Marko Juvan
Filozofska fakvilteta v Ijubljanl UDK 82.07:801.73:886.3-1
UVOD V MEDBESEDILNO BRANJE (PESMI)
Do besedila in čez
Kljub množici različnih pristopov In opredelitev naj za izhodišče razpravljanja tvegam oznako besedila; le tako bo lahko postalo bolj jasno, kaj je medbesedilnost in zakaj ter kako beremo medbesedilno. Besedilo nam bržkone po vsakdanjih predstavah — pomeni ali predstavlja v enem ali več stavkih zapisan, smiselno povezan ter strnjen jezikovni pojav, s katerim nekdo nekomu nekaj pove, ga o nečem obvesti, mu kaj pripoveduje, poroča, opiše, razloži, kaj svetuje, vpraša, zahteva ipd. Jezikoslovci in jezikovedi, če uporabim novo Toporišičevo skovanko, so izhajali iz takšnih in podobnih predstav, pa tudi iz tega, da so pri skladenjskem opisu naleteli na pojave, kijih z jezikoslovno analizo zgolj do ravni stavka niso mogli docela zadovoljivo razrešiti (npr. vloga naklonskih izrazov, členkov, pozaimljanja, izpustov, stavčnega poudarka ter variantnosU besednega red^. Tako so izdelali različne teorije besedila. Zato je potrebno vzeti sledečo opredelitev zgolj kot nekakšen z vseh vetiov zbrkljani in kolikor toliko razumno usklajeni definicijski provizorij, s katerim si hočem le pomagati k razpravljanju o medbesedilnem branju pesmi.
Besedilo je torej sporočevalno dejanje, se pravi aktualizacija jezikovnega sistema, v katerem so jezikovne prvine medsebojno povezane in usklajene na površinski ravnini tudi onkraj meje povedi (kohezivnost), njihovi pomenski soodnosi pa se nanašajo na teme oziroma na model sveta Qogicne, časovne, prostorske in druge relacije med pojmi in rečmi — gre za t.i. koherentnost); teme in modele soustvarjajo naslovniki z interpretativno dejavnostjo, tako da v sprejemalni proces vnašajo tudi svojo presojo položaja izjave, svojo vednost o svetu, rečeh, tematiki določenih področij in strok, o konvencijah razmišljanja in besedilnih vrstah. Na podlagi tega jim je besedilo šele lahko nosilec določenega smisla, relevantnih informacij.! Prvine in makrostrukture takega besedilnega sveta je mogoče izraziti v različnih jezikih ali v več jezikih obenem (npr. Prešernova prva objava — izvirnika in lastnega nemškega prevoda pesmi Dekelcam v časopisu lUyrisches Blatt ali Joyceov večjezični roman Flnneganovo bdenja in celo nebesedno predstaviti (filmizacija Desetega brata, strip o Marxovem Kapitalu, Straussova simfonična pesnitev DonJuari). Zato gre za ravnino, ki presega enkraten, konkreten zgodovinski jezik, in tudi za kategorije, ki imajo v človeškem mišljenju določenega kulturnega kroga domala univerzalno veljavo (npr. načelo časovnega sosledja, prostorskega sopostavljanja, vzroka in posledice, istovetnosti In nasproga, logiški teoremi).2
Za bterama besedila — četudi se pri neliteramih pojavljajo glede tega nekateri pomisleki — nedvomno velja prepričanje, da morajo po definiciji biti pisno utrjena (fiksirana), jasno zamejena od dru^ besedil in od vsakršnih besednih 'odpadkov' ali 'vrivkoV (npr. Cankarjeve risbe junakov na rokopisih njegovih dram ne spadajo v njihov tekst, prav tako v besedilo Hlapcev ne spada tisto, kar je avtor sam prej popravljal in črtal ali kar so po rokopisu naknadno kraćali lektorji, loredniki in redaktorji). Ta zahtevana lastnost je — skupaj s tistimi, ki merijo na jezikovnoizrazno ter pomensko stmjenost, usklajenost in urejenost besedila — prispevala k oblikovanju pravcatega kulta o celovitosti, notranji harmoničnosti, zaokroženosti književnega dela, zlasti pesniškega
' Prim. Robert-Alaln de Beaugrande in Wolfgang Dressler:Ein/iihrung in die Textlinguistik. Tübingen: Niemayer, 1981, Str. 1-14; Eugenlo Coseriu: Texttin^jistik: eine Einfiifvung. Tübingen: Narr, 1980; Manfred Frank: Das Sagbare und das Unsagbare: Studien zur deutsdifranzösisdien Hermeneutik und Texüheorie. Frankfurt/M.: siJirkamp, 1989. str. 121-212; Teun A. van Dijk: Texiu»ssenschq/L-eine intenitsz^JÜnörefS^^ Niemayer. 1980 (izv. 1978). str. 18-220.
^ O tem prim. Coseriu. n. d., str. 6. 25-26, 37-43.
