SLOVO  V  VRTU Jože   Udovič
Na trudnem steblu strmi v suhi zrak posinela rana.
V kotu mrzlega sveta čuti solze stvari, sliši jok obsojenih ur.
Trpka usta,
tenko uho,
oko za nevidni mrak.
Nevedni smeh besed in oci jo žali še ta zadnji dan.
Ne sliši je trava in ne drevo, oba poslušata zvenečo luč, šumeče sanje vetrov.
Stojim pred njo, in z glasom, ki se poslavlja, mi pravi:
Ostani še trenutek,
dovoli mi poslednjo besedo
z mojo skrivno sestro,
cvetočo
v tvojem mraku.
786