Letnik XI
Št. 4.

v	©Meki*

*	r^aja po	C	Vrednik Jakob lipovec.
*< dvakrat na meaeo ali 24, krat >•
5 na leto v Ljubljani, kadar ga	Posamezne številke se dobivajo, ?e jih kaj ostane, po
Jj prebere in^ne konfiscira >•	16 kr. v administraciji, Kljnfanifarske ulice (pod mestnim
cmtrgom) p3 v Ir* “•ds‘r°pji*
QXlX.XJLSLliAZ.SLXXXli.XJ.LX.ll4J> 5	Valji	£
•<	oelo leto 3 gld., pol leta I gld.	>•
^	50 kr. in četrt leta 80 kr. za	£
®<	vsacega brez ozira na stan,	>•
narodnost in vero.	£
~^^_Kdor_ga_bere m ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Ministri z zatonili ali zali ni.
Prejšnje Auerspergovo ministerstvo se je vsedlo na svoje sedeže v čisto novih hlačah. Sedelo je potem tako dolgo, da so se mu hlače strgale, in ker tako ni moglo več sedeti, je šlo za peč, da si jih pokrpa in kolikor mogoče zašije. Zel6 so morale biti raztrgane in razklane, ker je krpanje več mescev trpelo.
Med tem bi bili radi dobili druge, da bi bili šli sedet na zapuščene stole, a niso mogli dobiti nikogar, menda zato ne, ker so bili stoli preveč oguljeni in se z novimi hlačami ni maral nihče na-nje vsesti. Toraj ni ostalo dru-zega, kakor da so šli prejšnji ministri, ko so si hlače kolikor toliko zašili, nazaj na prejšnja mesta, ker je vendar-le prežalostno, če bi stoli, ki toliko nesč, prazni stali in trohneli.
Dva sta pa vendar bila med njimi, ki si nista mogla hlač zašiti toliko, da bi bila šla nazaj na svoja mesta: eden je prejšnji predsednik grof Auersperg, drugi pa minister jezika Unger, ki je imel nalogo -v državnem zboru zagovarjati svoje tovarše; menda si pri tem ni le strgal hlač, ampak tudi jezik spahnil, zato sini mogel toliko popraviti jezika in hlač, da bi bil upal si sesti na nekdanje mesto.
Dolgo so se prepirali, kdo bo šel prvi, ker z zašitimi hlačami ni maral biti nobeden prvi; edini, ki se jim je pridružil v novih hlačah, to je grof Tafe, tudi ni hotel prvi iti, ker je vedel, da za njim pridejo vsi le v starih zašitih, in tako so odločili vsi, aa mora na prvi sedež sesti najstareji — in ta je Stremajer.
O tem Štromajerji že vsak kaj ve, saj je posebno po slovenskih deželah tako dobro znan, kakor — Stremajerjev groš. Najprej je zaslovel kot „ubožnih oče“, ker je delil svoje groše duhovnikom, kteri so jih marali. Dalje je postal velik dobrotnik tistim naših otrok, ki se neradi učč slovenskega maternega jezika, in s svojo milostjo naredil to, da čedalje manj uradnikov in profesorjev Slovencev dobivamo. Veliko več bi nam bil še rad storil, ali — — včasih je moč slabša od volje; zato le čakajmo, Baj še ni umrl.
Tedaj tiovo ministerstvo imamo, ali marveč; ministerstvo ima nas. Zopet bomo nosili v mlin, kakor do zdaj, ker so ministri rekli, da ne morejo mleti, če nimajo nič. zašite hlače pa vendar ne trpč dolgo, komaj par mescev, zato bodo šli ti ministri gotovo zopet kmalu za peč krpat si jih,-potem jih menda vendar ne bo več nazaj. Le eden titegue ostati, ki je prišel v novih hlačah, in ta je grof Tare, ki nima tacega nagnenja, žreti Slovane, kakor Herb-stovci in Giskrajalci.
Mi Slovani smo pač srečni, ni se nam bati, da bi nas kedaj pozabili. Ce nimamo toče, slabe letine in drugih nadlog, pa pride čez nas kako ministerstvo, kakoršno smo zdaj vnovič dobili.
Le tako naprej! Bomo vsaj Slovenci imeli vedno kaj zabavljati.
V šoli.
Učenik krščanskega nauka. Da bi mrtvi nazaj hodili, je prazna vera.
Učenec. O ne! Zakaj so pa na Dunaji ministri nazaj prišli ?
Zopet le duhovščina.
