222
Kratkočasno berilo,
Dolžnišnica.
Pri Rusih je lepa navada, kadar jih nenadoma kaka sreča zadene ali se kaj družeča veselega v njih rodovioi pripeti, ali ob veličin praznikih, da t a d i abozih jetnikov se spominjajo in ozarjajo njih tužne dneve s kakim dobrim delom.
223
Lavočnikova (kramarjeva) zala hčerka je nevesta bila. Prihodnji zet je pravi korenjak, hčeri in staršem ves po volji. Tedaj veli gospodar svoji ženi, mešok (kakih 12 fun-tov) naj bolje pšenične moke popeči. In ona razbeli veliko krasno peč, ter povabi sosede in prijatle; nevesta skliče svoje družice, vse žene in device se jamejo ročno gibati. Stara mati grozdinke zbirajo, mala sestrica z velikim trudom cele deže tvargov znaša, nevesta mandeljne luši, mati a sosedami testo mesi, v tem ko „svatkatt (teta), perva oseba v nevestini hiši, lonce z medom prinaša — ravno, kakor da bi že jutri ženitnino obhajali. Gospodar pride z ženinom in nekterimi pomagači ravno iz terga, kjer sta rib in mesa nakupila.
Vse je dodelano — vse je gotovo. Piroge (paštete), eajke (nekake zemlje), kolači so napolnjeni, pomazani in pokrižani. Skerbno jih sade gospodinja in starejše žene v peč, ktero s težkim pokrovom zapro. Vse potihne in pričakuje kaj bo. Kar malo izbo proveje prijeten duh, ki močneji in močne j i prihaja, da se žene prijazno pogledujejo in smehljaje prikimljujejo. Le nad gospodinjiuim obrazom še oblak skerbi visi, le njeno serce še negotovost tare. Velika pi-roga, v kteri se cela nerazdeljena zlatoka peče, — ko bi se skazila! Kolika sramota za njeno gospodinjenje! Vendar, serčnost velja! Nekako hudo znamenje se ni prikazalo; vserči se, ter, kakor njega dni Peter Veliki med zaklet-niki, zakliče pomembno besedo: „Pora!u (čas je!)
Peč se odpre; vse je po volji izteklo; potice so lepo rumene, sajke in kolači rahli in lepi, in celo velike mesne in ribje piroge so se dobro obnesle, — nič se ni razpok-nilo, nič ni odstopilo — in z olajšanim sercem se sedaj oberne gospodinja k nevesti rekoč: „Povej gospodarju, da je z Božjo pomočjo vse po volji izteklo, in ga tedaj prosimo, da naj sam pride pogledat".
Prepozno! Ste li spregledali, da je že mala sestrica poprej od vas sernila, oznanit očetu veselo novico ?
In gospodar pride ter reče: „Pokaj me iz štacune kli-češ? Kaj nek se je zgodilo tukaj čudovitega? Kdaj že vem, da moji ženi — naši verli gospodinji — kar peko potic in pirog zadeva, v celi okolici ni para, da se ji taka pekarija nikdar ne izverže!"
Tako pohvaljena gospodinja se nasmehlja ter gospodarja rahlo k mizi potisne, kjer mora še vse posamez pohvaliti, vsacemu posebej počuditi se. Na to prinese še nekoliko Ione z vmešenimi rebikami in drugimi jagodami, ter jih postavi k poticam rekoč: „To, „batjuškatt (očka), je pa za bolnike ali betežnike".
Nevesta in svatka ste v tem potice in kolače s tankimi hlebnicami pogernile, obvarvati jih muh; tu in tam tudi kakega „tarakana in prusaka" (šurka) odpravite, toda skerbno in varno, da bi dobrodejoih živalic 'L) ne poškodile.
Tedaj gospodinja okna odpre, ker je, kakor meni, v mali izbi vendar enmalo prevroče. Sladke blagovonja se razpahte čez cesto, da memoidoci postajajo in zvedavo v izbo pogledujejo.
To pripravni ženici kaj dobro dene. Al še slajše ji je pri Hercu, ko drugi dan nje mož v svojem dolgem „arm-jaku" (suknji iz veljblodje dlake), prepasan z novim „ku-čakomu (pasom), z ženinom vred ponosno po ulici koraka, in za njima oba štacunska hlapca, ki v svojih pisanih prazničnih srajcah velike jerbase na glavi neseta, napolnjene s poticami in praseti in ribami. Sosedje se čudijo in okna odperajo, otroci po cesti svoje igrače popuščajo, ter željnih oči k sladkarijam povzgledujejo.
