11/2021 letnik CXXIII 322 GLAVARJEVO LETO Tedaj sem o Glavarju dobil popolno sliko. Mož torej ni bil samo odličen čebelar in gospodarstvenik, kot so o njem poročali pisci, ampak tudi globoko veren človek, usmiljen do najrevnejših podložnikov ter pripravljen narediti vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi se slovensko ljudstvo čim bolj izobrazilo. Meni je bila morda najbolj v navdih njegova dobrodelna dejavnost, na primer ustanovitev lastne osnovne šole za dečke najrevnejših podložnikov, kot pika na i pa odločitev, da se po njegovi smrti vse njegovo imetje nameni gradnji bolnišnice za uboge in ostarele ljudi iz Komende in z Lanšpreža. V sebi sem tedaj zaslišal neki notranji glas, ki mi je govoril, naj naredim nekaj tudi sam, da bo čim več ljudi slišalo Glavarjevo zgodbo, saj se bo morda marsikdo poistovetil z njim in na svoj način nadaljeval njegovo delo. Tako je spontano nastala moja polurna multimedijska predstavitev v besedi, sliki in glasbi z naslovom »Peter Pavel Glavar pripoveduje«. Fotografije sem posnel v Komendi in v Tunjicah, nekaj na Lanšprežu in nekatere celo na Malti, kamor sem odpotoval s skupino slovenskih čebelarjev, da sem lahko osebno spoznal tedanjega barona Testaferrato in njegovo družino. Glas je Glavarju posodil Jure Sešek z Radia Ognjišče, glasbo je prispeval citrar Tomaž Plahutnik iz Kamnika, besedilo sem napisal sam, vse skupaj pa smo zmontirali v studiu Radia Ognjišče, za kar sem temu radiu še danes hvaležen. Ob neki priložnosti sem peljal v Komendo ter na Lanšprež švicarske čebelarje, kjer so slišali celotno Glavarjevo zgodbo. Med njimi je bil tudi mož, poročen s Slovenko. Ponudil se mi je, da s pomočjo žene prevede moje besedilo v nemščino Kako sem postal glasnik Petra Pavla Glavarja Franci Šivic franci.sivic@gmail.com O Glavarju sem dobil prve informacije že kot študent v 60. letih, ko sem prebiral Slovenskega čebelarja. O njem so tedaj pisali različni avtorji, najzanimivejši pa so se mi zdeli članki Viktorijana Demšarja, nekdanjega župnika v Komendi. Ker sem želel o tem velikem Slovencu 18. stoletja izvedeti kaj več, sem Demšarja nekajkrat tudi osebno obiskal. ter ga posname na zgoščenko. To je tudi storil, toda žal zgoščenka še vedno čaka v mojem predalu, da jo uporabim za nemško verzijo Glavarjeve predstavitve. Slovenska pa je doživela svojo krstno uprizoritev leta 2004 v kinu Nova Gorica ob prisotnosti kakšnih 300 čebelarjev z vseh koncev Slovenije, ko smo se spominjali 280. obletnice njegove smrti. Sedel sem na balkonu in opazoval gledalce. Budno so ves čas spremljali dogajanje na platnu. Jure je govoril v prvi osebi: »Jaz, Peter Pavel Glavar …« In ko se je začel na koncu svoje pripovedi poslavljati s tega sveta ter je postal njegov glas utrujen in tresoč, sem opazil, kako si mnogi sicer »trdi« čebelarji, ki sem jih dobro poznal, brišejo solzne oči. Glavarjeva zgodba jih je zadela v srce. Toda jaz še nisem bil zadovoljen. O Glavarjevem nenavadnem življenju morajo izvedeti čim več tudi čebelarji izven meja naše domovine, v prvi vrsti Italijani, saj segajo korenine rodu Testaferrate, kot so mi povedali na Malti, v sam antični Rim. To pomeni, da je po njegovih žilah tekla delno tudi italijanska kri in da torej predstavlja Glavar nekakšen most med slovenskim in italijanskim čebelarstvom. Svoje prvo predavanje za Italijane sem imel v benediktinski opatiji Praglia nedaleč od Padove, pri katerem sta bila prisotna tudi moja prijatelja, poklicni čebelar dr. Renato Garibaldi s karnijskih hribov, potomec slavnega Giuseppa Garibaldija, ki je sredi 19. stoletja združil male italijanske državice v Kraljevino Italijo, in profesor dr. Franco Frilli, predavatelj čebelarstva na agronomski fakulteti v Vidmu. Kakšen učinek je imel Peter Pavel Glavar v Italiji, pa nam spregovori dr. Garibaldi v svojem pričevanju, ki sledi. Delegacija slovenskih čebelarjev na Malti Foto: Franc Šivic podatkih in opažanjih čebelarjev, ustavil na črti Benetke–Treviso in da ga naprej proti vzhodu niso našli. Orientalski sršen je nevaren zlasti proti koncu poletja in v začetku jeseni, ko postanejo sršeni številčnejši in je njihova potreba po hrani velika. Ob zaključku srečanja predstavnikov treh sosednjih dežel smo se dogovorili, da bo dr. Zucca redno opazoval obnašanje orientalskega sršena v Trstu in nas obveščal o vseh novostih, če bo potrebno, pa se bomo drugo leto spet sestali v katerem od krajev v bližini tromeje.