PRED IZPITOM IZ URESNIČEVANJA NARODNOSTNIH PRAVIC?
str. 2
SREČA(NJE) V ČAVOLJI
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 13. februarja 1997 • Leto VII, št. 3
LEPA PRIHODNOST ZA KULTURO JE DOBRA PRIHODNOST ZA VSE NAS
Naslov uvodnika smo povzeli po zdravici predsednika Republike Slovenije Milana Kučana na tradicionalnem srečanju z zamejskimi Slovenci ob slovenskem kulturnem prazniku.
Srečanja so se letos udeležili predstavniki obeh slovenskih organizacij iz Porabja, Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske manjšinske samouprave. Predsednik Zveze Slovencev Jože Hir-nok je opozoril predvsem na dve stvari. Prvič: na vlogo konzulata Republike Slovenije s sedežem v Monoštru. Delo konzulata bi lahko zajemalo vsa področja povezovanja in zbliževanja med slovenskim etničnim prostorom na Madžarskem in matično državo. Zaradi gospodarske nerazvitosti Porabja bi bila zelo pomembna gospodarska povezanost tega območja s Slovenijo. “V sodobnem času moderne informacijske tehnologije, ko so ljudje odvisni predvsem od sporočil v slušni ali vidno-slušni obliki, porabski Slovenci na žalost še nimamo lastnega radijskega vira obveščanja,” je povedal predsednik Zveze Slovencev ter seznanil gospoda Kučana o načrtih za lastno radijsko postajo v Monoštru. Podpredsednik Državne slovenske manjšinske samouprave Sandor Merkli je poudaril, da se želi njihova organizacija posvetiti predvsem šolstvu, kajti na Madžarskem trenutno poteka sprejemanje nacionalnega šolskega programa, ki pa vsebuje pri določenih predmetih precej manjšinskih vsebin.
Predsednik Milan Kučan je poudaril, da je položaj določene manjšine v precejšnji meri odvisen od odnosov med matično dr-
žavo in državo večinskega naroda. Med Slovenijo in Madžarsko so odnosi urejeni. Vsaka manjšina pa si mora znotraj manjšine
sama ustvariti položaj, ki ji potem omogoča dialog z večinskim in matičnim narodom.
Predsednik Milan Kučan je
v zdravici na slavnostnem kosilu poudaril:	“Pri-
hodnost slovenstva je naša skupna odgovornost, ni ne enih in ne drugih, kakor že nas žal delijo stare in za današnji čas in njegova vprašanja povsem nerazumne in absurdne delitve, in tudi zagotoviti je ne bomo zmogli, če bomo še naprej živeli drug od drugem ali drug proti drugemu in ne drug z drugim. So narodi, ki so' to zmogli in imajo zato nevprašljivo prihodnost. To velja tudi za vas, spoštovani rojaki in rojakinje za mejo. Zato je slovenski kulturni praznik naše skupno dejanje, je slovesnost našega skupnega kulturnega prostora, je naš in vaš praznični dogodek in je trenutek soočanja z našo najbolj prvinsko odgovornostjo za obstoj in prihodnost.”
Prireditve v počastitev slovenskega kulturnega praznika v Porabju so bile 8. in 9. februarja. 8. februarja so se srečali Slovenci, ki živijo v Mosonmagyarovaru in okolici. 9. februarja so se v Monoštru predstavili pesniki in pisatelji zbornika Oko besede ter uprizorili Zupanovo Micko v priredbi in režiji Milivoja Mikija Roša. Gledališka držina Nin-drik indrik bo v prihodnjih mesecih z Linhartovo veseloigro gostovala po vseh porabskih vaseh. (Več o porabskih prireditvah v prihodnji številki Porabja.)
M. Sukič
2
Monošter: pred jutrišnjo razpravo o slovenski radijski postaji z narodnostnim programom
PRED IZPITOM IZ URESNIČEVANJA NARODNOSTNIH PRAVIC?
Da mislita resno in pošteno, bosta morali s konkretnimi dejanji potrditi Slovenija in Madžarska. Glede na primerjalne podatke in tudi čas, ki v tem primeru ni zaveznik porabskih Slovencev, bodo morali odgovorni v vladnih resorjih, ki so zadolženi za manjšine in tudi v RTV oziroma radijskih hišah, sprejeti pobude, ki jim jih bodo ponudili na jutrišnjem pogovoru o izpeljavi oziroma uresničitvi projekta “Slovenska radijska postaja z narodnostnim programom v Monoštru” . Umik za sistemsko neurejenost na madžarski strani in pomanjkanje denarja na obeh straneh meje bo izzvenel zgolj kot izgovor, ki ga porabski Slovenci ne morejo in ne smejo sprejeti. Zato njihovo pričakovanje temelji na dosedanji dobri volji z obeh strani, ko je Slovenija zagotovila denar za poslopje, v katerem bodo radijski (in drugi, manjšini potrebni) prostori, in ko je Madžarska pokazala neke vrste “dobro voljo” pri dodelitvi (žal še ne dokončni) samostojne radijske frekvence v Monoštru. Pogovor je zamišljen kot prvo skupno in konkretno dejanje Madžarske in Slovenije. V obliki, ki naj ne bi teoretično opredeljevala pomena narodnostnih radijskih oddaj, marveč bi na osnovi ponujene projekcije že zavezovala v obliki sklepov in dogovorov, kako doseči zahtevni cilj, prvo odajo 25. decembra letos, torej za božič. Projekt je kljub svoji mnogoplastni zahtevnosti uresničljiv, čeprav ne brez resne zavzetosti opremljivih nosilcev posameznih nalog in s spoštovanjem specifičnih porabskih razmer, izraženih tudi v majhnem številu izobražencev vseh profilov. Slednje že opozarja na upoštevanje dejavnika “čas” in naloge, ki jih bo imela pri tem Slovenija, zlasti njena nacionalna RTV (Slovenija) hiša.
Vendar ne bo samo pri pripravi sodelavcev čas tisti, ki bo narekoval hitra dejanja, ampak so tu še druge, nič manj zahtevne tehnične naloge, če poskušamo odmisliti zadrege, ki se bodo pojavljale zaradi pomanjkanja denarja.
Gospodarske in z njimi tesno povezane finančne razmere ne govorijo v prid izpeljave projekta, vendar je teža vseh drugih dejavnikov tolikšna, da se bo tehtnica morala nagniti na stran manjšine. Zato, ker so porabski Slovenci predolgo molčali tudi pri nalogah v informi-
ranju. Res je, da so z začetkom pripravljanja štirinajstdnevnika Porabje pred (skoraj) natančno šestimi leti potegnili zelo dobro potezo. Kar se tiče tehnologije je časopis lažje izdajati, kot pa pripravljati vsakodnevni radijski program, vendar bi bila največja napaka, če bi želeli najprej ustvariti odlične pogoje in nato začeli s programom. Na ta način je mogoče, upoštevaje porabs-ke okoliščine, uresničiti zelo malo nalog. Sodelavci Porabja so se pred šestimi leti resno spraševali, ali se naj lotijo dela ali naj še (malo) počakajo. Čas je pokazal, kako prav je bilo, da so se dela lotili takoj, kajti tisto “malo” za počakati bi se razpotegnilo na neopredeljivo dolžino. Pri radiu so razmere nekoliko drugačne, toda ne toliko, da nekaterih izkušenj pri časopisu ne bi mogli prenesti v to okolje. Enako je bilo nekaj let pozneje pri televizijskih Slovenskih utrinkih, ki jih pretežno pripravljata novinarki/urednici, ki se poprej s tem delom nista ukvarjali. Po nekaj več kot treh letih Slovenskih utrinkov tudi kritični gledalci ocenjujejo, da so oddaje privlačne, zanimive in domala nenadomestljive v Porabju, z lepim številom gledalcev tudi ob predvajanju na TV Slovenija.