A.	Kdo je kriv, da smo dobili prejšnje ministre nazaj?
B.	Kdo drugi, ko duhovščina 1 A. Kako li ?
F. 1 no, ker jih takrat, ko so poginili, ni hotela pokopati.
Nerazumljivo.
A.	Že zopet je uradna kasa ukradena! Kako je to mo goče? Saj imajo trije ključe do nje!
B.	Ravno zato je še lože.
J
Pavliha.
Predpustni čas je, ves svet nori, zakaj bi jaz doma tičal in dolzega časa zdehal! Mar grem zopet enkrat pogledat na Duuaj kake predpustne burke tam uganjajo. Odrinem toraj proti Ljubljani in ker nekoliko nemški znam, dobim na železnici karto za tretji red ter se čez noč in dan pripeljem na Dunaj. Kako sem se vozil, ne maram praviti, le to povčm, da brez potrebe naj se nihče ne vozi z mešancem, ker gre tako počasi, da bi človek kmalu star postal pri tem.
_______	Na Dunaji zlezem ves
pretresen in sključen z voza in jo maham proti mestu. Kmalu zagledam pred sabo človeka, ki ima visoki klobuk nekoliko po strani, kakor da bi koga na korajžo klical,' v ustih „erženko“ in slamico za ušesom. Rad bi videl, kdo je, zato stopim urneje za njim in ko sem vštric njega, pogledam ga v obraz. ^
„O, glej ga no, Stremaj er,“ zakričim, ko ga spoznam, „danes si pa šembrano gosposki! Pa ne, da bi bil y loteriji zadel? Kar erženko!“
Ko sliši moj glas, postoji, se nasmehne, vzame iz žepa ce!6 pest erženk in jih pomoli meni rekoč:
„Na, Pavliha, k&di!“
„Ej, kaj pa je to, da si danes tako radodaren ?“ po-prašam jaz, ko sem svojo lulo spravil, erženko oslinil in jo ob njegovi nažgal.
„Le idiva, ti bom že povedal,“ odgovori in ko greva vsak s svojo erženko v ustih in slamo za ušesom naprej, Vidim, da se nama vse odkriva. Temu se še bolj čudim, Zato prašam vnovič :
„Povej no, kaj je, da bom vedel, komu se ljudje odkrivajo: meni ali tebi!“
Na to zopet postoji, me ponosno pogleda in reče: „Meni! Veš, kaj sem danes?“
„Pa ne p —---------?“
„Da, uganil si: predsednik ministerstva.“
„Ej, pojdi no, to natvezi komu drugemu! Predsednik ministerstva — ti?!“
j,Jaz, nihče drugi!“ pritrdi odločno.
„No, veš kaj, brez zamere, od tebe bi jaz ne bil kaj tacega mislil. Kaj ni tisti grof, ki je na Tirolskem za cesarjevega namestnika ?“
„Grof Tafe, misliš! Ta je zdaj pod mano,“ reče ponosno, vrže komaj na pol stlelo erženko daleč od sebe in si ob moji zasmodi drugo.
„Ce je tako, boš pa dal za en liter," rečem jaz, „sem ravno žejen.“
„O, še za dva ali tri,“ reče in potrka na žep, v katerem prav srebrno zažvenklja; „le pojdi z mano!“
Po Dunaji je toliko gostilnic, kakor v Ljubljani hiš, zato prideva kmalu do ene, stopiva noter in krčmar nama pride naproti ter praša :
„Vsak osmino litra, ne?“
„Ej, kaj osmino! Cel liter — ne, kar dva litra ga prinesite,“ ukaže Štremajer.
Krčmar se Zavzame in se ^obotavlja, kakor da ne bi bil prav slišal. Moj tovariš pa se zadere nad njim :
„No, ne razumite nemški? Mar mislite, da ga ne bova spila ali ne plačala? Ta dva, pa še dva in še dva, če bo treba, pri moji veri, da!“
Pri tem potrka ob svoj žep, da se sliši cvenk, krčmar dobi hitre noge in gre, jaz pa rečem:
„Kakor se vidi, ministri na Dunaji nimate ravno veliko kredita.“,
„I no, saj veš, kako je. Smo že preveč dolga naredili.“ „Naredili ste ga, pa plačali ga bodo menda tisti, ki za vami pridejo.“
V tem prinese krčmar vino, napolniva Si kozarca in trčiva na najino zdravje. Ko tako sediva, pričnem zopet jaz:
„Zdaj pa povej, kako je to, da si ti zlezel na najvišji ministerski stol.“
„I, no, saj veš, da se ni nobeden ravno trgal zd-nj, ker je Auersperg tako dolgo sedel na njem “.
