320
Listek.
se jasno odseva zlati značaj pokojnega Kneza, čegar ime ostane neizbrisno iz naše kulturne zgodovine. Žaluje" ob preranem grobu njegovem, ne želimo drugega, nego da bi nam dal Bog še mnogo takih mož, ne samo prijateljev naši književnosti, nego v besede najširšem pomenu dobrotnikov vsega naroda slovenskega.
Slovensko gledališče. Minulega meseca so bile štiri predstave na korist nekaterim članom našega dramatiškega osebja. Dne" 3. malega travna se je namreč igrala stara šaljiva igra »Čevljar baron« na korist g. Mariji Slavcevi in gosp. Antonu Ve-rovšku; dne" 10. malega travna smo videli prvič uprizorjeno pikantno veseloigro »Nervozne ženske«, katera je bila na korist g. Zofiji Borštnik - Zvonarjevi in g. Antonu Danilu; dne" 18. malega travna se je igrala v proslavo petindvajsetletnega delovanja g. Julija Sršena Nestroyeva čarovna burka »Lumpaci V agab undu s«, in končno se je uprizorila dne 24. malega travna na korist g. Avgusti Danilovi in g. Gizeli Nigrinovi Berlina burka »Čevljarska učenca«. — Kaj posebnega pač ni podajala ni ta nI druga navedenih iger — »Lumpaci Vagabundus« se je igral celo slabo kakor že davno nobena igra — vender je občinstvo dotične beneficijante vselej odlikovalo z glasnim priznanjem. V poslednjih predstavah je nastopalo tudi dokaj novincev, kar utegne sčasoma dobro pospeševati našo dramatiko, ako se bode skrbelo za korenito izobražanje tega na-rastaja. Slovensko gledališče se je s predstavo dne" 24. malega travna za vselej poslovilo od čitalniškega odra, in ko se na jesen prično predstave v novem deželnem gledališči, vršile se ne bodo več v tako, rekli bi, omejenem krogu kakor v ljubljanski čitalnici. Ker se mimo tega prično redne nemške predstave, treba bode kar najresneje skrbeti za to, da naše predstave ne bodo zaostajale za nemškimi; dobra volja sama ne bode izdala veliko! — Sklepaje poročila o minuli gledališki dobi, upamo, da se do jeseni zvrši še to in ono, kar bode v prid naši dramatiki; saj je dokazalo »Dramatično društvo« baš letos, da ima slovensko gledališče dovdlj življenske moči in nekateri člani njega igralnega osebja dov&lj  sposobnosti tudi za resnično lepe,  dovršene predstave!
Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dne II. malega travna je predaval g. prof. S. Rutar v slovenskem jeziku, kako so v starih in novih časih plovili po Ljubljanici. Omenivši važnosti Ljubljanice za plovstvo sploh, dokazal je iz tehniških vzrokov, da je sedanja struga umeten kanal. Stara Ljubljanica je gotovo tekla posredno med Notranjimi Goricami in Podpečjo. Kdaj so uredili reko takd, kakor teče dandanes, določiti je težko. Ker prarimski prebivalci naših dežel niso znali zidati, moramo pripisovati ureditev Rimljanom. Plovitev po Ljubljanici je bila vsa stoletja živahna. V majhnih in velikih čolnih, noč in dan so plovili blagd, ki je prihajalo iz Italije ali odhajalo v Italijo. Male čolne so dolbli iz jednega drevesa, velike so tesali iz velikih debel ter jih pokrivali s skodlicami. Tdko 26 m dolgo ladjo so predlanskim izkopali na Koslerjevem zemljišči. Največ dobička od plovitve so imeli Trnovci in Krakovčani, ki so v ta namen osnovali čolnarsko zadrugo v Ljubljani, kateri je podelil cesar Friderik III. leta 1489. poseben privilegij. Po tem sme Trnovce v vseh stvareh (razven v kriminalnih soditi samo sodni čolnar v Ljubljani. Zadrugarji so vzdrževali večno luč, skrbeli za bolne in plačevali sv. maše za umrše zadrugarje. V rečeuem pismu se omenjajo mogočni hrastje, ki so takrat stali ob bregovih Ljubljanice, da ni delal vihar na vodi presilnih valov. Strogo je bilo prepovedano sekati ali drvariti po dobravi. To pismo sta potrdila cesarja Maks leta 1506. in Ferdinand I. leta I535-, da sta pomnožila državne dohodke. Najobširnejši privilegij je podelila Krakovčanom cesarica Marija Terezija leta 1756. Iz njega vidimo, kakd razvita je bila takrat plovitev po Ljubljanici. Razločevali so posestnike velikih in malih ladij; vsaka vrsta je imela svojega načelnika, svojo pušico in zastavo.    Dolžni so bili   imeti   samo   krepke in dobro izurjene   čolnarje.    Ako je umrl po-