Če bi bralci Porabja in gledalci Slovenskih utrinkov v Sloveniji bolje poznali porabske razmere, zlasti v primerjavi z zamejskim prostorom v Avstriji in Italiji, bi šele spoznali, koliko bolj se morajo potruditi novinarji in vsi drugi na Madžarskem. Grob a točen primer: na avstrijskem Koroškem je 718 dvojezičnih oziroma narodnostnih krajev in naselij, in v Porabju? Manj kot imamo prstov na obeh rokah. Toda število krajev ni zmeraj merilo, kakšni so časopisi, radijske in televizijske oddaje, ki so namenjene pretežno narodnostnemu prebivalstvu. Toda to je zdaj manj pomembno vprašanje, važno je, da bo radijska postaja začela oddajati narodnostni program. Kajti kljub zadržkom, ima večina manjšin na Madžarskem vsakodnevni radijski program. Poglejmo konkretno: tako imenovane južnoslovanske narodnosti so kar nekaj desetletij delile skupno politično usodo. Njihov položaj je bil že tedaj različen, čeprav jih je povezovala Demokratična zveza južnih Slovanov s sedežem v Budimpešti. Nekatere
razlike so se prenesle v sedanji čas in veljajo za različna področja, tudi za elektronske medije, točneje za radijske oddaje v hrvaškem, srbskem in slovenskem jeziku.
Srbohrvaške oddaje (ni napaka, razdelitev je poznejša) imajo 44-letno tradicijo. Po demokratičnih spremembah so leta 1993 v Peču uvedli ločena hrvaški in srbski program. Programa imata samostojni uredništvi in skupne tehnične delavce. Program oddajajo na srednjem valu z zelo dobro slišnostjo do Budimpešte in Zagreba, manj pa jih slišijo v Žalski županiji, medtem ko signal do Hrvatov v Železni županiji ne seže. Del programa je na UKV frekvenci radia Kossuth. To je še vedno takoimenovana vzhodna UKV frekvenca, kar pomeni, da je pred standardno evropsko skalo. Vzhodno frekvenco ima zelo malo, predvsem starejših radijskih sprejemnikov, zato se že od leta 1992 pripravljajo na prehod na evropski sistem.
V Peču pripravijo vsak dan program med 13.30 in 15.00 uro. Program ima regionalni značaj in ga oddajajo prek srednjevalovnega oddajnika. Drugič se oglasijo ob dvajseti uri, ko posredujejo pol ure vnaprej pripravljenega programa, medtem ko popoldanski poteka v živo. Večerni program je na lokalni UKV frekvenci, pre-
našajo pa ga tudi na srednjem valu. Pomeni, da imajo Hrvati in Srbi vsak dan iz Peča dve uri radijskega programa, v vsakem ureništvu pa dela po pet stalnih novinarjev in toliko stalnih zunanjih sodelavcev. Prekmurski Madžari imajo svoje radijske oddaje od leta 1958. Do 1. januarja 1996 je bil Pomurski madžarski radio v sestavi Podjetja za informiranje, zdaj pa spada v Zavod RTV Slovenija. Sedem novinarjev, več stalnih zunanjih sodelavcev predvsem iz Madžarske in dva tehnika, pripravljajo ob delavnikih 8 ur živega radijskega programa, ob nedeljah pa sedem ur. Za prenos programa skrbi RTV Slovenija. Na voljo imajo lastno UKV frekvenco, deloma pa poteka program hkrati tudi prek srednjevalovnega oddajnika. Optimalni sprejem programa zagotavljata oddajni točki Pečarovci (samo UKV) in Nemčavci pri Murski Soboti (srednji val).
Več radijskega programa
kot prekmurski Madžari ima italijanska narodnost v Sloveniji in slovenska v Italiji, za zdaj imajo manj programa koroški Slovenci, medtem ko Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski svojega programa še nimajo (ker jih Avstrija kot manjšino še ne priznava).
Sedanji radijski program za porabske Slovence iz
Gyora ima zavoljo dolžine in frekvence zgolj statistični pomen: nihče ne more zapisati, da ta manjšina nima svojih oddaj. Kaj več pa teh nekaj minut, ki jih sliši zelo malo porabskih Slovencev, ni, kar se kaže tudi v odmevnosti med poslušalci. Takoj leta 1979, ko so bile oddaje uvedene (prva oddaja je bila 27. maja 1979), so njihovi ustvarjalci dobivali številna pisma, s katerimi so Marijo in Franceka Mukiča vabili, naj jih obiščeta z mikrofonom, mnogi pa so se zadovoljili kar z glasbeno željo. Tedaj so bile oddaje namreč na srednjem valu, ki je “segel” celo do Murske Sobote. Zdaj pisem in vabil ni več, ker oddaj domala nihče ne posluša.
Za porabske Slovence je to nedvomno zaskrbljujoče dejstvo. Kljub razvoju drugih medijev, možnosti poslušanja radijskega programa iz Slovenije so domače oddaje nekaj, česar ni mogoče nadomestiti od drugod. Radijski programi, namenjeni pretežno manjši-
nam, nimajo nikoli zgolj vloge informatorjev, marveč so sooblikovalci razvoja kulture in ohranjevalci jezika.
Zato ni pretiravanje, če je v naslovu zapisano, da sta Madžarska in Slovenija pred izpitom o uresničevanju manjšinskih pravic.
eR
ÉRDEKES/ÉRDEMES ÖSSZEVETNI
A határontúli szlovének közül a leghosszabb adásidővel és saját programmal az olaszországi szlovének (Trieszt) rendelkeznek, ugyanis napi 12 órás illetve heti 5040 perces szlovén nyelvű műsort közvetítenek. (A magyarországi szlovének heti 30 perces műsoridővel rendelkeznek.) A sorban a 2. helyet a karintiai szlovének foglalják el szerény, heti 392 percükkel. Ok mindenképpen szeretnék bővíteni adásidejüket: egyik csoportjuk az ORF klagenfurti stúdióján belül, míg másik csoportjuk egy, az ORF-től független nemzetiségi stúdióban gondolkodik.
A Steiermarkban élő szlovének jogai csupán
az osztrák államszerződés 7. paragrafusában léteznek, hiszen sem a tartományi, sem a szövetségi kormány nem ismeri el azokat, ezért nincs sem saját rádió, sem saját televízióadásuk, sőt írott sajtójuk sem (kivétel az időszakonként megjelenő S1GNAL).
És most nézzük, mi a helyzet a Rába-vidé-ken? “Statisztikailag fontos” 30 perces műsorukat Győrből sugározzák, az adásokat a szombat-helyi stúdióban készítik a gondos szerkesztők. Néhány adat azokról a magyarországi kisebbségekről, akik a szlovénekkel együtt több évtizeden keresztül egyazon szervezethez a Délszláv Szövetséghez tartoztak.
A szerbek és a horvá-tok 1993 óta 840-840 perces heti programmal rendelkeznek, melyet a pécsi stúdió 5 munkatársa készít, a technikai dolgozók ugyanúgy közösek, mint a stúdió felszerelése.
