11 f 5$q
PREPOROD
*-—•* J-
GLASILO fAVEZAJUGOSLOVENSKIH SREDNJEŠKOLSKIH ORGANIZACIJA
\
GOD. II. 1919/20. BR. 3 i 4.
.*
Sadržaj 3. i 4. broja:
I. Članci i rasprave.
R. K-, Ljubljana: T. G. Masaryk.
Branko Milakovič, Beograd: Pitanje književnog jezika.
Ii. Beletristika.
Zdenko Ratizor: Kaj hočemo?
Silvester Škerl: Resnica.
Sin morja.
Zorana Valenčič: Mehki akordi.
Jovanka M. Hrvačanin: Topoli.
III. Književnost i umetnost.
J. M.: Nazor in njegov „Veli Jože“.
IV. Djački vesnik.
„Djački Ferijalni Savez".
Tehnične visoke šole v Severni Ameriki. (Božidar Sbrizaj.)
Narodno šolstvo v zasedenem ozemlju. (S. Lutman.)
Husova šola. (Janko Omahen.)
V. Vesnik organizacije.
Jedno polje rada za članove naše organizacije. (Drago Milanovič.)
Poročilo I. shoda delegatov jugoslovenskega srednješolskega- svobodomiselnega dijaštva v Celju. (Z. K) (Nadaljevanje.)
Vesnik organizacije.
VI. Poruke uprave.
PREPOROD
GLASILO SAVEZA JUGOSLOVENSKIH SREDNJEŠKOLSKIH ORGANIZACIJA.
Izlazi svakog 15-og u mesecu (oktobar-julij), a stoji na deset meseci K 20'—, za člane S. J. S. O. K 10'—. Pretplata se šalje na naslov: Tiskovna zadruga, Ljubljana, Sodna ulica 6. Pojedini broj stoji K 2-50, za članove K l-50.
Rukopisi, pisma i sve što se tiče uredništva se šalje na: Uredništvo „Preporoda", Ljubljana, Mestni dom. Rukopisi se ne vračaju.
Odgovorni urednik: Gustav Omahen. Izdavač i vlasnik: Konsorcij „Preporoda". Tisak Delniške tiskarne, d. d. v Ljubljani.
I	l	ČLANC1 I RASPRAVEi	I
R. K.
T. G. MASARYK.
1850.—1920.	*
Dne 7. marca je slavil bratski češkoslovaški narod 701etnico svojega največjega sina, svojega prezidenta T. G. Masaryka. Obenem s češkoslovaškim narodom je pa ta jubileum proslavljalo vse zavedno Slovanstvo širom sveta, kajti T. G. Masaryk ni le največji Čehoslovak, on je tudi najmogočnejša osebnost Slovanstva.
Vsled odmerjenega prostora v našem glasilu ne moremo na široko popisati nadčloveškega Masarykovega dela za Slovanstvo med vojno, to je bilo deloma v dnevnih časopisih objavljeno; tudi ne moremo podati obrisa njegove čudovite slovanske filozofije, morda to ob drugi priliki: omejiti se hočemo le na to, kaj in kako se moramo od Masaryka učiti.
Svojega dela Masaryk ni počel šele leta 1914., temveč za to, kar je storil v letih 1914. do 1918., za vse to je polagal temelje 30 let. More se reči, da so bili temelji za njegovo delo med svetovno vojno dograjeni že ob njegovi GOletnici. Kje je gradil te temelje, kje je počel? Pri mladini! In z mladino se mu je posrečilo zgodovinsko delo dovršiti. To velikansko zgradbo, kakor je Ćehoslovaška republika, je pomagala mladina svojemu
učitelju graditi in ta pomoč je bila izdatna samo zato, ker je mladina sledila nauku svojega učitelja.
Tudi pri nas v Jugoslaviji še ni delo dovršeno, komaj začeto, treba bo skoraj od temeljev in zato je vsekakor treba, da se zavedamo, kako se naj pripravimo za delo in kako se pri delu ravnajmo. Poiščimo si za svojo pripravo in za svoje delo vzor iz zgodovine. Poiščimo si ga v živi zgodovini, ki jo vsi čutimo, ki jo vsi živimo.
Svoje delo je Maearyk dovršil, oprt na svoje vsestransko ogromno znanje.
Tu je prva točka, ob kateri se uči. Šola ti ne daje in ti ne more dati vsega, kar potrebuješ za življenje. Zato pa moraš poleg skrbi za zdravje — Masaryk je tudi Sokol in telovadec — ves svoj prosti čas posvetiti samoizobrazbi. Tvoja pot pa ne sme biti cik-cakasta, ampak ravna, smot-rena. Pridobivanje znanosti bodi sistematično, od lažje snovi k težji, od preproste k zavitejši. To ne velja toliko za sedaj, ko si na gimnaziji, ampak za čas, ko stopiš na vseučilišče. Gimnazija m realka ti da za nadaljnji študij dovolj osnovnih pojmov. Na podlagi teh se pa moraš dalje izobraževati. Posebno nikar ne preziraj v zadnjih dveh lazredih propedevtike (logike in psihologije). Brez teh dveh, za vsako specializacijo osnovnih ved, ne moreš ničesar začeti. Na vseučilišču boš vzel v roke njegovo „konkretno logiko", ki ti jasno pokaže pot skozi labirint „akademične svobode".
V	vednem stiku z življenjem se je Masaryk povzpel nad običajno učenjaškc-in filozofsko suhoparnost. Iz življenja okoli sebe se je učil modrosti. Iz življenja in za življenje bodi tudi tvoje delo. In kje bolje spoznaš in vzljubiš življenje kot v svetu in v življenju samem na eni strani in v umetnosti na drugi. „Brez estetične izobrazbe je splošna znanstvena izobrazba nepopolna, kajti človek hrepeni že po svoji naturi ne le po resnici, ampak tudi po lepoti." Tako govori Masaryk; svari pred samo vedo in kliče: ostani v stiku z življenjem. Uči se ljubiti umetnost, pred vsem literarne umetnine. In v tem oziru se skrbno uri že v gimnaziji. Prosti čas gimnazijske dobe uporabi za čitanje lepih knjig in za učenje jezikov, da ti bo dostopnejša literatura drugih narodov.
Ob delu je treba pridnosti in vztrajnosti; obeh teh lastnosti se uči od Masaryka. Vsako uro svojega življenja je imel določeno, za kaj jo porabi.
Kakor veš, so mu delali na vseh koncih in krajih velikanske zapreke; slišal je psovanje in grožnje, videl dvigajgče se pesti nasprotnikov. A Ma-saryk ni poznal strahu, ni poznal izrazov: odstopiti, kompromis. Vztrajno je obstojal pri svojem delu — in delo dovršil
Pridnosti, vztrajnosti ter neustrašenosti se uči od njega in uspeh ne bo izostal. V tem je ravno njegova vzgojna moč. Sam je dokazal, kaj se vse lahko doseže s pridnostjo in z vztrajnostjo. Od preprostega ključavničarskega učenca se je povspel v vrsto najslavnejših sodobnih učenjakov, diplomatov in državnikov.
Ne smeš pa nikdar obupati, če ti bodo kdaj na vseh straneh nasprotovali, če bodo metali od vseh strani nate kamenje. Bodi neustrašen in pojdi naprej. Zmagaš! Zmagal je tudi Masaryk, ki je imel nasprotnikov, kot jih še kmalo ni imel učenjak in delavec.
Delavec! To je ravno ono, česar so se nasprotniki tako bali in kar so tako sovražili. Njegovega dela so se bali. Svojih naukov in nazorov ni samo s peresom podajal, ampak šel je med ljudi in jih tam oznanjeval z besedo. In glavno je, da se je ravnal tudi sam po njih. Svoje nazore je potrdil s svojim življenjem.
Pisal je o ljubezni in delu za narod in črko je potrdil z delom: Masa-rvk je bil započetnik Ottovega „Naučnega Slovnika“ (konverzacijskega leksikona), dela, ki ga niti Nemci ne premorejo, kar se vrednosti tiče. Govoril je učiteljem, -kakšna bodi njihova izobrazba in je delal zanjo. „Pedagogični Slovnik“ je sad tega dela.
Njegova stranka se imenuje realistična. Realizem v tem oziru pomenja: narodu napraviti vedo dostopno, ne da bi veda pri tem kaj trpela na svojem značaju. Tako je med drugimi Masaryk definiral realizem in začel je akcijo, ki je res napravila dostopno vso vedo češkemu narodu. „Laichter-• jeva zbirka najboljših spisov" je plod Masarykovega dela. Posledica Ma-sarykovega pouka so vsi oni prevodi najboljših francoskih, angleških in ruskih pisateljev.
Če je govoril, da potrebuje češki narod nove kulture in da je kultura ona sila, ki reši narod — je to kulturo tudi ustvaril.
V deiu je izpričal svoje nauke. To je zopet točka, ob kateri se uči! Ne smeš o svojih nazorih samo govoriti — tudi delati moraš po n jih. !n tvoja ljubezen do naroda obstojaj v takem delu.
Vedi pa, da brez svobode 'narod ne more uspevati. Stoinstokrat je že Masaryk to dokazal, slično kot njegov politični predhodnik Karel Havliček Borovsky. Masaryka ni nikjer manjkalo, kjer bi bilo treba povzdigniti glas za svobodo. Bodisi za svobodo vesti in prepričanja, za svobodo šol, ali pa za svobodo zagrebških veleizdajalcev. Vedno je povzdignil svoj glas.
Tistega je zmaga, ki ima mladino za seboj. In Masaryk ima za seboj mladino, ki ga ljubi; ne zahteva od nje, da bi ona prisegala v njegove besede; nikdar ne govori in ne poučuje s tem namenom. Hoče le mladino navaditi misliti, hoče jo navaditi metode. Ne: kaj, ampak: kako, to je glavno. V smislu naučiti naš metode, naučiti nas znanstveno misliti in odgovarjati na vprašanja, v tem smislu poučuje. Njegovi spisi te privedejo do vprašanja, a odgovora ti ne vsiljujejo. Premisli stvar sam, potem si odgovori. Tako prideš do prepričanja, in to prepričanje bo trdno, ker si resnico zaživel sam v sebi.
S svojim življenjem in delom ti bodi Masaryk vzor, s svojimi spisi ti ie pa učitelj, predvsem učitelj metode.
V dneh potrtosti in obupa se spomni na mojstra. V njem in njegovem življenju boš našel moči, če ti bodo nasprotovali na vseh straneh. In vedi takrat, da zmagaš le s trdno voljo, kakor je zmagal Masaryk.
Pojdi, mladina, proučuj in sledi! Kajti tudi ti in predvsem ti si poklicana, da gradiš. Od naših sedanjih graditeljev se ni nadejati kaj boljšega, žive še v predvojnih časih, v časih kulta bogate, sebične osebnosti. Teh „idealov" se ne morejo otresti in pri tem zapravljajo državo. Pri teh se ne bomo učili, učili se bomo pri možu, ki je vzor nesebičnosti, vzor za najčistejšo ljubezen do domovine in naroda, pri možu, kateremu domovina in narod nista bila — molzna krava.
BRANKO MILAKOVIĆ, BEOGRAD:
PITANJE KNJIŽEVNOG JEZIKA.
Jedno od največih pitanja, koje nam se nameče, je pitanje književnog jezika. Ja necu govoriti o potrebi jedinstvenog književnog jezika, u to smo mi svi, pa što više čak i najkonzervativniji, potpuno uvereni; samo ču spomennti ono što mi svi osećanio: pitanje književnog jezika mora se što pre rešiti — ali od.mah nam se nameče i sva težina tog pitanja.
