Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Dolnja Lendava, 16. februara 1936. Štev. 7 Cena 1 Din. Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. više vsaka reč 1. D. 50 p. i oglasila taksa posebi. Popüst po dogovori. Kda na sveti vse razpada — neminljivo eden vlada! Obletnica kronanja Pija XI. Preminočo sredo, 12. februara je minilo 14 let, kak je bio v Rimi kronani za papeža Pij XI. Na denešnjo nedelo vsa katoličanska Cerkev najslovesneje slavi te dogodek. Po cerkvaj se predga od papeštva, njegove bože ustanovitve, predga se od Pija edenajstoga. Dnes katoličanski listi po celom sveti pišejo od papeštva i dnes katoliška drüštva obhajajo te den s papeškimi prireditvami. Dnes vsa Cerkev, vsi verniki posebno goreče molijo za svojega naj višjega, vidnoga poglavara, za namestnika samoga Kristuša. Dnes moli sveta Cerkev ; „0 Bog, pastir i Vladar vseh vernih, glej milostno na svojega slüžabnika Pija, ki si ga postavo svojoj Cerkvi za pastira ; podeli njemi, da bo tistim, nad štere je postavleni, z rečjov i djanjom na hasek, i taks čredov, štera njemi je zročena, dosegno vetrič živlenje.“ Kak je to nekaj lepoga! Vsa katoličanska Cerkev je dnes v dühi zbrana pri svojem Oči — Piji XI. v Rimi. Katoličani vsega sveta, od mrzle Aljaske tam na severi do Avstralije tam na jügi, od Ognjene zemle v Jüžnoj Ameriki prek Afrike i Azije do Japonskih otokov, vsi so dnes v mislih v Rimi pri svojem poglavari. Vsi miljoni, ka nás je, smo kak edna sama drüžina, ki se radüje i veseli dnes s Svetim Očom i ki goreče moli za njega. Istina, kak nekaj lepoga je to ! Kaj takšega ne pozna i ne zmore niedna drüga vera na sveti ! Glavar katoličanske Cerkve. Štirnajset let že vodi, varno vodi Pij XI. sveto Cerkev. Je sin globoko verne drüžine. Rodio se je 31. marca 1857 v mesteci Desio v severnoj Italiji. V dühovnika je bio posvečeni 1879. v Rimi. Včio se je jako dobro i je v Rimi na Gregorianumi napravo trikratni doktorat : iz bogoslovja, modroslovja cerkvenoga prava. V Milani je bio bogoslovni profesor, od 1888 knjižničar v znamenitoj milanskoj knjižnici „Ambrosiana“ i od 1907. njeni ravnateo. Leta 1914. Se je iz Milana preselo v Rim, kde je bio vodja velke Vatikanske knjižnice. Po svetovnoj vojni ga je poslao Benedikt XV. za nuncija na Poljsko, v Varšavo. Njegovo delo na Poljskom je bilo jako blagoslovleno. Tü je Pij XI. tüdi pobliže spoznao Slovane i pravoslavno cerkev. Zato je tüdi razumlivo, zakaj so njemi ravno Slovani tak dragi, tak pri srci. Med Poljaki se je Pij navčo tüdi dobro Poljski jezik. L. 1921. se je vrno v Italijo, postao kardinal i bio imenüvani za nadškofa v Milani. Kda je mro papež Benedikt XV. 22. januara 1922, je bio 6. februara izvoljeni i 12. febr. kronani za papeža Pija XI. Ob svojoj izvolitvi je vsemi sveti dao sporočiti, da bo zvesto čuvao nedotekljive pravice cerkve. — Pij XI. je velki znanstvenik, jako izobraženi. Poleg latinščine i grščine zna dobro tüdi francoščino, angleščino i nemščino. — To je na kratko Pijovo živlenje do njegove izvolitve za papeža. Postavo je pastira. Kristuš sam je postavo papeštvo svojoj Cerkvi zato, da bi nezmotlivo vodili njegove ovce. Papež je vrhovni pastir vse Kristušove črede. I to je tüdi Pij XI. Dokončao je štirnajsto leto svojega najvišjega slüžabništva božega. I kak blagoslovleno je bilo njegovo delo! Na kraci sije poglednimo. Sveti oča je ves cio, namen svojega dela pokazao v tom, da je vpelao za vso Cerkev novi svetek, svetek Kristuša Krala, S tem je z ednov rečjov povedano vse njegovo delo — Kristuš — kralj sveta. Kristuš naj vlada po celom sveti. Vlada naj v düši vsakoga katoličana. Nadale Kristuš naj zavlada v srcaj vsej onij, ki so se od prave Cerkve ločili, naj zavlada ločenim kristjanom i razkolnikom i končno naj Kristuš zakralüje vsem tistim, ki šče živejo v tmici poganstva i islatna-mohamedanstva ; vsem tistim, ki šče pravoga Boga ne poznajo, vsem tistim, ki šče ne živejo v pravoj Kristušovoj Cerkvi. Kratko — Kristuš naj zakralüje po celoni sveti : katoličanom, ločenim kristjanom i poganom. Poživitev verskoga živlenja katoličanov. Svet bo te bolši, kda bomo mi sami bolši. Nikaj prle ! Te, kda se bomo mi sami „prenoviti v Kristuši“. Zato sv. Oča v Rimi tak močno želejo i delajo na to, da bo v vsakom katoličani žarela tista nevstrašena i odločna vera, kak je žarela v düšaj prvih kristjanov. Zato trbej poživiti vero posameznikov, pravo krščansko, živlenje v drüžinaj i tüdi v javnom živlenji naj zakralüje Kristušov düh. Te namen majo vse tiste lepe papeževe okrožnice, ki jih je poslao vsemi katoličanskomi sveti : okrožnica ,,Od krščanskoga vzgajanja mladine“, Od krščanskoga zakona“ i dne mnoge izjave od „Katoliške akcije“, štere zadnji cil je : „Vse prenoviti v Kristuši“, kak to tak lepo pravi sveti Pavel (Ef. 1, 10). Sv. Oča dobro zna da, či ščemo svet pridobiti za Kristuša krala, moramo biti mi katoličani v istini katoličani, vsakši poedini izmed nas, vsaka drüžina, vse javno živlenje. Pá to je ne samo delo dühovnikov. Za to trbe velke pomoči nedühovnikov — lajikov. „Jedro katoličanske obnove je drüžina. Njena zibelka, zibelka obnove je ne na cesti, ne v parlamenti, ne v šoli, nego v hiši — — — Katoličanska obnova prihaja od svetoga düha i se poraja tam, gde začne naravno živlenje, v drüžini“, tak pravi dober poznavalec papeževih misli Robert Mäder. I vidimo, da rodijo papežova okrožnice pri katoličanaj velki sad. Po sveti vstaja mladi katoličanski rod, ki nam davle najbouše vüpanje za bodočnost. Vstaja odločni rod med kmečkov, delavskov i ka je najbole razveseljivo, tüdi med šolanov, dijaško v i akademskov mladinov. Vstaja že v vnogih državaj i tüdi pri nas v Sloveniji. Delo za cerkveno zedinjenje. Na Poljskom se je sv. Oča Pij XI. kak nuncij, pobliže spoznao s pravoslavnov verov. Zato nam je razumlivo, zakaj s takšov lübeznijov i gorečnostjov dela za cerkveno zedinjenje i prosi, da bi Kristuš bio kral tüdi „tistih, ki jih slepi verska zmota ali loči razkol“ i bi jih naj presladki Jezuš pozvao „nazaj v zavetje resnice i k edinosti vere, da bo ena čreda, en pastir“. I kak lehko pravimo, da je Pij XI. papež i apoštol, glasiteo notranjega, živoga katoličanstva, verskoga živlenja pri katoličanaj, tak lehko pravimo, da je Pij XI. tüdi velki apoštol cerkvene Sv. Oča papa Pij XI. Papeštvo — neporüšna skala. V Djakovi, škofovskom mesti, stoji krasna katedrala. Na najzvišenejšem mesti prelepe kupole, štera se dviga nad veličastnim oltarom, ki je posvečeni sv. Petri, stoji napis : „Ti si Peter (skala) i na to skalo bom postavo svojo Cerkev !“ Te napis je dao napraviti škof djakovski Strossmayer, velikan po dühi. I sam pravi: „Tak se mi vidi, da je Jezuš — naš Bog i Odrešenik, nindri še nikdar ne s takšov jasnostjov, s takšov odločnostjov... govorio, nego te, kda je napovedao i dao poglavari apoštolov — Petri najvišjo moč v Cerkvi božoj... Boža modrost i dobrota je že naprej vidila, da bo svet najbole napadao ravno te fundament stalnosti i jakosti Cerkve bože, te steber živlenja i njenoga edinstva, vrhovnost i krono njenoga apoštolskoga dela — zato je sv. Petri i v njem vsem njegovim naslednikom napovedao i dao prvo i poglavitno mesto v Cerkvi s takšov jasnostjov i odločnostjov, da toga nišče nemre tajiti, ki reč božo spoštüje“. Kristuš sam je postavo Petra za najvišjega pastira svojoj Cerkvi. Obečao njemi je to najvišjo, oblast pri Cezareji Filipovi, kda je Peter povedao tiste velke reči: „Ti si Kristuš, Sin živoga Boga“. (Mt. 16, 16.) 