Még egy adat Szlovéniából: a mura vidéki magyarok saját URH frekvenciájukon, valamint a nap bizonyos szakában, középhullámon is sugározzák műsorukat. A hét főállású munkatárs (1996. január 1-től a szlovén RTV részeként) főként magyarországi külsősök segítségével heti 3300 perc műsort készít.
Porabje, 13. februarja 1997
3
Štenjé	v
RATESKI IN STISKI ROKOPIS
Prve tri slovenske rokopise - Brižinske spomenik^ iz 10. stoletja - so najšli v nemškom Varaši Freising. Na Slovenskom pa so kauli leta 1380 v vesi Rateče najšli rokopis, v šterom so bile oprvim dojspisane molitve: očanaš, zdrava-marija pa jazvöijem.
Očanaš iz 14. stoletja: “Oča naš, kir si v ne-besih, posvečenu bodi tvoje ime, pridi bogas-tvu tvoje, bodi vola tvoja, kakor v nebesih ino na zemli. Kruh naš vsedanni daj nam da-nas ino odpusti nam dolge naše, kakor ino mi odpuščamo našen dalžnikom ino nas ne vupelaj vednero iskušbo le nas reši od zlega.
Amen.”
Očanaš so skor tak molili, kak mi:
“Oča naš, ki si vu ne-besaj, sveti sé ime tvoje, pridi kralestvo tvoje, bojdi vola tvoja, kak na nebi tak i na zemli. Krüja našoga vsakda-nešnjoga daj nem gnes i
odpüsti nam dugé naše, kak i mi odpüščamo dužnikom našim i ne vpelaj nas vu sküšava-nje, nego oslobodi nas od hüdoga. Amen.”
V vesi Stična so v ednom samostani (kolostor) kauli leta 1428-1440 najšli takšo spauved, kakša je bila že v Brižinskom spomenik!, pa prvo kitico (verss-zak) vüzemske pesmi. Tau pesem so pri nas v Porabji tö spejvala Go-renjesinčarski žipan Štefan Pinter je 1864-oga leta dojspiso “Na Vüzen Prvo Peszem”, štera ma 18 kitic.
V15. stoletji so prvo kitico tak spejvali:
“Naš gospaud je od smerti stual/od nega britke martre/nam je že ve želeti/on nam noče trošti biti/kri(i)e (eleis)-
Pri nas pa etak:
“Kristuš nam je od smrti stau,/Aleluja, hvali bodi vsikdar Bougi.” ___________Marija Kozar
“TAU STARO NAVADO NEJ MOGO TANJAT...”
Etognauk je cingo telefon v naši pisarni pa nam je spoznani glas pravo, ka kak je naša slejdnje cajtine gledo, ma je nika napamet prišlo. Nika drugo nej kak tau, ka
je on kak mladi človek ranč pred 40 lejtami, 1957-oga leta začno ojti s fašenki. Od tistogamau je prej edno leto nej vönjau. Te pa je vejndrik vrejden na tau, ka ga v “cajtine vdarimo”. Nistmi ste že gvüjšno gorprišla Sto je té človek. Nišče drugi nej kak Joška
Makoš, steri sé je naredijo v Sakalauvca v ednoj takšoj držini, gde so vsi brati špilali na kakšno šker. Tak so te 1957-oga leta napravili prvo Makoš bando, stera je
igrala po gostüvanje, po balaj, je ojdla nauvo leto pozdravlat. Joška sé eštje Zdaj rad spomina, gda so tistoga ipa gnauk na gostüvanji igrali na Slavskom. Prej je ranč fašenski cajt bijo. Gostüvanje je držalo 4 dni, od Sobote do fašens-koga torka.
Joška že 40 lejt na vsikši fašenski torek vzeme svoje fude, dé v Števanovce, gde je gnauksvejta oženjeni bijo pa cejli den ojdi s fašenki. Tau navado eštje Zdaj drži, če sé je rejsan znoso na Rátót, v vogrsko ves. “Tistoga ipa, v 50-aj lejtaj,” pravi, “so nam pri vsakši iži dali kakšno djajco ali 20 filerov. Tau je te eštje velki pejnez bijo. Djajca smo te
večer v bauta odali. Po tistim smo pa šli v krčmau igrat. Vsakši, steri je te den na bal prišo, si je prineso
djesti, najbole šonko pa fanke.
Zdaj že lüstvo bole samo pejneze davle pa piti. Pa fanke (krofe) na paut, ka bi nej lačni bili. Vej pa vejndrik letos bau slejdnjin, ka mo igro na fašenek," pravi.
Dapa kak ga mi poznamo, si zatok mislimo, ka nede mogo tau staro navado samo tak tanjati. Prvi fude
njega tanjajo kak on svojo harmonike.
M.S.
Pismo iz Sobote
SREČA
Ka je pravzaprav sreča? Kak za koga, bi leko pravili. Nekak je srečen že zavolo toga, ka sé je vgojno zbüdo in si je pravo:
-	Bougi vala, eške san živi
Nekomi srečo prinesejo pejnezi. Več kak ma pejnez, bole je srečen. Nekak je pa lejko srečen, če pejneze zapravla, vze-mimo za pijačo. Najbole je pa srečna njegva žena, gda pejnezi sialijo:
-	Bougi vala, ka si za-pravo slejden krajcar, bar več ne boš piu!
Sreča je lejko nesreča tö. Dosta geste takših, ka so srečni, če so ništerni nesrečni:
-	Bougi vala, ka sé njemi je ta nesreča zgodila! Kak san srečen, ka nede več odo k moji ženi.
Pravijo, ka za srečo mo-
rata biti dva. Ali nešterni so srečni, če so čistak sami, če nega nikoga v njihovi bližini:
-	Bougi vala, ka san sam! Bar znan, ka sé zguča-vlen s čednim človekom.
Nešterni so lejko srečni samo tak. Čista nika jim nej trbej, čistak normalno je, ka so srečni!
-	Bougi vala, ka san srečen!
So pa takši tö, steri so nigdar nej srečni. Naj sé godi vse vküper ške tak dobra, nigdar ne povejo, ka so srečni. Tak vövijdi, kak če bi sé s čemerom na obrazi že narodili:
-	Bougi vala, lejko bi bilou ške lagovejše!
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je takše sorte človik, steri ne Vej, če je srečen ali pa nesrečen. Zna sé zgoditi, ka so čistak vsi kouli nje srečni in nasmejani, una pa sé nut v sebe po-tejgne pa strejla z očami. Tak sé mi vidi, ka si brodi:
-	Tou sé nede dobra končalo, preveč so srečni. Gvüšno je nika na-roube.
Seveda je lejko cejla stvar čistak obmjena. Vsi sé vlačimo po kuči kak megla. Te moja tašča Regina, trno čedna ženska, popejvle, sé smeje in skače kouli kak mlada sma. Te sé po njenoj glavi motajo čistak načišne misli:
-	Na, kak so lipou pri mejri. Dokejč so tak merni, znan, ka sé njim nika lagvoga ne küja po glavaj.
Najbole pa je srečna tistoga ijpa, gda prijde k njoj njena sousedica. Te si sküjata čeber kave in dvej trno čednivi ženski sé zaprejta ta nut v künjo in meleta in meleta, dokejč ne zmeleta cejli Varaš in vse vküper. Ali, te smo srečni mi domači tö, za pou srečnoga dneva.
MIKI
Porabje, 13. februarja 1997
4
Novi veleposlanik kraljevine Španije Predsednik Slovenije Milan Kučan je Sprejel akreditivna pisma novoimenovanega izrednega in pooblaščenega veleposlanika kraljevine Španije Ricarda Diez Hoch-leitnerja Rodrigeza. Predsednik Slovenije in španski veleposlanik sta se pogovarjala tudi o odnosih med državama.
