Zvonovi.
Kadar v soboto zazvoni prazniku, odprem okna in rad poslušam: sredi dela in truda mi priplava sladka nedelja v srce. Prameni pomla-danskega solnca trepečejo čez steno, in lepo je v rnoji izbi, lepo v srcu.
Zahvaljen, Oče, za solnčni Tvoj žarek na mizi, zahvaljen za glas zvona v tišino trde ure: da si mi dal živeti, zahvaljen, in da si mi dal trpeti!
0, kako lije vse le iz Tvojih rok!
m *                                     *
~Na šmarjetni gori smo zažgali smrečja in suhe trave. Teloh \e gleda! iz rjavih ruš, in po obronkih so se pasle pohlevne čede trobentic: trara! V gošči pa so ptički veselo peli: čiv živ, mlad, mlad, pomlad!
ln na nebu samo zlato.
Pod nami, na planem, je zazvonilo. Oddaleč je na tenko povabilo nedeljo: v C7'ngrobu morda ali pri Svetem Duhu na robu Gorajt. Ce se ni celo Šent Jakob oglasil iz kraja mojih prvih sanj? In je klicalo zvesto in priklicalo zvonove in zvončke cerkvd od Loke do Kranja, pa vse tiste do planin, in tudi one na obeh bregeh Save.
Ko smo lovili in sodili zvonove vsak svoje vasi, si bil ti ves tih, mo\ Ivo . . . Pozabil si davno, da smo le tedaj vprašali, kaj bi ti mislil, če bi zaslišal vsesem na našo stran Svete Lucije daljni zvon od Soče? ,,Jaz, o jaz bi jokal", si rekel, iz šeste sole fant, in z očesom nisi trenil. Nisi trenil — le okoli usten, ne vetn, če ti ni vzdrhtelo. Če tebi ni, pa mislim, da \e nam.
0 jutranje ure življenja! Na katero stran naj krenem, da te vidim še enkrat, naše mladosti deveta dezela!
¦                      •
Danes je od Svete Lucije zvonovom pot še daljša do nas, moj Ivo! In svetal čiidež se je dogodil, Ivo: slišimo jih in natanko razločimo njih glas! Vse okoli Kranja, pa do kraja mej na obeh bregeh naše reke Save.
In v naših srcih verno gori svetinja, svetla svetinja domovine, od Boga nam prisojene in izročene.
Anton Žužek.
101