1 te njemi je Jezuš pravo : „Pa tüdi jaz tebi povem: Ti si Peter — Skala — i na to skalo bom postavo svojo Cerkev i peklenska vrata je ne bodo premagala. I dao ti bom klüče nebeskoga kralestvo. I kakoli boš razvezao na zemli, bo razvezano v nebesaj“, (Mt. 16, 18-19). — Tü je Kristuš obečao Petri to najvišjo oblast. Kda je pa podelo, dao to oblast Petri? Bilo je po vstajenji Gospodovom. Jezuš se prikaže pri „Tiberijskom morji“ (Jan. 21, 1) i je z apoštoli ribe i krüh. Po jedi pita Jezuš Petra trikrat: „Šimon Janezov, ali me lübiš bole kak tej ?“ I na trikratni svoj odgovor : „Ja, Gospod, ti znaš, ka te lübim“, je dobo Peter trikratno naročilo: „Pasi moje agnjece, pasi moje ovce !“ (Jan. 21,15-17). Ali šče ščemo bole jasnij reči za Petrovo prvenstvo? Peter je bio prvi papa! I zgodovinska izročila pravijo, da se je apoštol Peter preselo v Rim, kde je kak prvi rimški škof mro mučeniške smrti pod vladov cesara Nerona. Sam protestantski slavni zgodovinar Harnack priznava, da je prebivanje i smrt apoštola Petra v Rimi ravno tak dobro dokazano kak najbole dokazani dogodki prakrščanstva ! Sv. Peter je mro 67 leta po Kristuši. Njegov naslednik je bio sv. Lin — drügi papa na zemli i zdaj vladajoči papa Pij XӀ so dvesto šestdeset prvi (261) naslednik sv. Petra ! Kelko vladarskih rodbin je v tom časi spomrlo, prejšlo ; kelko narodov prišlo i odišlo, držav ustanovilo i razrüšilo, a papeštvo stoji, trdno stoji! Kelkokrat so šteti papeštvo zbrisati z zemle, vničiti, prepraviti ! Pa je nej šlo! Papeštvo je v istini boža ustanova i vsaki, ki se količkaj nepristransko i s pravim srcom zamisli v zgodovino papeštva, jo mora naravnost občüdovati. Kak lepe so izjave vučenjakov, šterim je vsaka istina sveta i jo ne potvarjajo. Čüjmo, ka na priliko piše od papeštva proteslantovski zgodovinar Macaulay : »Nega niedne stvari na tom sveti i je nikdar ne bilo, ki bi v takšoj meri zaslüžila, da jo preučavamo, kak to zaslüži rimo- katoličanska Cerkev. Zgodovina te Cerkve veže dve velkivi razdobji civilizacije, stari vek z novim. Nega niedne drüge ustanove v Evropi, ki bi segala nazaj vse do onoga vremena, kda se je šče iz Panteona (po- ganski tempel v Rimi) zdigavao proti nebi dim žrtve i kda so šče žirafe i tigri skakali po amfiteatri (rimskom cirkusi, kak so divje zverine raztrgale vnogo krščenikov). Najodličnejše kralovske hiše so, či je primerjamo z dugov vrstov rimskih papežov, kak či bi bile od včera ... Edna arabska povest pripovedavle, da je velka piramida v Gizeh (v Egipti) bila napravlena od kralov, ki so šče živeli pred vesolnim potopom i da je samo ona od vsej človeči del vzdržala pred besnimi valovi. Tak je ravno s papeštvom. Bilo je preplavleno s silnov povodnijov. Pa vseedno je dno njegovih fundamentov ostalo nepremeklivo. I kda je povoden odišla, se je med podrtijami... sveta pokazalo znova papeštvo v svetlosti sunca“. (Ausgewáklte Schriften III. 65 i sl.) — Lepa izjava od papeštva kak neporüšne skale ! I slavni protestantski pisateo Friderik Paulsen piše : »Papeštvo se je svojem cili, da dühovno vlada sveti, že v takšoj meri približalo, ka se je to šče pred kratkim časom sveti vidilo ščista nerazumlivo, nemogoče. Nezmotlivi papež vodi zdaj brez vsakšega notranjega odpora ne samo Cerkev z njenim dühovništvom i redovništvom, nego ma tüdi na mišlenje lajikov, (to je nedühovnikov), posebno izobraženij lajikov, takši vpliv kak nikdar prle“. (Paulsen, Philosophia militans, str. 65.) Prelepe izjave nepristranskih drügovercov od papeštva katoličanske Cerkve ! S papeštvom je sam Kristuš. Zato je tam prava Cerkev, kde je papeštvo! Toga se tüdi jako dobro zavedajo vsi zagriženi nasprotniki prave Kristušove Cerkve. I zato oni nikaj bole ne napadajo, kak ravno papeštvo! Poglednite samo vse tiste, ki so „svobodnoga“ mišlenja — „svobodomiselce“, poglednite bolševike, komuniste ! Od žganjarij pa do vseučiliškij stolic blatijo papeštvo i ga slikajo za najvekše sovražnike „sreče, blagostanja“ človeštva. Razumlivo. Edino katoličanstvo s svojim nezmotlivim papeštvom more rešiti človeštvo pred boljševiškim suženjstvom, robstvom i zato tisti, ki glasijo „komunistični raj“ na zemli, upravičeno vidijo v papeštvi svojega najmočnejšega, ja, edinoga resnoga, nasprotnika. — Pa, kak se jih je dozdaj telko, se bodo tüdi tej sovražniki Kristušovi razbili ob Petravoj skali! Zato pa — ostanimo verni, zvesti papeštvi, Petrovoj skali i s tem ostanemo verni, zvesti Kristuši samomi! 2 N O V I N E 16. februara 1936. edinosti. V Rimi Je tüdi ustanovo poseben zavod, ki se zove „Vzhodni institut“, na šterom se dühovhiki pripravlajo za delo za cerkveno zedinjenje. Sv. Oča je postavo najbouše poznavalce pravoslavne cerkvi za profesore na te zavod. I tüdi vsem drügim katoliškim učenjakom, bogoslovna profesorom, ki se s svojim delom trüdijo za cerkveno zedinjenje, pošila lepa pisma i jih v njih navdüšüje za to velko apoštolsko delo. Med Slovenci je posebno znam univerzitetni profesor dr. Fr. Grivec kak jako dober poznavalec pravoslavja. Sv. Oča je v posebnom pismi pohvalo to njegovo velko delo. Kak sv. Oča prosi, da bi naj vsi katoličani molili, ka bi prišeo naskori tisti velki den, kda bi se ločeni pravoslavni Slovani zdrüžili s sv. Cerkvijov! Misijonski papež. Tüdi za misijone je Pij XI. izdao posebno okrožnico. V njoj navdüšüje katoličane za misijonsko delo i naroča misijonarom, da naj vzgojijo kak največ domačih dühovnikov. Domačinom domačine za dühovnike ! Domači dühovnik pozna dobro jezik svojega kraja ; navade, značaj i lastnosti svojega lüdstva. Zato nam postane razmlivo, zakaj je v zadnjem desetletji tak naraslo število domačih misijon- skih dühovnikov, redovnikov i redovnic i misijonskih bratov i sester. Pa nam tüdi postane razumlivo, zakaj ma sveta Cerkev zadnje čase v svojih misijonaj tak bogato žetev ! Najlepše se razvijajo misijoni v Afriki. A najbole so žmetni i nevarni na Kitajskom. Na leto se jih spreobme do 400.000 poganov. Sv. Oča je že več domačih dühovnikov posveto samo za škofe. To je močno vplivalo na lüdi v misijonskih krajih. S kakšim veseljom so na priliko pred leti sprejeli Kitajci svojih prvih pet domačin škofov, štere je sam sv. Oča v Rimi posveto. Sv. Oča je tüdi priporočao v svojoj misijonskoj okrožnici, naj se ustanavlajo v misijonskih krajih domača semenišča. Misijonarje so šli na delo i zdaj se jih v teh semenišče vzgaja okoli 18.000 domačinov za dühovnike. V misijonaj celoga sveta se požre blagoslovleno delo našega svetoga Oče — Pija XI. — velkoga misijonskoga papeža ! Kak ne bi te posebno dnes naše srce bilo puno radosti i veselja, dnes kda obhajamo štimajsto obletnico kronanja našega papeža Pija XI., ki je v istini pravi dühovni oča vsega človeštva na sveti ! Istina je: kda na sveti vse razpada — neminljivo eden vlada ! Ne sodite, — pomagajte! V našoj banovini se že duga desetletja dve stranki bijeta za moč i oblast. V ednoj stranki je slovensko katoliško, večinoma kmetsko lüdstvo, — v drügoj stranki vekši del slovenske šolane gospode i njuvi pomagači, od gospode odvisni mali lüdje. Kelkokrat se samo zaprti kolo politične sreče, vsikdar tevi dve stranki mnjata krüh oblasti, ali — opozicije, ednok vladajo „liberalci, ali demokrati“, potem pridejo na oblast „klerikalci“, stranka našega kmetskoga lüdstva. Da je tak, nas nikaj ne straši. V živlenji je edna pravica — smrt. V politiki pa, ka dnes eden zmaga, drügi pa je premagan. Če ne bi bilo te pravičnosti, neznosno bi bilo živlenje v vsakoj državi, ge so politične stranke. Šteri so na oblasti, bi zrasli do nebes.