjenje, ki se je godilo 20. okt. t.l. na Gornjoj Bistrici. Vršila se je tam veselica z vinskov trgatvov. Kak že ob takšoj priliki se zberejo dečki tüdi sosednih vesi, ki se pa med sebov navadno ne razmijo. Bistričanci so pa že od nekda znani, kak nevarni zavolo noža ali količa ali celo sekire. Tak je tüdi te den prišlo do bitja med dečki iz Gornje, Srednje i Dolnje Bistrice. Dečki iz Srednje Bistrice so pete odnesli i se sposkrili v raznih hišaj.
Lebar Otona pa so dojšli i ga zatukli s sekirami i ročicami. Morilce so taki žandarje odegnali. Pred par dnevi pa so bili v Maribori na okrožnom sodišči sojeni. Pet jih je bilo. Obsojeni so : Fotivec Štefan na 10 let robije i stalno zgübo častnih pravic, mladoletni Ivan Š. na 4 leta strogoga zapora, mladoletni Izidor Š. na 4 leta strogoga zapora, Ignac Ščrnjavič na 5 let i 15 dni robije i stalno zgübo častnih pravic, August Balažic je bio pa rešeni.
Siroti je plačao Marijin list v Gomilicaj Kovač Franc, ki je prišo iz Francije. Naj širiteo na l. 1935. to darovitnost porabi za edno siroto. Marija povrni te dar !
Pozdrav pošilajo iz Francije i blaženo novo leto želejo: Vsem svojim domačim, dühovnikom i celoj Slovenskoj krajini. Prša Roza iz Ižakovec, Kerec Mihael iz Gračke fare ; Agneška Horvat iz Bogojine, Rozika Gutman iz Bogojine, Trezika Nežič iz Ivanec, Marija Kovačič iz Beltinec.
Javite se na upravi Novin, ki potrebüjete pisalni stroj i stroj za Štepati, oba brez falinge. Tü zvedite, kje se dobita.
Naročnikom v Chicagi. Vsaki stari naročnik naj se taki javi pri širiteli g. Denša Ivani ali osebno ali pismeno, jeli ostane na duže naročnik ali pa ne. Pri širiteli naj se glasijo tüdi novi naročniki. Do konca februara mora biti vsa naročnina že v Črensovcih.
—	Uprava* Novin.
Smrt ob meji. V Murskom logi sta dva Medjimurca iz Podtuma šla iz Madjarske prek meje. Nesla sta švercarske reči. Ednoga so strelili, gda je šteo vujti, drügoga pa so zgrabili.
Grad. Pri nas se dogajajo čüdne stvari. Prej, ka straši. Orožništvo je stvar preiskalo i povzročitela poslalo na pristojno mesto. Od toga raj več ne pišemo, ka je razburkanje velko.
Ste že čüli i bote čüli, da je „Karitas“ zavarovanje, štero vživle pri jezeraj i jezeraj popuno zavüpanje i ga tüdi lejko vživa, ar je najbouši prijateo zavarvancov i njuvij domačih. Pomaga njim posebno v trej slüčajaj 1. Kda trbe dati herbijo ; 2. Kda v starosti opešajo moči in 8. Kda poklonka smrt na dveri. I Kak pomaga ? Na te način, da pri njoj zavarjete herbijo, lejko se zavarjete za slüčaj smrti i za slüčaj starosti. Ka plačate za „Karitas“, ostane vaše, ar nam ona to i šče več povrne. Vodstvo „Karitas“ je sprijalo nebroj zahvalnih pisem od onih, šterim je v najlepšem redi izplačala zavarvano šumo. Zavarte se kem prle ! Pišite vodstvi „Karitas“ v Maribori, Orožnova ulica 8., ali se pa Oglasite pri domačem zastopniki „Karitas“.
Smrtna nesreča. Žalig Matjaša, krojača, iz Črensovec, je bujlo drevo v Bistričkoj Meki, ar njemi je pri podiranji na zatanek spadnolo. Za dobrim človekom, dugoletnim naročnikom naših listov vse žalüje. Te tjeden je opravo adventsko spoved. V smilenost sladkoga Srca Jezušovoga ga zročimo i ga priporočimo v molitev našim naročnikom.