53
Toda v besedilu, tudi pesniškem, so prvine, oblike in vzorci, ki Jih ne moremo docela razumeti, razložiti oz. interpretirati — ali vsaj v njih čimbolj popolno uživati —, ne da bi priklicali na pomoč spomin na tisto, kar ali o čemer smo že brali, shšali. Te prvine so torej del besedila, ki ga beremo, prizivajo oziroma evocirajo pa tudi njegov kontekst, na katerega se navezujejo in iz njega vnašajo v besedilo celo vrsto dodatnih pomenk, konotacij, asociacij, ki Jih je na besedje, glasovne, skladenjske in zgradbene strukture besedila v njihovi doslejšnji rabi že prilepila zgodovina branja ali pa aktualni družbeni trenutek, položaj književnega življenja ipd. Prav obstoj takih prvin in struktur, ki so nujna sestavina slehernega besedila, postavlja pod vprašaj eno od njegovih temeljnih določnic: razmejenost od drugih besedil in od nebesedil, njegovo navznoter usmerjeno pomensko urejenost.^ To, kar je na videz zgolj v besedilu, včlenjeno v njegovo izrazno ter pomensko zvezanost oziroma stmjenost, ga tudi presega, prebija njegove meje, ga meša z drugimi izjavami, govoricami, besedili in konvencijami sloga, žanra, jezikovne zvrsti ipd.
Zakaj in kako pesemska besedila beremo medbesedilno, si oglejmo ob sledečih primerih.
Da sploh kaj razumemo
(1) Komur Je sreče dar bila klofuta, kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero, ak bi imel Gigantov mk stotem,
ne spravi vkup damv potrebnih Pluta.
(2) Kamene naše, zapuščene bož'ce, samice so pozabljene žalvale,
le tujke so častile Kranjcev množ'ce.
(3) Tak kakor hrepeni oko čolnarja zagledal' vojni zvezdi Dioskuni kadar razgraja piš ob hudi url, ko se tepo vaJovi, grom udarja -
zakaj, ak vajnih zvezd zašije zarja, vetrovam Eol koj zaklene duri /...
(4) Kupido! ti in tvoja lepa starka, ne bota dalje me za nos vodila;
ne bom pel vajne hvale brez plačila
do konca svojih dni, ko siromak Petrarka.
Dovolj je let ml že napredla Parka;/.../
(5) Strah me je: bom orglarju kos kaün namest slaveč?
Strah pred prihodnjim mi očita preteklo: vsa revna leta sem preživel v prvi osebi. Neznan mcyster sije v mojo kuhnjo postavil štafelaj, brada mu pada do tal, Krka! v zelene oči mu strmim: "E dove son io?" "Sulla tavoletta."
Čeprav razmotamo zapleteno Prešernovo skladnjo, razvežemo vse inverzije, anakolute, dojamemo, na kaj se nanašajo anaforičnl zaimki (navezovalniki), s čim so povezane odnosnice, in si že ustvarimo tudi vüs o tematskih in zgodbenih makrostruktiirah odlomkov iz njegovih sonetov (1-4), Jih ne razumemo, če se ustavimo na ravni besedilne
M. Frank (n. d., str. 159) tako npr. mera, da kriterij za razmejitev besedil ni nikoli povsem gotov, saj vsako besedilo zaradi svoje artikuliranosü v kontinuumu jezikovnega univerzuma vsebuje odnosnice oz. napotila na druga besedila; po Derridaju niü znamenje ne more funkcionirati brez napotevanja na druga znamenja, brez sledi sistema, v katere^ spada.
54
koherentnosti in kohezivnosti, če jih beremo le v njih samih, v imanentni povezanosti jezikovnih vzorcev in prvin. Najbolj je nezadostnost takšnega imanentnega branja očitna ob podčrtanih besedah. Lastna imena Giganti, Plut, Kamene, Dioskuri, Eol, Kupido, Petrarka, Parka so namreč že kot besedna kategorija znamenja posebne vrste; poleg tega, da so nekakšna zbirna 'etiketa' (vsaj načelno) brez slovarskega pomena (podobno kot zaimki), pod katero se združujejo besedilne jezikovne prvine, da oblikujejo osebo kot prvino besedilne makrostrukture, imajo lastna imena tudi indeksalno vlogo —kažejo na to, kdo so delujoče ali udeležene osebe, o katerih teče beseda, napotevajo torej iz besedila ven in ga povezujejo s situacijo izjavljanja, s kontekstom, 'zunanjim svetom', ga vanj umeščajo. Ce bi naredili poskus in Prešernova imena—nekoliko parodično—zamenjali s poljubnimi, podobno zvenečimi domačimi imeni enakih slovničnih lastnosti (npr. namesto Gigantov Bergantov, namesto Kamene Andreje, nam. Kupido Danilo), bi besedilne jezikovne zvezanosti slovnično prav nič ne oškodovali. Občutili pa bi njegovo retorično, slogovno znižanje, še več, marsikakšen stavek bi bil povsem očitno nesmiseln (čemu neki Prešeren žaluje zaradi nekih ubogih Andrej, kateri Danilo vodi za nos pesnika in čemu je to sploh vredno romantične upesnitve?). Ker izhajamo iz predpostavke, da bodi sonetno besedilo smiselno in na ustrezno visoki slogovni ravni (posebej Prešernovo!), se moramo vprašati, kam neki — če ne v zunajbesedilno, pritlehno empirijo — merijo ta lastna imena.
