404
Izjava
slovenskih poslancem ostavših v Hohenwartovem klubu.
Zadnjič smo objavili izjavo slovenskih poslancev, ki so izstopili iz Hohenwartovega kluba, da naši čitatelji izvedo, zakaj se je razcepila naša delegacija na Dunaji. Da se pa nam ne bode očitalo pristranstvo, moramo danes objaviti izjavo poslancev, ki so ostali v Hohenvvartovem klubu.
Ta izjava se glasi: „Slovenski poslanci sklenejo izstopiti iz konservativnega kluba, ako se jim od vladne strani ne da v primernem obroku, to je, vsaj do razprave notranjega, naučnega in pravosodnega ministerstva v budgetnem odseku poroštvo, za ugodno rešitev njihovih narodnih teženj, pred vsem onih, katere so bile od državnega zbora že odobrene z resolucijskimi sklepi. Vošnjak, Klun, Šuklje, Povše, Globočnik, Robie,
Pfeifer."
Iz te izjave je vidno, da so ti poslanci vladi stavili nekak ultimatum, če jim do gotovega obroka ne izpolni slovenskih teženj, da tudi izstopijo iz Hohenwartovega kluba. Prav veseli nas, da so se ti gospodje tudi postavili na noge. Želeti bi pa vender bilo, da bi se tudi v izjavi bili malo natančneje izjavili, kaj da zahtevajo od vlade, da bi potem mogli vedeti, če jim je vlada ustregla v vsem, kar so zahtevali in v koliko je jim ustregla. To bi bili morali že storiti v lastnem interesu. Tako bode svet mislil, če vlada tega ali onega ne stori, da le zaradi tega ni storila, ker poslanci tega niso zahtevali, sluteč, da bi vlada ne privolila v njih želje, in boječ se, da bi potem bili prisiljeni izstopiti iz Hohenwartovega kluba.
Mogoče je namreč, da vlada privoli nekatere manj važne stvari, posebno če se tičejo razmer na Kranjskem in Primorskem, kjer bi nemštvo ne bilo prizadeto, s tem če se nam kaj da. Tako skoro gotovo dobimo kranjsko gimnazijo, katero je že tako rekoč bil zagotovil  prejšnji
405
minister Gauč in bi jo najbrž bili dobili, ko bi tudi naši poslanci ne bili storili nobenega koraka k vladi. Nadalje dobimo tudi morda slovenske ljudske šole v Gorici in Trstu, ali pa morda celo kako slovensko šolo na Koro škem, za katero se bas sedaj poganjajo Slovenci. To je celo verojetno, da vlada kak rekurz za nas ugodno reši, ker že tako ve, da tacih stvarij preprečiti ne more, temveč le nekoliko zavleče, ker na zadnje po dolzih potih Slovenci itak pridemo do svoje pravice. Učni minister bi pač modro ne ravnal, ko bi v tacih stvareh ne šel nam na roko in tistega nam ne dal, kar bi pozneje tako dati moral, že sedaj, ko bi se to zmatralo za nekako koncesijo Slovencem in s tem omogočilo našim poslancem, da bodo podpirali novo vlado, kakor so podpirali prejšnjo.
Vprašanje je pa, če se s takimi koncesijami smemo in moremo dovoliti mi Slovenci. Nikakor ne. Najmanj, kar moramo zahtevati, je v šolskem oziru, da minister s posebno nai edbo preskrbi, da se na slovenskem Koroškem in Štajerskem vpeljejo šole, ki bodo odgovarjale našim narodnim zahtevam, naj se je že zanje prosilo ali pa ne. Mari ni že sramotno, da moramo Slovenci že za vsako šolo le beračiti po vseh instancah. Za ljudsko šolo se je treba nam bolj poganjati kakor drugod za vseučilišče. Ravno tako pa morata preskrbeti pravosodni in minister notranjih stvarij na slovenske uradnike po slovenskih krajih. Seveda to ni zahteva, ki bi se dala doseči v jednem meseci, ali vsekako ministra lahko odločno povesta, kacih načel se mislita držati glede slovenskega uradovanja. V tem cziru se je pa že sicer naredil vesel začetek. V čisto slovenskem kraju se je imenoval baje za vodjo političnega urada mož, ki ne zna slovenščine, tako menda pojde dalje.