Protestiramo. M. Krajina piše, da so volilci bili zadovolni z zdrüženjom občin. To je nesramna laž. Mi volilci iz vesi Lipa smo proti našoj voli bili odtrgani od svoje stare občine, od Turnišč. Smo po predpisih zakona vložili pritožbo pod JNS ladanjom, pa smo najšli glüha vüha. Zdaj, ka piše veter pravice pod dr. Korošcom, se naša pritožba naskori reši ugodno. Proti pisarji M. Krajine protestiramo.
—	Volilci od Lipe.
Pisatelj Jožef Košič.
(Predavanje prof. V. Novaka na obč. zboru muzej. društva v Soboti 29. sept. 1935.)
Ob začetku smotrnega znanstvenega preiskovanja Slovenske krajine med Muro in Rabo, ki ga predstavlja ustanovitev Prekmurskega muzejskega društva, je prav, da se ustavimo pri tistem pisatelju te zemlje, ki je prvič in najbolj čutil ter povdarjal potrebo omike in izobraževanja slovenskega naroda med Muro in Rabo. Ta prosvetljenec in preporoditelj, ki je prvi pisal posvetne, poučne knjige v Prekmurskem narečju, je bil Jožef Košič. Po vrstnem redu je Košič tretji prekmurski katoliški pisatelj, če ni prav on sam napisal anonimnega rokopisa „Starine železnih in zalajskih Slovenov“. Zanimiv je posebno radi tega, ker nam poleg ostalih pisateljev, ki so večinoma le prevajali tujejezične tekste v svoje domače narečje, Košič največ izmed naših pisateljev sam govori in celo v perečih vprašanjih svoje rodne krajine. Dalje je Košičevo delo zanimivo radi tega, ker nam izpričuje njegovo poznavanje slovenskih knjig iz osrednjih pokrajin in vpliv njihovega jezika na jezik njegovih spisov. Prav gotovo je Jožef Košič eden najbolj
izobraženih, globokih in za izobrazbo ljudstva vnetih duhov v zgodovini Slovenske krajine.
Jožef Košič se je narodil dne 9. oktobra 1788. v Beltincih. Nižjo gimnazijo je obiskal v Kӧszegi višjo in bogoslovje pa v Sombathelju. Leta 1812. je bil kaplan v Beltincih; ni pa znano, kje je služboval do 1. 1816., ko je postal župnik na Dol. Seniku. Tu je ostal do 1.1829., ko je prišel za župnika v Gornji Senik, kjer je umrl 26. dec. 1867.
Prvi Košičev Znani nam spis je izšel v reviji Tudományos Gyüjtemény 1827. in razpravlja o vprašanja ali so na Madžarskem Vandali ter dokazuje z navedbami iz raznih zgodovinarjev, da so Slovenci med Muro in Rabo ostanki Vandalov. — Slvarnejšega dela se je poprijel Košič, ko je za madžarskega zgodovinarja in narodopisca Csaplovicsa sam sestavil oziroma mu dal gradivo za spis o Slovencih na Madžarskem, kar je Csaplovics objavil v Tud. Gy. 1827. ter v nemškem prevodu 1829. Ti doneski so dragocen prispevek k našemu narodopisju.
Svoje pisateljsko delo je Košič pričel s prevodom madžarske slovnice za prekmurske Slovence. Naslov te knjige se glasi: „Krátki Návuk Vo-
grszköga Jezika za Zacsetnike, vödáni od Goszpona Szalay Imrea. — Na Vandalszka Vüszta prenesseni po Kossics Józsefi, Gornjo Szinicskom Plebanosi. Sztroskom Plemenite Šeleznoga Vármegyéva Obcsine vöstampani. V Grádczi, 1833.