Za to pa je treba imeti ne le slovarsko in slovnično, ampak tudi enciklopedično vednost,* se pravi vedeti, kaj so U enostavni ali razširjeni primerjalni členi oz. kdo so Giganti, Plut, Kamene, Kol, Kupido, Petrarka, Parka zunaj Prešernovih eksempelskih delov soneta, kaj je o njih že napisano, kakšne so njihove zgodbe. Medtem ko slovarska definicija pojasnjuje označevalec znotraj jezikovnega sistema, pa enciklopedični članek isto besedo razlaga v sistemu kulture, na podlagi že napisanih besedil in informacij iz njih — z zgodovino reči, pojma ali osebe, ki je z njo označena, z njeno vrednostjo oziroma uporabnostjo, razširjenostjo, povezanostjo z drugimi rečmi, osebami, pojmi ipd.
Prešeren sicer v prispxxlabljalnih, eksemplaričnih oz. parabollčnih kvarünah sonetov praviloma bralcu prijazno izpiše aktualizirani enciklopedični odlomek, izbrani, zanj pomembni, relevantni snop pomenk, prvin iz že obstoječih zgodb oziroma motivov, na katera kažejo antična lastna imena. Ta so, naj se zatečem k prispxxlabljanju še jaz, kot nekakšni vratarji med dvema besedilnima svetovoma ali kot medbesedilni tihotapci z dvojnim državljanstvom: v sonete, kjer začasno bivajo kot besedilna kategorija, tovorijo zgodbe, motive od zunaj, se pravi iz besedil oziroma znakovno urejenih mitoloških makrostruktur, kjer so imeli ravno takšno (slovnično, ne pa pomensko) vlogo.
Gre za imenske aluzije, medbesedilne figure, s katerimi navajajoča besedila (Prešernovi soneti) prek 'izposojenih', 'gostujočih' lastnih imen, ki naj bi bila kot imena načelno pomensko prazna, evocirajo za pisca pomembni sklop pomenskih prvin (motiv, temo, zgodbeni izsek) predlog. Z neposrednim sobesedilom pesnik opredeljuje izbiro pomenk, ki so s temo, motivom besedila primerljive, medtem ko ostali predeh tujega znakovnega sestava ostanejo neaktualizirani, v ozadju. Toda v luči pomenskih implikacij, ki jih s sabo prinaša medbesedilna figura, izbrane pomenke prikazujejo, 'interpretirajo' tudi temo besedila.^ Kot rečeno. Prešeren aluzivno prizvani snop pogosto izrecno pove — pri Gigantih
o nuJnosU endWopedicnega. ne le slovarskega znanja pri branju metafor razpravlja mdr. Umberto Eco v spisu Metaphor, dicüonaiy, and encyclopedia. New lUemry history 15 (1984), št. 2, str. 255-271.
Prim. Ziva Ben Porat: The poetics of literaiy allusion. FTL 1 (1976). str. 105-128; Carmela Perri: On alluding. Poetics 7 (1978), str. 289-307.To ustreza t.i. interakcijski teoriji metafore, figure oz. tropa, ki ie najbolj obdelan, saj funkcionira kot vzorec za vse druge figure: metaforo v besedilu prepoznamo zaradi njene kolokacijske aUpičnosU (izraz mora biti metaforičen, ker je v družbi izrazov, ki po izkušnji z drugimi besedili in s stanjem stvari v svetu k nJemu običajno ne sodijo) in zaradi nesmiselnosti besedila, če metaforični izraz v nJem beremo dobesedno. Metaforični izraz skupaj z njegovimi pomenskimi asociacijami, implikacijami nato projiciramo na tisti pomen, s katerim bi parafrazirali üsto, o čemer neposredno sobesedilo metafore dejansko govori. Pomenke ter implikacije metaforičnega izraza v interakciji s kontekstom tako spremenijo hieramijo pomenk parafrazirane^, premega izraza, tako da stopnjujejo, potisnejo v ospredje tiste njegove pomenke, ki se ujemajo z metaforičnim izrazom. Prim. Max Black: Metafora (izv. 1962). V: Metafora,ßgure i značerae. Ur. L. Kojen. Beograd: Prosveta, 1986, str. 55-77. GI. še Maria Renata Mayenowa: Poetyka teoretyczncu zagadrveniajezyka. Vroclav itd.: Ossolineum, 1979, Str. 226-250.
55
je to npr. njihova storoka moč, pri Dioskurih njuni usmerjajoči in pomirljivi zvezdi, pri Ek)lu moč nad vetrom. Besedilo tako vsaj do neke mere samo pojasnjuje, osvetljuje predele tuje zgodbe, čeprav brez njenega poznavanja, brez ustrezne enciklopedične sposobnosti Izgubimo celo vrsto konotacij, ki se navezujejo na ta lastna imena v mitskih zgodbah, rodovnikih.