Političko ujedinjenje imalo je više socialno-ekonomski karakter i došlo je kao rezultanta naše težnje, i borbe za slobodom, kojom smo mi h teli da održimo svoj nacionalni i ekonomsko-politički značaj u svetu. Naše ujedinjenje može se podvrci pod onaj fizički zakon koji glasi „što veči pritisak, jači otpor“ a mi svi smo i snviše grubo osečali pritisak crno-žute zastave. To je bila spona koja nas je vezivala medjusobno, i zvala na veliko delo, koje smo sa opasnošču sprovodili, i sa uspehom sproveli. Ideja oslobodjenja je nikla i prodrla ne kao kakva kabinetska teorija, več je bila izraz naroda; ona je postala svima srcima po selirna i gradovima od Soče do Vardar^.
Političko delo je svršeno; svršile su ga naše legije. Sada dolazi jedan mnogo delikatniji (neču reči teži) zadatak; sprovodjenje kulturnog jedin-stva. U ovaj zadatak dolazi pored mnogih drugih i pitanje, koje sam gore spomenuo, pitanje književnog jezika. To je jedno od pitanja, koje se mora najdetalnije prostudirati, pošto od njegovog rešenja zavisi naš buduči uspeh u stvaranju naše kulture, jer i tu moramo biti, kao i u politici, centralizovani, sve napadne tačke moraju biti upravljene jedilom cilju, moramo raditi i boriti se istim oružjem; mora biti izraz naše nacije.
Književnost nas treba još jače zbližiti, njom se treba cela nacija upo-znati, koja nije svojom krivicom otudjena, i zato moramo nastojati, da se ono što pre reši. L samom početku nailazimo na teškoče, kako četno ga rešiti, jer za to nam nije više potrebna snaga naših legija. Pred nama nije više neprijatelj, več jedan prijatelj, koji nam želi dobro. Prijatelj koji za tri brata ima tri lica, slična — ah svakom posebice.
Imamo tri dijalekta glavna, i jednu krv. Imamo tri dijalekta, od kojih je svaki za sebe lep i sposoban za književnost; to nam
je prošlost pokazala, i nijednom nesmemo osporavati jačinu. Na uvodjenje jednog od ovih triju dijalekta za književni jezik, nenio-žemo ni misliti, jer te tri filološke grupe unekoliko zastupaju tri etnografske celine, koje predstavljaju tri socialne zajednice; a svaka od tih triju zajednica ima svoju unekoliko različnu tradiciju (kažem unekoliko), i bas književnim jezikom i literaturom, te diferencije treba da uklonimo. Sem toga tim bi se rešenjem izazvala čitava revolucija duhova, jer bi se time podcenjivala druga dva dijalekta; to nebi bio izraz celog naroda, več hegemonija.
Da uzmemo kakvu kombinaciju? Ovo je rešenje dosta povoljno — ali je to tako teško pitanje, da bi na njemu mogli raditi samo nekolicina filologa, a to bi na sebi nosilo prašinu kabineta i leksikona. To bi bio izraz tih nekoliko profesora. A stavlja nam se pitanje, dali bi se tako štogod moglo uopšte i rešiti. A sem toga živ jezik ne-stvaraju pojedini, več mase. Takvu kombinaciju mogli bi dozvoliti u kojem mrtvom jeziku. Dakle, ukratko i ovo pitanje, i sva pitanja ovakve prirode moramo odbaciti, jer nesmemo dozvoliti, da se nad njim vrše razni eksperimenti; ali nesmemo ostati na ovom da naši časopisi izgledaju, išarani kao seljačke slike; ili kao 0110 predjašnje Austrije: Kundmachung, kihirdetes, objava itd.
Pitanje književnog jezika treba pustiti, da se sam rešava; da proizadje kao potreba, a ne kao nasilan akt: to pitanje se mora rešiti evolucionarno, putem izjednačivanja dijalekata, i naša bi dužnost bila, da to evolucioni-ranje ubrzavamo, i to izjednačivanje i kristaliziranje pravilno sprovodimo, rdjave uticaje odklanjamo i od tri srednje vrednosti, da stvorimo jednu jaku. Posao nam je utoliko lakši, što imamo stapati slične, jednorodne elemente.
Književni jezik mora se stvoriti medju narodom, i mora ga stvarati narod, uz najširu pomoč intelektualaca. On mora proči kroz sva polja i šume naše, kroz klance i preko gudura, mora proči, kao 1 ideja oslobo-djenja, kroz sve gradove i sela od Soče do Vardara; okupati se u bistrim rekama mile nam domovine; okupati se u toplim valima našeg Jadranskog mora; mora preči preko grobova naših očeva i brače, pa da bude čist,
topal i snažan, kao što su i oni bili, i tako da bude izraz naše jugo-slovenske duše, čist, topal i snažan.
Na nama omladincima stoji rešenje ovog pitanja. Mi moramo raditi na njemu. Način da se to postigne, ja sam (za nas, omladinu) spomenuo, na kongresu u Celju, u svom referatu „O pobližem upoznavanju drugova“, ovde ču se samo vratiti na njega: putem med ju sob nog dopisi v a n j a.
Pri stvaranju književnog jezika, mi omladinci moramo stati na ovo stajalište evolucionog stvaranja; on nesme doči putem raznih brzih kom-binacija; on nesme biti privilegovana svojina pojedinaca, več opšta svojina onih koji jugoslovenski osečaju; on mora biti izraz nas sviju, naša duša i naša srž.
Samo po ovom rešenju, možemo se nadati uspehu naše buduče književnosti uopšte. Sem toga pitanje najdelikatnije prirode bilo bi rešeno bez duševnih poiresa.
] BELETRISTIKA (
ZDENKO RATIZOR:
KAJ HOČEMO?
Mi hočemo v svet!
Mi hočemo k luči, iz blata vsakdanjosti k solncu!
Mi nosirno glave pokoncu!
Če nam jo kdo vpogne v gruči Še višje jo dvignemo spet.
SILVESTER ŠKERL:
RESNICA.
Nikoli je nisem poznal, a ljubil sem vedno kristalno čistost njenega lica.
Noč v mojem srcu je bila,
vsa svetla, bleščeča, utelešena večnost...
A narod ti naš, ozri se na zvezdico našo, spoznaj njen cilj, njena pota! Vsa njena najslajša toplota — bo kanila v zlato nam čašo v daritev vseh velikih maš!
In jaz sem jo ljubil...
A v hipu, ko gledala prvič mi je v obraz, sem oslepel; in slepec zdaj tavam po svetu, ljudje, ker sem ljubil Resnico...
SILVESTER ŠKERL:
SIN MORJA.
1.	septembra 1919.
7x teden ani sem proč od morja. In	v moji	duši je	postalo polagoma
tiho in je vedno tišje. Ne smem pogledati na	nebes,	kajti tam	gori je
svinčena sivina. Svež zrak, pomešan z meglenimi lisami, me duši, in od večnega polumraka me bole oči.
Kadar zaplešeta ponoči blisk in grom in vse divja po nebesu, takrat diham prosteje in slišim govorjenje valov kakor daljno šepetanje in čutim njih srčne objeme.
V	tej samoti, od lahnega vetriča pobožan, od tihih smrek z nežnim priklanjanjem pozdravljan, gledam Tvoj obraz, v dnu mojega srca z ognjem narisan. Le tisti ogenj je ostal	še pod	vročim	pepelom	na dnu
srca, kakor luna zakrita z oblaki.
In še tislo veličastno, bolečinepolno hrepenenje po morju je ostalo v meni kakor v mornarju hrepenenje po objemu rojstne grude in v prosjaču kopmenje po domu.
Nič čudnega, če Ti pišem. Moje srce se dan na dan pogovarja tiho s Teboj, narisano z ognjem. Kajti ti si bila mojemu življenju solnce in jaz sanjam o Tebi, kakor sanja človek ponoči o solncu.
Će bi Te sedaj videl, ne bi vztrepetal; navajen sem Te in bilo bi, kakor da si prišla iz gozda in si mi prinesla svežih ciklam.
Kakor groteska me objema misel o zapuščenem paradižu...
Kmalu bo noč. Zopet bom legel in sanjal o Tebi.
Meni se zdi, da sem ptica, ki je zgrešila svojo pot na jug. Nemirno frfota in ne ve, kam naj bi šla.
Nisem še jokal, kajti preveč me žge notri. Ko mi bo lažje, se bodo zlile solze kar same od sebe.
Ti si lam pri morju. Kadar prideš o tihem večeru k skalam, velikim kakor titani in s polzaprtimi očmi strmiš nepremično na eno točko, kjer pljuskajo, kakor bele sanje, šume ob vznožju skal valovi, tedaj se spomni name, ubogega siromaka, ki mu ni dano živeti ob svetem morju, ki mu ni dano živeti doma.
Sedaj je prodrl skozi svinec svetel žarek. Zadnji pas svetlobe ugašajočega dneva me je objel.
A ta objem je kakor led. Mraz se mi je polil po vsem životu.
Anica, Tvoj objem je gorak, 'Tvoj objem je sladak, Tvoj objem je kakor morje valov.
Poljubi me to noč, v sanjah me poljubi in reci mi tiho na uho: „baj sem pri Tebi“. —
2. septembra 1919.
Rosa je legla na tratico; rosa je legla i name, ki sem gledal tratico. To noč sem vstal od sanj in stopil sem pod smreke. Božičen mraz me
je objel in pobožal moje roke. Na nebu so sanjale zvezdice dalje in iz mojega srca je rastla ognjena podoba do njih, zaplesala je ž njimi in iz mojega očesa je utrnila solza radosti. —
Tebe ni. Kakor zima so te besede. V železniškem vozu, kjer bivam, je vedno mraz; tudi kadar sije solnce. A v izbici mojega srca goriš Ti, z ognjem narisana in razlivaš mokro toploto po mojem telesu.
*	* *
Danes je samo en hipček pogledalo solnce na nas. Nebo je	bilo	sinje
kakor morje, a je vse zopet izginilo. Vse je sivo. —-
3. septembra 1919. Danes nas bodo odpeljali iz tega samotnega kraja. Zopet bom na
velikem kolodvoru, kjer ni mogoče zbrati svojih misli za resno delo. Tam je večen vrišč in večno šumenje, večna megla leži nad	vsem.
A vsako srce hoče solnca; megla je srca smrt; —	kaj šele	neni,	ki
sem živel od večnega solnca in od zlatega morja!
4. septembra 1919.
Niso nas še odpeljali. Še ostanemo tukaj. — Danes sovražim to
samoto, ki je ne dosega mestni hrup.
Anica, kdaj te vidim, da pozabim vse muke in vse trpljenje? Kdaj bo vendar enkrat sijalo pravo solnce name?
Še nekaj Ti moram povedati. Mnogo	vina	pijem.	Kadar pogledam
v poln kozarec zlate kapljice, mi zavrišče	srce.	A ko	ga izpraznim,	mi
je, kot da sem izpil kupo svoje sreče in da ostane večna nesreča v meni.
Začel sem zopet pisati. Dolgo časa nisem mogel; a sedaj zopet pišem. Tužno pesem poje moje srce; in iz te tužne pesmi vstaja kot žgalna daritev povest o mladem Ivanu.
Do ljubezni sem prišel.
Dalje ne morem. Ljubezen je tisto krvavo brezdno, iz katerega izvira gorje sveta. Ko sem se zamislil, na tratici ležeč, v sivino na nebu, sem zaslišal srebrn smeh in petje in zadišalo je po vonjavi majski.
Jelica, Anica, Olga, pele ste pesem morja, pele ste pesem odrešenja. Blagor vam! In ko je padla večerna rosa	name, sem	se zbudil. Bilo	je
vse, kakor prej. — Solnca ni. —
19. septembra 1019.
To jutro je vstalo kakor vsa jutra megleno in pusto in solnca čakam kakor vsa jutra. Vedno isto pesem pojejo smreke in vedno isto se odpira pred mojim pogledom.