Na štirih straneh „Predgovora“ govori Košič o odredbah in sklepih peštanskega parlamenta v letih 1791 1827 in železne županije, ki zahtevajo pouk madžarščine v ljudski šoli, kajti „či se ednok pokopa vogrska rejč, more z obraza zemle potünoti i vogrski narod“. (III.) Nato pisatelj v duhovitih besedah zagovarja svoje delo in se brani pred tistimi, ki bodo njegovo početje napadali. Misli tu predvsem le na sposobnost svojega prevajanja in ne na načelno stran dela, to je na narodnostno upravičenost. „Predgovoru“ sledi sestavek „Nagibanye na Vcsenye Vogrszkoga Jezika. (VII.—XVIII.) Ne glede na vsebinsko stran moramo priznati, da je stilistično, logično in retorično to utemeljevanje zelo spretno sestavljeno. Ker Slovenci (Slovenje) nimamo iz svojega naroda „poglavnika“ — vladarja, živimo v madžarski državi „mirovno, pokorno i delavno“ (VU.). Ogri pa želijo, naj bi se vsi narodi (!) njihove
države naučili državnega jezika. Nujno je, pravi naš pisatelj, da ljubimo jezik svoje domovine in se ga naučimo, ker je Ogrska naša domovina, sledi iz tega „da vogrski orság má pravico od nas terjati, naj se pouleg (!) našega i njegovoga jezika navčimo“. (X.) Košič se ne izogiblje kočljivega vprašanja mnogojezičnosti ogrske države, češ, da Madžari takrat, ko so si osvojili to ozemlje, niso marali pregnati raznih narodov, ki so tu bivali, marveč so jih sprejeli medse in v tem je vzrok, da je ogrski jezik „potežéni i zavrženi“. V zadnjem času pa se pričenja ta državni jezik oživljati z odredbami, ki zahtevajo učenje madžarščine. Domovina je naša mati, zato je znanje njenega jezika 1. vredno in dolžnost, 2. koristno in potrebno, 3. mogoče in lahko.
Važna je Košičeva ugotovitev, da ne namerava vzbuditi sovraštva proti ostalim jezikom, niti noče »na pokapanje vašega maternoga jezika zapelavati", ker je vsak narod oseba v družini; znati je treba več jezikov. Vsak človek pa mora skrbeti, da prav spozna naravo svojega materinskega jezika, potem se mora pa naučiti jezika tistih ljudi, ki so mu najbližji. Ta ugotovitev dela pisatelju čast in drži še danes.	(Dalje)
4
NOVINE
22. decembra 1935.
Uredba o zaščiti kmetov
Na podlagi § 63 finančnega zakona za 1934/35 leto in § 7 zakona o proračunskih dvanajstinah za meseca avgust-december 1935 in jan. marec 1936 predpisuje ministrski svet na predlog ministra za kmetijstvo, ministra za trgovino in industrijo in ministra pravde naslednjo
uredbo o zaščiti kmetov.
Člen 1.
1) Uredba o zaščiti kmetov določa način odplačevanja dolgov kmetov, ki so jih napravili pred 20. aprilom 1932 in se nanaša na osebe, ki
Dogodki po sveti.
Goreča gora v Avstraliji. Na vzhodnom deli te zemle je lepo gorovje takzvane „Modre gore“. Med temi je edna gora za sebe i ma čüdno farbo; vsikdar gori, zato se imenüje goreča gora. Na njoj zavolo velke vročine nikaj ne raste. Če človek hodi po njoj, vidi tü pa v tam dim i včasi mali plamen. Gorečo goro so odkrili l. 1728. pa so mislili, da je to vulkan, kakših je v toj deželi dosta. Sledkar so pa na to gori prišli, da je gora iz premoga i da te premog gori, zato se vidi plamen. Vučenjaki pravijo, da gora gori že na jezere let. Ednok bo vgasnila.
Steklenica je priplavala iz Amerike v Evropo v osmih mesecaj. Na ameriškoj obali so vrgli v morje več steklenic z namenom, da bi zvedeli, v šteri kraj se gible voda v morji. To delajo navadno ribiške drüžbe, da bole znajo, od šteroga kraja pridejo ribe, takzvani slaniki, da jih potem zgrabijo. Tak je najvekša ribiška drüžba vrgla v morje pred dvema letoma na jezere steklenic. Se zna, da se jih dosta razbije in da maloštera cela ostane. Včasi je to metanje spraznili steklenic bilo edini klic za pomoč, kda je kakša ladja v nevarnosti. Pa dostakrat se je nesrečna ladja prle potopila, kak je što najšeo steklenico.
V kaznilnico Lincoln-Heiglitz v Los Angelesu je prišeo 22 let star Peter Davis, ki vaga 460 füntov. Za njega je mogeo dati ravnateo kaznilnice napraviti novi gvant, nove punčule i novo posteo, ar je tak velkoga odevala ne meo. To je pa že zvünredna debelost.