Zgodi pa se, da je aluzivno prizvani pomenski snop mitološke predloge z navajajočim sobesedilom sicer opredeljen, ni pa izražen, saj iz nje poleg lastnega imena vanj ni prenesena nobena druga prvina besedilnega sveta.^ Tako nas lahko npr. stihi v (2) pustijo na cedilu, če smo nevedni glede Kamen, saj iz verzov samih sploh ne bi mogli razbrati, da lirski subjekt toži o zapostavljanju slovenske kulturne tvornosti na Slovenskem in o idolatriji tujega. Če pa nas je klasična izobrazba poučila, da so te osebe opevali Stari kot preroške vodne vile z obrobja Rima in jih enačili z grškimi Muzami, lahko neposredno iz navajajočega sobesedila sklepamo, da je z aluzijo prizvani mitem Kamen pomensko aktualiziran nekako kot 'zaščitnice kulturnih veščin". Prav tako v (3) iz samega besedila ne bi prepoznali poduhovljenega pesniškega čaščenja ljubljene ženske, če nam prej nikoli ne bi prišlo na uho, da je bil v mitologiji in leposlovju Kupido rimski deški bog ljubezni, njegova lepa starka njegova mati Venera, Petrarka pa poznosrednjeveški sonetist, ki je opeval svojo ljubljeno Lavro in njene kreposti na hrepenenjski distanci.''
Toda tudi tematika teh Prešernovih besedil dobi s pomočjo imenskih aluzij posebno osvetljavo, saj je prikazana prek pomenskih implikacij antičnih mitemov. Individualna romantična izpovednost se z njimi skuša objektivizirati, prikazati kot nekaj občega, kot posebni primer splošnih, večnih, ponovljivih položajev, znanih tudi drugim. Tako se romantični individualizem že vsebinsko bliža klasiki, še bolj pa slogovno, ker pač antične odnosnice nosijo konotacije klasicizacijskih stilnih tendenc oziroma tradicij ter takšno stilno vrednost sposojenih prvin v novem označevalnem okolju tudi evocirajo.
Skratka, pri razlaganju Prešernovih sonetov se moramo vseskozi zatekati k tistemu, kar je že ubesedeno, torej k medbesedilni dešifraciji pesmi. Potrebno je, da naša bralna sposobnost tako ali drugače aktivira enciklopedični spomin na tiste predloge, ki jih medbesedilno priziva Prešeren: bodisi da je ta spomin naš lasten, iz nepxjsrednega poznavanja antičnih pripovedk ali mitov, bodisi izposojen iz leksikonov, učbenikov in opomb pri izdajah Prešernovih pesmi. Prešeren in izobraženci njegovega časa so sicer že vgimnaziji — posebej ob gorečih profesorjih, kakršen jim je bil med 1813in 1819Valentin Vodnik — intenzivno prebirali latinske in grške hrestomatije, svoje govorniške veščine in okus pa so morali izobraževati ob obširnem poznavanju mitologije, izbranih govorniških eksemplov, prevajanju in komentiranju poetičnih mest iz antičnih klasičnih avtorjev, ki jim je bila namenjena precej večja pozornost kot novoveškim, modernim. Simbolna imena Iz območja antične mitologije in zgodovine so jim prišla v meso in kri.s Zato je lahko Prešeren pri medbesedilnih navezavah računal na to, da bralna sposobnost njegovih ciljnih naslovnikov obvlada kanon avtorjev in besedil, kijih priziva v svojih sonetih, tako da sije tudi tu lahko privoščil zgolj omembe, namige, litotično skromnost (gl. primere 1-4). Tedanji klasično izobraženi bralci so ob vsakem mitološkem imenu takoj mogli v svojem spximinu sprožiti bogate nize asociacij, polne predstave o predlogah, in zapolnjevati Prešernove tekstualne namige z ustreznimi pomenskimi snopi ter še v večjem obsegu vzporejaü stare zgodbe z novimi pesniškimi izpovedmi, v katere so bile vcepljene.
Kako je medbesedilno branje pesmi nujno, da jo sploh razumemo, se lahko prepričamo tudi v primerih, kjer prvine iz predlog v novo označevalno okolje niso prenesene tako
® Za C. Perri (n.d.) je šele to prava aluzija: tudi v leksikonskih definicijah se ponavlja formulacija, daje aluzija prikrit namig, ki ne pove izrecno tega. kam meri.
^ Lahko bi se tudi vprašali, kdo Je Parka, da prede leta, če ne bi vedeli, da gre za eno izmed treh rimskih rojenic (lat. parcre pomeni rojevati). Id so jih upodabljali kot stare predice (ena drži preslico, druga z nje vleče nit, tretja pa jo pretTgsrä).
^ France Kidrič: Zgodoulrui slouenskega stoustva od začetkov do Zoisove smriL Ljubljana: Slovenska matica, 1929-1938, str. 592-594. 605.
56
opazno, ampak njihovo tujost zaznamujejo le neznatne motnje v — npr. ritmični, skladenjski in leksikalno stilni (gl. 5) — urejenosti, ubranosti besedila. V takšnih primerih je za prepoznanje medbesedilne figure bralna sposobnost (razgledanost po z odnosnicaml prizvanih predlogah) še bolj odločilna.