To viditi častivredno mamico radosti solze polijo, in skor na glas jokaje objame ljubo hčerko nevesto: „Dete moje!" pravi ihte se, „gotovo bodeš srečna v svojem zakonu; nikako zlo znamiuje se ni pojavilo, in pekarija je lepa, da si ne moreš lepše želeti".    (Dalje sledi.)
*) Dobrodejne živalice jih imenujejo, ker mislijo, da je „Du-mavojw nekak hišen duh, posebno ljub, v kterega še prosto ljudstvo v svoji prazno veri veruje.                                              Pis.
227
Kratkočasno berilo.
Dolžnišnica.
(Dalje.)
Verli lavočnik je v tem do dolžnišnice prikorakal. Čuvaj , ki svoje ljudi že pozna, mu brez dolzega odlašanja odpre zakleDjene vrata, ter za poplačo rahel kolač prejme. Štacunarček in njega služabnika pa stopijo v tako imenovano zbornico, dolgo, golo dvorano, v kteri soparna sapa veje in medla svitloba prostore razsvetluje. Nas ljubi lavočnik vstopivši se oberne najpoprej proti 5)obrazuu (svetniku), pokriža in trikrat pokloni; potem se ozre in pregleda število revežev, ki so ali po vlastnem zadolženji ali ponesreči semkaj prišli. Kolika mnogoverstnost na obrazih, kolika različnost v obnašanji, v slednjem pogledu, slednjem gibljeji teh nesrečnikov se mu takaj predočuje! V topem obličji tega mladenča le, ki vstopivše s hrohotom pozdravlja, glej! nikakega dušnega povzdviženja, nikake svitlobe — le začenjanje bebosti! Oni mož-le zabuhlega obraza, rude-čega nosa in suhih ustnic, ki vedno Tantalove bolečine terpi — ni li popolnoma podoba zanikernosti? Al uni revček-le, vpadenih lic in bledega obraza, ki samši v kotu tiči — more biti, da je oženjen, da ga število ljubih otročičevočeta klice; stradati jim je brez njega in hrepenjenje po njih mu je celo dušo prevzelo! Ah ne, m tako! ubozega reveža je še huja puščica osode zadela. Ženico je že davno za-grebel; ostal mu je le sin, kterega je ljubil ko punčico svojega očesa, kterega si je podporo in veselje svoje starosti mislil. Njegovo srečo ukoreniti vse je žertvoval, celo svoje premoženje razdal. In ugodilo se mu je, sin je obogatel, imenitno se oženil, ter zdaj možu je in kupčuje, da je kaj. Al sreča je njegovo serce izpridila; sramovati se je jel proste očetove šege, njegovega staropravega mišljenja in ravnanja , ter mu vso podporo utegnil. Tedaj so upniki pritisnili, ter starčika zarad dolgov, ki jih je za sina storil, v dolžnišnico odpeljali. In nehvaležno dete je to gledalo — in zinilo ni!
Napolnjene jerbase ogledati užgo se oči ubozih jetnikov radosti; obrazi se zjasne'; danes ni praznik, torej niso ničesa pričakovali; toliko dražji jim je torej podar milosti. K lavečniku je ogleda pristopil, ter mu imena tistih povedal, ki opoldne od svojcev ali prijatlov hrano dobivajo. Toda usmiljeni tudi njih ne pozabi, da se jim ravno manjši del odloči. Vsaki dar, ki ga prosti sin natore nesrečniku poda, leta s prijaznim nasmehljejem ali pobožnim izrekom sprejame. In dobrotnik, razdelivši vse blago do zadnje drobtinčice, prikloni se naposled (kako milo in lepo) vsim zbranim še globoko in spodobno, ko da bi bili njegovi kupovavci; prosi jih za odpuščenje zavoljo male podaritve, ter jim vošči, da bi jim wsol in kruh" dobro teknila. Potem se pobožno pokriža, trikrat se „obrazu" za durmi pokloni ter zadovoljen odide.