«. bi ešče bole zablodili na pota greha i krivice kak dnes. Samo miseo, dá kak merim jaz dnes tebi, tak boš mero ti vütro meni — brzda ništerne vročekrvneže, i samo zato ostanejo stranke i stražarje — Či tüdi samo na oči — pri meri pravičnosti. Da se menjajo stranke i strankah, teda to ne nikša nesreča, obžalüvati pa moramo, ka se posebno v zadnjih letaj postavlajo za veške politične generale lüdje, šterim ta visika šarža ne prinese drügo, kak nesrečo, žalost i nepotrebno trplenje. Takso šaržo veškoga političnoga generala bi radi dali ništerni našemi — vučiteli. Višje sile pritiskajo naše Vučitelstvo na politično pole, tiste višje sile, povejmo po pravici — liberalne stranke, štere bi rade postavile na deželi proti „klerikalnoj“ dühovščini za liberalno nasprotnike — „napredno i naclonalno“ vučitelstvo. Ne vučitelstvo, nego politična organizacija liberalne, in. naj nam ne zamerijo — tüdi ne liberalne gospode... bi rada mela velkoga političnoga generala v osebi narodnoga vučitela. Ne pravite nam, ka ništerni vučiteli, sami silijo v liberalni tabor, ar tüdi drügi stanovi majo poedince, šteri mislijo, ka so rojeni za politične generale. Gledajte rajši na to, ka je sto procentna istina, da so samo politične stranke porinlle naše vučitelstvo na tisto pot, po šteroj — konči v našoj banovini, ne hodi velka večina slovenskoga naroda. Pritisk, šteri goni Vučitelstvo na našemi narodi neprijetna politična pota, ma v zakonitoj obliki različna imena. „Nestalnost vučitelstva na Slüžbenom mesti“, imenüvanje vučitela brez sodelovanja naroda“, „krivični disdplinarni postopek“, „izvenšolsko delo“ — i spodobno so tista lepa, v postavi skrita imena, pod šterimi se skriva nevsmileni bič za vsakoga, tüdi najbolšega vučitela. Narod ne ve, ka je vučiteo ne stalen na svojem mesti. Lejko dela pošteno, požrtvovalno duga leta v občini, lejko ga lübi i poštüje staro i mlado, to ga ne reši premestitve, če se zameri političnim mogočnikom. Ne delo za narod, nego delo za politično stranko se plačüje z dobrim slüžbenim krajom, zato pa, naj se ne čüdi narod, če ma i more meti vučiteo bolša vüha za žele stranke, kak za žele večine naroda. Tüdi to ne ve naš narod, ka dobra ali slaba vučitelska mesta delijo stranke. Narod nema nikše reči pri nastavitvi vučitela. To je tüdi krivica i posledica te krivice čütita oba, narod i vučiteo. V Slovenskoj krajini je vživao vučiteo posebno poštüvanje, zato, ar ga je izvolo narod sam. Vučiteo je meo samo ednoga gospodara: svoj narod, Naše vučitelstvo je bilo vajeno, ka so pri njem pritiskali na klüko, šteri so šteli meti politično pomoč. Dnes je naopak. Od naroda dostakrat odtrgani vučiteo je izročen v milost i nemilost političnim špekulantom. Naš narod ne ve, kak krivično sodijo dnesden vučitela. Vučiteo najmre, kak vsi drügi uradniki — če kaj zagreši, ne bo sojen samo pri državnom sodišči, nego tüdi pri — disciplinarnom sodišči. Imamo nešteto primerov, kda je bio pred tem sodiščom sojeni tüdi takši vučiteo, šteri je ne meo prilike, ka dokaže svojo nedužnost. Ešče eden križ nosi naše vučitelstvo : izvenšolsko delo. Pod tem imenom se vučitelstvi dostakrat nalaga takše delo, za štero je ne izučeno, lejko pa tüdi takše opravilo, do šteroga nema nikšega veselja. Ništerni pravijo: Slovenska dühovščina je tüdi vezana i tak junaško se bori na strani našega maloga človeka. Istina je, tüdi dühovnik je vezan. Kda dobi mešniško posvečenje, je že vezan. Ali te jarem je sladek i stalen. Te jarem je naložo vsikdar pravičen i večno dober Bog. Jugoslovanski vučiteo pa nosi tisto breme, štero so naložile malokda pravične i vsikdar sebične politične stranke. Velko, neizmerno prednost ma dühovnik v tom pogledi, zato je krivičen sodnik on, šteri vidi na ednoj strani resan junaško borbo katoliške dühovščine za pravice svojega naroda, na drügoj strani pa ne zapazi, ka vučitelstvo za takše junaštvo proti svojoj voli — nema nikšega fundamenta. Mi ne zagovarjamo, ešče menje — branimo slovenskoga vučitela. Drügi je naš namen. Radi bi pokazali narodi vretino greha i ga prosili, naj pomaga porüšiti tisti od nedužnih skuz sto i stokrat poškropleni zid, šteri dnes loči narod od svojih vučitelov. Narod tüdi mora terjati takšo postavo, štera njemi vrne njegovoga vučitela, ar naš narod potrebüje zavüpanja i poštüvanja vredno vučitelstvo, Mislimo, ka to želo lejko podpre tüdi katoličanska dühovščina. (Je dužna. Vr.) Cerkev i šola mata najmre sküpni cio, vučiteo i dühovnik se s sküpnov močjov borita za zemelsko dobro i za večno zveličanje düš. Šola i Cerkev, vučiteo i duhovnik delata i morata delati za narod. Oba — sküpno več opravita, zato moramo obsoditi borbo med vučitelom i dühovnikom i moramo priporočati složno delo. Bili so časi, kda smo si lejko dovolili svajo zavolo podrejenosti i nadrejenosti. Dnes za takši prepir ne vidimo nikšega fundamenta. Dnes je jugoslovanski vučiteo rešen polovičarske izobrazbe i vsi vidimo, da se tüdi trüdi, ka si pridobi ešče vekšo izobrazbo. Jugoslovanski vučiteo je osvedočen, ka mata vučiteo i dühovnik ednako lübleno miseo: slüžiti našemi troedinomi narodi i zedinjenoj domovini, Jugoslaviji. Slüžiti toj lüblenoj misli i domovini je čast i sreča. Ta slüžba ma edno — za oba sküpno zapreko : gospodarsko stisko i njenoga sina — bolševizem. Da bi to dvojno zapreto zadüšili, zato prosimo : ne Sodite, pomagajte ! Rous Matija: Kmečko nasledstvo. 3. Ar vsa drüga deca, štera ne prevzemejo očinoga imanja, majo pravico do školanja, dostakrat oča vse prišparane peneze meče samo v škole, a doma si nikaj nemro opomoči. Tüdi mogoče sin, šteri je namenjeni, da prevzeme očino imanje, z jalom gleda na brate i sestre, štere se školajo. Zakaj bi ravno on bio gospod, jaz pa moram doma delali !? Zakaj se jaz nebi šolao? 