Štiri leta je spao Viktor Cleane, doma na Angleškom. Bio je v svetovnoj vojni i je domov prišeo jako trüden. Kda šte je med delom ali pri jeli zaspao. Po več vör so ga ne mogli gor obüditi. Poslali, so ga na opazovanje v bolnico v Kent. Tam pa je zaspao kak mrtev i je spao cela štiri leta. Mislili so, da vsaki čas vmerje ; hraniti so ga mogli umetno. Pred par tjedni pa se je zbüdo. Kda je prišla k njemi žena z decov, je njo taki spoznao, a dece več ne.
so s potrdilom (čl. 9. odst. 2. in 3) dokazale, da so kmetje in da so bile ob časni zadolžitve kmetje.
2) Kot dolgovi kmeta se smatrajo vse denarne obveze zasebnopravnega in javnopravnega značaja, kolikor niso izvzeti s členom 11, brez ozira na to, iz katere osnove izhajajo in brez ozira na to, ali jih kmet dolguje kot glavni dolžnik, solidarni dolžnik ali porok. Obveznost solidarnega dolžnika ali poroka se smatra kot njegov dolg šele tedaj, ko mora to obveznost izpolniti.
3) Uredba se nanaša tudi na kmeta, ki se mu je otvoril stečaj pred 20. aprilom 1932.
Člen 2.
1) Za kmeta v smislu te uredbe se šteje fizična oseba, kateri je kmetijstvo glavni poklic, ki obdeluje zemljo sama ali s člani svoje rodbine, a v slučaju potrebe tudi z najeto delovno močjo, katere obdavčeni dohodki potekajo pretežno iz kmetijstva (vinogradništva, sadjarstva, vrtnarstva, živinoreje i. t. d.) in čigar posestvo ne presega površine 75 ha orne (za obdelovanje sposobne) zemlje, odnosno pri rodbinski zadrugi 200 ha orne (za obdelovanje sposobne) zemlje. Za rodbinsko zadrugo se smatra ona rodbinska zajednica, v kateri obstoji skupno življenje in delovanje sorodnikov po krvi ali po posvojitvi in v kateri je najmanj pet moških članov.
2) Uživalci, zakupniki ali spolovinarji, ki obdelujejo tujo zemljo, čeprav nimajo svoje lastne zemlje, toda izpolnjujejo ostale pogoje, se smatrajo za kmete po odstavku 1 tega člena.
3)	Kot kmetje v smislu odstavka 1 tega člena se smatrajo tudi samonaselniki v južnih krajih, označeni v čl. 8, odst. 7 pravilnika za izvrševanje zakona o naseljevanju v južnih krajih z dne 11. junija 1931. leta z njegovimi izpremembami in dopolnitvami z dne 24. julija 1933, št. 50.592/VI B z dne 3. augusta 1933.
4) Omožena ženska, ki živi skupaj s svojim možem, se šteje za kmeta samo tedaj, ako osebno izpolnjuje pogoje, ki jih za kmeta predpisuje ta uredba in če njuni skupni dohodki potekajo pretežno iz kmetijstva.
5) V maksimum orne zemlje se všteva osebno posestvo kmeta in posestvo njegove žene in otrok, če živijo z njim v hišni skupnosti.
6) Za kmete v smislu te uredbe se štejejo, pod pogojem, da njihovi obdavčeni dohodki potekajo pretežno
Pošta.
B. S. Krog. Tisto pošli naravnost na davčno upravo, je ne za list. Pritožbe so istinske, a celi svet iste ma. — G. Z. M. dovica, Maribor. Za letos vse plačano.  D. D. Šibenik. Hvala za poslane podatke i lübeznive vrstice. Tüdi mi molimo za vas, ki ste odtrgani od nas. Naslov dotičnomi spremenili. — Hari Etna. Barisis, Francija. Poslali prošene Novine z M. listom od 1. dec. i celo 1. 1936. stanejo z dvema kalendaroma 126 D. Prosimo te peneze. — Kerec Mih. Francija. Nujno prosimo naslov od Ferk Vincenca, kje je v Maribori? — G. F. Ljubljana. V Maribor poslali zaprošeno svoto. — Naročnica z Vidonec v Franciji pita, če smo dobili naročnino. Odgovorimo da ne vemo, što je pisao pismo, ar se ne podpisao. — Jakab Jožef, Lipovci. Nekak piše iz Francije, ka ti plačaš za njega 100 Din naročnine, nej pa podpisao imena. Naznani nam, što je to. — Novine so naročene v Francijo za Horvat Franca v Oison ino Vrečič Paulino v Bertiverie. Prosimo odgovora, što je naročo i što je plača. Prosimo obračun od poslanih penez.