Danes zopet pišem. Dolgo nisem pisal. A meni je, kot da sem i apisal pred eno uro zadnjo besedo Tebi, kajti to moje življenje je kakor en sam dolg, grd dan, prepojen od močnega hrepenenja, kakor je prepojena krčma od vzduha vina. Kadar se prikažejo zvečer zvezde in zavlada mrtvaška tišina po zemlji, tedaj vstajajo moje misli k Tebi, tihe in svete. In jaz vidim zopet kakor v daljnih sanjah tiste dneve, do vrha napolnjene s srečo, ki je lila iz Tvojih oči. — In jutri, ko mine ta dolg, grd dan, jutri Te vidim?... Tam za mizo boš sedela in jaz na zofi in Ti boš držala moje roke v svojih in jaz Ti bom gledal v oči...
Prazne sanje! Človek dan na dan umira. A sreča ne raste; sreča pojema z njim. Iz največje detinske sreče se pogreza, kakor dan na dan telesno umira, vedno globlje in globlje, dokler se mu ne zdi zadnja sreča leči v grob in biti mrtev.
Anica, take misli prihajajo človeku zapuščenemu, človeku, ki nima pravzaprav več življenja v sebi, ampak živi le v spominih, v sanjah in v svoji domišljiji.
1. oktobra 1019.
Zopet sem se odločil, da Ti napišem kaj. — Ah, saj vem, da ne boš tega čitala, kajti Ti si rekla: „Končana je pravljica, v kateri sem bila jaz kraljica in ti kralj. Sedaj se povrniva nazaj v življenje!"
jaz ne najdem poti nazaj v življenje, jaz sem obstal tam, kjer si me zapustila. Kako, da si me sploh zapustila?! Saj ni mogoče, da si se hotela res povrniti v tisti pekel, ki ga imenuješ življenje! Saj dobro veš, kako je grdo tam, kako lepo je bilo v vrtu, kjer sva cvela med rožami. Saj me ne moreš zapustiti za vedno; Ti si se hotela le malo pošaliti. Jutri se zopet vidiva. Jaz pridem v Tvojo sobico, da Te molče gledam in poslušam pesem, ki se poraja ob Tvojem pogledu v mojem srcu. — Potem bo zopet vse kot pu navadi...
Še vedno živim v samoti. Na velikem kolodvoru nimajo prostora za naš voz. Te smreke so mi postale sčasoma prijateljice in jaz poslušam rad njih pogovore v oblačnih dneh. Napol resno, napol šaljivo si pripovedujejo druga drugi resnične zgodbe in bajke. In kadar jih pregrne rdeča večerna zarja z lahnim žarenjem, tedaj jim naročam pozdrave za Anico, ki bogvekaj dela in gleda morje. —
Ali dočakam konec tega dneva? Ali bom res videl, kako prodre jutri solnce skozi meglo?
Anica, čakam ...
Truden sem čakanja...
Pridi! —
27. novembra 1010.
Pustil sem eno celo stran belo. Pišem na zadnjo stran zvezka.
Danes je eno leto, odkar sem Te spoznal. In do danes sem čakal. Anica, bela stran je priča mojega čakanja. Danes pojdem k Tebi, in če me svet ubije — več kot ubiti me ne more. Občutil bom še to slast, da umiram zate. Danes pojdem, ne jutri; danes pojdem k Tebi, k morju...
Ta zrak, ki mu manjka morja, me je polagoma umoril. Moje oči so vse krvave, moje prsi so slabe in v glavi se mi za vsako malo zavrti. Tako slabega se nisem še nikoli počutil v življenju.
Ni več prostora; te strani so zelo majhne. Jutri Anica, jutri Te vidim!
♦ * *
Pred dvema dnevoma je šel in nič ne vemo, kam. Tenak zvezček z veliko pisavo popisan sem našla med njegovimi knjigami. Šel je pač k morju, o katerem ni zinil nikoli besedice, a ga je nosil v očesu, na izsesanih ustnih, v svojem srcu.
Kako sem ga ljubila, tega bledega mladeniča z dolgimi lasmi; on je pa ljubil morje, on je ljubil Anico...
*	* *
Kmetje govorijo, da so ustrelili na meji mladeniča, njemu podobnega. Jaz tega ne verjamem. Toda ...
Bog mu daj večni mir in pokoj! — Boli me, da ni videl pred smrtjo morja, njegovega morja... da ni videl Nje, za katero je šel od mene.
Jilke.
ZORANA VALENČIČ.
MEHKI AKORDI.
Zaplakala je violina...
Mehki akordi skrivnostni so segli mi do srca, žalostno so drhteli, kot mlada duša bolha ...
Nate sem se ozrla, na Tvoje tresoče roke, na Tvoje oči hrepeneče,
na kodraste, temne lase----------
Zaplakalo srce je moje...
JO VANKA M. HRVAČANIN:
TOPOLI.
Sasjekoše moje poznanike stare,
Visoke topole na unskoj obali,
Srebrnog iin lišća, koje treperaše Obasjano suiicem, nitko ne požali.
Sasjekose moje visoke topole A i bagremove, što su mirisali Pokraj plave Une, ni njihovog b’jelog, Mirisavog cviječa nitko ne požali.
Popadala stabla, sjekira ih sruši S mjesta, gdje stajahu toliko vremena; Osta vrba stara na obali sama Od drugova starih svojih rastavljena.
Pusta je obala, pa da stranac dodje Tu mu ne bi ništa neobično bilo,
Ali meni starih nestade drugova,
S kojima mi bješe drugovati milo.
Stari moji druži, kako mi je teško Bez vas, ali ipak najteže mi pada Što mi nema moje visoke topole,
Srebmog joj lišća i njezina hlada.
Topolo visoka na rubu obale,
Pod tobom ko čilim zeleni se trava,
Tvoje lisce šušti, ispod tvojih grana Žuboreči teče moja Una plava.
Tu najradje bijah. Kada sam vesela,
S vama radost d’jelih, kad mi teško bješe Opet ovdje nadjoh utjehe i mira,
Prijatelji stari mene razumješe.
Topolo visoka, mio druže stari,
Kako rado sanjah u tvojemu hladu!
Šta smetaše kome drugovanje naše,
Te nam drugovati sad više ne dadu?
#
Proljeće je blizu, kako mi je teško, Do sada ne mogoh dočekati toga Da ogrije sunce, da opet ugledam Okićenog lišćem starog druga svoga.
A šta sada čekam? Njega više nema, Samo panj ostade na pustoj obali, Oko njega vidjeh topolice male,
Stari mio druže, da 1*te još tko žali?
Posjekoše moju visoku topolu Najmilijeg druga na unskoj obali, Srebrnog joj lišča, koje treperaše Obasjano suncem, nitko ne požali.
CZZ3 KNJIŽEVNOST I UMETNOST I 1
Vladimir Nazor i njegov „Veli Jože1. Na obali našeg kvarnerskog zaliva, po sata zapadno od Reke, leži znamenito kupalište Volosko-Opatija, koga sa severa promatra sjajno oko, crkva svetog Mihovila, zaštitnika grada Kastva. Sam grad ponosno se beli na visokoj pečini, svestan svoje nekadašnje slave. Kastav je sada turoban i neznatan gradič; ali jao onome, koji bi se usudio kazati to Kastavcu. Ne jamčim, da ga ne bi snašao isti usud, ko u XV. veku kastavskog kapetana tužne pameti, t. j. da ne bi liašao svoju smrt u znamenitoj „lokvi", dici Kastav grada. Osim lokve ima još nešto, čime.se Kastavci s pravom ponose. Svakog če stranea iznenaditi velika bela zgrada, tik pred gradskiin vratima, koja svojoni pobelenom kasarničkoin vanjštinom stvara ogroman kontrast s onim malim sivini kutama, koje nas prenose u davno doba morskih giisara i o kojoj bi se svakoj dao napisati dug roman. Ta je zgrada kastavska preparandija. U savezu sa njom pak čula sam, još kao dete, prvi put ime Vladiniira Nazora.
Vladimir Nazor rodio se g. 1876. u Postiru na otoku Braču, gde mu je otac bio c. kr. carinarski prijamnik. Pošto su u ono vreme školske prilike bile vrlo ne-uredjene, primio je mali Nazor prvu obuku u kuči od majke i to na talijauskom jeziku, jer je ona, i ako Hrvatica rodom (porod. Tommasea), bila odgojena talijanski. Prvo i glavno Nazorovo štivo tvorile-su pesme. Na njima je počivala i ostala obuka, dapače i zabava. Tako se je dakle Nazor več kao dete upoznao s ritmom i stupio u pesnički svet. U ono je doba pala u njegove ruke i knjiga, koja je ostavila ue-izbrisivi trag u svoj njegovoj poeziji: a to je Hoinerova Ilijada, koju je čitao u taliianskom prozaičnom prevodu. Ali još je nešto, što je pesnik iz detinstva poriea
kroz čitavi život i poeziju. Žarka priroda, puna sunca i života, nije mogla a da ne prohudi u prijemljivoj pesnikovoj duši osobito shvaćanje svojih lepota, shvačanje, koje nas donekle seća Heinea, te koje se izražuje u svini Nazorovim delima.
God. 1886. došao je Nazor u I. razred gimnazije u Splitu. No u školi nije baš dobro napredovao. Prvi put od kuće trpeo je zbog tudjeg miliena, u kojem se na-jednoč našao i pod školskom disciplinom, koje do tada poznavao nije. U II. razredu oboleo je, te je morao prekinuti nauke. Premestili su ga u realku. Tu se je sprijaleljio s Milanom Begovičem i več god. 1891. javila su se oba mlada pesnika. Nazor i Begovič, pod pseudonimom Vladimir Primorski i Tugomir Cetinski u podlistku zadarskoga ,,Narodnog lista**, zatim u „Iskri" i u ,,Prosvjeti“. Kao djak dao se Nazor takodjer na prevadjanje naših pesnika, kao Preradovića, Jovanoviča, Arnolda, Iliča, te je te prevode priobčivao u raznim talijanskim listovima, najviše u ,,Pen-siero slavo". U tim je novinama god. 1894. — Nazor je bio tada maturant izašao i prevod Šenoine ;,Propasti Venecije". Još iste godine otišao je Nazor u Orac na sveučilište, da uči prirodne nauke. Nakon dovršenih študija službovao je kao suplenat u Zadru i Splitu, godine pak 1903. imenovan je profesorom drž. gimn. u Pazinu, gde je bio za službom tri godine. Več u Zadru izdao je Nazor „Slavenske legende", a u Splitu „Pjesinu naroda hrvatskoga" i „Knjigu o hrvatskiin kraljevima". U Pazinu postaje njegov rad intenzivuiji. Izdaje mitički ep „Živana", u 9 pevanja te ..Krvavu košulju", uspomene iz doline Rase. Uglablja se u povest kršne Istre, raz-matra njezino sadašnje stanje te piše ,,Velog Jožu", najpopularnije svoje delo, koje onda god. 1908. — baš kad, nakon kratkog boravka na koparskoj preparandiji, dolazi Nazor na preparandiju u Kastav — izdaje „Matica Slovenska". Tim delom otvara pesnik svoj cyklus „Istarskih priča". God. 1908. izlazi još jedan roman iz istarske prošlosti, t. j. „Krvavi dani". U Kastvu god. 1910. ravnateljem imenovani Nazor razvije svu svoju snagu. Knjiga za knjigom silazi sa starog grada u ushičeui svet. Več god. 1910. primarno „Liriku", 1912. „Hrvatske kraljeve", godinu dana kasnije „Nove pjesme", „Mrtvo ostrvo", „Istarske priče". Što dulje, to plodniji je Nazor. God. 1915. izlaze „Intime", „Pjesme ljuvene" i životinjski ep „Medvjed Brundo" u 5. pevanja, a god. 1916. „Stoimena", „Utva zlatokrila", „Naši gradovi", „Snežana", a uz to nalazimo Nazorove j)esnie i članke u svim našim časopisiina, almanasima i listovima. God. 1919. morao je Nazor ostaviti svoje milovano sinje more i pobeči u Zagreb, gde i sada boravi, kao begunac. Ravnatelj kastavske pre-parandije je Talijan.