4. Najžmetnejše pitanje je, kama z decov, štere je brat ižplačao. Resan, da lehko ido v šole, v obrt, v tovarne. Liki dnesden nega penez niti za sol, a kak bi mogli te toga šolati. Vnogi kažejo na Nemško. Tam je tüdi te način nasledstva v veljavi i vsa deca, štera ne podedüjejo zemle, odido v mesta i se tü kak industrijski delavci pošteno preživlajo. Moramo pa znati, ka je v Nemčiji vnogo mest z jako razvitov industrijov i za to industrijo je potrebno dosta industrijskoga delavstva. Prinas pa skoro nikše industrije nega i zato nemremo računati na to, da bi si ta deca mogla slüžiti krüh kak industrijski delavci. Prle je ešče pri nas te sistem bio mogoč, ar so nešterna deca šla v Ameriko, gde je bio dober zaslüžek. A gde dnes najdejo delo? Vrženi so na cesto i s tistimi 5.000 Din, štere dobijo izplačano, si nikaj nemrejo pomoči. Pa tüdi dnes bi bio te sistem dober, če bi meli dobro vrejeno kolonizacijo, ki bi vsakšemi tomi deteti omogočila ustanovitev novoga doma v menje naseljenih krajaj na te način, da bi se njemi dalo brezobrestno dugoročno posojilo. Liki od toga smo ešče deleč. Vnogi mislijo, ka edino kolektivna, sküpna zemliška lastnina lehko čuva zemlo pred prevelki razdeljevanjom i bar v nekšoj meri zagotovi živlenski obstanek vsem članom drüžine. Zato si malo poglednimo to zemliško lastnino. ӀӀ. Kolektivna zemliška lastnina. Na Hrvatskom, v Slavoniji, Srednjoj Srbiji, Bosni i Hercegovini i v črnoj Gori so bile i so ešče jako razširjene takzvane „kučne zadruge“. Tü si najmre sinovi, kda se oženijo, ne stvorijo svojega lastnoga doma, svojega ognjišča, nego ostanejo vsi v sküpnom gospodarstvi. Vsi sinovje s svojimi drüžinami kak tüdi drüžine dece tej sinov stvorijo takšo kučno zadrugo. Tü je vse last vsej. Po očinoj smrti se nikaj ne razdeli. Vsi ostanejo dale v sküpnom gospodarstvi. Samo mesto oče, ki je bio starešina zadruge, so si člani zvolili novoga starešino, navadno najstarejšega ali najbole sposobnoga. Starešina vodi vse gospodarske poste, drži red med člani zadruge. On na svojo roko ne sme nikaj delati, nego se o vsem mora posvetovali z ostalimi člani zadruge. Če je starešina ne sposoben za zvršavanje svoje dužnosti, si člani zadruge lehko zberejo drügoga. Vnoge so dobre strani zadruge. 1. S tem, da ostanejo vsa deca v sküpnom domi, trbe vnogo menje hiž, gospodarskih poslopij, živine, gospodarskoga orodja. 2. Zemla ostane nerazdeljena. Nega telko mej. Gospodarski stroji se bole splačajo. Ar je vnogo članov pri hiži, se zemla lehko dobro obdelavle i tüdi pobošavle. Slabe strani zadruge so : Vsakši človek ma prste k sebi obrnjene, vsakši gleda samo za sebe i za svoje najbližje. V zadrugi je več drüžin. Vsaka drüžina gleda, da najbole pomaga svojim članom. Iz toga se rodijo večne svaje, ka pa te tam, kde jih je pet ! Gotovo je žmetno takše sküpno živlenje. 2. Vsakši je rad svoj gospod. Čiravno ma jako malo, kak je njegovo. Vsakši se trüdi, kak bi na svojem malom falati zemle najbole preživo svojo drüžino. V zadrugi pa je vse vsej. Zato Vnogi ne dela z veseljom. Zgodi se tüdi, da edna drüžina ma malo dece, drüga pa dosta. Deca drüge drüžine so šče premala za delo, nemrejo dosta delati, jejo pa le, i obleko njim tüdi trbe. Na te način mora edna drüžina delati za drügo. Tüdi bi malošto šteo iti na žmetno delo v Francijo ali kama inan, če bi znao, da penezi ne bodo njegovi, nego vseh. Zavolo tej slabih strani so že skoro vse zadruge razpadnole. Vsakša drüžina si je ustanovila svoj dom. Že prle kak je bila razdelitev zadrug z zakonom razdeljena, so že bile na skrivnom razdeljene. Vnogi zahtevajo po raznih novinaj, da naj se v vsoj državi z zakonom uvedejo zadruge i so v te namen izdelelali tüdi že zakonodajstvo, štero bi vrejüvalo življenje v tej zadrugaj. Pravijo tüdi, ka bi te nove, moderne zadruge odpravile vse slabe strani prejšnjih, starih zadrug. Zato si malo poglednimo, kak bi te zadruge zgledale. 1. Vse nepremičnine kmečkoga doma: zemla, hiža, gospodarska poslopja, kak tüdi vse premičnine so sküpna kolektivna lastnina vsej članov zadruge. Vsakši prirastek na vrednosti je lastnina vsej članov zadruge. Osebna lastnina poedinih članov je samo obleka i drüge takše stvari. 2. Vodja zadruge je starešina, šteri nemre razpolagati s kolektivnov lastninov zadruge brez pristanka vsej nad 18. let starih članov. Vsa dela v zadrugi se opravlajo po sküpnom dogovori vseh nad 18 let starih članov zadruge. Isto je, če zadrugo tvori samo edna drüžina. 3. Člani zadruge so vsi, šteri so se v tom domi rodili, ali so se priženili i šteri tüdi živejo i delajo v toj zadrugi. Zato vsi tisti, šteri so se odselili iz zadruge, n. pr. da so se oženili, zgübijo vse pravice v toj zadrugi, a dobijo vse pravice v zadrugi, v štero so se oženili. 4. Preneha biti član zadruge : a) šteri je postao član kakše drüge zadruge s tem, da se je oženo. Nadale tisti, šteri je odišeo v kakšo drügo pozvanje, v šterom se preživla. b) če se šteri član šče prostovolno izseliti iz zadruge, da si poišče drügo pozvanje ali pa ka si ustanovi svoj lasten dom. V tom slučaji se njemi po sporazumi vsej članov zadruge da nekša odpravnina. c) če se šteri član ne pokorava štarešini zadruge, je zapravlivec ali nešče delati, ga sodna oblast na zahtevo večine članov lehko izklüči iz zadruge. Vsakši član, šteri se je prostovolno izselo iz zadruge, lehko nazaj postane član, če ga sprejme večina članov. 5. Po smrti starešine se zadruga ne razdeli, nego se samo zvoli nova zadruga. 6. Zadruga se lehko razdeli : a) če večina članov to zahteva, b) če vsakša sküpina, štera si šče ustanoviti lastno zadrugo, lehko dobi najmenje telko zemle, kelko je z zakonom predpisano. 7. Če se zadruga razdeli v več zadrug, se zemla razdeli, po glavaj, a ne drüžinaj. Drüžina, štera ma več dece, dobi več zemle. 8. Vse sküpne stroške gospodarstva nosi cela zadruga. Med te stroške spadajo: obleka, gostüvanja, sprevodi, šolanje. Vse osebne stroške, kak osebne duge, sodne kazni inosi vsaki poedini član. Če plača za njega zadruga 16. februra 1936 NOVINE 3 se njemi to zaračuna ali pri odpravnini ali pri obleki ali na kakši drügi način. Tak naj bi izgledalo bodoče naše gospodarsko i drüžabno živlenje. Takša kolektivna zemliška lastnina je previdnejša i bole primerna od invidualne, ar je zemla že samo po sebi kolektivna lastnina. Zato zahteva tüdi zakonodavstvo, štero temelji na toj kolektivnoj lastnini. To so v glavnom razne smeri kmečkoga dednoga prava i mišlenja raznih vučenih lüdi. Tüdi smo pregledali predloge i zakonske osnutke, šteri bi ščista na novi način, bar pri nas, vredili vse naše živlenje. (Dale) NEDELA drüga predpostna. Evangeliji .(Luka 8). Tisti čas, gda se je zbirala velka vnožina i so iz mest prihajali k njemi, je povedao v priliki : „Sejač je šo seme sejat. i gda je sejao, ga je nekaj spadnolo poleg pota i je bilo pohojeno i ftice neha so ga poklükale. Drügo je spadnolo na pečino ; i gda je pognalo, se je posüšilo, ar ne melo vlage. Drügo je spadnolo na sredi med trnje; i trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadüšilo. Drügo je spadnolo na dobro zemlo i je zraslo i obrodilo stoteren sad.“ Gda je to govorio, je zakričao: „Što ma vüha za poslüšanje, naj poslüša !