Onega bogatega ^lesovščika" (kupčevavca z lesom) pa od danes zanaprej deda kličejo; narodil se mu je čverst vnuk, in to je važneja, imenitneja prigodba ko omožitva hčere. Vzame ključek, ki ga vedno na vervici pri sebi nosi, stopi ž njim k stari omarici pred obrazom sv. Miklavža ter vzame iz nje 1000 rubljev v bankovcih. Natanko preštevši jih razgerne po mizi rekoč: „To ti bo za ubog;e jetnike v dolžnisnici".    Tedaj se prime za brado, namuzne
se, ter do duše prijazno reče: „Ana Ivauovna, ženica, dušica moja — dediča, nimaš ničesa dodati?" Verla mamica zarudi v lice, ko pred 40 leti; ročneje kolovrat zavertf, pa ni nič odgovorila. In mož se še bolj prijazno nasmehne in rahleje besedo ponovi. Tedaj kviško vzskoči ženica, pusti kolovrat, novega deda izpod iskrih oči pogleda in derkne v kuhinjo. On ti vzdvigne kamen iz ognjišča, ter staro no-govico iz luknje privleče; v nji je rokovičica shranjena, in v rokovičici papirček. Varno ga razvivši potegne iz njega dva bankovca po 25 rubljev ter ju k onim 1000 na mizo položi. wNe več?" začudi se verli starček. ?,Moj soprug, Sergij Feodorovič", zaverne očitovaje ženica, je lakomnež, skopuh, ki mi sleherno wkopejkor' (krajcar) zarajta; sicer bi se bilo pač več nabralo". Nato gospodar umolkne, oberne se k starjemu sinu ter ga vpraša: wKako je z nama?" — Tudi ta pritrese svojo betvico, in tako po versti tudi ostali bratje in sestrice. Celo novorojenček mora od tega, kar mu je boter v zibelko vtaknil, nekoličkaj odstopiti, „da svoje življenje z blagim delom prične, in da se mu bode kedaj dobro godilo na zemlji".
Tako se je okoli 1100 rubljev ali kaj malega čez nabralo. „Ti bo pač dovelj za 3000 rubljev, pravi naš le-sovščik, pobere bankovce ter se vpoti z njimi v dolžnišnico*
(Dalje  sledi.)
231
Kratkočasno berilo.
Dolžnišnica.
(Dalje.)
Ondi koraka lavočnik naš molče v prostorih revščine semtertje, ko da bi kakega znanca iskal« Sluša, kaj jetniki med seboj govore; tiste, ki so zavolj velikih dolgov tokaj zaperti, pušča na stran, ker iz skušnje ve, da so to večidel klatovitezi, zapravljivci ali celo goljufi, ki so svoje premoženje pod streho spravili ter se tako. izplačevanju odte-gajo; tudi taki, kterim je znamenje zanikernosti v čelo vrisano, ne zavnemajo našega potnika; zakaj prepričan je, da takim potepuhom otetba kar ne zaleže, in da bi danes odkupljeni jutri se znabiti že iznova v nesrečno stanišče po-vernili. Al tihi, pobiti ga ginejo; med njimi si jih nekoliko izbere, h kterim ga posebno serce vleče«
Stopi k jednemu izmed njih, ter ga spodobno pozdravlja rekoč: „Zdravstvuj! Dovoli mi vprašanje: zakaj da tukaj bivaš?" — Vprašani zmaje z ramami ter odgovori: ^Bogatemu ?)koževniku" (usnjarju) Štefanu Timofejevu, sem 300 rubljev dolžan !" — wTri sto rabljev !" zavpije zavzetno lesovščik; „to je veliko! Ti moraš prav ptiček bitil Gotovo si slabo gospodaril, pred ko ne popival, ali celo igral?" — „Jez si nimam ničesa očitati" — zagotavlja ubogi dolžnik ; „sedlaril sem, imel svojo „Iavko" (štacunico) v Jamskem redu, in to me je z Božjo pomočjo živilo. Kar pride nekega dne upravitelj kneza G— k meni, kupi nekaj malega, ter dobro in gotovo plača. Cez teden dan pride v drugo, vzame blaga za 1000 rabljev, ter mi poda za to nekako dolžnico svojega gospoda. Dobiček me vabi in izvabi; dal sem se prekaniti, pa prepozno sem zvedil, da papirjev tega blagorodnega in sjajnega gospoda nikdo za 30 od sto ne kupi. Ko obrok preteče, ne dobim dnarja; tožim, — nič mi ne pomaga. Tako se je moja nesreča začela. Veš pa, kaj prigovor pravi: „Sreča vedno sama hodi, nesreča pa z družino pride". Pač res se je tudi meni taka godila, in ker  koževniku nisem mogel  plačati davno
sposojenega blaga, me je zapreti dal". „Kaj čerao? to so hudi časi!** reče lesovščik, 55Bog omeči serce tvojega upnika, da te skoro oprosti I" 53Ah, brez dnarja tega pač ne bode storil!* — vzdihne nesrečni sedlar. Lesovščik zmaje z ramami ter odide.