Nazor je pesnik, koji se je sasvim odelio od svih struja našega kopna, pesnik našega mora i Primorja. Njegova je poezija vedra, puna onog zdravog optimizma i idealnog altruizma. -On je nositelj onih jakih ideja, kojinta su se bavili romantici preporodjene Hrvatske sa poslednjim svojim velikanom Preradovičem, ideja, koje su bile več utonuie u plitkom sentimentalizmu, koga se ni Kranjčevič nije mogao sasvim da otrese. Nazor nam vrača veru u narodne ideale, diže nas, zove nas k borbi, k otporu, k radu. „U radu je spas!" to je osnovna misao skoro svih njegovih
đela. ,,U radu je spas!“ klikču nam njegove pesnie, „lj radu je zdravlje“, pripo-vedaju njegove priče. (Mrtvo ostrve). Je to u prvom redu onaj plodonosni, zdravi rad, rad na našoj zemlji. Naša gruda, to je naša snaga. Iz nje dobivamo sve, što nazivamo svojim, iz nje nam se radjaju heroji, div-ratari, kao što je „Veli Jože“.
,,Veli Jože“ je u prvom redu izlev onog žarkog patriotskog čuvstva, one velike ljubavi do svega, što je bedno i nevoljno. Altruizam rodio je „Velog Jožu“; težnja pomoči dignuti svoga brata, to je tendenca Nazorovog dela. On Dalmatinac zove Istranina: ,,Prebudi se, ustaj, ustaj!“
Velika motovunjska šuma, šuma krasnih, visokih hrastova, koji su stoleča davali drv o za mletačke ratne ladje, okružujc Motovunj u ono doba, kad začinje priča. Tada Jože još spava, t. j. u njegovoj je duši duboka noč, a telo robuje talijanskini gradjanima motovunjskim. Jak je Jože Sčavonac, jak ko bik, visok ko planina, zdepast i žilav orijaš kuštrave glave. Ali on ne zna za svoju snagu. Njegovo golo 7iuo lice odava samo pokornost i stradanje, njegove su blage oči bez izraza. Govore, da mu je 300 godina ali bit če ih i više, ta ,,na njegovoin je dlanu preko trista žulji, i preko Irista trni na njegovih nogah“. No slabo se čega seča: „Znam samo, da je jedan put sve drugačije bilo — drugačije, a i čuda lepše. Spominjam se, da sam još otrok prišal u ovi kraj, i da je moj otac pomagal zidati grad na gori i da smo va njem bivali. Pa je za neko vreme bilo svim dobro, nam, velim, dokler smo bili sanii. O, bilo nas je jedan put mnogo, a sad sam sam.“ Grad je porušen, u šumi živi Jože, a ni ta nije njegova. — I dogodilo se, da je koparski providur Barbabianka prošao onom šumom i susreo Velog Jožu. Prohtelo se tastom tudjincu takovoga sluge. Drage mu ga volje ustupaju lakomošču zaslepljeni motovunjski gradjani, veseli, da se ofresu kmeta, kome moraju svake subote davati pečenog vola i vedro vina, a ne pomisliše, da je to ništa prema onome, što Jože daje njima. Jože odlazi u Mletke. Prikovali ga na veliku drvenu ptičurinu, ladju, koja se savija pod njegovom težinom, a njemu se srce para, misleči, što ostavlja. Ta zar mu ima života daleko od rodne zemlje? Kamo ga vuku i s kakvim pravom? Prvi put oseti sada Jože, kako su ona gospoda nepravedna, oseti, da se imao oaupreti tome, a kao jeka začuje se iz utrobe ladje tužan glas u onom milom jeziku zemlje, koju Jože ostavlja:
„Doneste mi pregršt zemlje, doneste mi struk bosilja,
Pa če veslo da procvita, pa če duša da se smiri.
Donesi mi zelen granu sa čempresa groblje našeg,
More, more sinje!“
Tko to pjeva? Jože oprezno digne bokaportu i pogleda u utrobu. Div začudjeao promatra diva, dva roba, dva brata gledaju si u lice.
„rko si?“
„Joža Istranin. A ti?“
.,I)ija sam iz Dalmacije kršue. Prevarom me sputali, da im robujem, noge mi odsekii, da mi luide zelja za slobodom manja. Ali Jože. sto radiš Ti ovde? Žašto rcbnieš Ti, tako jak, tako zdrav? Čemu su Ti ruke?“
,,Da radim za gospodaie, čija je zemlja.“
..Da radiš, da! Ali ne za gospodare. več za sebe. One su Ti, da se ujima braniš, da od sebe odbiješ nepravdu i nasilje. A ona je zemlja Tvoja; čuješ —• Tvoja! Ti njih hraniš, a ne oni Tebe. 1 Ti si čovjek, kao i oni, zašto da im robuješ kao marva, kad si bolji i jačji od njih? Probudi se, Jože, postani čovjekoni!“
Jože sluša, u grudima ga steže, srce mu lupa. nešto novo se stvara u njemu, nesto nepoznato, nešto raskošno, neslučeno.
„Kunein Ti se, Ilija Oaleote, kunem Ti se, da ču osvetiti sebe, Tebe, naše.“ More tutnii, vetar urliče, čini se da povladjuje Velom Joži, čini se, da i priroda hoče da izrazi svoju radost nad tom mladom snagom, što kipi sada iz te silne pesnie, koja se nateče sa vetrom i olujoni, koja se pobedtiički ori kroz tu strašni! noč:
„U mene su gvozden ruke i tri srca u grudima,
Al polje mi neorano, ledina ini otvrdnula . .
Ukrotit ču, podjarmit vas, oj vi grdne zveri morske Voli tankorogi!“
1______ I DJAČKl VESNIK I	I
„Dijaška počitniška zveza* („Djački Ferijalni Savez“) je letos vsestransko razširila svoj delokrog. Začela je zbirati brezplačna prenočišča po vsej državi in bo skusila preskrbeti vsakemu dijaku brezplačno vožnjo na železnici za enkratno potovanje. Da vzbudi zaiiimanje za tehnični študij, se obrne do vseh tvornic in rudo-kopov naj dovolijo potujočim dijakom obisk obratov. Dunajska sekcija bo razpeča vala pod najugodnejšimi pogoji specijalne in generalne karte dunajskega vojno-geografskega zavoda. Proti Veliki noči dobi vsak jugoslovenski srednješolec nabiralno polo za prenočišča itd. Tovariši, sodelujte! O Veliki noči osnujte doma „lokalne podružnice'% ki organizirajo nabiranje prenočišč in prevzamejo o velikih počitnicah vodstvo in zaščito potujočih dijakov. Dopise je pošiljati na „Ferijalni Savez, sekcija Ljubljana", Hotel Tivoli.
Tehnične visoke šole v Severni Ameriki. Pred tridesetimi leti se je ravnatelj aiuerikanske tvornice zlovoljno namrdnil, če se mu je ponudil v službo visokošolsko izobražen inženir. Prepričan je bil, da tak človek ničesar ne zna. Tedanji atnerikanski iažeuir se je šolal v praksi kakor še danes večinoma v Angliji. -Kot štirinajst- do šestnajstleten deček je stopil v kako podjetje, delal je ves dan, po delu je šel še za tri do štiri ure v večerno šolo.
Danes pa velja v Ameriki popolna visokošolska izobrazba inženirja za neobhodno potreben pogoj vsakega uspešnega dela na polju iehnike.
Tehnične visoke šole v Severni Ameriki so se razvile iz vojaških šol. Leta 1802. v West-Poiut ustanovljena U. S. Military Academy je bila več kot trideset let edina tehnična šola Severne Amerike. Leta 1825. ustanovljeni Rensselaer Polytechnic Institute v Troy je bil prva nevojaška tehnična šola. Po zakonu „Land Grant Bill“ iz leta 1862. je dobila vsaka izmed zveznih držav zemljišča, kojih dohodki naj bi služili za vzdrževanje javnih šol. Uspeh je bil prav amerikanski. V kratkem času je nastalo preko šestdeset visokih šol. Posamezne države so tekmovale medseboj, iz javnih sredstev in iz rok darežljivih milijonarjev in milijarderjev je deževalo zlata v te svrhe. Ker ima vsaka izmed zveznih držav v notranjem popolno svobodo in ker se je delalo brez enotnega načrta, je ustroj posameznih visokih šol jako različen. Vrhovna šolska oblast ;,Bord of Education“v Washingtonu je samo statističen urad.
Odgovor na vprašanje „Koliko tehničnih visokih šol ima Severna Amerika?" ni lahek. Po amerikanskem naziranju je višja inženirska izobrazba ona izobrazba, ki se peča v glavnem s fizikalnimi znanostmi in jih skuša prilagoditi potrebam vedno napredujoče industrije in trgovine, sploh najvažnejšim potrebam življenja. Vsled dalje razmaknjenih granic te vzgoje se prištevajo poleg vseh tehničnih znanosti v ožjem in širšem zmislu tudi še keramika in celo biologija k širokemu pojmu amerikanske „Engineering education". Marsikatero tehnično visoko šolo ali pa vsaj eden ali drugi njen oddelek bi po našem naziranju stavili k Slednjim šolam ali pa celo sploh nimamo podobnega. Povprečno število vseh tehničnih visokih šol Severne Amerike pa je nekaj nad sto.
Upravo vsake visoke šole vodi posebna oblast: The board of trustees. Člani te oblasti se imenujejo ali volijo po najrazličnejših predpisih. Predsednikovo mesto pripade pri državnih zavodih guvernerju ali kakemu drugemu višjemu uradniku. Običajno ima tudi „Alumni Association", organizacija absolventov dotične visoke šole, pravico voliti nekaj članov te upravne oblasti. Vrhovno oblast glede uprave in učnega načrta pa ima od te oblasti imenovani ravnatelj, ki sprejema (na papirju!) ukaze boarda, v resnici jih pa daje boardu sam.
Učne moči so redni profesorji; Associate-profesorji (dobesedno: prirejeni profesorji), Assistant-profesorji (pomožni profesorji), inštruktorji, asistenti in lektorji.
Tehnične visoke šole v Ameriki imajo na vsakem oddelku običajno enega samega rednega profesorja. Ta vodi ves oddelek. Associate-profesorji uče pripravljalne in pomožne predmete. Funkcije asistentov so iste kot pri nas. Lektorji so odlični inženirji iz prakse, ki predavajo o kaki omejeni snovi, izven učnega načrta, pred celokupnim dijaštvoin. O Assistant-profesorjih in inštruktorjih pozneje.
Dijaki se sprejemajo na visoke šole po prestanem sprejemnem izpitu, ali na podlagi odhodnih izpričeval srednjih šol. Katere srednje šole so upravičene izdajati taka izpričevala, določi vsaka visoka šola v svojem okolišu in nadzoruje potom
posebnega komisarja delovanje teli srednjih šol. Pogoji glede predznanja posameznih predmetov se pri posameznih visokih šolah jako razlikujejo. Učna snov ameriških srednjih šol je dosti manjša kot pri nas, glede resničnega znanja pa najbrže nimamo posebnega vzroka, postavljati se Amerikancem v zgled. Boljše tehnične visoke šole zahtevajo naslednje predznanje: Algebro do vštevši enačb druge stopnje, geometrijo do vštevši ravninske trigonometrije, najmanj enoleten predštudij iz nemščine ali francoščine in temeljito znanje angleščine. Tehnične visoke šole s pred-stoječimi pogoji predznanja uvršča ameriška statistika v razred A, ki šteje enaintrideset zavodov. Vseh ostalih zavodov z manjšimi zahtevami predznanja po našem naziranju ne bomo šteli med visoke šole. Sprejemni izpiti so strogi samo na najboljših zavodih, n. pr.: Bostonska visoka šola zavrne vsako leto 20 odstotkov vstopajočih, nadaljnjih 20 odstotkov pa sprejme šele po prestanem ponavljalnem izpitu iz enega ali dveh predmetov.