“ Njegovi vučeniki pa so ga pitali, ka pomeni ta prilika. On jim je pravo : „Vam je dano razmiti skrivnosti božega kralestva, drügim pa se davle v prilikaj, da gledajo, pa ne vidijo, i poslüšajo, pa ne razmijo. Prilika pa to pomeni : Seme je boža reč. Šteri so poleg poti, so tisti, ki poslüšajo, nato pa pride vrag, i vzeme reč iz njih srca, da ne verjejo i se ne zveličajo. Šteri so na pečini, so tisti, ki z veseljom sprejmejo reč, gda jo čüjejo, — pa nemajo korenja ; nekaj časa verjej jo, ob časi sküšnjave, pa odpadnejo. e pa, ki je spadnola med trnje, so tisti, ki čüjejo, pa idejo i se v skrbeh i bogastvi i nasladnosti živlenja zadüšijo i ne obrodijo sadü. Ono pa, ki je v dobroj zemli, so tisti, ki reč čujejo i ohranijo v dobrom i plemenitom srci i obrodijo sad v potrplenji. * Sejavec je šo sejat svoje seme“. Tak se mi vidi, ka je naš Zveličar povedao dnešnjo priliko v tolažbo sejavcom bože reči. Povedati nam je šteo, ka je ne zmerom sejavec kriv, či seme njegove reči ne obrodi zaželjenoga sada, nego, da so poslüšavci sami krivi, či dobro seme božega navuka ne obrodi dobroga sada. Vendar ne smemo biti brezi skrbi i misliti, ka smo že vse včinoli, ka smo bili dužni včiniti, či imo drüge včili pa na dobro opominali. To je ne zadosta. Posebno mi dühovniki, vučitelje pa starišje moramo biti pametni sejavci. Pameten sejavec gleda, kam vrže seme, odbira dobro pripravleno zemlo, pazi na setvo, jo čuva pred plevelom. Tak morejo n. pr. delati starišje pri vzgoji dece. Zemlo nam. je Bog dao, da jo obdelavlemo. Zemla je pa ne vsešerom vednako dobra. Tüdi tvoje dühovno polje, tvojo deco ti je dao Bog. Tüdi tej so ne vsi vednake nature. Edni so bole razumni kak drügi, nešterni so krotkejši, drügi bole živi, edni so pokorni, drügi uporni. Niti dva sta si ne vednakiva v vsem. Zato moreš spoznati, vse te različne nagnjenosti pa pri vsakšem pravilno i pametno ravnati, da slabosti odstraniš, ka je pa dobroga v njih vtrdiš. Polodelec ma rad svojo setev blüzi doma, ka jo tak lejko večkrat vidi i brani pred škodov. Tak majo dobri starišje radi svojo deco pred očmi, da pazijo nad njimi pa hitro odvrnejo vsakšo nevarnost. Svoje dece ne püščajo z doma v kraje, gde bi se njim pokvarila. Sejavec pa more tüdi sejati v pravom časi. Či bi što sejao ali sadio pred časom ali prekesno, ne bi nikaj pridelao. Tüdi mladino trbe včiti v pravom časi, to se pravi, že zamlada. Mnogi zamüdijo pravi čas, rekši, dete ešče ne razmi. Glej, kak delaš s pšenicov i žitom? Že v jeseni, pred zimov jo posejaš, čiravno znaš, ka ti tisto leto ne prinese roda, nego drügo leto. Tak delaj z detetom. Navajaj ga na dobro že od gingavih let, da se tak navadi, vtrdi v lepom redi krščanskoga živlenja. Tak bo tvoje dete, ki je zdaj gingavo, za par let prišlo v dobo grešnoga poželenja, v vsefele neprilike i sküšnjave. Premagalo bo vse, či ti stariš posejaš v pravom časi v njegovo srce i pamet seme krščanskih jakosti. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Žižki. Častite šolske sestre pripravlajo s tečajnicami gospodinjsko nadaljevalne šole in s pomočjov igralcov Prosvetnoga drüštva celo tri igre : „Pri Brodnikovih“, „Guvernanta in Špela“ in komičen prizor „Kmet in fotograf“. Igrali bodo na fašenkovo nedelo dne 23 Februara v Našem domi v Črensovcih. Igre so poučne, Zednim pa smešne, da se bote iz srca nasmejali. Na svidenje! Naročnikom v Canadi naznanjamo, naj naročnino za Novine i Marijin List dajo prek Tonai Jožefi 33. Lancester Str. Hamilton, Ont. On nam bo dostavo naročnino. Vsaki plača za Novine i Mar. List tri dolare, ki pa ma samo Mar. List, pa plača en dolar. Peneze pošlite v čeki ali dolaraj. Na podporo Novin je darüvao Dr. Kočar Jožef, ap. sodnik, Zagreb 50 Din., N. z Filovec 20 Din. Bog plačaj. Smilenost ga je rešila. Pred kratkim je darüvao bivši ravniteo Slavonije za šume g. Jungwirt 1000 Din. na Dom sv. Frančiška. Isti den se je pelao z avtom v Zagreb. Gda se je pelao proti Varaždini, je avto ta vrgo ednoga glühonemoga človeka i se za- vdaro v most pa se vküp spotro. A gledajte plačo smilenosti. Glühonemi je dobo samo malo poškodbo, drügi pa nikšo ne. Vsi so pripoznali i predsedniki odbora javili, da jih je dober Bog strašne nesreče rešo zavolo smilenosti izkazane do njegovih siromakov. Žižki. Grdo bitje je bilo pri Hozjanovih, po domačem pri Brnjakovih, kje se je sin oženo. Potepačje so prišli k gostüvanjskoj hiši, goste plüskali, eden Črensovčar je celo tak drzen bio, da je stopo v gostüvanjsko hišo i na sredi med gosti ednoga splüskao. Strašna kultura. Oženila se je naša naročnica v Franciji. Balažic Marta, dugoletna naročnica se je oženila v Franciji i vzela je g. René Harlicota, ki je pismonoša (factem) v Viglaini. Mladomi pari želemo vse najbolše od sv. Drüžine. Minoritski samostan v Ptuji sprejema dobre mladence za brate. V poštev pridejo dečki od 16 leta naprej, ki so se navčili kakše obrti i želejo po zgledi sv. Frančiška v molitvi ino deli posvetiti Bogi svoje živlenje v samostani. — Prošnja za sprejem naj se pošle na: Predstojništvo minoritskoga samostana v Ptuji. Zraven naj se priloži zdravniško svedočanstvo, izjava g. župnika ali kaplana o lepom oponašanji, zadnje šolsko spričevalo i svedočanstvo od končanoga včenja kakše obrti. Obrtno istino je zgübila Špilak Marija od Lipe i to 3 februara od Lipe do Sobote. Ki jo je najšeo, naj jo lastnici vrne pod Lipov hš. 36. Ki jo prinese, dobi primerno nagrado. Naročnikom v Franciji i njihovim domačim naznanjamo, da do konca februara morejo plačati naročnino. Ki je ne plačajo, njim liste stavimo. Beltinci. Med našov i törjanskov poštov (na gančanskom hatari) je bio pritrgani i odnešeni telefonski drot okoli 240 metrov. Pa na hasek občini. I tak je bila zveza prekinjena dva dni. Gančani. Dobro sta se začnola J Prinas širiti lista „Ljudska pravica“ pa „Slovenska zemlja“ lejko se vüpamo, da nam ostale, „slabe liste“ izpodrineta. Preminoči tjeden so se več dni držali prinas žandari, pa nevemo, zakaj. Vej smo pa mirni lüdje. Odranci. Pri nas je kokošeča tatvina na dnevnom redi. Pred kratkim je zmenkalo 51 kokoši. Tatje so tak nesramni i pütarje ž njimi vred, ka so v adventi vüpali na našem pokopališči nakladati spokrajene küre. Naročnike i širitele Marijinoga Lista prosimo prav lepo, naj nam včasi javijo, keliko Marijinih Listov naj pošilamo i komi naj je pošilamo. — Vredništvo M. Lista v Črensovcih. Nova meša č. g. Žižek Karola bo 19. aprila, to je prvo nedelo po Vüzmi v Lotmerki. Na belo ali sprevedne nedelo je nova meša v Lotmerki, drügi den, 20. aprila pa novomešnik ponovi sv. mešo v rojstnoj fari, v Črensovcih. K članki „Naše domače reči iz starih časov. Na „Lucijine“ hodijo mlajši pojbičjne od hiše do hiše, vsakši posebi, se potegne pod sto ali posteo i kokodače, nato pa moli, naj bi kokoši telko zneslekak je vlasi na njegovoj glavi (Gorički kot, Serdica). „Božoj dog !“ (mavrici) pa pravimo : „Sveti Peter rog nastavo“. Novo leto pa naši gorički Nemci, to se pravit njihova deca hodijo od hiše do hiše i želejo: „Fisch, gesund, ganzes Jahr rund und gesund: teh wünsche Euch glücklicbes neues Jahr“ (friški zdravi, celo leto okrogli i zdravi, želem vam srečno novo leto“); mogoče so povzeli po slovenskom besedili, ki je v začetki enako. Jugoslovani v tüjini. Po najnovejših poročili je v tüjini 2.175.000 Jugoslovanov. Med njimi je Slovencov 350.000, ki so razkropleni po vsej krajaj sveta. V preminočem leti se je od t. januara do 30. septembra izselilo 9.277 Jugoslovanov, V tom časi pa jih: je prišlo domo 3.684 lüdi. Iz naše banovine se jih je izselilo 325. Izseljeniška vöra v „Radio Ljubljana“. Drüžba sv. Rafaela, ki s svojim predsednikom frančiškanom Kazimirom Zakrajškom telko skrbi i dela za Slovenske izseljence, je Zaprosila „Radio postajo Ljubljana“, da bi ha mesec bar ednok priredila izseljeniško vöro. Te vöre bodo mele namen büditi v Slovencih prek mej svoje domovine lübezen i navdüšenje za njo. „Radio Ljubljana“ je obečala z veseljom i v kratkom vse pripravi, da bo mogla začnoti s temi „izseljeniškimi vörami“. — Lübezen je pač iznajdliva! V Hamburgi, nemškom Primorskom mesti stoji spomenik, na