Stopi k drugemu zadolžencu: ravoo tista nesreča le v
—
novi obleki, ravoo tista tožba le z drugimi besedami. Slehernega reveža odpravi lesovščik s kakim pobožnim izrekom brez nade ali upanja kake pomoči.
Ko pa zapustivši dolžnišnico po cesti korači, potegne majhno ^sčotko" (računsko tablico) iz nedra ter počne ra-čuniti: „Veliko je", pravi z nekolikim vzdihljejem, „kar so ti reveži dolžni; bom moral jako barantati!"
Pri tih besedah stopi v hišo koževnikovo. Pokriža se pred ^obrazom", oberne se proti gospodarju, ter se mu globoko priklone rekoč: „Zdravstvuj! Jez se kličem Sergij Feo-dorovič, kupčuiem z lesom v Kalomni (neki ulici) ter se želim s teboj, Štefan Timofejevič, sozoaniti". — Nagovor-jenec se pokloni gosta, ako li mogoče še globokeje ter odgovori: „Tvoje ime mi je že častno znano, in veseli me, da prideš k meni, Sergij Feodorovič". — Io sopet se jeden druga prikloneta. Bradata moža si poljubita lice in čelo; koževnik pa poprime besedo rekoč: „Bi se li ne hotel nekoliko vsesti in „soli in kruha" z menoj povžiti?"
„Ne trudi se, gospod" — odgovori lesovščik — ,?pri-dem prav za prav po nekem opravilu".
„Tim več moraš „soli in kruha" z menoj povžiti — ne smeva si tuja ostati!" zaverne silneje koževnik. Stopi med stranske vrata in valje prideta hlapčič in deklica, ki berhko pirogo in več kristaljnih sklenic z bliščečimi „na-livkami" (nekim žganjem iz sadja) na mizo prineseta. Nova znanca jesta in pijeta skupaj in koževnik spet povzame besedo ter vpraša: „Ti morem znabiti s svojim blagom po-streči?    Ravno sem mnogo izverstnega usnja dobil".
„Tega ravno ne potrebujem; prižene me drugo opravilo — ti si ubozega sedlarja zapreti dal?"
„Tako je, 300 rubljev mi je dolžan!"
wStefan Timofejevič, predvčerajnim mi je bil čverst unuk rojen". — Koževnik pri tih besedah vstane, priklone se ter vošči deda srečo, in deteta, da bi se dobro imelo. In Lesovščik govori dalje: ^Sedlar se mi smili, in ker mi je Bog veselje naklonil, bi se ga usmilil, ako nekolikaj odpustiš"*
„Gotovo" — zaterdi upnik — ^zavoljo tebe, in ker sva danes pervikrat soli in kruha vsknp povžila, bom storil, kar mi bo koli mogoče^.
„Bodi si tedaj" — pravi gost — ^hočem ti 50 rubljev dati, ga li izpustiš".
Pri tih besedah vzskoci gospodar izza mize, ter zavpije: »Kaj nek misliš? Šestino moje tirjatve! Sem li ne-kerščenec, da mi toličkaj ponujaš? Izpod 250 rabljev mi sedlarja ni moč oprostiti!"
„Bodi usmiljen" — ga opominja stari lesovščik — „vsaj si si pač marsikako 7?grivno" (10 kopejk) pri njem na dobička!"
Koževnik vzdvigne roko navkviško, da bi ga zagotovil, da ni tako, ter zaterdovaje pravi: „Pomiluj, le „po-Ijuške" (V4 kopejke) si nisim pri njem zaslužil. Dal sem mu blago pod ceno".
^Šestdeset rubljev ti dam".
„Ker si ti, zavoljo tebe, se hočem z 200 rublji zadovoljiti".
MTedaj ubožca ne morem pomagati" — vzdihne lesovščik. Vstane, ter se priklone rekoč: „Hvala za gostoljubo sprejetje!"
5,Vendar tako ne hiti" — prosi gostnik. „Jez še danes nisim nič izkupil, ti si moj pervi kupec. Saj veš, da ni od sreče, ako tega izpustiš; torej hočem storiti, kar mi je mogoče, in še 25 rubljev odjenjati".