Srednje šole razpisale več kot 33.000 prostih mest
Ministrstvo za šolstvo in šport je razpisalo vpis v srednješolsko in v 1. letnik višjega strokovnega izobraževanja. Srednje šole razpisujejo 33.205 prostih mest, v dveletnih programih 2.175, v triletnih 12.906, v programih tehničnih in drugih štiriletnih strokovnih šol 11.234 in za program gimnazija 6.890 mest. Razpis prinaša tudi novost, in sicer takoimenovani dualni sistem poklicnega izobraževanja, ki poteka v poklicni šoli in pri delodajalcih.
Proces proti NBJ
se nadaljuje V Nikoziji se je nadaljeval sodni postopek, ki ga je sprožila Slovenija s tožbo, v kateri je zahtevala zamrznitev sredstev, ki jih je Narodna banka Jugoslavije deponirala pri ciprski podružnici Beograjske banke. Po zaslišanju predstavnika nekdanje jugoslovanske banke, ki je priznal obveznosti Narodne banke Jugoslavije, so obravnave preložili na začetek marca.
Predstavili letošnje sejemsko dogajanje v Gornji Radgoni
Poleg 10. mednarodnega sejma gradbeništva in 35. mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma bodo letos na gomjeradgonskem sejmišču pripravili prvi mednarodni sejem sadja, semen, sadik, trstnih cepljenk in sadjarske opreme. Sejem Sadje bo bienalen, z njim pa želijo vzpodbuditi sadjarstvo. Geslo letošnjega kmetijsko-živilskega sejma, ki bo med 23. in 31. avgustom, bo Celostni razvoj podeželja - priložnost za slovensko kmetijstvo.
VSIKŠO LETO MALO VEČ NAPRAVILI
Na začetka leta sé ponavadi vse organizacije, tako tudi manjšinske, ukvarjajo z načrtovanjem dela, z zagotavljanjem potrebnih finančnih sre-dstev. Obiskali smo predsednika Državne slovenske manjšinske samouprave, Martina Ropo-ša, ki je obenem tudi župan Gornjega Senika. Tako ni čüdno, da je najin pogovor nanesel tudi na domače stvari. Prvo vpra-Sanje sé je pa nanašalo na lansko leto oz. na decem-brski občni zbor samouprave.
“Dva dnevna reda smo meli, najprva smo ocenili lansko delo, po tistim smo pa vküppostavili program za letos. Za proračun (költség-vetés) smo sé -nk decem-berski seji eške nej pogučavali, ka te smo ga eške nej dobili, samo Zdaj. Naš letošnji proračun je 12 milijonov forintov.
Lansko našo delo je mau-tilo, ka smo eške sedež (székhely) nej meli do konca napravlenoga. Več kak tri mejsece smo zidare meli v iži.
Od 1. avgustuša smo v Budimpešti tö gorvzeli enoga človeka, Ferija Kranjeca.
Do konca leta smo pa zdržali Ireno Pavlič tö. Zatok, ka je njemi leko pomagala. V Budimpešti so tö samo Zdaj januara prejkdau prostore (helyi-ségeket), gde on Zdaj ma pisamo.
Lani smo ustanovili komisije za šolstvo (oktatási bizottság). Trge člani so od samouprave, v komisiji so pa eške ravnatelji (igazga-tók) šaul, gde slovenščino
včijo."
Državna slovenska samouprava je torej končno prišla do svojih prostorov tako na G. Seniku - tü imajo približno 120 kot v Budimpešti, kjer imajo 130 m2-ov. Kot predsednik pravi, budim-peštanski prostori so na-menjeni tudi tamkajšnje-mu slovenskemu društvu. “Lani smo pomagali lokal-nim samoupravam, šau-lam. cerkvi na G. Seniki pa v Števanovci, športnim drüštvom. Vsevküper je tau bilau 2 milijona 300 gezero forintov,” pravi predsednik.
Državna slovenska samouprava ima v polnem statusu zaposlena le dva človeka. Sodelavca v Budimpešti in tajnico-raču-
novodkinjo na Gornjem Seniku. Predsednik opravla predsedniško funkcijo le honorarno. “Pogučavali smo sé o tom, da bi eške ednoga človeka nücali. Mislim, gda mo vküppostavlali proračun, mo mogli računati na tau tö. Moramo si ziskati človeka, steri redno zna slovenski in bi ga leko gorvzeli. Mislim, ka mo morali natečaj (pályázatot) vönapisala”
Iz letošnjih programov bi zdaj omenili le dve večji akciji. Prva je namenje-na ohranjanju slovens-kih ljudskih običajev. Pri oživljanju le-teh (pustm, božični, novoletni) sé bodo posluževali organizaci-jske pomoči lokalnih ma-njšinskih samouprav. Maja ob Porabskih dnevih bodo organizirali državno srečanje Slovencev, na katerem bi sé srečali Slovenci iz Budimpešte, Mo-sonmagyaróvára, Sopro-na, Sombotela itd. Lansko leto je tudi sam Gornji Senik marsikaj pridobil. Povečali so žu-panov Urad, poskrbeli so tudi za novo zdravniško ambulanto.
“Kak si pravla, tau smo eške z lanskoga proračuna dali naredti. Samo s svoji pejnaz bi tau nej mogli naredti. Pejnaze smo dobili za stanovanje (la-kás), ka smo dali Državni manjšinski samouprava Te pejnaze smo dobili za kompenzacijo. Ka bi ves mejla nauvo ambulanto, tau smo si že več kak 10 lejt želejla Tam na starom mesti so betežnicke mogli venej čakati. Te smo pa napravili ambulanto pa po-vekšali županov Urad (pol-gármesteri hivatal). Vse tau je koštalo dva pa pau milijonov. Moram sé zavaliti šauli, da so nam dali mesto pa nam en klas prejkdau. Tau leto bi radi malo poti vredvzeli, če bi sé pa nam pošikalo, bi radi v ceniti dali notpotegniti plin (gáz), ka bi te vse inštitucije (šaulo, vrtec, šaulsko künjo, županov Urad, cerkev, pošto) zakapčili na plin. Pa nistarne družine so tö za tau. Mamo eške druge načrte (tervek) tö, o tisti pa raj te, če sé nam posrečijo," je končo predsednik in župan.
-MS-
NAUVA ZDRAVNIKA AMBULANTA
Človek v življenji dostakrat nüca pomauč dokto* rov, leko je mladi ali pa stari. Zato je dobro, če mamo v svoji vesi zdravniško ambulanto (orvosi rendelő) z doktorom. Nej dugo, 7. januara 1997, je doktor oprvim začno delati v nauvi zdravniški ambulanti na Gorenjom Seniki, stera je dobila mesto v šauli. Leko smo ponosni (büszkék) na njau, ka je velka, mo-dema, svejkla. Za tau je poskrbela Lokalna manjšinska samouprava. Nauvo zdravniško ambulanto smo že preveč nücali zato, ka je stara že skuro nej bila za nüc. Prosila sam gospoda doktora Petra Sza-bója, našoga domanjoga padare, naj mi povej kaj od te nauve ambulante.