šterom je zapisano: „Izseljavanje je strup (čemer) za vsakši narod“. Istino tej reči bridko občütimo tüdi mi, sinovi i hčere Slovenske krajine doma, šče bole pa oni, ki so v tüjini. Sobočki grad i park küpi sobočka občina. Vsa pogajanja za to, da bi občina küpila grad i park, so prišla tak daleč, da je za ednok pogodba že skoro sklenjena. Pri občinskoj seji je bio že tüdi guč od toga, da se preseli občinski urad v grad, ravnotak davčna uprava, pa ešče mogoče šteri drügi uradi. Guč je bio tüdi od toga, da bi se v zdajšnjoj občinskoj hiši nastavilo začasno nikelko razredov lüdske šole, ar je dozdajšnja sobočka lüdska šola v strašno slabom stanji. Z drüge strani so se pa čüli predlogi, naj bi občina odala zdajšnjo Občinsko hišo, staro šolo i zgradbo šolskoga vrtca, pa bi dobila za to telko penez, da bi bilo zadosta za sredaj Politični pregled. Naš parlament. Kak znano, izhajajo poslanci zdajšnjega našega parlamenta ešče iz volitev, štere je vodo Jeftič. Kak so se tiste volitve vršile, tüdi znamo, zato se nikaj ne čüdivamo tistomi srbskomi poslanci, šteri je pravo, da je v tom parlamenti samo telko resničnih zastopnikov lüdstva, kelko ma on prstov na ednoj roki. Vsi drügi so se pa dali zvoliti za poslance prej samo zato, da bi sebi dobiček napravili, ne pa narodi. Zdajšnja vlada, štera ma namen lüdstvi pomagati i Počasi pripraviti narod na slobodne volitve i na pravo, demokratično vodstvo v državi, bi rada s tem parlamentom konči tek dugo delala, da bi lehko izglasala najvažnejše zakone i začnola velka javna dela v državi, s kem bi bilo narodi jako pomagano. Večina poslancov odobrava to vladino politiko i je pripravlena vlado v tom podpreti, vnogi med njimi, posebno ešče naši slovenski demokratski poslanci, pa delajo vse, samo naj bi mogli vlado v njenom deli za narod, kak najbole zavreti. Z lopaticami v parlament. Naš parlament je začno zasedati 3. febr. i ma na dnevnom redi sprejetje novoga proračuna. Najvažnejše zasedanje vsakšega parlamenta je ravno sprejele proračuna, zato so vsi čakali, da bodo tisti poslanci, šteri so z delom zdajšnje vlade ne zadovolni, gučali največ proti proračuni. Vidi se pa, da del zdajšnjih poslancov kaj pametnoga ne bi znao povedati proti zdajšnjoj vladnoj politiki, zato so si prinesli v parlament male lesene lopatice, male škrbetavke i drügo ropotijo, pa gda se je zasedanje začnolo, te so tej poslanci takše rogatanje z lopaticami po klopeh pa takše reglanje napravili, da je v parlamenti sploj nišče nikoga nej čüo i so ne mogli nikaj delati. To je trajalo skoro tri dni, dokeč je predsednik parlamenta ne vse vküp domo poslao i se je 10. februara začnolo novo Zasedanje. V parlamenti so prej pri tom deli bili najbole glasni i so najbole znali rogatati ravno naši slovenski demokratski poslanci. Zvüna parlamenta je pa stalo vnogo srbskoga naroda, pa so si zgučavali, kak se ta velka poslanska deca znajo lepo špilati za naše peneze. Püstite naš narod pri miri! Nikaj ne bi pravili, če bi videli, da se za Mačkovo gibanje navdüšüjejo naši domači, pošteni lüdje. Ž njimi bi se mirno i razumno pogučali, povedali bi eden drugomi ka je prav i ka je ne prav, pa med nami nigdar do nikše svaje ne bi moglo priti, če mamo vsi poštene namene. Če pa što, šteri je niti ne naš domačin, niti nemremo od njega na sveti ne vemo kelko dobroga povedati, šče naš narod se ali ta zapelavati, te je naša dužnost, da Povemo vsakšemi, ka njemi ide. Preminoči tjeden so ništerni Mačkovi agi- tatori, od teh skoro niti eden ne bio naš domačin, začnoli naše lüdi prigovarjati, naj pridejo v Soboto, gde bo velki mačkovski shod. Pripravlali so se cilo iz Ptuja, Lotmerka i Čakovca, da pridejo na te shod, če bo od oblasti dovoljeni ali ne, to je njim vseeno. V istini je pa kakšega mačkovskoga shoda oblasti niti nišče ne prijavo i je šlo ništernim nedomačinom gotovo samo za to, naj bi naše lüdstvo napelali, da bi v Soboti kakše nemire napravilo. Tak bi se znalo zgoditi, kak pred časom v Lotmerki, gde so nedužni gori plačali, hujskači so pa srečno vujšli. K. sreči naše lüdstvo vse takše agitatore že dobro pozna i v nedelo je nišče v Soboti niti pitao ne, gde naj bi se kakši mačkovski shod vršo. Oda bodo volitve? Vnogi se spitavlejo, če ešče nedo volitve, gda se itak jasno vidi, da vlada s tem parlamentom nede mogla delati i je kšenki vsakše čakanje, da bi se večina poslancov, šteri so bili od Jeftiča zvoljeni, zdaj obrnila k toj vladi i delala s tov vladov. Na takše pitanje se lehko odgovori, da bo zdajšna vlada včinila vse, naj samo našemi lüdstvi na kakši šteč način lehko pomaga v teh teških časih. Če bo lehko delala s parlamentom, te ne bo novih volitev, če pa s tem parlamentom ne bi mogla delati, te se lehko troštamo volitev okoli junija. Banovinski svet bo zasedao od 17. februara naprej v Ljubljani. Na to Zasedanje odpotüjejo naši novi banovinski svetniki gg. Klekl Jožef iz Črensovec, Bajlec Franc iz M. Sobote i Bačič Franc iz G. Lendave. Glavni predmet banovinskoga zasedanja bo obravnavanje novoga banovinskoga proračuna, spremembe uredbe o občinskih uslužbencih i sprememba uredbe o volitvaj občinskih odborov. Na dnevnom redi bodo vnoga pitanja, štera bodo zadevala tüdi našo krajino, zato želimo našim gospodom banskim Svetnikom, da našo krajino srečno i uspešno zastopajo v Ljubljani. Od zadnjih vučitelskih premestitev piše „Slovenec“, da je bilo v našoj banovini premeščenih vsega 274 vučitelov i vučitelic. Od teh je bilo premeščenih 166 na lastno prošnjo. Od drügih so bili premeščeni vnogi, štere so prvejši J. N. S. mogočnjaki pregnali kam v južno Srbijo, komaj zdaj nazaj v domače kraje, ali so pa moža i ženo, šteriva so prvejši mogočnjaki raztirali, nazaj vküp dali. Vnogi vučitelje so pa bili premeščeni zato, ka so na dozdajšnjem mesti zavolo slaboga obnašanja več ne smeli ostati. Vnogi z med teh bi po zakoni sploh morao zgübiti slüžbo, bio je pa samo premeščeni, ka je za njega ešče itak dobro. Krivica se je pa nikomi ne zgodila. 4 NOVINE 16. februara 1936 velko lüdsko šolo. Zdaj bo občina mela v parki na razpolago lepe parcele i bi bilo dobro misliti kemprle na popunoma novo šolo. Po našem mišlenji so vsa ta pitanja za sobočko občino izredno važna zdajšnji občinski odbor, od šteroga ne vemo, če ma ravno večino občinskih volilcov za sebom, naj dobro premisli, kak bo s tem ogromnim občinskim premoženjom gospodaro, da se ne napravi kakša nepopravljiva napaka i škoda za občino. Delavski dom. Vsi krediti za zidanje delavskoga doma so na intervencijo naših ministrov zdaj na razpolago i bi se lehko z zidanjom včasi začnolo. Šlo se dugo časa za to, gde naj bi te delavski dom stao. Zdaj, gda je občina že küpila grad i park, je tüdi to pitanje rešeno tak, da bo novi delavski dom zidani na mesti zdajšnjega gostanovja prek Nemcove trgovine na Aleksandrovoj cesti. Čestitamo. V Soboti sta se zdala g. Zrim Joško občinski uradnik i gdična Marija Wolfarth, uradnica v sobočkoj bolnici. K poroki tüdi mi Čestitamo. Vino, plesi i madjaronstvo. Mi smo v zdajšnjih teških časih načelno proti vsem plesom i proti vsakšemi veseljačenji. Či pa ništerni lüdje v zdajšnjih časaj ešče izda preci penez majo i se ščejo nikelko poveseliti, mi proti tomi niti reči ne spregovorimo, če