Prvi verz Jesihove štirivrstičnice iz zbirke KobalP (5) se tako zdi zgolj igrivo nesmiseln, če se ustavimo zgolj pri slovarskih pomenih poudarjenih besed {orglar, kos, kalin, slavec, mojster... postavil štafelaj) in ne ligotovimo, da so izposoje, nekake dvoživke, ki merijo iz besedila v izseke dveh obstoječih pesniških zapisov In v prvine njunih predstavljenih svetov —v Prešernovo pesemsko parabolo Orglarinv njegov sonet Apef podobo na ogled postavi lo Kot delčki Prešernove pesemske parabole, orglar in tri vrste ptic v prvem verzu vzbudijo bralcev spomin na celoto predloge, na njena razmerja med liki (bog, orglar, ptice), na njeno temo, sporočilo o tem, daje spontana prvoosebna pesnikova izpoved več vredna, bolj blizu Bogu, kot klerikalno nadzorovana, usmerjena poetika hvalnic. S to simbolno pomensko vrednostjo, ki jo naslovnik pozna iz 'enciklopedije', ne pa Iz 'slovarja', prinašajo tuje prvine tudi v novo označevalno okolje svoje parabolične pomene, s svojimi implikacijami razsvetlijo, 'interpretirajo' njegovo temo. Sele v interakciji s prizvano predlogo lahko prvi Jesihov verz v 'nevtralni' parafrazi razumemo kot strah, da ne bi bil lirski subjekt (pesnik) s svojo poezijo podrejen platonizmu oblastniških institucij (kot kos in kalin pojeta, kakor jima dirigira orglar), namesto da bi bil osvobojen, avtonomen, tako kot Prešernov slavec. Dvom, da zgolj prvoosebna Izpovednost ni več dovolj za lastno, izoblikovano pesniško podobo, se nadaljuje v naslednjih treh vrsticah, podloženih s Prešernovim Apelom, mojstrom, ki "podobo na ogled postavi" — lirskega subjekta ni na sliki, je še na paleti, je torej nekaj nedokončanega, potencialnega, negotovega, odvisnega od kretnje drugih.
Verjetno prav s tem izposojenim motivom upodobi Jesih eno izmed načel svoje pisave — da svojo kamevalizacijsko, ironično in individualistično poetiko, svoje teme Interpretativno osvetljuje ravno ob podpori tujih besed, semantičnih kretenj drugih (v tem primeru Apela), jih uporablja kot komentar svojih lastnih pesniških misli, obenem pa tudi za slogovno profiliranje svoje pesniške govorice v kontekstu sočasnega modernizma in neoavantgard, kot namiguje verz "Modeme oblike premaguješ s kopji, aihaik, s težo zob".''
Podlaga z Apelom pa za razimievanje vendarle ni nujna. Omogoča le več sopomenov, asociacij, nekak stereofonskl učinek (pesnikov glas v dvorani tradicije), bolj polno bralsko osmišljanje, saj se Jesihov modernistični lirski subjekt igrivo predstavlja prek optičnega filtra implikacij, pomenk iz slovenske literarne klasike, v dialoškl Interakciji z njimi. Smisel besedila je namreč gibljiva in spremenljiva rezultanta soodnosov znamenj znotraj besedila in njihovih relacij z znamenji drugih besedil, s situacijo izjavljanja in sprejemanja, s kontekstom sorodne tematike, področja razpravljanjaVeč kot je takšnih relacij, bolj zapletene in sestavljene bralne (spominske In opomenjevalne) postopke sprožijo,'3 bolj kompleksne strukture smisla proizvajajo.
Medtem ko smo torej v primerih 1-5 videli, da brez medbesedilnih navezav nekaterih besedil sploh ne moremo razumeti, pa se je že v (5) pokazalo to, kar bodo še podprli sledeči
^ Milan Jesih: Kobalt Ijubljana: DZS, 1976. str. 39.
Katerega zgodbeno ozadje je Prešeren sam prenesel iz šolskih knjig, v katerih je bilo s primeri predstavljer» 23 latinskih in 35 grških avtorjev, mdr. tudi Plinija starejšega pripoved o Apelu (F. Kidrič, n. d., str. 593).
" Na ta verz pesmi Plačilo iz Atirke Legende (1974) in na komentarsko vlogo književnih odnosnic opozarja Tatjana Stanič: StiUsočni postelja v poeziji Milana Jesiha. Ljubljana: FF. odd. za slovanske jezike in književnosti, 1991 (dipl. nal.)
'^Prim. E. Coseriu, n. d., str. 68-120; M. Frank, n. d., str.206-208.