“Ja, ta zdravniške ambula-nta je rejsan lejpa, moram povedati, ka je modema, od-govarja gnješnjim zahtevam (követelmény). Posaba mamo prostor za zdravniške preglede (vizsgálóhelyiség). Zatok betežnik ma priliko, da sé z doktorom poguči nad
štirimi očami. Sanitarije (me-llékhelyiségek) slačilnice (öl-tözők) so posaba za betežnike pa za doktora. Toga smo na starom mesti nej meli. Vse je velko, čisto, svejklo pa toplo. Generalna kurjava dobro dela. Dosta baugše pogoje (feltételek) mam Zdaj
za delo, če pomislim na staro ordinacijo.
Centralna ordinacija Potejm tö na Dolenjom Seniki bau, tam vsakši den čakam betežnike, na Gorenji Senik pridem vsakši keden dvakrat. Potrejbno opremo, mašine mam zvekšoga na Dolenjom
Seniki, tau so drage aparaturo, stere ne more človek sé pa ta nositi. Pri tej nauvi ordinaciji mo eške zatok dosta pejnez nücali, za osnovno opremo (alapfelsze-relésj.RS
Vidim, da mate omarico za vrastvo tö. Istina, ka
je eške prazna. Leko betežnike tü pri vas dobijo vrastvo tö?
“Ja, po cajti mo vrastvo tö meli, med tistim časom, gda mo tü delo, leko betežnicke pri meni küpijo vrastvo, nej njim trbej v Varaš v patejko titi.”
Mate kakšne težave zavolo slovenskoga gezi-ka?
“Nemam, Znam hrvaški, kaj malo že slovenski tö razmejm.”
Čüla sam, ka bi si tü pri nas na Gorenjom Seniki radi zozidali svoj daum. Je rejsan tak?
“ Je rejsan tak, samo sam si eške nej odebrau mesto. Od začetka mau, ka sam tü (3 leta), sam dosti pomauči daubo, da leko svojo delo nemoteno (zavartalanul) opravlam. Leko smo vsi ponosni na tau nauvo ambulanto.” Rejsan smo leko radi, ka smo go dobili. Čüjemo po radioni, štemo po novinaj, kelko pa kelko špilat za-pirajo na Vogrskom, doktor pa tapošilajo, ka prej trbej šparati. Našomi doktori bi sé rada zahvalila, da sé ma ne šté, če snejg dé, sé dež lejva, je mrzlo, je blato, vsigder pride k betežni kom dobre volé. Betežniki je nasmejani obraz doktora dostikrat pau zdravdja.
Vera Gašpar
Porabje, 13. februara 1997
5
SAMO TAK, KA DRŽINO ČÜTIM ZA SEBOV
Porabski slovenski človek je največkrat pošteni. Tau svedočijo voditeli v tisti fabrikaj tü, gde naši lüdje delajo. Slovenci prej pošteno delajo, največkrat si roke pa pamet nücajo, nej pa čobe. Gnauksvejta smo - po mojom - nej velko poštenje meli. Med nami sé je rejd-ko najšo kakšen vönavčeni človek. Vala Baugi, gnes že mamo priliko, če sé škemo včiti, sé leko včimo. Leko pos-tanemo tau, ka smo si odebrau. Zatok smo že v tej 30-40 lejtaj dosegnili, da smo Slovenci nej samo pavri pa ne Odimo samo po kakši marofaj, liki že mamo svojo inteligence, svoje strokovnjak pa majs-tre, če rejsan nej za vsakšo stvar. Po spremem-bi sistema (rendszervál-tás) sé je pa dalo, da vsakši leko napravi kakšo Podjetje (vállálko-zás) pa si etak leko krü slüži.
Ferenc Meggyes z držinov žive v Slovenskoj vesi. Njina iža je sploj skrajek pri kapeli. Njini ram od toga tü leko spoznate, ka na zidini edna velka tablo geste. Držina je takša, kak največ geste med nami. Lejpi nauvi ram, dva deteta, mirni zakonski Žitek pa delo, delo, delo.
Malo mi prpovejdaj od Vaše držine.
“Naša držina je tü nej ovakša kak največ. Na gnes je nej leko za držino vse naprej postaviti, ka je potrejbno. Zatok pa človek ne smej prbirati, ka de delo. Če sé delo kaže, trbej obrediti. Dja sam ovak tö takši, ka za vse primem, leko je tisto kakšo strokovne ali pa najbola prausno delo.” Na kratki mi povej, Odkec sta vüva? “Müva sva Obadva slovenskoga pokolenja. Moja mati je s Sakalauvec bila, če Oča rejsan Vogrin bio. Moja žena, Magdi je pa s Slovenske
vesi. 1973. leta sva sé spoznala na G. Seniki, gda so baur vozili. Morem tau tö prajti, ka sploj radiva mava takše prireditve (rendezvénye-ket), gde Slovenci kaj pokažemo. Lani, gda so tü v našoj vesi baur vle-kli, te je cejla naša držina vcuj bila, vsi smo not
napelani bili.
Nauvi ram smo zozidali 1976. leta. Deco tü mava. Sin Attila Zdaj odi v Peči drugo leto na univerzo. Pravo (jogot) sé vči. Čerka pa tü v Varaša v tretji klas odi v gimnaziji."
Magdi, že sé dugo lejt poznave. Pred nistarnimi lejtami sva vküper bile v Budimpešti na kongresi Zveze južnih Slova-nov. Že sé je te vidlo, ka si ti ranč tak ak-tivna kak tvoj mauž. Ka gnes delaš?
“Tak vejš, ka sam dja tkalka bila v židanoj fabriki. Liki fabrika je na-nikoj prišla. Delati pa trbej, doma ne moreš gledati v zrak, kakoli, ka doma tö delam, materno gazdijo eške tü pelamo. Zdaj pa na Rábagyarmat Odim, pri ednom KFT-ji (d.o.o.) delam, tam le-sene lade (zaboje) redi-mo za sad. Ovak sam vönavčena sobolica (ši-vilja). Samo ka s tejm si gnes trnok ne moreš pomagati.”
Franci, pravo si že, ka sé dela ne bojiš. Ka je pa gnes tvojo delo? S čim sé spra-vlaš? Ka znamenüje ta tabla na tvojoj iži,
na stenoj je napisano ka
“PROVIDENCIA”? “Pred spremembo sistema sam dja bautoš bio. Po tistim je več tau nej šlau, pa sam si isko nauvo delo. Že 6 lejt delam pri zavarovalnici (bizto-sító) Providencia. Na gnes sam privatnik, v
svojom rami mam pisarne (iroda), pa sé spravlam z zavarovanjem.” Neščem ne vejm kakšo velko reklamo delati, liki zatok bi nej nauro delo bilau, če bi mi ti malo bola po-drovnoma raztoma-čo, ka tau znamenüje?
“Providencia je edno av-strijsko-madžarsko Podjetje. Mamo večfele Zavarovanje (biztosítás), živlenjsko, zdravstveno, ptt. Leko stoj sam sebe zavaruje, povejmo prauti nesreči. Na drügom tali pa zavarujemo gazdijo, vrejdnost tü, povejmo ižo, Podjetje, živino pa tak tadala.
Gnes je najnovejšo, da si leko stoj 4 lejta dugo prejk zavarovalnice pejnaze spravle za stanovanje, za nauvo ižo. Vsakšo leto rosag šenki vcuj da 30 procentov pa po štiri lejta si človek leko velke pejneze vzeme pri nas na pausadbo za zidanje ali küpüvanje. Sploj mali žau, samo 6 procentov računamo na posojilo (kölcsön).