je veselica dostojna. So pa lüdje, šteri hodijo po veselicaj, ne da bi se z drügimi mirno i dostojno veselili, nego najbrž samo zato, da bi na veselici izzvali svajo. To so navadno lüdje, šteri se po različnih veselicaj znajo strašno junaške pa koražne delati, če pa gde na samom s kem vküp prido, te pa vsakšo plüsko i brco ponižno gori zemejo. Na navadnih veselicaj se navadno začne Svaja tak, da dečko dečki figo pokaže, po tom se pa začneta oba božati s koleki ali z noži. Na bolših veselicaj, kak je mamo mi v Soboti, tam se pa Svaja začne s tem, da se začnejo edni po narodnih prsih kučti, drügi pa morajo potom včasi pred terni narodnjaki na zadnji del tela spadnoti. Če pa pred takšim narodnjakom nišče nešče na zadnji del tela spadnoti, te smo pa naednok mi vsi madjaroni. Na konci pa takši narodnjak odide od nas, Odked je prišao, mi pa ostanemo tü kak smo bili, za njim pa niti ne pošnofamo. Samo 5 ali 10 Din. Če zakadiš ali zapiješ mesečno 5 ali 10 Din., nimaš od tega nič. I če zakadiš i zapiješ mesečno 50 ali 100 Din. imaš od toga ravnotako — nič. I če bi zakadil ali zapil 500 ali 1000 Din. na mesec, bi imel od toga — nič. Če pa se pri Karitas zavaruješ za slučaj smrti za mesečnih 5 ali 10 Din., glej, kaj boš imel od tega ! Če si star 15—19 let, ko se zavaruješ i boš skoz 30 let plačeval mesečno 5 Din., se izplača v slučaju smrti 2530 Din. Če boš plačeval mesečno 10 Din., se bo izplačalo 5060 Din, Če si star 25—29 let i boš plačeval skozi 20 let mesečno 5 Din., se bo izplačalo 1990 Din. zavarovalnine. Pri plačevanju 10 Din se bo izplačalo ob smrti domačim 3980 Din. Če si star 85—59 let i boš plačeval 5 Din, bo znašala zavarovalna vsota 1480 Din. Ali po vsem tem more kdo reči, da se ne more zavarovati, ker nima denarja? Mirno lahko rečemo, da ni takega človeka, izvzemši brezposelne, ki nimajo zaslužka i so navezani na podporo drugih. Kdor je zdrav i dela dan za dnem, zasluži toliko, da bo na mesec mogel pogrešati 5, 10 i še več Din., ki jih bo plačeval za zavarovanje. S tem neznatnim plačevanjem bo naredil sebi i domačim veliko dobroto, ker bo zagotovil za slučaj smrti za kritje raznih izdatkov večjo ali manjšo vsoto. Zavarovanje pri Karitas je najprimernejši način štednje. Iz vplačavanja neznanih vsotic zraste po več letih precejšnja vsota. Glede načina zavarovanja ni nobenih težav, ker ima Karitas skoraj V vsaki župniji zastopnika, pri katerem se lahko vsakdo oglasi. V Slovenski krajini se lahko zglasite pri Šinko Jožefu v D. Lendavi, ali pri Rous Štefanu v Beltincih, ali pri Skalar Jožici v M. Soboti. V Mariboru (Orožnova ulica 8) ima Karitas svojo podružnico, ki je tudi vsakemu na razpolago. Pritrgajte si mesečno samo 5 ali 10 Din. i rešili bodete sebe i domače velike skrbi ! Nekakim se ne vidi, da „Novine“ včasi iz te ali one vesi prinesejo kakši glas, ki je tistoj vesi ne ravno v čast. Povedati moramo, da „Novine“ same najbole boli, gda na svojih straneh morajo nositi po šӧrkom sveti daleč ta v Francijo i Ameriko takše slabe glase. One bi najraj bile, če bi mogle naše vesnice samo hvaliti. Da jim pa naši vesničari sami ne dajo te prilike. Te že kaj takšega napravijo — največkrat mladina, na štero starišje zadosta ne pazijo — ka ne morejo i ne smejo pohvaliti. Pa tüdi če karajo, včinijo to iz lübezni, da nas od slaboga odvrnejo. Lendava. Šolski upraviteo g. Gorišek se je v tork odselo iz Lendave na drügo mesto, kama je premeščeni, v Hotič pri Litiji. Nesreča se je zgodila v Lendavi na vogli, pri davčnoj upravi. Pálova žena iz Doline se je z biciklinom zaletela v vogeo hiše i je dobila na glavi tak močne poškodbe, da se bori s smrtjov. Gor. Lendava. Preminoči tjeden smo obhajali odhpdnico od vučitelske slüžbe v pokoj našega dugoletnoga šolskoga uprovitela g. Tomori Ludviki, šteri je 28 let Prinas verno i požrtvovalno vršo slüžbo šolskoga upravitela i Zednim cerkvenoga organista. V njegovom pokoji njemi želemo še duga leta preživeti med nami i v nadalnoj slüžbi kak kantori. Da vzememo nekaj maloga iz živlenja našega gospoda Tomori bačija. Gospod Tomori se je rodio v Rankovcih leta 1881. V gimnazijo je hodo v Sombathelji, v vučitelišče pa v Čakovci. Po izpiti vučiteljstva je bio nameščeni na Tišino, gde je slüžo približno pol leta. Kak mladi školnik i strašno nadarjeni pesmar i organist si je več slovenskih cerkvenih pesem prineseo iz Slovenije. Ka pa tistikrat njegovim školnikom tovarišom ne bilo po voli, ar so gledali v tom, da širi bole slovenskoga düha. Da bi njemi bodočnost ne bila prekrajšena, se je na prigovarjanje drügih tovarišov dao premestiti na Madjarsko v občino „Koka“. Tam je slüžo 6 let kak školnik. Kak je pa pred 28 leti pri Gradi bilo razpisano mesto za školnika i organista, je vložo prošnjo na razpisano mesto. Med večimi prošniki je bila ugodena prošnja g. Tomora. Leta 1914 je tüdi naš Tomori bači mogeo takoj v bojno. Že istoga leta 1914 novembra 7 je prišeo v rusosko ujetništvo pri Ivangrodi. To ime se še večkrat sliši med nami, celo med tistimi, šteri so si mogli pete odnesti pri Ivangrodi. V ujetništvi je bio v Sibiriji, kak sanitetni dvorjenik v bolnici našim i rusoskim oficerom. Leta 1918 maja je pa bio izmenjen kak. Invalid, vse izmučen brez oka i dozdaj brez rovali dnine. Vse to smo v kratkom povedali, vudli smo pa, kak dugo i težko pot je že prehodo naš gospod Tomori. Naj svoja leta v pokoji preživi v miri i zadovolnosti. Osebni glas. Preminoči tork se je odselo iz Lendave vučiteo g. Horvat Izidor s svojov gospov na svoje novo mesto k Sv. Dühi pri Logatci. Gosp. Horvati želimo, naj svoje velko delavnost porabi na novom mesti Bogi na čast i našemi narodi na hasek. Premeščeni je tüdi upravnik pošte g. Žgur. Na njegovo mesto pride nekša gospodične iz Ljutomera. V Lendavo je prišla za vučitelico ga. Pečnik Angela, dozdaj vučitelica v Čentibi. Čentibska mladina, štero je že 10 let včila i vzgajala, ohrani gospo v najlepšem, nepozabnom spomini. Bila jim je najmre ne samo vučitelica, nego tak kak prava mati. Gospej Pečnikovoj želemo v Lendavi obilo božega blagoslova v težkom vučitelskom deli. Naj se med nami dobro počüti. PO SVETI. Rusija. Sovjetsko čiščenje. Sovjetska vlada je v svojoj brigi za „srečo“ ruskoga kmeta ne prišla do toga, da bi se brigala za medvede i vuke, Šteri so se silno razmnožili po logaj. Kda so vsi ječali pod težkočov raznih boljševiški naredb, so edino zverine vživale svojo sloboščino. Nej je bilo časa za lov; trbe je bilo rüšiti cerkve, moriti nedužne lüdi i razdvajati drüžine. Zjedinjene države: Katoliški Črnci. Od 13 miljonov Zamorcov, šteri prebivajo v Zjedinjeni državaj, je samo 250 jezero katoličanov. Okoli 5 miljonov je protestantske vere, a drügi so brez vsake vere. Med katoličanskimi zamorci dela zdaj okoli 300 dühovnikov i 1100 sester, šteri majo 210 cerkvi i 205 šol z več kak 35 jezero dece. Zjedinjene države: Roosevelt — prostozidar. Zanimivo; a za nas neveselo vest prinašajo novine o predsedniki Zjedinjenih držav Roosvelti. Pred nekaj tedni so ga slovesno sprijali v „hiši“ velke prostozidarske lože v New Yourki. Pri toj priložnost: so sprijali v ložo tüdi njegoviva dva sina. S tem je Roosevelt pokazao svoje mišljenje. Šest mesecov je odklanjao delegacijo Kolumbovih