Gre za iskanje podobnosti v različnem in različnMa v podobnem (kaj je torej npr. v2porednega in kaj različnega v 'jgodbi' Jestnovega pesnika ter Prešernovega orglarja oziroma slikarja, kako osvetljuje temo umetniške izpovedi In kontrole nad njo eden. kako dru0) oziroma za odkrivanje enakovrednega v zaporednem, sopostavljenem — torej za načelo paralelizma, ki sta ga Roman Jakobson, za njim pa tudi Igor Smimov. opredelila kot temeljni princip poetskosU. literarnosti na ravni (pesniškega) besedila (prim. R. Jakobson: UngvisüKa in poetika, str. 159-160, 174-175. V: Isti, Ungvistični in dnigi spisi Ljubljana: SKUC, FF. 1989; 1. P. Smimov: Pb puti k teorii Utemtuiy. Amsterdam: Rodopi, 1987, str. 17-18). Pri medbesedilnosd se torej načelo paralelizma prenese čez raven posameznega besedila, o čemer daje slutiti že razpravljanje Z. Ben Porat o aluziji (n. d.).
57
primeri: da nekatera (pesemska) besedila razumemo bolj polno, celovito, bogato, če v njih prepoznamo in interpretiramo medbesedilne figure.
Da razumemo bolje
(6) kaj storiti v tretjem obdobju vye jara kača pohoda suh rep hvale loviš iz zasede kosu pognale
v zrak slast rje tihi treski poezije
različno mrzlo vroče vroče sije gre pa zato da spremenimo seznam še enkrat moja sina an ban Vietnam razoglav konj sveti jurij kri šči/e
(7) Duma 1964 /.../
Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu
dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastlh občudovalk
dežela hlapcev mitov in pedagogike
o Slovenci kremeniü, prehlajeni predmet zgodovine
(8) sle imaš, živiš pod vodo
in spominčico obdaš, trudna tema, žalni prsti, tisoč en zavoj spoznaš.
lice mimo lica plava, daleč tam se vidi krim: lipicanci! solza prava, tresl pravi svoj potres, /.../
barka tvezi, noč ne briše,
kaj naj mlada še želi?
slap na vrtu?
žolčne pege?
meč, ki se lepo iskri?
saj že rekli smo otrokom, naj ugasnejo šepet, skozi panje burno vrenje firmi svoji da nasvet.
V kvartinah svojega modernističnega soneta 250271^* (6) računa Veno Täufer na naslovnikov priučeni akustični spomin. Kdo na Slovenskem ni vsaj enkrat prebral ali slišal Magistrala Prešernovega Sonetnega veru:a—cikla, kije kanoniziran kot sežetek temeljnega prepleta vseh pesnikovih poglavitnih tem: bivanjske, ljubezenske, nacionalne in pesniške! In prav ta bralska sposobnost je tista, ki v izglasnih besedah Tauferjeve skladenjsko večumne, v prozaiziranem naglasnem verzu izpisane montaže'^ spozna in prepozna prvine tej kontrastne poetike ali konvencije, ujame znani glas Prešerna, odmev njegovih laških
Objavljen v zbirki Podatki Maribor: Obzorja, 1972.
Montirani so raznorodni okruški iz empiričnih besedovanj različnih jezikovnih zvisü: politično aktivističnih rekel, bolj ali manj profanih frazeologemov, otroške izštevanke, sprevmjene v cinični namig na aktualne ixDvice iz vietnamske vojne, parodične odnosnice na svetniško legendo, iz vremenarskega poročila.
58
enajstercev, njegove urejene strukture — sled rimanja, ki povezuje pesniško umetelnost, ljubezensko nagovarjanje In izpovedovanje ter neprijazno usodo domovine. Besedilo bi lahko brali tudi samo po sebi, ne da bi v njegovih rimah — tudi zaradi slogovnega neujemanja z okoljem — prepoznali citat Prešernovih; toda s tem odkritjem, z evociranjem spomina na že prebrano, se prostor pesmi odpre še v eno smer, ne le v aktualni besedovalnl prostor — v dialog s tradicijo.
Bralskl doživljaj pesmi, ki ga omogoči šele enciklopedično, ne zgolj slovarsko branje izglasnih besed, se s to medbesedilno razsežnostjo dopolni, obogati smisel teksta, saj — med tem smo, radovedni, lahko Prešerna ponovno vzeli v roke, kolikor ga ne znamo na pamet — začenjamo iskati novo vrsto ekvivalenc med obema besediloma. Ju vzporejamo, da bi odkrivali nadaljnje podobnosti in razlike. Prešernove nekoliko sentimentalne "mokrocvetoče rožce poezije" Täufer v oblikovno enakovredni, paralelistični sintagmi, npr. polemično zaostri in ozemlji v "ühe treske poezije"; namesto da te svoje kali ženejo iz srca, Täufer v odlitku enakih, medbesedilno paraleliziranih, skladenjskih razmerij sugerira pomensko antitetično, bolj srhljivo sliko 'zasede in kosu". Tauferjev sonet tako s citati rimanih besed odpira in širi prostor našega asociiranja, spodbuja k iskanju medbesedilnih paralelizmov (ekvivalenc v različnem in različnosti v ekvivalencah), čeprav bi ga (za silo) razumeli tudi brez teh medbesedilnih sredstev.Še bolj razumljiv je sam po sebi odlomek iz Šalamunove Dume 1964^^ (7), jeznega, izzivajoče kontrakultumega, mladostniško nestrpnega in antiavtoritaüvnega ginsbergovskega "tuljenja",'^ polnega anaforičnih paralelizmov in ironlzacijskih apostrof Razvidno Je, da mu grejo jx)šteno na živce metafizika, krščanska in socialistična moralka, slovenska folklora, domačijstvo, družbeni in pravni sistem ter njemu vdani in prilagojeni udje (celo intelektualci), odkrita ter prikrita ideološka represija, institucije in aparati indoktrinacije — šola, posebej pa institucija nacionalne literature, ki časti razne povprečneže (ki Jih metonimično pooseblja ime nesrečnega, že v literarni zgodovini kot formalističnega epigona ožigosanega Cimpjermana).