Tau je samo tak zvek-šoga povedano. Če koga briga mojo delo, k meni gdakoli leko pride. Gdakoli, tau znamenüje,
ka pred podnevom, po podneva, v soboto, v nedelo... Vsakšomi pod-rauvno raztomačimo pa pokažemo vse, ka bi rad vedo. Dostafele variante mamo. Nej je norija meti Zavarovanje, človek nigdar ne vej, gda ga leko kakšna nesreča zaodi." Tvojo delo je takšo, ka doma ne morejo nate vsigdar računati. Tak je?
“Tau je sveta istina. Dja svojo delo tö samo tak leko opravlam, če svojo držino čütim za sebov. (H)vala Baugi sé raz-mejmo. Moja žena mi dosta pomaga tak, ka mi lüdi vcuj spravla za šeft. Pa tak tö, ka gda sam dja nej doma, mesto mene opravi delo pa vse drugo. Ona je že prajla, ka Zvün slüžbe njeno materno gazdijo eštje tö pelamo. Moja čerka - kak sam že povedo - je doma, v Varaš odi v gimnazijo. Ona je skurok moja tajnica (titkámő). V pisarni mamo računalnik pa potrejbno opremo. Mladina sé pa s takšim rada spravla.”
Že si pravo, ka sta s ženo vred slovenskoga pokolenja. Tau znamenüje, ka gučita pri šejfti z lüdami slovenski?
“Morem povedati, radiva gučiva slovenski. Vsakšoga Slovenca čakamo, vse vam raztomačimo slovenski. Dobro znamo, da starejše lüstvo je bola rado, če si kaj slovenski leko zguči. Bola zavüpajo.”
Gnesden že mladina bola malo guči v ma-temom geziki. Ka pa tvoji, gučijo kaj slovenski doma?
“Sin bola, kak dekla. Gdakoli domau pride s Peča, s staro mamov vsigdar slovenski guči. ”
Pri vašom deli samo telko želim, naj mate dosta Šef ta, naj vas vseveč lüdi gor poišče na vaš pa na svoj hasek.
I. Barber
En odstotek davka
Madžarska skupščina je lani septembra sprejela zakon, ki omogoča, da davkoplačevalci sami odločajo o tem, komu namenjajo 1 odstotek svojega davka. Med eventuelnimi “sprejemniki” so tudi manjšinske organizacije, skladi in društva, razen manjšinskih samouprav. V zvezi s tem je Urad za narodne in etnične manjšine 4. februarja sklical posvetovanje, na katerem je predstavnik finančnega ministrstva navzoče seznanil s pogoji, med katerimi je najbolj važno, da organizacija- kandidatka nima javnih dolgov oz. ne podpira nobene politične stranke.
Dogodki
•	Na pobudo županov občine Hodoš-Šalovci in mesta Monošter so se župani obmejnih krajev ob slovensko-madžarski meji (Porabje-Goričko) sestali 12. februarja v Monoštru.
•	14. februarja se bodo v Monoštru sestali predstavniki pristojnih uradov oz. inštitucij, da bi se dogovorili o tem, kakšna je možnost ter postopek, da bi porabski Slovenci čimprej prišli do lastnega radijskega programa.
Dograditev šole
Izmed dveh monoštrskih osnovnih šol se šola Arany Janos ubada s prostorsko stisko. Monoštrska samouprava se je na svoji zadnji seji odločila za dograditev šole. S tem bi šola pridobila 5 novih prostorov. Investicija bo stala 33 milijonov forintov.
Kdaj bo v tem letu začasno odprta meja?
Samouprave obmejnih vasi tudi letos načrtujejo odprtje več začasnih mejnih prehodov.
ČEPINCI - VERICA: 29. marec, 20. julij DOLENCI - BUDINCI -ANDOVCI: 25. maj, 28. junij, 14. september
Porabje, 13. februarja 1997
6
mmmmmmms
SREČA(N)E) V ČAVOLJI
Nej sam sé tak napravo, ka mo üšo v Čavolj v pokrajini Bačka, liki gda sam sé iz Baje pelo prauti Szegedi, gnauk samo Vidim tablo, na šteri piše, ka sam v Čavolji. No, sam si pravo, tü morem staniti, če rejsan sam nej emo v plani. Vej pa če je istina, te tü živé dr. Mišo Mandič, ki je v 70-aj lejtaj büu generalni sekretar (főtitkár) Demokra-tične zveze južnih Slova-nov na Madžarskem. Gospauda Mandiča sam ranč v 70-aj lejtaj spozno, gda je un büu vodja zveze, ge sam sé pa kak drugi slovenski študent iz Porabja üšo včit na Ijub-ljansko univerzo. Dobro
ponim, gda smo vleti pa Vzimi Prišli domau, nas je v Budimpešti vsigder tak gorprijo, kak če bi büu naš Oča. Vsigdar nas je pito, kak sé kaj mamo, če nam kaj leko pomaga, pa nas batrüvo, naj škem več pišemo na slovensko stran Narodni Novin. Pa naj ne pozabim, tau ka mamo na Győrski radioni pau vöre programa, je tö un nam, Porabskim Slovencom, pomago. Če človek o nikšom dobrom spoznana má lejpe spomine, pa ga je nej vüdo 10-15 lejt, djelte ka je normalno, ka sé stavi za kratek cajt, gda sé prejk njegve
vesi pela, če rejsan nema dosta cajta?!
Nej nam žau bilau. Tau bi mogli videti, kak sé je gospaud Mandič čüdivo, dje od kec so pa te Zdaj tej “naši Slovenci” Prišli?! Zaistino je rad büu. Pa mi tö. Že samo zato-gavolo bi tö vrejdno bilau staniti.
Pa če bi vi vidli lokalno-zgodovinski muzej v nji-? noj lejpoj vesi?! Ne vejm, če eške geste kakšna na-rodnostna ves na Vogrskom, štera takšo lejpo pa bogate zbirko (gyűj-temény) ma. Kakoli sé je v 800 lejt stari vesi Zgodilo, tau Uni vse majo zapisano. V törski cajtaj so kraj sploj dojzaničali,
lüstvo pomorili ali zagnali. Tak so te v 1720-aj lejtaj začnili pá prihajati es katoličanski rovački -kak sé Uni sami zovéjo -bunjevacke (Iliri, Dalma-ti, Stavi) iz Baje in oko-lice. Leta 1941 je tü največ Nemcov (2 gezaro) živelo, pa blüzi gnako Madžarov (680) pa bun-jevacov (560). Po bojni (1947-48) so k njim de-portirali Madžare iz Čes-lovakije tö. Gnes je na žalost tak, ka je v Čavolji največ Vaugrov, Nemci pa Rovatke pa blüzi gnako gestejo.
V tej krajini je takšo fele formo štiri lüstva živelo vküper, štiri kulture so sé
mejšale pa bogatile ena drugo.
Ranč zato je gospaud Mandič emo prav, gda je 1959-oga leta kak direktor domanje šaule, vküperspravo en lokal-nozgodovinski klub, v šterom so bili tak šau-large kak vözraščeni. Od tistoga mau so tak redno vse vküper pobérali, kak najbole flajsne mravle. Znali so, ka bi bila velka Škoda, če bi njina bogata kultura, štera sé je na-pajala iz štiri cürkov, preminaula.
Sad njinoga dela sé vidi v njinom muzeji, štera zidina je gnauk svejta bila iža najbole bogatoga nemškoga pavra v vesi.