„Da, da, razumim. Auersperg je bil sila težek, posebno narodom, stolu se mora to tudi poznati.“
„O, ne ravno po njem, mi drugi smo ga bolj ogulili.“ „No, se ve, kjer se jih veliko valja, tam ni ravno čedno. Ti si toraj zdaj na njem. s Ali misliš, da te bode dolgo držal?“
„I, no, se bo videlo. Trdneji pod mano ne bo postal.“ „Verjamem, verjamem. Pa imaš še druzega?“
„Se ve da, starega, stol za ministra nauka in bogočastja.“ „A tako! Toraj se bo po naših šolah še zmiraj godla nemščina?“
„Na, pij, Pavliha, na zdravje!“
Ko izprazniva kozarce, hoče pogovor zaviti na drugo stran, a jaz silim ga na odgovor na moje uprašanje, na kar on reče:
„No, saj veš, daje nemščina vsakemu potrebna, ker —“ „Ker brez nje ne more postati nihče minister,“ mu sežem jaz v besedo, on prikima, jaz pa vprašam vnovič: „Kteri so tvoji tovarši v ministerstvu?“
„Večidel stari,“ mi odgovori, „saj jih že poznaš, le Auersperg in Unger sta šla, Tafe pa je na novo prišel med nas. Pa to nič ne dč, saj veš: kaj bo eden proti vsem drugim 1
„Tak pa nismo nič na boljem! Samo ime se je spremenilo, vse drugo pa ostane pri starem, je li?“
„Na zdravje, Pavliha,“ reče namestu odgovora Štremajer in vzdigne kozarec, jaz pa odgovorim:
„Naj ostaneš ti toliko časa minister in ministerski predsednik, kolikor časa bo ta kozarec cel.“
Na to trčim s tako močjo s svojim kozarcem ob njegovega, da se oba razletita in vino po mizi razlije. On skoči prestrašen kvišku, jaz pa vzamem klobuk in marelo ter se obrnem proti vratam.
„Kam pa greš? Počaki no!“ upije za mano, jaz pa se med vratmi obrnem nažaj in rečem:
„Domu!“
„Kdaj boš p k zopet kaj prišel?*'
„Kedar bo drugo ministerstvo. Mislim, da bo to kmalu.“ S tem se zavijem in jo vkrenem v drug kraj — kam, to bom že drugi pot povedal.
Za deželni odbor kranjski in dr. Šraja še nekaj.
Ker je deželni odbor kranjski vpeljal nemško uradovanje, ga že posnemajo nekteri župani, to kaže sledeče spričevalo, ki ga je „Brenceljnu“ poslal prijatelj.
C a j h n e s.
Birt be Stetigst fon oksen fon B. N. das Er isstfott Komen ksunt vo isst Ganze gegend fraj fon rin der Pest und ist schon nit Rainer Kronkvar fillejor von Gemajnt Amt R.
F. K.
p	gemaint-vor Stant.
Tudi ta dokaz pohemčevanja na Kranjskem bodi prihranjen za „album“ dr. Šraja.
Hali, haló, papirja več ne bo!
(Po melodiji „Hali, haló, želoda več ne bo.“)
Denar zato na sveti,
Da moremo živeti,
Hali, haló,
Papirja več ne bo!
Od konca s srebernine Je bil in pa zlatnine.
Hali haló itd.
Ko pa so ga kovali,
So kafra mu pridali.
Hali haló itd.
Ljudjé to zapazili,
In niže ga cenili.
Hali, haló itd.
Srebern je bil goldinar, Kuprén pa krajcar, vinar Hali, haló itd.
A to ni bila huda,
Denar je bil še ruda.
Hali haló itd.
Ker to biló premalo,
Se z drugim pomagalo. Hali, haló itd.
Ko smo prišli v dolgove, Dobili d’narje nove.
Hali haló itd.
Namesto cvenka, križa, Papirnega drobiža.
Hali, haló itd.
Kar prej je cvenk imelo, Je zdaj le še šumelo. Hali, haló itd.
Papir ima to prednost: Dvomljiva njega vrednost. Hali, haló itd.
Ljudjé so to spazili,
Zlato, srebro poskrili.
Hali, haló itd.
Zlató, srebro skočilo Je kviško že za silo.
Hali, haló itd.
Nastala je dragina,
Ker redka srebernina.
Hali, haló itd.
Depretis mož je bister,
Ker je financminister.
Hali, haló itd.
Zato srebro bi skrito Izvabil rad na svito.