!5Več ne morem dati ko 75 rubljev", zaverne starec*
232
55Zdaj pa tudi kopejke ce odstopim več" — zavpije ne-voljno upnik. In lesovščik še bolj serdito odgovori: „Tedaj pa tvojega dolžnika se nočem ne, in če mi ga za toliko kopejk pustiš, kolikor sem ti rabljev ponujal!" (Konec si.")
234
Kratkočasno berilo.
Dožnišnica.
(Konec.)
Vkljub temu dozdevnemu razkačenju se oba eden drugemu spodobno prikleneta in lesovsčik se oberne proti vratom.
?,Staruška, tebi pač naglo zavre", zakiiče spravljivo koževnik za njim. Sivček se namuza ter pravi: nTo zna pac res biti! 80 rubijev ti dam". —
Pogodita se naposled za 100 rabljev, Koževnik spiše oprostnico, ter jo svojemu gostu poda. Spet se poljub ta in koževnik pristavi: „Sergi Feodorovic, ako boš usnja potreboval ?tt Tedaj pridem k svojemu prijatlu Štefanu Ti-mofejeviču; in ako bi bilo tebi lesa potreba ?a
wŠe to leto mislim novo „banjo" (kopajuico) napraviti ter se bom pri tebi oglasil".
„Boš dobro postrežen", priterdi lesovsčik in častivredna moža se ločita eden drugemu priklanjaje se.
Druga pot pa oproščevavca mnogo težje stane. Mora k starovercn, kteremu pravoverni Rus sramotno ime wraz-kolnik" nadeva« Tu nič ne pomaga pogajanje; tu le zgolj pusta beseda velja. Staroverec je „mehovščika (kožuho-viuar), kaj bogat mož, al njegovo stanisee je prosto, brez vsega lepotičja; mize iz dobovine, klopi po stari šegi brez blazin; vse pa je čuda snažno in dobro vredjeno.
235
Vstopivši lesovscik je tokaj hladneje sprejet, io brez mnogo besedi; vendar pa se ruska gostoinilost tudi tukaj ne zatajuje. Lesovscik pa le malo zavžije, ter noče, kakor je podoba, opaziti, da je posoda, v kteri mu je jed predpostavljena, odločena, in da gospodar ne pije z njim iz ene čase. Oberne koj besedo na opravek. Mehovščik tirja polovino dolga. Brez ugovarjanja našteje s tihim vzdiškom lesovscik spogojeni znesek in reč je v malo trenutkih opravljena.
Tretji upnik, h kteremu pot lesovščika pelje, je bedast zapravljivec, ki ti bo danes ali jutri pred ko ne sam ondi >edel, kamor je svojega dolžnika posadel. Tukaj se tudi ta reč lažje poravna. Mladi potepinče se ravno namerja s svojimi tovarši za kratek čas v ^Krasni Kabak" podati. K temu pa mu je dnarjev potreba; saj ves svet ve, da so v Krasnem Kabaku nalivke drage; torej mu pride lesovscik ko nalašč, in valje mu izroči dolžnico od 100 rubljev v srebru za 60 rubljev v bankovcih.
Slednjič je delo doveršeno in dnarji razdani. Dobrotnik se je utrudil, in komaj ga še noge ueso. Pot mu raz čela po bradi kaplja; prositi in jeziti se je moral; barantal je, ko da bi mu bilo za življenje šlo; pa se mu je tudi ugodilo, sedem nesrečnih oprostiti.
Tedaj se verne v dolžnišnico; izroči uredniku dotično papirje in v tem, ko jih ta v svojo knjigo vpisuje, stopi lesovscik sopet v dvorano, odbere ondi svoje odkupljeuce od ostalih, priklone se slednjemu izmed njih, po bratovski ga poljubi ter reče: „Ti si prost! ne žabi, kaj sem zavoljo Odrešenika za te storil. Bog mi poverni na mojih otrocih in mojem unuku, ki mi je bil predvčerajnim rojen, in tudi tebi in vam vsim naj se dobro godi na veke!u
Že med vratmi se odhajavši milostnik spomni, da sreča je okrogla, in da ono, kar je danes zdolaj, zna v kratkem na vzgor priti. Toraj se še enkrat k oproščeucem oberne s prošnjo: vAko bi sopet gospodariti začeli, prijatli, in bi ravno lesnega blaga potrebovali, ne zgrešujte hiše Sergija Feodoroviča v Kolomni!"