Več gezaro (!) predme-tov (tárgy) majo. Ka si gnauk leko zmislite od gvanta, paverske škeli, künjske pa ižine opreme (felszerelés), sodački spominov, tehnike (vöre, radionge, posvejtke), lade, stare šaulske knige, padi, klabajsi, nape, ma-gnetofonsld pa video posnetki (felvétel). Ne vejm, kelko paumejte-rski knig majo, v Steraj so vse pisanje na küpi, v Steraj je kakoli napisano o Čavolji od leta 1962 do gnešnjoga gneva. Gda je gospaud Mandič mogo v penzijo, sledik pa sé je te eške politični sistem tö obrno, sé je
malo bojo, ka gér drugomi prejk dajo muzej, šteroga bogastvo un že 40 lejt vküper bere, organizira, druge nanjé djamé... Kakoli je büu gospaud Mandič, ško-nik, direktor, poslanec v parlamenti, generalni sekretar zveze, nigdar je nej pozabo na svojo muzejsko zbirko. Najprva je pri eni zibelki stano pa sé je tak na fajni-foliški smedjau, kak ga vidite na kejpi. Gda sam ga pito, leko ste vi v tej zibelki ležali? Kaj pa! Ge sam büu siromak, ka bi takše emo! Tau je bilau najbogatejšoga nemškoga pavra. Ge sam mogo stati v tej mali klonji!
Tau tak, ka je vöponüco tau, ka je büu škonik pa direktor. Mlajše je vsigder proso, če majo kaj doma, ka je pri rami več nej potrejbno, tisto naj prineséjo v muzej. Dobro poni, gda sé je muzej 1988-oga leta nutri skvatejro v zdajšnjo ižo, te so po meši pozvali cejlo lüstvo. Eške stare mamke so tö prišle. Je bila takša, štera je pravla: “Ti, te so pa tau nej moje stare molitvene knige?! O njegvoga aca-ra detetoskoga, šteri mi je tau od domi odneso! Vej samo naj dem do-
mau, vej ma ge pokažem!”
Sledik so na štem eno velko električne napo naredili, na šteri je Vsakša iža v vesi s cejlim imenom gor bila. Gda je stoj prišo, so aparat vsigder nutri zakapčili. Zeleno so gorele tiste iže, štere lidgé so v klubi bili, redečo tiste, pri šteri so kaj dali za muzej, žuto pa ka ge vejn štere... Ene pa so v kmici bilej. Gnauk sé je Zgodilo, ka je pá prišla tista stara mamka, štera je pretila svojomi vnüki, pa gleda tiste posvejte, li gleda... Gda je tretjo paut prišla, je pravla, ka gospaud, ete sam vam prinesla nikše stare molitvenike pa en drugoga, tak vejte, mi toga več tak ne nücamo...
Te pa nej čüdo, ka več kak 4 gezaro ekspona-tov (kiállítási tárgy) majo. Dje, tak je nej čüdo, če stric Mišo eške blüzi 70 lejt tö tak pravi, ka njemi nej trbej nikše plače za njegvo delo. Un eške plača tö, če je potrejbno, samo naj leko skrb ma na tau zbirko, samo naj leko vredi má te muzej... Pravo srečanje - prava sreča?...
Besedilo in Slika: Francek Mukič
INFORMACIJA
o pogojih dodiplomskega študija In o pridobitvi štipendije v Republiki Sloveniji
Ministrstvo za šolstvo in šport že od leta 1976 dalje štipendira študente slovenskega Dorekla iz zamejstva in potomce slovenskih izseljencev. Štipendije so namenjene predvsem Študiju na akademijah, fakultetah in visokih strokovnih šolah, omogoča pa se tudi štipendiranje na nivoju srednjih šol, seveda v R Sloveniji.
POSEBNA DOLOČILA ZA KANDIDATE IZ PORABJA Kandidati iz Porabja imajo na podlagi Sporazuma o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti med Vlado R Slovenije in Vlado R Madžarske:
-	Pravico do enoletne priprave na študij (izboljšanje znanja slovenskega jezika z izpitom za možnost vpisa na redni dodiplomski študij), kar naj navedejo v prošnji za štipendijo.
-	Pravico do študija slovenskega jezika na Pedagoški fakulteti v Mariboru (Sporazum med Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru in Visoko učiteljsko šolo v Szombathelyu).
-	Pravico do 5 štipendij za srednješolsko izobraževanje (za obdobje do dokončanja šolanja na srednji stopnji).
Kandidati lahko vsa dodatna pojasnila v zvezi z zgoraj navedenim dobijo na Zvezi Slovencev na Madžarskem, Monošter/Szentgotthdrd Deak F. u. 17, tel.: 94/380-208.
Porabje, 13. februarja 1997
OTROŠKI SVET
7
RADIO SLOVENIJA V ŽIVO MED PORABSKIMI ŠOLARJI
Ko me je urednica otroških in mladinskih programov na Radiu Slovenija, gospa Tanja Pirš, pred dvema mesecema prvič poklicala in mi predstavila zanimivo idejo o snemanju radijske oddaje, ki bi bila v celoti posvečena življenjskemu utripu mladih v Porabju,
sem bila kar malo v zadregi. Načelno sem sicer obljubila, a ni mi bilo čisto jasno, kako bomo to izpeljali. Tudi v porabskih šolah niso ravno vriskali od navdušenja; bilo je nekaj pomislekov in pripomb, vse do strahu in vprašanj, kaj pa naj slovenskim poslušalcem zanimivega o sebi povemo... Gospa Tanja pa je zadevo vzela “smrtno resno” in nas obiskala že pred novim letom. Brez Zveze Slovencev prav tako ne gre, zato smo
angažirali požrtvovalno sekretarko, gospo Klaro Fodor, in se odpravili na rajžo po porabskih šolah.
Kaj bi lahko predstavili slovenskim poslušalcem v oddaji z zanimivim naslovom Sobotna raglja? Takoj smo vse tri, Tanja, Klara in jaz, vedele od-
govor: Veliko zanimivega in poslušalcem na drugi strani državne meje neznanega! Čudovite pravljice v porabskem narečju, ki jih že desetletja neumorno zbira učitelj, gospod Karel Krajcar, pevski zbor in recitatorje, gomjeseniške lutkarje, spregovorili bi lahko o tem, kako je bilo v Porabju nekoč... Zamisli so se rojevale druga za drugo, Tanja je zapisovala in preračunavala minute (oddaja namreč traja poldrugo uro). In lepo bi bilo, če bi se
sodelujoči na kratko, seveda po slovensko, predstavili; povedali kaj o sebi, svoji družini in še čem. Tanja se je z nekaj stranmi zapiskov vrnila v Ljubljano, porabski učitelji pa so začeli svoje učence pripravljati na nastop. Oddaja v živo naj bi bila v dvorani Zveze Slovencev v Monoštru.
Dogovorili smo se, da bo oddaja zadnjo soboto v januarju; priprave so bile v polnem teku in ekipa, okrepljena z mladima, simpatičnima voditeljema Damjano in Matičkom ter tehnikom Petrom, je prišla že v petek, dan pred oddajo, v Porabje. Spet smo obiskali vse šole, pregledali, kaj je kdo pripravil, spotoma pa se na Gornjem Seniku oglasili še pri teti Elzi in jo prav tako povabili na oddajo. Učenci so imeli nekaj težav z ne-naučenimi deli komunikacije, a iznajdljiva mlada voditelja oddaje sta znala odpraviti sprotne zadrege. (No, meni se je v zvezi s to nepredvideno in nenaučeno komunikacijo pojavilo nekaj vprašanj, ki jih bom verjetno poskušala razvozlavati na katerem izmed prihodnjih seminarjev s porabskimi uči-
telji; seminar bo imel delovni naslov Raba slovenskega jezika v vsakdanji komunikaciji učitelj - učenec v porabskih narodnostnih šolah.)