Akademske svobode v našem zmislu v Ameriki ni. Za vsak predmet je predpisana učna knjiga ali pa izda profesor pričetkom leta skripta. Izbira predmetov tudi ni prosta. Za vsako predavanje se nauči slušatelj določeno mesto iz knjige ali skript, profesorjevo predavanje se omejuje na razlago težavnih in dvomljivih mest. Nato sledi ura, v kateri dijaki z učiteljem diskutirajo o predelani snovi. Te diski;sijc vodijo preje imenovali Associate-profesorji. Temu sledijo ponavljalne ure, ki jih vodijo inštruktorji. Posebna važnost se polaga na vežbe v laboratorjih. Tudi slabši zavodi imajo sijajno opremljene laboratorije, v katerih vsak dijak samostojno preizkuša po gori navedenem načinu pridobljeno znanje. Razdeljeni so dijaki pri vsem pouku, izvzemši rednih predavanj, v skupine, največ po dvanajst, pod vodstvom ene učne moči. Težišče ameriške vzgoje leži v samostojnem delu dijakov. Naloga profesorjev je samo, da pomagajo in obvarujejo svoje varovance napak in zablod.
.,Predpisane učne knjige!“ to se nam zdi strašno srednješolsko. Poglejmo si stvar malo bliže. Dijak, ki posluša predavanje, si ne zapomni vsega, zato mora delati zapiske; pri tem pa se že zmanjša koncentracija duha. Če pa pride že pripravljen k predavanju, lahko nemoteno sledi, brez vsakega pisanja. In čemu bo pisal mladi Anierikanec, ko to vse točneje opravi stroj; kajti vse, kar profesor predava, običajno že stoji kje v kaki knjigi in tudi v najboljšem slučaju če ne, se ta zamuda še vedno lahko popravi. Iz predstoječega sledi po amerikanski logiki: „Slaba učna knjiga je ooljša od dobrega predavanja", čemur pa mi, kljub opravičenemu občudovanju ameriškega duha. najbrže ne bomo pritrdili.
Sedai pa k predpisanim predmetom. Na najboljšem zavodu: Massachusetts institute of lechnology, se predava v prvem semestru: angleščina, francoščina ali nemščina, algehra, ravninska trigonometrija, anorganska kemija z vajami, elementi tehničnega risanja, vojaške znanosti z vajami; v drugem semestru: angleščina, francoščina ali nemščina, analitična geometrija, anorganska kemija z vajami, opisna geometrija, prostoročno risanje, vojaške znanosti z vajami; od tretjega do vštevši
sedmega semestra pridejo na vrsto: višja matematika, mehanika in podrejene tehnične vede. Šele v drugi polovici tretjega leta se deli študij po strokah. Takrat se vrši tudi izpit, po katerem se izločajo nesposobni od nadaljnjega študija.
Po četrtem letu sledi glavni izpit. Ker po navedenem učnem sistemu profesorji natančno poznajo zmožnosti in znanje vsakega dijaka, se na ta izpit ne polaga ravno prevelika važnost. Izprašani absolventi dobijo razne titule in naslove, častitljivo število teh pa ne dopušča, da bi se podrobneje pečali z njimi. Graduirani dijaki lahko nadaljujejo študije še eno ali dve leti, vendar je takih zelo malo. Temu nadaljnjemu študiju se posvečajo samo oni, ki nameravajo poučevati. Vsi, ostali stopijo takoj v prakso. Po enem letu isledi še en izpit, ki ga pa lahko nadomeste s triletno prakso.
Značilno za ameriške razmere je dejstvo, da večina visokošolcev študira bre/ denarne podpore od doma. V počitnicah si zasluži dijak kot šofer, domači učitelj, pomožni pridigal itd. toliko, da lahko izhaja skoraj vse šolsko leto. Za poravnavo tekočih izdatkov pa snaži zjutraj v bližnjem hotelu čevlje, ali pa prodaja zvečer tno uro časopise.
Pičli ostali čas je posvečen športu. Posebno gojijo nogomet, sabljanje (pa ne po zloglasnem nemškem vzorcu!) in veslanje.
Stanujejo v skupnih dijaških domovih, vsak ima svojo spalnico in po eden ali dva skupaj sobo za učenje.
Da amerikanska tehnična vzgoja dosega svoje cilje, nam kažejo uspehi. Zedinjene države producirajo več vrst nedosegljivih strojev, imajo izborno razvito poljedelstvo, rudarstvo itd. Spomnimo se še hiš s petdesetimi nadstropji! Skratka, bogastvo te orjaške države nam je svedok, da tamošnji tehniki pravilno izrabljajo darove, ki iih jim je stavila narava v bogati meri na razpolago.
Božidar Sbrizaj.
Narodno šolstvo v zasedenem ozemlju. 18. januarja 1.1. se je vršil v Narodnem dimu v Trstu izredni občni zbor političnega društva „Edinost'1 in je razpravljal o vprašanju, ki ne zanima samo naš narod v zasedenem ozemlju, ampak tudi nas, namreč o šolstvu okupiranih krajev. Udeležba je bila velika; zastopana je bila Goriška, v izredno velikem številu Istra, najštevilnejše tržaška okolica in mesto samo. Tudi Notran jska je poslala — prvič — svoje zastopnike, ki so poročali o životarenju šol in se pritoževali, da se je mladina od prevrata sem začela potepati po deželi; izrekli so bojazen, da bo mladina povsem posirovela, ako ne bo kmalu odpomoči. Predsednik dr. Wilfan je otvoril občni zbor in predlagal najprej nekaj izprememb društvenih pravil, ki so bile soglasno sprejete. Nato so se vrstila poročila raznih zastopnikov in govornikov. Dr. Mikuletič je razpravljal o šolskih razmerah v Trstu in Istri, podal statistiko šol in učencev pred prevratom iu obljube italijanske vlade glede zopetne otvoritve slovenskih šol. Iz tega poročila razvidimo, da je bilo pred prevratom v Trstu in okolici K) slovenskih učnih zavodov. Od teh je danes odprtih t2,
*
in sicer ljudske šole po okolici in petrazredua zasebna ljudska šola pri Sv. Jakobu. Srednjo šolo je vlada krafkomalo odbila. Za obisk gimnazije, oziroma realne gimnazij« se je prijavilo to šolsko leto 162 dijakov, med temi 140 iz Trsta. Za prva razrede, ki so navadno najbolj obiskani, se je javilo le malo dijakov, ker so bili starši v dvomu, ali se odpre slovenska srednja šola in so poskrbeli za izšolan je svojih otrok na drug način. Namesto srednje šole so dobili tri gimnazijske razrede v Idriji, od katerih poslujeta samo dva, prvi in tretji. Ni se upoštevalo, da je vzdrževanje otrok v Idriji predrago, posebno za Tržačane. Ni se upoštevalo dejstvo, da so bile dc okupacije popolne srednje šole z vsemi razredi. Dalo se jim je le tri gimnazijske razrede. Uspeh te naredbe je vsem znan; dijaki iz višjih razredov niso mogli nadaljevati svojih študij in so se zatekli zato pod okrilje Jugoslavije, druge domovine. Mnogo jih je moralo opustiti študije, ker starši niso bili dovolj premožni, da bi vzdržavali svoje otroke izven družine. Idrijska gimnazija šteje sedaj 30 obiskovalcev, in sicer ima I. razred 27 dijakov, III. razred 3, a II. je zaprt, ker se je dotični dijak (bil je namreč samo eden) naveličal dolgočasnega samevanja. Za učiteljišče se je priglasilo iz Trsta 40 dijakov za vse stili letnike. Za trgovsko šolo se je prijavilo v začetku 86 dijakov; od teh jih je bilo 73 iz Trsta. To število zadošča popolnoma za dva tečaja, a kljub štirimesečnemu čakanju se še sedaj ni ugodilo prošnji. To malomarnost bodo morali plačevati tržaški trgovci, ki bodo rabili uradnike, vešče slovan skih jezikov za trgovanje z Jugoslavijo. Za ljudsko šolo je bilo priglašenih 1700 otrok. Opirajoč se na to število so vložili prošnjo za otvoritev osemrazredne ljudske šole pri Sv. Jakobu z vsporednimi razredi na Aquedottu. Po dolgem moledovanju so dovolili Italijani, da smejo Slovenci na lastne stroške vzdrževati petrazredno ljudsko šolo pri Sv. Jakobu. To šolo obiskuje danes 1325 otrok; preko 400 pa se jih še potepa po tržaških ulicah, ker zanje ni prostora. Šola je prenapolnjena; imajo razrede, ki štejejo po 112 otrok. Ni treba, da je človek pedagog ali zdravnik, da uvidi, da te žalostne razmere ne odgovarjajo upravičenim zahtevam higijene m izobrazbe.
Še obupnejše so razmere v Istri. Občinska nižja realna gimnazija v Opatiji, privatno učiteljišče in hrvatska gimnazija v Pazinu so zaprte. 165.000 Hrvatom v Istri se odreka pravico do ene gimnazije. Mar je gimnazija v Idriji ustanovljena tudi zanje? Edina srednja šola, ki jo imajo danes Hrvati v Istri, je moško učiteljišče v Kastvu. Pred okupacijo je bilo v Istri 250 hrvatskih, oziroma slovenskih ljudskih šol, in sicer 28 zasebnih in 222 javnih. Od teh je odprtih 123 in se v njih poučuje hrvatsko, oziroma slovensko, 4 so utrakvistične; vse ostale, to je polovica, so poitalijančene ali zaprte. Med poslednjimi so vse Sole .,Družbe sv. Cirila i Metoda za Istru“. Na seznamu generalnega civilnega komisarijata je na večih krajih naveden vzrok z opombo: učitelj manjka, ali: učencev, ni. Da so te informacije potvorjene. yatn dokazuje govornik v več primerih. To so jasni dokazi, s kako površnostjo se skrbi za naše šolstvo.
Zastopnik Goriške dr. Podgornik dopolnjuje predgovornikova poročila s podatki
o	goriškem šolstvu. Goriška je bila pred vojno dobro preskrbljena s šolami. V Gorid
sami je bilo 14 učilih zavodov, med temi slovenska državna gimnazija, moško in žensko učiteljišče itd. Gimnazija in učiteljišči sta poslovali kot zaposlovalni tečaji deloma v Trstu, deloma v Ljubljani. Razvoj šolskih zavodov v Gorici kažejo najbolje naslednje številke iz šolskega leta 1914./1915. Na slovenski državni gimnaziji ie bilo 478 dijakov, na moškem učiteljišču 188 gojencev, na ženskem 152 slušateljic. Da je imela višja realka in nemška gimnazija mnogo Slovencev, je znano. Leta 1914./1915. je bilo na vseh slovenskih šolah 2940 učencev in učenk. Kakšno je stanje našega šolstva po okupaciji? O goriškem mestu je poročilo zelo kratko: od vseh šol. ki so jih imeli Slovenci v Gorici pred vojno, ni danes odprta niti ena šola, niti en razred. V goriškem okraju samem v 25 občinah ni nikakega pouka. Mnogo šol pa je vsled vojne poškodovanih ali celo porušenih. Tudi Goričani so vlagali zaporedoma prošnje, ali odgovor je bil vedno isti: „nella piii benevole considerazione*/ Kljub vsemu urgiranju se je reševanje prošnje zavleklo. Temu poročilu so sledila izvajanja raznih govornikov, kakor iz Pulja, Poreča, Pazina, Buzeta in Notranjske. Vsa ta izvajanja so bila več ali manj pst ra. V presoji sedanjega položaja so bili vsi enakih misli. Da se temu odpomore, je predložil odbor resolucijo, ki naj bi se podala generalnemu civilnemu komisarijatu. V tej resoluciji odločno protestirajo proti samovoljnemu zapiranju šol in protizakoniti izmenjavi v italijanske. Nadalje zahteva takojšno otvoritev vseh šol, ki so jih imeli pred okupacijo in zopetno vpostavljenje zakonite šolske uprave. Resolucija je bila z velikim odobravanjem soglasno sprejeta.
„Edinost'*', ki je referirala o tem občnem zboru, je bila močno pobeljena. Resnica pač v oči bode.	S.	Lutman.
