Kaj pomeni razsajanje dijakov v Gradcu? Nič veselega, ampak za katoliško Avstrijo mnogo žalostnega. Kajti, če se na visokib šolab učeča mladiua kaže tako surova, brezverua in neavstrijanska, kakor pretečene dni v Giadcu, potem se je za našo prihodaost resnobao bati. Tako popačena mladost bo nam težko kedaj dala pridnib uradnikov, oficirjev in splob avstiijskib domorodcev.. Toda nagledimo si naj prvlje, kar se je zgodilo. Pred nekolikimi tedni je prišel v Gradec na "UTOjnr Tjosestvo španski princ Alfonzo 8 svojo ženo Marijo Blanko. Alfouzo je brat španskega pravega kralja Karla VII., ki se sedaj vojskuje za svojo kvaljestvo. Marija Blauka pa je sestra žene nadvojvode Karola Ludvika, brata našega cesarja. Tedaj je Alfonzo svak nadvojvode in pa sorodnik in gost svitlega cesarja. Don Alfonzo in njegova žena sta pobožna Katoličana. Vsaki dan sta se peljala k sv. meši v stolni cerkvi. Ko sta se 27. aprila ob 10. uri zopet mudila v cerkvi, udere za ujiuia druhal nesramnih žensk pa la.kih dijakov. Nesramno nju začnejo na svetem niestu psovati, suvati in zbijati. Sedaj stopita iz cerkve. Ali tukaj nju sprejmejo nemški dijaki s strahovitim kričanjem: na tla s tolovaji, proč s požigalci! Niso nju pustili do kočije. Kočijaša so na tla potegnili, konje pa za brzde držali. Policije ni bilo videti uikder, kakor da bi se bilo vse poprej pogovoiilo. Cele 3/4 ure je ovo zaničevanje cesarjevib sorodnikov in gostov trpelo in sicer koinaj 50 stopinj od c. k. namestnije, prav za prav pod oknom c. k. name8tnika. Naposled pride nekoliko policistov in odpre pot skozi rogovileže. Na večer pa je više 300 dijakov in več 1000 postopačev, tudi c. k. profesorji so bili zraven, šlo pred stanovanje don Alfonzevo. Tukaj so strabovito kričali in razsajali. Celo v biso bi bili udrli, ako njim nebi policisti tega srečno zabranili. Nekoliko dijakov so morali zapreti. Don Alfonzo pa ni bil voljen zavolj dijakov pogrešati sv. meše. Zato se poda drugi dan zopet ob 10. uri v stolno cerkvo. Ali dijaki so bili zopet zbrani. Nekateri so Alfonza v cerkvi s palicami in pestmi napadali. Izstopivsi s svojo ženo iz cerkve se ni botel iz mesta ganiti, dokler niso vojaki z nataknjenhni bajoueti in oddelek busarjev ves prostor pobrisali nesramnih rogoviležev. Tudi na večer so morali vojaki varovati poslopje, kder njih je bilo 52 ranjenib. Dijaki in njibovi pomagači so namreč kamenje metali na vojake. Tako daleč je tedaj prišlo pri nas, da se liberalne drubali še vojakom komaj umaknejo in celo ude cesarske rodbine napadajo! To je moralo svitlega cesarja hudo žaliti, kedar se njim je telegrafiralo v Dalrnacijo! Kaj pa tedaj ono nesramno razsajanje dijakov pomeni? To nam bode razvidno, če pomislimo, kdo ga je zakrivil. Dijaki si kaj takega niso sami dornislili. Bili so nabujskani in našuntani od pruskib prijateljev ined natni, od fiajmanrerjev, liberalnib profesorjev in poslancev in novin. To dodaja celo uradni list ^Gratzer Zeitung." Pruski Bismark preganja sv. Cerkvo in vse njene zagovornike. Med terai je kralj Karl VII. naj prvi, ki bode sv. Očeta gotovo poraagal, biž ko se polasti cele Spanije. Zato rau Bismark naspiotuje, kder le zamore. Njegovega brata Alfonza je v našib večjidel od Prusov podmitanib liberalnib novinab dal hudo zasramovati kot tolovaja in požigalca. To vse so dijaki brali dan za dnevora. Na skrivnem so bujskali brezštevilni prusaki med nami. Celo v deželno zbornico se je predrznilo pokazati se brezsramuo prusačenje. Baron Rast, iz neinškega nrajba" doma in sam judovske krvi prišlec in naselnik med uami, je botel c. k. namestnika drzuo prasati: ali nebi vlada voljna bila, don Alfonza iz Gradca izgnati. Nemškutarske Sl. Bistričanein Sl. Gračane je sedaj lehko srain, da so takega poslanca pobrali! Deželni glavar ni dovolil prasanje staviti. Drugi dau pa so dijaki začeli razsajati. Dijaki bili so tedaj nahujskani in sicer od pruskih prijateljev, od sovražnikov 8V. katoliške Cerkve in naše cesarske rodbine. To je žalosten pomen dijaškega razsajanja v Gradcu. Ono kaže, da se nam učeča mladež čedalje bolj v pruski tabor, na prusko stran vabi in zapeljuje. Drugič, da se čedalje bolj sovražna kaže sv. katoliški Cerkvi. Tretjič, da se pri njej čedalje bolj zgublja spoštovanje do cesarske rodbine, in da se njej avstrijanska zavest duši in mori. In če se v tej reči vse pusti, kakor sedanjo liberalno ministerstvo ravna in gospodari, kako bo pri nas v 10— 20 letih, ko bodo ti zapeljani mladenči morebiti visoki uradniki, oficirji? itd. Poslednji čas je, da se temu v okom pribajati začne.