V soboto zjutraj sta se Damjana in Matiček oglasila poslušalcem Radia Slovenija že v jutranji oddaji Dobro jutro, otroci. To je bila napoved gostovanja med porabskimi šolarji in povabilo k poslušanju Sobotne raglje.
Takoj po poročilih ob osmih pa se je začelo zares. Vsi smo bili zbra-
ni, nekateri bolj, drugi manj prestrašeni. Oddaja je stekla, prvi so se predstavili učenci števanovske šole. Spet nekaj težav s komunikacijo, a na koncu se izteče vse dobro. Kot posebno zaslužen gost je nastopil tudi gospod Karel Kraj-
car. Vmes malo glasbe in Tanjina navodila, potem pa gomjeseniški učenci. Nekaj pesmi, odlomek iz nove lutkovne igrice in malo klepeta. Ura teče, pred mikrofonom so še učenci mo-noštrske osnovne šole, gimnazije ter strokovne šole. Tudi učitelji rečejo kakšno, pa še Klara in jaz. O tem, kako je bilo v šoli nekoč, pa največ ve teta Elza, ki je prav tako častna gostja oddaje. Ura in pol mine kot bi trenil, voditelja se poslovita od slovenskih
poslušalcev. Prva oddaja izven slovenskega prostora, torej za slovensko državno mejo, je lepo uspela.
Hvala vsem, ki ste sodelovali, in se po svojih močeh trudili predstaviti širši slovenski javnosti utrip slovenstva za Srebrnim bregom.
VALERIJA
Feri F. Lainšček
PUST
Pust je pust in tu se ne da čisto nič spremeniti, ampak, pust bi bil res pust,
če bi šli dimnikarji nekoč iz službe umiti in če bi si hotel očka vsaj za en dan brado obriti.
Porabje, 13. februarja 1997
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Vöra paunauč kové. Nezadovolno lüstvo v Bel-gradi si je dosta hejcov vözbrodilo, s sterimi bi leko Slobodana Miloševiča pa njegvo kompanijo malo za štrik meli. Eno nauč so vsi bejkarce s sebov prinesli, pa gda je paunauč bila, te so vöre začnile rogatati, kak če bi vsi vrazgé s pelda Prišli. Zmejs pa so kričali: Slobo zbüdi sé! Slobo zbüdi sé! - Tau smo že čüli, ka Milošeuič malo lagvo čüje, depa ka na telko?
Tinedžerka v penzijo. Gda so pitali Fu Mingxia, mlado kinejzarsko deklo, štera je dvej zlati medalji dobila v Atlanti na Olim-piadi (z viskoga toma je nutri v vodau skakala), Zaka ške tak mlada gorenjati s svojim športom, je etak pravla: Vejte, tau je tak, kak gda alpinisti gor na visko planino splezdijo. Gda so gnauk že vrkaj, te več drugo ne morejo delati, liki samo dojtijti. - Ce bi tau
TINEDŽERKE V PENZIJO - DEJDECKE PA NEŠKEJO
Slobodan Milošeuič tö čüu...
Zdravo gesti za zdravo živlenje. Pri nas tö vsefelé čednjaki pa čalejrge gestejo, šteri znajo za vsakšo bolezen, ka je trbej gesti prauti njim. No, v Manili, gda je eške diktator Marcos emo cügle v rokaj, so njegvi šipslinge nanje dje-mali lüstvo, naj beréjo iz zemle gliste pa požake, pa naj tiste gejo, ka je prej v njam dosta proteina (fe-héije). - Vüpajmo sé, ka so črvauvge pod zemlau že malo proteine nazaj sprosili od Marcosa. Politika pa terorizem. Clintonovo ženo Hillary Clinton so v Disneylandi (vidámpark) nutri posadili v Tören teroristov, šteri je 13 štukov visek. Pa te so sé tak dojpelali, kak če bi je stoj od vrkaj dojlüčo, niške nikanej prenco. Gda so dojprišli, Hillary je malo blejda bila, depa je tak pravla, ka té Tören teroristov je prej nikanej prauti tistomi, ka so uni mogli vöprestati štiri lejta v Washingtoni. - Takšo fele formo so rejsan političari najvekši teroristi?
Barbie bába dojzapo-vödjena v Irani. Majid
Ghaderi je naredila eno nauvo bábo, šteri je ime Sara. Ta má kauti glave ranč takši čador (má zakriti obraz), kak vözraščene ženske. Dizajnerka je pravla, ka je z Barbiko tau baja, ka je merikanarska ženska, nigder nede stejla kusta biti pa mlajše meti. Pa stara gratati tö nede stejla, tau je pa prauti njini iranski kultura - Med vami geste stoj, što ške stari gratati? Nej?!? Samo nej ka bi tau v Irani zvedali, ka te od nas tö nika nedo kipüvat.
Univerzialni zavci. V Meriki je prej velka moda (divat), ka lidgé zavce držijo pa te sé srečajo, pa gledajo, čeden je najlepši. (Pri nas s psami pa mač-kami tau delajo.) Urednik njini novin “Rabbits USA” (Merikanarski Zavci) pravi, ka takšoga hobina prej več nega na svejti, pri šterom leko svoje hibe - če ne skrmiš lejpe zavce - zejš. -Ce bi vsi hobinge pa meštrije na svejti takši bili, bi buma nej bilau nevole, ka bi frtau lüdi na svejti nej melo gesti, kak Zdaj, liki bi vsi fejst siti pa krepki bili.
Fr.M.
Romantika
Etognauk večer je naš Viktor k svojoj zaročenki üšo, ka bi si malo prpovejdala. Tau pa, ka pride, sta sé že podne zgucala po telefoni. Naša Lujza sé fejs prpravla pa Vsefale misli ma, kak bi najbole romantično leko svojga dra-goga Vitkora sprejela. Gnauk ji samo tau napamet ride, ka bi najlepše tak dau, če bi si ona edno lejpo raužo v lampa vzela, pa bi ga tak čakala. Rejsan, gda Vlk-tor not staupi v njeno sobo, Lujza v lampaj drži edno sploj lejpo raužo. Viktor pa nika ne guči, skauči k telefoni pa zove rešilni avto (mentőkocsi). Lujza pa: Tak nagnauk doj dej telefon. Nikšo romantiko nemaš v sebi. Vej sé te pa samo lepau stejla čakati.” Viktor pa: ‘Na, dobra, dobra. Ge sam tak mislo, ka si vazo požria.”
Obed
Naša mlada Giza sé je nej dugo oženila. Ne moremo prajti, ka je majster küjanja. Etognauk je sploj dober obed stejla priprajti svojmi dragomi možej, našomi Jožini. Fajn župo je sküjala pa ie mesau pelda.
Kak, kak nej, gnauk je vse nika vkriž prišlo. Naš Joži domau pride pa pita, ka de
NIKA
ZA
SMEJ
obed. Naša Giza pa etak: “Gnes mo samo žir meli na krü.” Joži pa: “Pa ka si te delala pau dneva?”
Giza pa: “Vejš, tau je tak bilau, ka gda sé mi je mesau v laboški vövužgalo, te sam ogenj z župov pogasila, nej ka bi sé kaj üšoga Zgodilo.”
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.to£ki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail:mukics@ind.eunet.hu