Hali, haló itd.
„Lovi se tič le s tičem,
Ne s palico in bičem.“ Hali, haló itd.
Zatorej nasvetuje,
Da naj srebró se kuje. Hali, haló itd.
„Srebró to čisto novo Izvabi staro kóvo.“
Hali, haló itd,
„Ko tega dost’ imamo, Papir zopet izdamo/1 Hali, haló itd.
Takó srebró dobimo,
A se ne veselimo.
Hali, haló idt.
Srebró papir postalo, Toraj je vredno — malo. Hali, haló,
Papirja več ne bol
Sreberni denar^
Jaka. To je pa res dobro, da bo zdaj srebro toliko vredno, kakor papir.
Jote. To ravno je žalostno. Boljše bi bilo, če bi bil pri nas papir toliko vreden, ko srebro^
Beriška slovenščina.
„No, če niste, vam bom pa po kranjski povedal,“
Zopet nosljA in potem začne:
„Alsden, poslušajte! Tukej je ena kundmachenga od
k.	k. pecirksavtmanžoftne, de ne bo tiste bolezni, ki so ji pravi rinderpest — že veste, kaj je, — de more vsak, ki triba enga al več štukov na markt, za vsak šfcuk en cajgnes al bestatengo imeti od cuštendik purgermojstra, de je zdrov in ne iz zapeštanga pecirka, de zonsten bo nazaj navižan in od msrkta avšlisan. To je za darnah-ahtengo.“
To so pa kmetje že razumeli, se ve da! Kdor tega ne verjame, naj jim pa to bere. Pa pravijo, da pri naših uradih ne znajo slovenski!
Razloček med Slovencem in lahonom.
V neki družbi blizo Trsta je bil pogovor o Slovencih in lahonih. Menili so se to in to in ker je bila družba skoro vsa lahonska, si utegne vsak misliti, da so silno udrihali po Slovencih — „Sčavi“, kakor jim pravijo.
Kar se vzdigne med njimi okoličan precčj čvrste postave, ki je do tje poslušal pogovor, in praša:
„Veste li, kak razloček je med Slovencem in laho-nom?“
Vse vtihne in pogleda krepko postavo upraševalčevo, a odgovora ni. Ko korenjak spozna, da mu nihče ne bo odgovoril, reče:
„No, vam bom jaz povedal razloček. Ce nad enega Slovenca pride 12 lahonov, bo on vse pretepel, če pa pride eden Slovenec nad 12 lahonov, bodo vsi omolknili in tekli pred njim.“
Lahonska družba je res omolknila in se razkropila.
Stari pregovori in novi ljudje.
„Kar danes lahko storiš, ne odlašaj do jutri“ — pravi državni pravdnik in konfiscira slovensk časnik.
„Kar mačka rodi, miši lovi“ — zato sinovi viših uradnikov tako naglo visoke službe dobivajo.
.„Pamet je dražja ko žamet“ — zato se pri našem mestnem ženstvu vidi toliko žameta.
„Lepa beseda lepo mesto najde“ — zato se pri nas slovenski jezik povsod v kot potiska.
„Kar sproaiš, lahko (žiher) nosiš“ — Slovenci večidel prazni hodimo.
„Vsak berač svojo mavho hvali“ — vsak poslanec ve kaj dobrega o sebi.
„Kolikor ljudi, toliko glav“ — zato (na zelniku) nima vsak štor glave.
„Goste službe, redke suknje“.— če je več uradnikov, bolj redki so kmetje, ki imajo še suknje.
„Prazna mošnja, cagov mož“ — zato ne boš kmeta nikdar slišal vriskati, kedar iz davkarije gre.
„Šiba novo mašo poje“ — zato je čedalje manj duhovnov, kar so iz šol šibo odpravili.
V nekem kraji na Kranjskem gredo ljudje ravno od desete maše, kar zagledajo briča s pismom v roki in radovedni, kaj jim bo povedal, ga obsujejo in nastavijo ušesa. Mož najprej noslja (šnofa), potem se obriše in jame brati z lista v rokah. Ko prebere, pogleda po množici in praša: „Ste zastopili?“	^
„Ne, nismo!“ je splošni odgovor, „to je nemški ali Bog vedi kaj!“
Zastavica.
Rad bi bil to, kar sem, ali kedar bom to, kar Bern, v resnici čisto, bom kmalu postal cunja.
(Rešitev prihodnjič.)
Na pustno sredo.
Minister Stremajer. Glej niso postali ministri.
no, glej, koliko jih je,
ta danes ploh vlečejo, ker tapredpust