Mestna hranilnica v Ljutomeri ma k odaji po nizkih cenaj menša i vekša posestva. Küpnina se plača v gotovini, odnosno se tüdi lehko prevzemejo terjatve gorenje hranilnice, ki davle vsa potrebna pojasnila.
Oda se grünt v Murskom
 Sediščipoleg glavne vulice. Pitati pri g.
Čanadi Ivani, kovači v M. Središči.
Prostor je primeren za trgovino i obrt.
Nekdašnji vinicar pri g. Brenner Antoni v Rabcaj bi rad nazaj prišeo v to slüžbo. Bogdan Štefan, Lendava, Benec
iz kmetijstva in da njihova posest orne zemlje ne presega površine, odrejene v 1. odstavku tega člena, tudi osebe,
a) ki zaradi bolezni ali drugih neuklonljivih zadržkov ne morejo same obdelovati svoje zemlje, dalje maloletni otroci kmetov dokler traja njih maloletnost, ter zapuščine kmetov, dokler se ne predado dedičem ;
b) ki obdelujejo same ali s svojimi rodbinskimi člani tüjo zemljo, če jim je kmetijstvo glavni poklic in če ne plačujejo razen uslužbenskega davka nobenega drugega davka;
Dalje
PAZITE, ZELO UGODNA PRILIKA.
POZOR ! ČEVLARI, KROJAČI. ŠIVILJE   POZOR !
Na zalogi imam nekoliko komadov popolnoma novih levoročnih flach i drugih strojev, katere prodam po izvanredno nizki ceni. Samo dokler traja, zaloga. Zahtevajte ponudbe, to čim prej, da nebode prepozno!
ŠTIVAN ERNEST tehnična trgovina, radio aparati, gramofoni 1 ) pisalni in šivalni stroji, kolesa, motorji itd.
	MURSKA SOBOTA
Betežni na plüčaj !
Jezeri že ozdravleni !
Zahtevajte taki knigo od moje nove umetnosti prehranjevanja, ki je že vnogoga rešila. Ona lehko poleg vsakšega načina življenja pomaga, da se bolezen hitro premaga. Nočno znojenje i kašeo henjata, teža tela se zveča i po povapnenji bolezen pomali henja.
Resni možje
zdravniške vede potrjüjejo prednost te moje metode i jo radi priporačajo. Kemprle začnete z mojim načinom prekranjevanja tem bole. Popunoma kšenki
dobite mojo knigo, iz štere bote jemali vnogo hasnovitoga. Ar ma moj založnik samo 10.000 komadov za brezplačno razpošilanje pišite taki, da bote mogli tüdi Vi šteti med tiste srečne.
Zbiralnica za pošto :
ERNST PASTERNACK, BERLIN S. O. Michaelklrchnlatz 13. Abt. Z. 527.
Blažene božične svetke ino veselo
novo leto žele vsem svojim cenj. odjemalcom, prijatelom in znancom
ŠTIVAN ERNEST, trgovec MURSKA SOBOTA.
Velika nadstropna
hiša se proda
pri Sv. Benediki v Slov. gor. ob novi cesti Radgona—Sv. Benedikt po ugodni ceni. Pripada veliko gospodarsko poslopje, vrt, njiva, sadonosnik, mesnica in ledenica, pripravno za vsako obrt. Dopise poslati na
Vinko Zorko, trg.
MARIBOR, Stolna ul.
ORION ♦ SIERA
NAJBOLJŠE IN NAJCENEJŠE KÜPITE
RADIOAPARAT
V PRVI PREKMURSKI STROKOVNI R A DI O D E L A V N I CI
NEMEC J. SOBOTA
♦
KOMPLETNI
BATERIJSKI APARAT
OD DIN 1000· — NAPREJ.
! ZAHTEVAJTE PONUDBO! 
Prečti i si zapomni!!
Vse vrste blaga dobiš vsikdar po najnižišoj ceni i vsikdar boš najbolše podvorjeni v trgovini pri
Brata Brumeni v Murskoj Soboti med sodnijov i sreskim načelstvom.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e-
odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in to najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu prejemajo plačila na naše čekovne račune : Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija : št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg : št. 5967, Luxemlourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-8
Pomočnike sprejme
v svojo delavnico HORVAT MARTIN, stolar (mizar) v STREHOVCIH hš 85.