Praga. Husova šola. Naš omladiuski pokret, ki ga je obudil k življenju celjski shod, je v sedanjih točkah svojega programa precej sličen češkemu. Razlika, ki se tu vsiljuje, je le ta, da se češka javnost mnogo bolj zaveda tega dela kot naša, zato ga je ona prevzela in ne omladina. Omladiuski pokreti na Češkem se koncentrirajo predvsem okoli skavtstva in športa, drugih važnih točk našega programa, saino-vzgoje in samoizobrazbe pa ne puščajo omladini, temveč, to nalogo je prevzela močnejša generacija. Res je, da je potrebno računati z razmerami, toda vseeno je žalostno, če človek primerja delovanje Čehov z delovanjem nas in vidi, da je pri nas omladina tista, ki se mora orijentirati sama, dočim jo na Češkem vodi starejša generacija in jo podpira, toda ne v svoje strankarske namene.
Od našega programa ima češka omladina le par točk, oziroma sekcij: športno, literarno, počitniško zvezo in svojo stanovsko organizacijo. Seveda so na dosti krajih še organizacije s programi iz predvojnih časov, toda te organizacije izgubljajo tal, dasiravno še delajo precej hrupa.
Duševni in bistveni del naše organizacije pa opažamo pri Čehih v močnejši generaciji, ki se tega dela zaveda tako kot bi se ga moralo zavedati naše dijaštvo. In če se bo to zgodilo, potem je naša omladina naredila za svoj narod gotovo več kot češka. Edino, kar poraja dvome, je dejstvo, da naša sedanja omladina nima tiste
vztrajnosti, tistega potrpljenja in volje, kot jih zahteva izpeljava tega programa. Toda začrtali ste si pot, in če boste prehodili vse klance in strmine in dospeli do cilja, ste lahko uverjeni, da vam bo hvaležen ves naš narod.
Način izpeljave tega programa pa je jjri Cehih dosti lažji, ker je izšel ta program iz javnosti za javnost. V Pragi se je ustanovila ljudska univerza — Husova šola, kamor ima pristop vsakdo, od delavca in kmeta do dijaka in ministra. Vstopnina, ki je tako malenkostna, da sploh ne pride v poštev, daje vsakemu možnost, izobraževati se v vseh strokah, tu so tečaji angleškega, francoskega, nemškega, srbo-hrvatskega jezika, tam so znanstvena predavanja o politiki, o trgovini, zemljepisu, zgodovini, naravoslovju, tam zopet stenografski tečaji itd., na koncu programa pa so glasbene prireditve, filharmonični koncerti. Vsa ta predavanja in prireditve se začno šele zvečer, tako da je na vsak način možnost, da pridejo vsi stanovi do svoje potrebne izobrazbe. Predavatelji na tej šoli so skoro sami profesorji, bodisi teh ali onih šol.
Kdaj se bodo pri nas začele take ljudske univerze, ki so za nas še nujnejše kot za Cehe, je vprašanje tistih, ki bodo pripravljeni iz lastnega nagiba položiti to žrtev iz naroda narodu na oltar.
Ce se nihče ne bo predramil, se pa predramite vi in pokažite narodu s svojim resnim delom in z resno voljo v počitnicah vašo ljudsko univerzo — vašo Husovo šolo!
lanlto Omahen.
1 I VESNIK ORGANIZACIJE \ I
Jedno polje rada za članove naše organizacije. Naša je organizacija kultumo-prosvetna u jugoslavenskom nacionalnom duhu. To ne znači, da mi samo sebe od-gajamo u tom duhu, več mi moramo, da taj duh širimo i dalje, i u druge slojeve našega naroda. Ali kod nas ima velika nevolja, koju treba najpre odstraniti. To je analfabetizani. Analfabetizam je, kako je poznato, strašno raširen po celoj Jugoslaviji. osim nekojih krajeva, gde je bilo više tudjinskoga elementa. Analfabetizam moramo pobijati, a to je djaciina vrlo lako, jer oni če svagde imati toliko vremena, da jedan sat na dan provedu s analfabetima. U svakom mestu, gde ima srednjo-školaca, treba da bude i analfabetskih tečajeva. Ali sve je to još malo, jer u grado-viina i nema toliko analfabeta (večinotn su to sluge i sluškinje, što su došle sa sela), nego treba, da se taj pokret raširi i po selima. Ima različnih metoda za pobijanje analfabetizma po selima, ali tiajzgodnija je metoda fra Buntiča u Hercegovini. Dakle »aše bi organizacije trebale. oštro poraditi na ovom polju, osobito one po jugo-zapadnom delu Hrvatske, pa u Bosni i Srbiji.
Iza toga sledi osnivanje srednjoškolskih ekstenza. Zar da samo oni steknu na-ob/azbu, pohadjaju školu? A što oni, kojima nije moguče, da idu u školu? I njima treba naobrazbe, jer u utakmici naroda pobedit če kulturniji, a u kulturnom narxUi
treba da svi stoje na nekom stupnju kulture. U tim ekstenzama predavat če srednjo-školski (eventuelno univerzitetski) profesori. a mogu predavati i djaci. Djacima je največa briga, da na tim predavanjima bude uvek dosta slušača: radnika, obrtnika, trg-, pomočnika i. t. d.
Zatini treba da se priredjuju javna pučko-prosvetna predavanja dakako sve u jugoslavenskom nacionalnom duhu. Na tim predavanjima najlepše se može širiti misao iedinstva i sloge. Po selima neka se priredjuju popularna predavanja s koncer-!ima. To če privuči seljake, i tako im se može mnogo reči, mnogo koristiti.
lzglecia mogiiče, da to ne odgovara našem programu: ,,... putem samoobrazbe / medjusobnogu odgoja na temelju slobodnoga mišljenja priučiti se saniostalnoni radu i nastupu u društvenom životu'1. Ah tomu nije tako. Djak, koji je radio na tim poijima, postao je mnogo iskusniji, postao je samostalniji, i posle, kad stupi u život, on če znati ceniti rad za narod na svitu poijima, jer je spoznao, od kolike je to koristi svima i njemu samoniu.
Dakle osim naših unutamjih organizacijskih sastar.aka i predavanja, potrebno je, da djaci rade i izvan svoje organizacije, ali u svom radu uvek dobro organizirani.
Drago Milanovii, Varaždin.
Poročilo 1. shoda delegatov jugoslovenskega srednješolskega svobodomiselnega dijaštva v Celju.
(Nadaljevanje.)
Isto se je tako sadašnja reakcionarna vladavina ispoljila prigodom raspusta naših organizacija „djačkih viječa“ i službene obustave našega glasila „Iskre1’. Jednako nam se ponovno ne dopušta, da izdajemo svoje djačke listove (osobito u Osijeku). Odlučno protestiramo protiv gušenja djačke slobode, jer nas ovakovim postupkoni sama vlada sili na podzemni rad.
Protestira protiv progoua radničke klase i njenih organizacija, te zahtijeva jednaka prava za njih kao i za ostale gradjane, imeno: pravo sastajanja, orgamzo-vanja, pisanja i govora.
Osudjuje reakcionarnu i kontrarevolucijonaruu ulogu naše vlade, koja je postala oružje u rukama stranih imperijalista i kapitalista, te protestira, da ittgo-sioveuski sinovi budu gušitelji ma čije revolucije.
Srednješkolsko djaštvo Jugoslavije podiže svoj glas protiv okupacije jugo-slovenskih pokrajina i živ el ja po talijanskoj soldateski prema šovinističkim i imperija-lističkini težnjama talijanske vlade Sa odvratnošču prati rad „mirovne1' konferencije u ' Parizu, koja nije drugo dali skup imperijalista, koji nastoje, da im politički oslobodjeue državice postanu kolonije, koje če da medjusobno podijele.
U njegovim očima diskreditovan je „apostol inira“ Wilson i „Savez naroda*1. Zato s nepovjerenjem proiuatra ovu zakulisnu i sraninu igru sa sudbinom malih naroda. O kakvom pravednom rješenjn jadranskog pitanja sa te strane ne može
da bude ni govora. Tek svijetska socialna revolucija ie idealno rijeiiti nacionalna pitanja uništenjem klasne podi jele društva, jer se interesi proletarijata ne kose kao one medjunarodne buržoazije i jediuo onda s« može očekivati pravedno rješenje jadranskog pitanja.
Srednjoškolsko đaštvo Jugoslavije ne će ni sada ostali pasivno. Svoju energiju, borbu Starog i Novog svijeta, Prošlosti i Budučnosti, buržoazije i proletarijata. I proletarijat se danas diže poput roba Spartacusa u mitologiji, da rastrgne lance ropstva i mraka, patnje i neznanja, koje čovječanstvo tišti. Stoga pozdravljamo veliku svjetsku Socialnu Revoluciju, koja če čitavom čovječanstvu uz zadobivenu političku slobodu donijeti i ekonomski! jednakost.
Odstranivši tako Socialna Revolucija hiljadugodišnji kal i blato u današnjem kapitalističkom družtvu, stvara nam se nakon toga nova osnovnica, na kojoj če da se preporodi društvo ljudsko, u kojem če svaka pojedina individua imati prilike, da se uzdigne na^iajvišu intelektualnu visinu.
Pozdravlja slavensku majčicu, boljševičku Rusiju, koja je za dvije godine, usprkos najezde kapitalista cijeloga svijeta, učinila više na kulturnom i prosvjetnom polju, nego li i jedna država na svijetu. S udivljenjem ustremljujemo svoj pogled na Sunce na Iztoku, koje svojim žarkim zrakoma prodire krvavu i tamnu maglu bolesnog Zapada.
Jugoslaviji, kao ekonomski zaostaloj zemlji, doči če socialno oslobodjenje kašnje kao i nacionalno — uslijed medjunarodnog položaja.
Srednješkolsko djaštvo Jugoslavije ne če ni sada ostati pasivno. Svoju energiju, svu svoju snagu i sve svoje znanje staviti če u službu širokih narodnih slojeva, da ih tako pripravlja za ono drugo pravo, jedino, potpuno i istinsko — socialno oslobodjenje. Ono če prihvatiti žuljevitu ruku radnika i seljaka i zajedno če se s njima predati radu na razvoju zemlje, u kojoj mora vladati potpuna politička sloboda.
II.
Sieunjeskolsko djaštvo Jugoslavije, kao buduči intelektualni proletarijat, osječa svjesno jaram današnjega kapitalističkoga poretka svijeta i najamne eksploatacije ladne snage. Zato ono i ne polazi nikakovim reformatorskim tragom, ono je skroz na skroz revolucijonarno. Takovo stanovište zastupamo i obzirom na reiormu škole. No uzuienio li ti obzir onu okolinu, u kojoj se danas nalazinto, vidimo, da naša srednja školrf ne odgovara ni savremenim zahtjevima ntodernoga uzgajanja. Zato treba da iz srednje škole nestane onog srednjevjekovnog školastičko-klerikalno-uirokratskog duha, koji u njoj vlada. Srednja škola, ako hoče da svorn narodu dadne dobrih intelektualnih radnika, mora da se prilagodi novom dobu. Treba da se iz nje izbaci sav onaj nepotrebni i štetni balast, koji pri ječi njenom zdravoin daljujem ra^vitku. Tražimo modemu Srednju školu, po primjeru drugih naprednih država, u čije kolo če i Jugoslavija da stupi, te s toga zahtjevamo:
1.) Jedinstvenu srednju školu za oba spola;
2.) odstranjenje svakog utjecaja erkve na školu. Bezodvlačno ukiuuće vjerske obuke;
3.) ukidanje klasičnih jezika kao obligatnili predmeta;
4.) ukidanje ocjena:
5.) ukinuće mature;
6.) bet platno školovanje, kako bi se omogućilo svokome da se izobrazi;
7.) novi praktični metod obučavanja;
8.) uvedenje modernih socialnih znanosti, umjetnosti i fizičkoga rada;
O.) zaveden je djačke samouprave;
10.) osnutak pedagoških vijeta, u kojima če biti zastupani predstavnici nastav-nika, djaka viših razreda, roditelja i vlade.