S kakimi praznimi obljubami ali dvomljivimi pridobitvami se Slovenci sedaj ne smemo dati odpraviti. Sicer je pa še pomisliti, če je sploh umestno podpirati vlado, ki je na ta način prišla na krmilo, ako bi nam pokazala še tako prijazno lice. Sedaj smo na važnem razpotji. Vsa druga vprašanja so le postranske stvari, vse je le, kako se izvrši volilna reforma. Slovenci in Hohenvvartov klub sploh so vladi sedaj potrebni le zaradi volilne reforme. Za druge predloge vlada nas ne potrebuje in tudi, ko se dovrši volilna reforma po vladni to je po levičarski volji, bode se nas in nemških konservativcev hitro otresla. Vladi je mnogo ležeče na volilni reformi in to se pa da izvršiti po želji sedanje vlade le, če ostane Hohenvvartov klub lepo vkupe, da bode njega načelnik peljal konservativne čete za levičarje v boj. Tedaj bodo tudi morda slovenski glasovi potrebni. Pa če bi tudi naši slovenski poslanci ne glasovali za levičarsko volilno reformo, je vender vladi veliko ležeče na tem, da s svojim izstopom ne razrušijo konservativnega kluba. Ko se ta klub razruši, je volilna reforma pokopana, ker mnogi nemški konservativci tudi ne bi glasovali zanjo, ako pridejo izpod vpliva grofa Ho-henvvarta in pa konservativnih veleposestnikov, kateri sedaj druzega ne mislijo, kakor za varstvo svojih predpravic.
Slovani v Hohenvvartovem klubu  so  sedaj vladi in
levičarjem i eobhodno potrebni za njih namene. Zaradi tega se ne bodemo čudili, če nam vlada dovoli kake drob-tine. Dolžnost slovenskih zastopnikov je pač vse to dobro ogledati, kar nam vlada dovoli, če je vredno žrtve, ki se zahteva od nas. Pomisliti je tudi, da nam levičarji lahko vzamejo, ko se z volilno reformo utrdijo, kar bi zdaj nam dali. Vsaj smo že skušeni, da se je nam že večkrat z drugo roko vzelo, kar se nam je z jedno dalo.
Nova vlada jako zvito zasleduje svoj cilj. Nekateri nemški konservativci tudi niso prav zadovoljni z novo vlado, posebno, ker je liberalni Poljak Madejski postal naučni minister. Sicer mi konservativnim poslancem ne verjamemo, da bi ravno bili delali ovire vladi, ali težave bi le utegnili imeti z volilci, kateri bi vender ne mogli razumeti, kako da možje, ki zagovarjajo versko šolo, morejo podpirati vlado, v kateri je učni minister liberalen. Za tacega je dosedaj veljal Madejski. Spominjamo se, da je nekoč se Javorski izrekel proti verski šoli, Madejski pa pritrdil za njim, da tako mislijo vsi Poljaki, kakor načelnik njih kluba. Ta nasprotnika verski šoli sta poleg Plenerja in Wurmbranda sedaj ministra, to mora konservativnim volilcem vender malo iti po glavi, volilcem namreč, katerim ne moti možganov skrb za mandate in strah pred Slovani, kakor njih zastopnikom, ki se kar tresejo pred krščanskimi socijalisti. Da olajša konservativcem stališče, je Madejski nakrat postal najvernejši katoličan. Na banketu, ki so mu ga priredili poljski vseučiliščni profesorji kot nekdanjemu svojemu tovarišu je naglasa!, da je poklican za učnega ministra zaradi poljske znanosti, katero posebno [označuje to, da ni nikdar prišla navzkriž s cerkvijo. Iz teh besed seveda glasila konservativnih zastopnikov dokazujejo, da je nov naučni minister najboljši katoličan. Vse to se godi le zaradi tega, da se volilna reforma izvrši po volji levičarjev in Poljakov in zagotovi njih gospodstvo v Avstriji.
Leta 1867. so na podoben način bili Slovence ujeli za dualizem, kakor jih sedaj hočejo za volilno reformo. Obetali so jim narodno jednakopravnost. Res so potem izšli temeljni zakoni in se narodna jednakopravnost dovolila na papirji, in še dandanes je nimamo. Bojimo se, da bode ravno tako s pridobitvami, katere se nam sedaj ponudijo. Zato pa moramo klicati našim poslancem, da naj nikar naših pravic in našega narodnega obstanka ne prodajo za skledico leče, liki Ezavu, prodavšemu prvoro-jenstvo.