Legenda o svetem Andreju.
Bilo je pred mnogimi leti v cerkvi svetega Andreja v Šent Andražu na Koroškem, v Labodski dolini, kjer so vsak dan pobožno molili redovni kanoniki svetega 


. V mrzli jesenski, že skoraj zimski noči, 30. novembra, ko so tudi zvezde bežale pred mrazom in se jadrno skrivale v topli objem teme; tedaj je sveti Andrej na glavnem oltarju kakor oživel, pozval svetega Auguština, Patrona tamošnjih kanonikov, in mu govoril:
Čuj, ali se ti ne zdi, mrzlo postaja tu na severu. Sicer sem vajen mraza, saj sem po hladni Trakiji dolgo hodil, pa vendar; še bolj ko mraz pa me skrbijo moji bratje in sestre na vzhodu : saj veš, da me tam jako častijo, da moj križ visoko čislajo in zidajo svoje cerkvene stavbe po njegovi podobi. Pa, saj zdaj še več veš, mojemu bratu Petru so tako gorki pa mu nočejo priznati prvenstva, češ, jaz sem starejši, pa sem hodil okoli kraja, kjer so si oni pozneje zgradili krasno prestolico pa so trdili, da se oblast mojega brata mora tako seliti kakor cesarsko mesto; pa saj veš, zato me bo še Moskva hotela nekdaj imeti na
svoji strani. Ná moja leta se sklicujejo ; saj sem res najstarejši med apoštoli pa sem bil prvi pozvani od Gospoda, a takoj sem tudi Petra k Njemu pripeljal pa mu je že v nagovoru ime izpremenil, mojemu vročekrvnemu bratu „skalarju“.
„To bi naj torej bila Tvoja labodja pesem v tej dolini ?“ je spregovoril pazljivi Auguštin.
„No ja, tako nekako, toda ne popolnoma; saj bi tudi te doline ne pozabil, a s škofom bi rad šel bolj na jug, saj veš, koliko bratov in sester tam čaka, da bi jih prav poučil pa jim pregnal tiste predsodke. — Pa saj veš, da so mi tu že enkrat onečastili cerkev.
„Saj ni bilo toliko hudobije pri temi !“ jih je branil Auguštin.
„No ja, je že res“, je nadaljeval Andrej, „saj veš, da me je škof Slomšek že tolikokrat prosil, naj ostanem patron njegove Slovenske škofije v novi prestolici. Pa sem privolil.
Potem pa, saj vidiš, da bo eden izmed Siomšekovih naslednikov, mojega imena, sprejel pravoslavnega patriarha iz Beograda. Pri tem bi jako rad bil zraven, da bi jima navdahnil kako dobro misel.
„Pa se jih nič ne bojiš, saj veš, kako si bil križan !“ je dvomil sveti Auguštin.
„Saj me je ljudstvo takrat hotelo rešiti, pa nisem hotel ; le oblastniki so mi bili nasprotni.“
„In če bo tudi zdaj tako ?“ je vprašal hitro Auguštin.“
„Saj Vidva oba“, je mirno, odgovarjal Andrej, a glej znova me žeja po križu, saj veš, da sem dva dni na njem umiral pa mi je bil tako sladek, da ga kar ne morem pozabiti"
„Tebi se res pozna, da si Petrov brat,“ se je smehljal učeni Auguštin, „le s to razliko, da je Peter bežal pred križem, ti pa za; no, saj vem, da samo do takrat, ko je srečal Gospoda, ki je hotel mesto njega znova na križ.“
„Vidiš“, je mirno nadaljeval Andrej, »nekdaj sem Petra Vodil h Gospodu, zdaj pa moram voditi k Petru“.
„Jaz ti bom že pomagal, če me bodo hoteli poslušati !“ je zahteval Auguštin.
Pa se je zares pridružil sveti Andrej škofu Slomšeku ob selitvi in je prevzel varstvo nad novo, najsevernejše škofijo v naši državi, v Mariboru. Letos je k pravoslavnim poslal dobra znanca, sveta brata Cirila in Metoda, naj bi še posebej pomagala pri delu za združitev.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.