Srednjoškolska omladina Jugoslavije izlazi s ovim svojim zahtjevima u javnost, te če za iste najodlučnije boriti. S toga poziva sa ovog mjesta čitavu srednjoškolsku omladiiui Jugoslavije, da se dadne zajedničkim silama na rad za ostvarenje ovog \elikog pitanja po srednjoškolsku omladinu: njen visoki kulturni razvitak u slo-hodnoj školi.
IH.
Jednaku pozivamu svu djačku omladinu Jugoslavijer da odmah predje na stva-ranje organizacija u duhu ovili resolucija. Naš je zadatak, da u tim organizacijama djelujemo na niedjusobnom upoznavanju i solidarisanju, da u njima izgradjujemo sami sebe i da se tako osjetivši u sebi Novi Smisao, predamo na ozbiljan rad oko kulturnog pridizanja širokih -narodnih masa.
No kako nas u našem radu ne veže nikako jedan uski okvir, obračamo stoga s ovoga mjesta poziv srednjoškolskoj omladini sviju zemalja, da se solidarizuje s našom borboni:
Dole tiranija!
Da živi Sloboda!
T. Tomašič izjavi v imenu onih, ki so zapustili dvorano: „Sušačani i neki Beo-gradani izašli su iz dvorane u ime protesta, radi napadanja na našu vladu, od koje jedine za sad možemo sve da očekujemo i smatraju, da u dvorani u kojoj se govori protiv te vlade nemaju mesta“.
T. Nikolič iz Kragujevca pozdravlja zbor v imenu 4000 jugoslovenskih omla-dincev. Želi, da sprejme zbor take resolucije, da jih bo mogla sprejeti vsa naša omladina brez razlike šole. Poudarja, kako je danes potrebno resno delo in da se je v Srbiji vedno mnogo govorilo, a jako malo delalo. (T. Dirnbach vpada ponovno v besedo.) Nadalje poudarja naše skupne naloge ter razpravlja o demokratizmu, socializmu in nacionalizmu. Spas naroda vidi v intenzivnem delu omladine.
T. Uglješič iz Vukovara odgovarja še vedno t. Hečimoviču na njegova izvajanja. Poudarja, da je naša prva naloga, pospešiti ujedinjenje vseh treh plemen našega
naroda. Dr. Lah je rekel, da pričakuje zajedničko delo, in to delo pričakuje tudi naš dvanajstmilijonski narod. Opozarja na zahteve pravega demokratizma ter predlaga, naj se v resolucije sprejme točka o delu dijaštva med narodom in o analfa-betskih tečajih.
Zbor sklene na predlog f. Lovšina, da se dovoli t. Dimbachu, ki je svojo glavno debato že prepustil t. Hečimoviču, vendar še enkrat glavno debato.
T. Dirnbach razlaga komunistično svetovno naziranje in njegove konsekvence. „Monizani pobeduje, a dualizam je na umoru. (!) Treba ljudi, koji če shvatiti kuglu zemaljsku bez posebnih pretinača. Rat je svršio. Dvadeset miljuna žrtava mu je prineseno. Išli su Slovenci protiv Srba i obratno. Vojniči pitali su zašto padaju. Nije isključeno, da ne če doči opet do ratnog klanja. — Došli smo ovamo, da čujemo slobodoumne govore: toga nismo našli. Znamo, da odlazimo pobedjeni, a znamo
i	to, da če doči vreme, kad če se slušati i iednog crvenog djaka.“
T. Lovšin razpravlja nato o nazorih komunistov; tukaj slede samo nekatere važnejše točke njegovih izvajanj.
Intelektualec in proletarijat.
„O intelektualcu, tovariši, danes nimamo govoriti. Govorimo pa o intelektualnem naraščaju. To je razlika enega življenja. Naraščaj, mlado srce in mlad razum naj študira, ker manjka, tovariši, še ogromno. Ce danes zavzema nekatera mladina že a priori svoje stališče napram proletarijatu, napram politiki proletarijata, mislim napram stranki; to gotovo	ni dosegla iz	lastnega	razmišljevauja,	ampak pod
vtisom starih, zrelih ljudi. Oni niso tega naštudirali, niso razmislili in se sami odločili, ampak so sugerirani. Srednješolec more priti samo potom sugeriranja do politične stranke, potom želodca dostikrat, a s premišljevanjem in študijem nikdar.
Zato nam ni cilj, udejstvovati se v borbi proletarijata, nego študirati to borlo, da se enkrat lahko	odločimo sami	po svoji	najboljši vesti	za eno ali
drugo smer."
Vprašanje nacionalizma in i n t e r n a c i o n a 1 i z in a.
„Priznavamo v boju proti onemu kapitalizmu, ki izmozgava narod in vleče trdo prislužen denar delavcu iz žepa in ki je v istiui, pa ne vedno, internacionalen, proti delavstvu in konsumentom v obliki nekaterih ogromnih kartelov in trustov, potrebo internacionalne delavske organizacije. Z dosedanjo stanovsko socialno demokracijo, katere internacionalizeni se je	že tolikokrat in	tolikokrat razbil, ki pa zopet in zopet
stremi za tem, da se ujedini,	sočustvujemo.	Cast boju	vsake klase, ki	ni v svojem
obsegu plačana. Omladina je tako iskrena, da navzlic svojemu nacionalizmu ne more biti brez srca za borbe proletarijata. Tovariši, ali ne samo borbe proletarijata in kapitala, temveč tudi borbe nacije proti naciji so v načinu življenja narodov. Tega obstoječega dejstva ne smemo z ideologijami zastreti, sicer nam bo realno življenje prineslo še marsikatero razočaranje. Nemški proletarijat (naj omeni™
samo milijon nemških socialističnih glasov pred vojno) in nemški kapitalizem sta Šla kot nemška nacija v boj, da si osvojita svet. V ententinih združenih državah zasledujemo isti pojav.
Kakor smo na strani borečih se in trpečih delavskih razredov, tako in še bolj smo nacionalisti. Nacionalisti v boju, ko nas napade nemški kapital in proletarijat, ali italijanski kapital in proletarijat. Mogoči ugovor, da se proletarijat ne bo boril proti proletarijatu, je smešen. Ali se je boril milijon socialističnih glasov Nemčije, matice — zemlje socializma, ali ne?
Da varujemo svojo nacijo — in to nam je pojem, ki izčrpa našo širšo osebnost, našo globljo socialr o individualnost, torej zopet sebe, svojo samoodločbo — smo pripravljeni dati življenje. Tovariši, mi smo to že dokazali leta 1914.!
Ta zgoraj omenjena samoodločba narodov je vzporeden pojem internacionale. To ie pravica širših individuov — držav, da živijo. Naše jugoslovanstvo zato ne gre danes kot leta 1010. do 1914. v rušenje države, ne, da stvarjamo nove države, marveč da zgradimo svojo državo in da ustvarimo nove ljudi.
Kako želimo in hočemo doseči idealnega človeka, onega novega Jugoslovana, ste čuli.“
S tem se zaključi vrsta glavnih debat.
Po cdmoru se otvori vrsta replik. Prvo repliko ima t. Hečimovič, ki poudarja, da so tovariši s Sušaka s svojo absenco pokazali, da jim je več do vlade kot do dijaške svobode.
T. Nikolič mu odgovarja.
1.	Ftiftin ima vtis, da je prišel na strankarsko konferenco, a ue na kulturni dogovor. Bavi se s svobodo misli in naglaša, da se svoboda enega križa s svobodo drugega. Nadalje govori o komunistih, o socialistih in o narodnih socialistih. Iz tega pride do zaključka, da ni dolžnost kulturne organizacije, baviti se s politiko, pač pa s kulturnimi problemi. Predvsem je treba narod izobraziti, da ne postane žrtev demagogije. Ako udejstvimo komunizem, izgubimo vse, a ne dobimo ničesar. Ne pustimo si od nikogar zapaliti streho nad glavo, predno nam ne da hiše, ki v njej lahko živimo.
T. Ilijič odgovarja v imenu tovarišev s Sušaka t. Hečimoviču: ,,Mi vidimo mnogo-šta u našoj vladi što bi moglo biti bolje nego što je sada. Ali neka si drug Hečimović *apamti, da mi dolazimo iz okupiranih krajeva i u ime omladine u okupiranim delo-vima Jugoslavije. Naša se sudbina sad rešava. Naša če mirovna delegacija, da nas spasi ili da nas surva u ponor. Naša mirovna delegacija zastupa našu vladu, a po n joj i nas celokupni narod. Mi prema torne za sad nesmemo raditi protiv naše vlade.
Dalje neka znade drug Hečimovič, da smo se mi pre nego smo došli ovamo, nismo imali nikakih razgovora i dogovora s raznim Radoševičima; došli smo na svoju i svojih drugova vlastitu iniciativu!“
T. Ferenčak govori o dijaških društvih na Hrvatskem in navaja vzroke, zakaj so razpuščena Čopiča je vlada dala zapreti, ko se je vrnil iz Rusije. Akademska
/
omladina je zahtevala, da se ga izpusti, a vlada je odgovorila, da je s pomočjo denarja, ki ga je bil prinesel iz Rusije, propagiral boljševizem. — Govoreč t> tovariših-komunistih, se čudi, da nam predlagajo reformo, ki jo imenujejo celo minimalni program. Oni so odstranjli z oficijelnih znakov slovenski trak in si nadeli rdečega. Država se veseli našega shoda, in zato oni rečejo, da smo zadovoljni z režimom.
T.Hc.rcigon.ja iz Zagreba opozarja, da se nismo prišli prepirati, pač pa da smo prišli delati.
T. Heiimović polemizira s t. Ferenčakom. Ko vidi, da so med komunisti in med ostalimi dijaki tako velika nasprotstva, hoče oditi, zahteva pa, da se tiskajo v-ti govori resolucije. (!)
Ker je navzočni vladni zastopnik g. dr. Fon zahteval, da se debata prekine, zaključi t. predsednik sejo ob 12. uri 45 min.
* * *
Ob 15. uri 20 min. otvori t. predsednik zborovali je.
T.lovšin: „Ker smo dopoldne predelali obširno svoj program, nam preostane še, da obdelamo organizacijski red.“ Nato čita svoj referat:
O namenu, imenu in ustroju organizacije.
V	organizaciji združena energija proizvaja sorazmerno večje delo, kakor svota vseh energij pojedincev. Dijaštvo mora vpoštevati ta ekonomični pravec, če hoče zmagati ono ogromno delo, ki ga čaka v borbi za kruli, in če hoče z medsebojno podporo pospešiti izobraževanje samega sebe.
Delo dijaštva med narodom ima manj uspeha, kakor pa stane truda. Dijak je navadno za življenje dosti manj zrel kot kmet, delavec, meščan. Dijak naj pripada zato najprej samemu sebi, naj zbira najprej v sebi zaklade vede in umetnosti, da bo enkrat, ko ne bo več dijak, pripadal tudi drugim.
Če stremi naše udruženje samo za temi cilji, njegov program v širšem pomenu besede se izčrpa šele v narodu in človečanstvu.
Vzgoja svobodnega, ue na dogme religij in ne na stranke vezanega dijaštva je že rodila sadove našemu ujedinjenemu narodu. Naj spominjam najprej jugoslovanske dijaške organizacije .Preporoda11 iz let 1912. do 1914. Takratno dijaštvo je podalo jasen dokaz duševne neodvisnosti, ko ni šlo po nasvete niti k pastirjem religije, niti k pastirjem politike, ampak se je z vso svojo notranjostjo oklenilo ideala jugoslovanske države. Ko je najbolj razmahnilo svoja krila, prišla je štiriletna vojna. Berlinski „Beiehl" je uropal dijaštvu one žlahtne vezi med dušo in telesom, onega sredstva, ki se ga naša notranjost poslužuje, da ustvarja. Imenujemo ga — volja. Tavalo je okrog, kakor tavajo živali. Grizlo se je v ustnice od sramu, ker je moralo klati brate, da zakolje svojo srečo in svobodo. Štiri leta. Ali Berlin
je propadal, propadal od gladu in preveč prelite krvi, pri tein pa smo mi Jugoslovani lezli vedno bolj iz njegovih pesti in enega lepega dne, da sami nismo dobro vedeli, smo bili svobodni.