vitezov, šteri so se njemi javili z željov, da bi njemi prikazali težko stanje meksikanskih katoličanov. Nazadnje je nje sprijao, z nikšov zvünešnjov lübeznijov, z lepimi oblübami, a to je ostaln samo na papiri. Do dnes — a minilo je od tistoga časa več kak pol leta — se ne niti geno v korist preganjanih katoličanov v Meksiki. Ob priliki njegove volitve za predsednika, so njemi dali katoličani preci milijonov svojih glašov. V njega so polagali veliko vüpanje. So pač ne znali, ka se skriva za njegovimi lepimi rečmi. — Prostozidari so velki nasprotniki katoličanov, nasprotniki krščanske vere. Zdrüžüjejo se v tajna, skrivna društva — lože je zovejo. Službena naznanila. Krajevna protltuberkulozna liga v Murski Soboti je v smislu navodil protituberkulozne zveze v Ljubljani sklenila, da se bodo odslej Pregledali v dispanzerju — brezplačno: 1. Člani OUZD z napotnico pristojnega uradovega zdravnika, 2. siromašni, ki to dokažejo z ubožnim spričevalom in podpisom banovinskega zdravnika, da je pregled v dispanzerju potreben. Vsi drugi morajo pred preiskavo pristopiti kot člani Protituberkulozne lige in plačati letao članarino Din 12, katero se rabi za delno kritje stroškov, ki nastanejo radi uporabe laborat. materijala, elektr. toka ter rentgena. Prisiljeni smo bili to storiti, ker se javijo posamezniki, ki nimajo niti sledu bolezni na pljučih in s tem izkoristijo brezplačen rentgenski pregled. Dispanzer se vzdržuje iz prostvovoljno nabranih prispevkov (članarine) in skromni zneski ne dopuščajo, da bi se popolnoma brezplačno tudi tisti, ki so zmožni prispevati dispanzerju letno Din 12. Ponovni pregledi onih, ki so plačali letni prispevek ter njih svojcev, je v letu brezplačno. Vodstvo dispanzerja. Pošta. Žižek Ivan i Gabor Pava1, Ivanci. Pri najbolšoj voli ne moremo v celoti objaviti zaprošeno, ar 1) tüdi pred tem poslano ne smo objavili v celoti ; 2) ar ne prostora; 3) ne smemo dovoliti svaji ; nego miriti moremo i 4) ar ka sta prestela, tisto vse ma v sebi, ka je za odgovor potrebno i vse pojasni. Ne žalitve, ne svaje, mir i pomoč more kat list deliti, zato ne želita več. Gda dobimo na to odgovor, napisano objavimo. — Nepodpisani Beltinčar. Pritožba se samo te prečte i vzeme gor, če se podpišete. Za podpisača ime se ne zvedi. Goričanec Štefani isto povemo. Pravo svoje ime podpiši i te mo si samo dale gučali. Č. A. Petanjci. Zavolo pojba se zglasi meseca maja. G. T. Gradišče. Prav ste napisali. Prošeno bo vsaki den. IZJAVA. Podpisani Žban Janoš, Filovci hš. 7 izjavlam, da nikdar nesam Pristopo k opoziciji dr. Mačka i Gašparič Štefani od Lipe nesam dao tozadevno izjave, gda je pri meni hodo. Filovci, 8. febr. 1936. Žbán Jánoš VABILO. V nedeljo, dne 23. febr. 1936 ima Hranilnica in posojilnica v Beltincih, r. z. z n. z. svoj 11. redni občni zbor ob 3. uri popoldne po večernicah v posojlniški prostorih s sledečim sporedom : 1. Zapisnik. 2. Poročila načelstva in nadzorstva. 3. Odobritev rač. zaključka za I. 1935. in 4. Slučajnosti, Ako ta občni zbor ob navedeni uri ne bi bil sklepčen, se vrši pol ure pozneje v istih rostorih in z istini programom drug občni zbor ob vsaki udeležbi. K obilni udeležbi vabi odbor VABILO na X. redni občni zbor Kmečke hranilnice in posojilnice v Dolnji Lendavi, registrovane zadruge z neomejeno zavezo, ki se bo vršil v nedeljo, dne 1. marca 1936 ob 3. uri v zadružni pisarni na župnišči v Dolnji Lendavi. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo načelstva in nadzorstva. 3. Odobritev računskega zaključka za leto 1935. 4. Čitanje revizijskega poročila. 6. Sprememba pravil. 6. Slučajnosti. Ako bi ta občni zbor ne bil sklepčen ob navedenem času, vršil se bode pol. ure kasneje drugi občni zbor, ki bode veljavno sklepal ne glede na število navzočih članov. Načelstvo. KMETJE, PAZKA ! Zmenjavam vsikdar tikveno, sunčeno i repično seme, lüpano ali celo po najvišiših % za olje. Sagadin Jožef, trgovina, Beltinci. banque S. Baruch et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemalo plačila na naše čekovne račune. Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24-17 Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkanji Emest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok. Lurd (II. februar 1858) Žena, ogrnjena s suncom, mesec pod njenimi nogami, na njenoj glavi venec dvanajsterih zvezd, je blesk večne svetlosti, gledalo brez zamazka. Slavijo jo vsi narodi, belo golobico skalnatih višin, obsijano z višinskim suncom. Mlada, v snežnobeloj obleki s plaščom, siv pas, bose noge zlata roža krasi. Siromaško deklico vči, kak se naj prekriži i ž njov sküpno moli rožni venec. Nasmehne se, kda jo deklica škropi z blagoslovlenov vodov. Petnajst dni moli Devica z deklicov za grešnike, deklica zemlo polübla, dühovniki naj skrbijo, da se cerkev zgradi. Izpod peska bo pritekla oživlajoča voda. Na den Oznanenja je oznanila : roke je pritegnila na prsi, oči je povzdignola v nebo (spodobno je včino Njeni Sin, kda je nastavlao Oltarsko Svestvo !) : „Brez zamazka sem poprijeta.“ Izpod püščavskoga peska je pritekla „živa voda“, ki jo vnožine raznašajo po celom sveti. V püščavi stoji mogočna Gospa, naslonjena na Križanoga Sina, sama se topeč v bridkosti, ki je neizmerno morje ne izmeri. Kak iz paradižoma reka, izvira tü zdravili potok i hladilni. Naša prva Sestra je kak zaprti ograd, zapečaten vodnjak, ki vendar daje močno vodo čistim. Iz skalovja je pritekla voda kak iz pečine, po šteroj je vdaro Mozeš, mala nedužna deklica Bemardka z rožnim vencem. „Napravimo pomočnico, Njemi spodobno !“ Pomočnico kristjanov, Jezuši spodobno, kda je pravo: Pridite k meni, vi obteženi, olejšao vam bom. Ona za Njim ponavla, Notre Dame „de Lourdes“ (Naša Gospa „obteženih“), olejšala vam bom ! Zato „bodi vsikdar pozdravlena, proslavle na, lüblena ino zezavana, o lüba nebeska mati Marija, ki s tak velikov lübeznijov izlevaš obilne milosti čez odhkovano Votlino v Lurdi, ki si jo posvetila s svojimi prikazanji. Ostani vendar vsikdar naša Mati, naše Vüpanje, naša Tolažnica tü spodkar i naša Kralica v nebeskoj blaženosti. O brezmadežna Devica, mati milosrčnosti, zdravje bolnikov, pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih, Ti spoznaš moje zmožnosti, mojo stisko, moje trplenje, moje bolečine. Blagovoli prosim, milostno i lübeznivo pogledati na mene, svojega slüžabnika. S tem, da si se prikazala v Votlini v Lurdi, s tem si štela, da ta postane kraj milosti i blagoslova, odkod ščeš nad nami vlevati dokaze svoje naklonjenosti i kje je že toliko nesrečnih najšlo pomoč ino ozdravlenje v telovnih ino düševnih boleznih. Zato prihajam pun zavüpanja ino prosim Tvojo materinsko dobroto. Poslühni, o najslajša Mati Marija mojo ponižno molitev pa se ščem, obsipan s Tvojimi dobrotami, trüditi, da bom nasledüvao Tvoje jakosti, da bom ednok tüdi vreden biti deležen Tvoje večne slave — Amen.“ (Cerkvena molitev). Veliko znamenje naših dni, močna Žena v Franciji, kje se je lani zaklüčo jubilej Odrešenja, 1900 letnica daritve na Kalvariji, z daritvijov svete meše v Njenoj votlini, ki je bila kak Ministrantka pri krvavoj daritvi na križi pa še zdaj ne neha biti navzoča pri vsakoj nekrvavoj ponovitvi po celom sveti, vsaki trenutek, na mnogih krajih.