Toda že z naslovom svoje provokativno avantgardistično besedilo (skoraj manifest) Jasno zaznamuje kot obnovitev Župančičeve Dume, te najrazvpitejše, pesniško bohotne, vltallstično zanosne hvalnice domovine in slovenstva. S tem in s parafraziranim citatom že pri Župančiču variiranega verza ("Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti/bolesü") pa dobi Šalamunova deklamacija novo, polemično in parodično razsežnost. Šalamun ne demontira slovenskih in/ali socialistično samoupravnih vrednostnih sistemov samo neposredno, ampak tudi posredno, prek sprevračanja dikcije vzorčne simbolizacije oz. ubeseditve nekaterih izmed njih, se pravi prek zniževanja visokega, himničnega ali elegičnega tona predloge. Dume. Ta Je v Šalamunov! zavesti verjetno fijnkcionirala tudi kot eno izmad besedU, ki Jih je nacionalni sistem kulture kanoniziral kot svoje ogledalo, svojo podobo, simbolno zgostitev.
Tu del predloge ne zastopa le širših njenih pomenskih sklopov (kot v večini doslejšnjih primerov), ampak je tudi predloga sama — kot tisto, kar Je v novem besedilu označeno s ponovitvijo, prenosom (citatom) njenih prvin — simbol označevalec še širše pomenske 'celote', katere 'del' Je: tipologije slovenske literature, kulture in nacionalne zavesti. Slnekdoha (figura, v kateri del zastopa celoto — npr. jadro ladjo), značilna že za postopek aluzije in druge doslej obravnavane medbesedilne navezave, se v tem primeru torej podvoji, seže iz besedila kot simbolnega označevalca v kulturo.
Objavljena v Naših razgledih, 9. maja 1964.
"Prim. Allen Ginsberg: Tulierye (izšlo v zbirki 1956). prev. Mart Ogen. V: Antologija ameriške poezije 20. stotega. Ljubljana: Cankarjeva zaloäia. 1986, str. 311-318.
Parodično razmerje do Dume je pri Šalamunu pravzaprav tisto iz številnih "ad hoc' parodij, ki nastajajo v šolskih klopeh zaradi odpora objektov učnega procesa (učencev) do vsega, kar se jim avtoritativno ponuja ali kar velja kot avtoriteta (več taldh parodij znanih slovenskih pesnikov iz šolskih beril bi se lahko uvrstilo v antologijo Fukje Kranjcem v kratek čc^.
59
Jesihova pesem sle imaš, žiiAšpod vodo^^ (8) Je na prvi pogled nekoliko zagonetna, večumna že na ravni osnovnih pomenov (interpretacije motivov, 'zgodbe', predstavljenega sveta), deluje — kot mnoge druge v Isti zbirki — skoraj kot angleška 'nonsense' poezija. Toda kritiški kult o ludlstlčnl igri jezika, goli znotraj tekstualnosU brez razvidnejših tematskih obrisov, je pretiran. Pesem kljub poudarjeni poetski funkciji, jezikovni samociljnostl, Igrivo komblnatomi "naravnanosti k sporočilu kot takemu, osredotočenju na sporočilo zaradi njega samega'^o^ Iq naredi njen jezik skoraj neprozoren, vendarie lahko sugerira vtis o motiviki: o nekakšni večerni melanholiji in utrujenosti lirskega subjekta, zročega nekam čez Barje proti Krimu, ki v svoji (ljubezenski) stiski zaradi prezahtevne mlade apostrofira, ne brez Ironije, vsemogočno, vsepričujočo noč.
V to nizanje besed, iz katerega smo ne brez napora proizvedli kolikor toliko otipljiva motiv in temo, pa je maskirana cela vrsta struktur in besedja, kiju spet razgrajujejo, saj kažejo na tujost oz. Izposojenost — na njihovo pripadnost konvencijam (npr. vprašalni del slovanske antiteze v 3. kitici), stilemom. pesniškim slovarjem prejšnjega in našega stoletja. Pesem, ki naj bi bila izpovedni samogovor oziroma apostrofa noči, se izkaže za križišče različnih pesniških glasov, lirski subjekt pa za ironični konstrukt iz posnetih jezikov, prenesenih besed in podob.