Kdo je čutil bolj to svobodo kot dijak? — V kratkem je bil zopet na delu. Iskal je novih smeri, ker je bil najbližji cilj „Preporoda'* — jugoslovanska država — že dosežen. Kam, v katero smer? Ne čudimo se, da si je po tolikem trpljenju in zatajevanju telesne dobrobiti v ,,Preporod“ovih in vsled splošnega pomanjkanja v vojnih časih postavil zdravje svojega slabega telesa kot prvo točko na svoj program in organiziral staležko organizacijo. Toda samo ta mu je bila kmalu premalo, vrtinec novih časov in misli ga je potegnil za seboj, vnovič se združuje in išče v tein udruženju globljega razumevanja nacionalnega življenja.
Ono globlje razumevanje nacionalnega življenja mu definira pojem današnjega jugoslovanstva. Jugoslovanstvo iz predvojnih let mu pomeni en kamen k stavbi države, pomeni borbo, trpljenje in umiranje. Dandanašnje jugoslovanstvo pa zahteva ne več novih držav, ampak novih državljanov in ljudi.
Kakor je tovarišem znano iz dopoldanskih referatov in debat, je naša organizacija samo kulturna. 5tojiino na stališču, da je nemoralno od posameznih strank, da dijaku odvzamejo svobodno izbero poznejšega političnega prepričanja s tem, da ga vnaprej navežejo materijalno nase. Stranke naj pridobe s svojim delom za narod in s svojini programom ljudi na svojo stran, ne pa s koritom. Pri zasedanju mesi naj odločuje poleg službene pragmatike, sposobnost in inicijativa kompetenta, ne pa njegovo politično mišljenje.
Iz svobodnih vrst dijaštva so izšli pred nami mnogi kulturni delavci na polju vede in umetnosti, politiki in ekonomi demokratskih in socialističnih smeri, iz enakih vrst se je rekrutral revolucijonarn; ,,Preporod“, iz skoro iste snovi „Preporoda1' se kleše dandanašnje udruženje intelektualnega naraščaja našega naroda.
Da doseže ta naraščaj enkrat dobrega državljana in pravega človeka, treba inu je samoizobrazbe, samostojnosti in nastopa v družabnem življenju. Treba mu je medsebojne vzgoje.
Končno mora imeti na demokratični podlagi zgrajeno kulturno organizacijo.
Da se ta podlaga kolikor mogoče vpošteva, je v sedmem poglavju pravil „Saveza jugoslavenskih srednješkolskih organizacija" ustroj zveze sledeči:
Mestna organizacija, združenje dijaštva enega ali več zavodov po skupnem programu, je stanica zveze. Tej prvi tvorbi je dana vsa mogoča svoboda dela, posebno pravice sprejema in izključitve zvezinih članov. Generalni skupščini je dana popolna pravica končnoveljavnih, za vse mestne organizacije obveznih sklepov, tej je dana ista pravica z izjemo onih sklepov, ki bi ali razveljavili kateri sklep generalne skupščine, ali pa hoteli raztegniti veljavnost kakega svojega sklepa na druge mestne organizacije.
Sklepi župnih uprav in centralnega odbora so vezani na generalno skupščino. Župne uprave z župnim referatom in centralni odbor so mišljena v prvi vrsti kot
sredstva, potom katerih se zbirajo želje in pritožbe mestnih organizacij in se predado ministrstvu za uk in bogočastje, oziroma njemu podrejenim poverjeništvom.
'Župne uprave z redno poročevalno službo naj bi se ustanovile po potrebi in krajevnih razmerah, n. pr. v Ljubljani, Zagrebu, Splitu, Sarajevu, Beogradu, Oseku, Novem Sadu, Skoplju, Cetinju itd. Tu shematizucija ni mogoča; potrebe, krajevne razmere in najboljše železniške ter paroplovne zveze odločujejo.
V	mestih, kjer se nahajajo župite uprave, naj se izvoli po en referent, ki je edini stalni član načelstva in v stalni zvezi z njemu prideljenimi mestnimi organizacijami na eni strani, s centralnim odborom na drugi strani.
Predsedniki mestnih organizacij se sestajajo samo o važnih prilikah v domenjenem mestu k sejam pokrajinskega načelstva, sezivlje jih referent. Na ta način bi se odvzelo pretežko breme centralnemu odboru.
Omenil bi h koncu samo še, kako naj doda naše dijaštvo en kamen k osvoboditvi naših zasužnjenih bratov v Italiji. Ogromno delo bo rabilo tekom časa enormnega kapitala. Referent stavi o tej stvari sledeči predlog:
Pri kateremkoli doinačem'kreditnem zavodu se ustanovi dijaški iredentski sklad ,,Saveza“. Vsaka mestna organizacija se obveže, da vplača mesečno eno petino svoje članarine v ta fond. O njegovi uporabi odloča centralni odbor v sporazumu z generalno skupščino.
Tovariši! Grižljaj, odtrgan od naših ust, bo olajšal tisočero trpljenje zasužnjenega dela našega naroda!“
Nadalje obravnava o pokretu za stanovsko organizacijo. Označuje njeno potrebo in njene kompetence; njen namen bi bil, da pri razdelbi štipendij sodeluje tudi dijaštvo. Na ta način bi pomagali oblastvom, ker bi jim navedli imena onih, ki so v resnici najbolj potrebni. Nato predlaga debato o tem predmetu.
O stanovski organizaciji se razvije debata, ki vanjo posežejo tt. Kavčnik, Ferenčak in Nikolič. Debata se kmalu prekine, ker ima o stanovskem udruženju razpravljati dijaštvo neglede na svetovno naziranje in na kulturno-politična udruženja.
T. Mikolič predlaga, naj se prečitajo pravila, ki jim naj sledi kratka debata. Po čitanju pravil naj se izbere odbor, ki bo medseboj izdelal končnoveljavna pravila. Ta pravila naj se jutri na novo prečitajo in dado še enkrat na kratko debato, da se vidi obče mišljenje.
T. l.oviin čita pravila.
T. Nikolič: Odbor, ki bo pretresaval pravila, bo našel mnogo stvari, ki se jih bo moralo premeniti ali črtati. Pred vsem bo treba razjasniti, kdo more postati član. Nadalje bo treba premeniti paragraf, ki obravnava upravo in odnose centralnega odbora napram mestnim organizacijam ter župnim upravam. Treba je določiti, kolikokrat bo generalna skupščina in kolikokrat mora župni referent poročati o svoji župi. Treba je določiti konstantno in nizko članarino, ker so dijaki člani raznih »druženj, n. pr. .,Sokola", športnih, glasbenih, turističnih, stanovskih društev itd.,
in morajo povsod plačevati članarino. Tudi je treba ugotoviti število delegatov za generalno skupščino in se odločiti, če se ženske tudi sprejemajo kot člani.
(Dalje prihodnjič.)
Vesnik organizacije. Od celjskega shoda je minilo pol leta. Misli in načrti, zasnovani na shodu, postajajo dejstvo, kajti med vso jugoslovensko srednješolsko svobodomiselno omladino je našla ideja enotne organizacije topel odziv. Duševno zdrava, sveža in močna mladina se je združila v enotnem, smotrenem in vsestranskem delu in dosegla na tej poti lepe uspehe. Enotna organizacija prepreza vso državo, po vseh večjih mestih so izvedene mestne organizacije in ustanavljajo se nove, ki kljub mnogim oviram kmalu uspešno razvijejo svoje sile.
Delo organizacije temelji na delu sekcij, ki so umevno pri raznih mestnih organizacijah različne. Vendar delajo skoro po vseh mestih sledeče sekcije: kulturno-znanstvena sekcija, ki prireja predavanja (v prvi vrsti o jugoslovanski literaturi, zgodovini in umetnosti), debatne večere, literarne sestanke, nudi članom knjižnico in čitalnico; več mestnih organizacij izdaja litografiran leposloven list; v okviru kultumo-znanstvene sekcije delajo tudi razni krožki (za realne in državne vede, literarni, ruski itd.). Dramska sekcija omogočuje članom, da se teoretično in praktično poglobe v to panogo umetnosti. V (a namen se vrše v dramski šoli predavanja in praktična izvajanja, poleg tega člani le sekcije stalno študirajo igre. Glasbena sekcija goji vse panoge glasbe. V več mestih obstoje pevski in tamburaški zbori, orkestri in tudi teoretični tečaji. Nekatere glasbene sekcije so priredile koncerte s prav lepim uspehom. Manjšinska sekcija združuje v prvi vrsti dijake-begunce, ki s kulturnim delom pripravljajo odrešenje zasužnjenih bratov, športna sekcija se pripravlja na sezono s teoretičnimi predavanji o raznih panogah športa. Gojiti namerava večinoma turistiko, nogomet, plavanje itd. Zanimanje za to sekcijo je povsod živahno. Nekatere mestne organizacije prirejajo analfabetske tečaje, ki širijo prosveto po mestih in na deželi.
To je pestri delavni program mestnih organizacij, ki se vedno izpopolnuje in ki priča, da smo ljudje dela.
PORUKE UPRAVE.
Dozdaj so izšle za tekoče šolsko leto štiri številke našega glasila.Gniotne ovire so s pridobitvijo novih stalnih naročnikov skoro premagane. Tovariši iz kraljevine in banovine se živo zanimajo za prospevanje organizacije in vsled tega tudi za naše skupno glasilo.
Vendar je neobhodno potrebno, da se število stalnih naročnikov znatno zviša; zato se naproša vse člane, da sodelujejo z upravo. Naj ne bo niti članice niti člana, ki ne bi izpolnil svoje dolžnosti!
Naslove je pošiljati na naslov : Upravništvo Preporoda, Ljubljana, Mestni dom (Mala dvorana).
Ig. pl. Kleinnyr 5 led. Bamberg
knjigarna - trgovina z muzikalijami Ljubljana, Kongresni trg št. 2
priporoča svojo bogato zalogo šolskih knjig za vse šole, pedagoških in metodičnih knjig ter raznih učil za yse učne stroke. Popolna zaloga vseh slovenskih knjig; ima tudi vedno v zalogi odlična dela francoske, angleške, italijanske in nemške literature. Točno dobavlja tmnstvene in mladinske časopise tu- in inozemstva
Modna in športna trgovina
P. Magdič, Ljubljana
Aleksandrova cesta štev. 1
  (nasproti glavne pošte) ---
V zalogi vedno zadnje novosti
I. Bonač, Ljubljana
veletrgovina s papirjem in knjigoveznica
vljudno priporoča veletrgovino j s papirjem in pisarniškimi potrebščinami ter moderno ure-  jeno knjigoveznico ----------
Fr. P. Zajec, Ljubljana
  izprašan optik --------------------
I Stari trg 9 Stari trg 9
| Velika zaloga vsakovrstnih očal, ščipal-nikov, povečal, mikroskopov, daljnogledov, toplomerjev, barometrov, risal-
---------- nih	orodij	itd. itd.------
Ceniki brezplačno! Ceniki brezplačno!
Parfumerija Parfumerija
I, C. Kotar, Ljubljana
Wolffova ulica štev. 3
Drogerija Fotomanufaktura
„SVETLA44
Tehnika — elektrotehnika
Janko Pogačar
centrala Ljubljana Mestni 25
Podružnice: Zagreb - Osijek - Beograd
Vsa elektrotehnika
Posebnosti: žarnice, elektro-medicina, lestenci, armature, gledališka in kino-razsvetljava
Brzojavi: „SVETLA" Ljubljana
„SVETLA44