Trudna tema, žalni prsti tako npr. odzvanjajo dekadenčno poetsko melanholijo, udomačeno še pri Grumu. ojačuje pa jo še bolj staromodna, sentimentalistlčna solza prava. V te posnetke žlahtnega pesniškega žalovanja se kontrastno zarišejo Kocbekovi lipicanci ambivalentni simbol slovenstva; na nagovomo obliko (oče pripoveduje sinu), s katero Kocbekovi Lipicanci simbolizirajo ustno izročilo iz roda v rod, pa namiguje starševsko razmerje v zadnji Jesihovi strofi. Kljub modernističnemu zapisu (brez velikih začetnic) in navidezni neizometričnosti ter trivrstičnosti že v prvi kitici prepoznamo citatnl posnetek "romarske" štirivrstičnice, sestavljene iz izmenjujočih se trohejskih osmercev in sedmercev ter uveljavljene že v razsvetljenski poetiki. Ta verznokitični vzorec, ki se kljub raz- in doglaševalnim ter drugim spremembam še štirikrat ponovi, lahko v avantgardistično pesem vpotegne tudi evokacijo nekaterih znanih uresničitev iz slovenske slovstvene zakladnice^' — najbolj vsekakor Vodnikov Vršac, ki tudi sicer pri Jesihu pušča nekaj sledov. Poliptoton (tj. ponovitev besede v drugačni sklonskl oblild) lice mimo lica plava je paralelistični odmev iste gemlnacljske figure te predloge ("sklad na skladu se vzdiguje"), Jesihov depresivni pogled na oddaljeni Krim pa evocira vzneseno Vodnikovo razgledovanje po hribih, medtem ko se verz tresi pravi svoj potres zdi preoblikovanje Vodnikove kitice, v kateri "stresa votli glas bregove".
Zgledi so bili, upam, prepričljivi dokazi, daje medbesedilno branje pesmi (pa tudi drugih literarnih besedil) pomembno, ker jih bodisi
I. (zgledi 1 -5) ne moremo dobro razumeti, ne da bi v interpretacijo pritegnili enciklopjedično vednost o strukturah in prvinah, ki so prenosi, posnetki ali opisima obstoječih besedilnih predlog ali konvencij, bodisi
II. (6-8) ker jih z oživljanjem našega bralskega spomina, ki ga pesmi same prizivajo in usmerjajo, postavljamo v večje število soodnosov, s čimer dopolnjujemo in bogatimo naš bralski doživljaj, vzpostavljamo gibljivejšl smisel besedila.
V prvem primeru gre za medbesedilne presupozlcije, torej za vednost, ki jo pesmi predpostavljajo in tudi zahtevajo od bralca; v drugem pa imamo opravka z medbesedilnimi
" l2šla v zbirki Uran v urinu, gospodari Maribor. Obzorja, 1972, str. 26. " R Jakobson, n. d., str. 158.
213. klUca spominja s prvim stihom na prvo dvostišje Prešernove Pod oknom ("Luna sije./ kladvo bije"), v celoti pa zmetričrx)ritmičnim vzorcem in vprašalnim delom slovanske primere na Župančičevo Brezo in hrast ("Breza, breza tenkolaska,/ kdo lase ti razčesava,/ da stoje U tak lepo?/ Ali mati, ali sestra,/ ali vila iz goščav?").
^ O teh treh načinih preoblikovanja predloge v medbesedilje novega besedila prim. Marko Juvan: Imaginary Krsta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije. Ljubljana: Uteratura, 1990. str. 6O-70.
60
implikacijami, za možnost, ki jo ponuja besedilo bralcu, da mu nekaj doda in ga s tem dopolni s pomočjo vednosti o drugih besedilih in konvencijah.^s
Z metodami medbesedilne analize si zgolj uzaveščamo takšne bralske procese, premišljamo, kako je besedilo narejeno, da nas na različne načine zvablja v asociacije na njegov kontekst, na tisto, kar je že bilo napisano ali se piše zdaj, In tisto, kako se v določenih vrstah, krogih ali družbenih slojih piše. Sledimo skratka temu, kako se besedilo samo vpisuje v takšen kontekst oz. kako skuša svoja razmerja z drugimi besedili samo vzpostaviti in prikazati.
Sununaiy
UDC 82.07:801.73:886.3-1 Marko Juvan
INTRODUCTION INTO AN ENTERTEXTUAL READING (OF POEMS)
By giving examples from Prešeren and certain avant-guarde poets fTaufer, Šalamun, Jeslh), the article proves that an intErtextual reading of poems (as well as other literary texts) is important, because (1) they cannot be property understood without including in the interpretation the encyclopaedic knowledge of the structures and elements such as are transmissions, immitations or descriptions of the extant textual pre-texts or conventions, or (2) because of the fact that we can put them in an even greater number of interrelations by using our memory as readers, which poems themselves evoke and regulate, whereby we complete and enrich our reading experience and establish a more flexible meaning of the text. In the first instance we are dealing with intertextual presuppositions, the knowledge, therefore, that the poems presuppose and also demand from the reader; in the second we are witnessing intertextual Implications, a possibility the text offers the reader, who can add new meanings to it by conmlementing it with the help of the knowlet^ of other texts and conventions.
"Prlm. Owen J. Miller: Intertextual identity. V: /denffly of the literary text Ur. M. J. Valdes, O. J. Miller. Toronto, 1985, Str. 30-35.
61