ZVON -*,-<5.fA>~--- ITEBTlOViLIj I iT Z^-IjOZilL < i % 1 -- a NA DUNAJ T. TISKALA A. KEISS IN P. HORD. F 60028 KAZ ALO. Pesmi. Stran. Mertvemu hrošču...................... 273 Milada...............25, 42, 57, 74, 104 Mir?................................. 17 Na junakovem grobu................... 305 Na planine............................ 289 Na prijateljevem grobu: 1. Sam ne vem, kako in zakaj sem zavil med gomile....................... 193 2. Sveto je bilo nekdaj, zdaj prazno ime je prijatelj........................ 209 . Na Silvestrov večer 1877............... 1 Od konca!............................ 113 O nevihti............................. 161 Prava sirota......................... 65 Pustite me............................ 321 Romarica............................. 81 Samoti............................... 321 Slike iz Italije: 1. Italija............................ 49 2. Verona........................... 49 3. Milanski dom..................... 353 Stezica............................... 225 Sveta odkletev........................ 33 Svetišče.............................. 337 Trijolet................... ........... 97 Udaja................................ 289 V Bosno.............................. 241 Vjetega tiča tožba..................... 177 Vprašanje............................. 289 Zvečer............................... 321 Želje................................. 97 Življenje ni praznik.................... 369 Povesti: In vendar —! 122, 136, 153, 164. 181. 199, 216 Sodnikovi.. 2, 18, 34, 50. 66, 82, 98, 114, 129, 145, 194, 210, 226, 242, 257, 274, 290, 306, 322, 338, 354, 370 V dramatični obliki. * Stran. Iz Bosne........./............... 345, 363 Očetovo pismo........................ 299 Otročji bazar.......................... 280 Zgodovinski spisi. Massimo d'Azeglio ... 119, 133, .150, 162, 178, 196, 212, 230, 245, 262 Narodna skupščina francozka .. 233, 250, 265, 276, 293, 310 Niccolo Macohiavelli in knjiga ,11 principe* ........... 7, 23, 38, 56, 72, 87, 102 Potopis. Spomini s pota...... 313, 326, 342, 359, 375 Prirodoslovni spisi. Zemeljska čuda........ 29, 61, 77, 107, 138, 155, 167, 201 Zlato.................... 126, 140, 157, 170 U ko viti spisi. Ali nam je potreba domačih pisateljic? 269, 286, 300 O prevodih.............. 174, 189, 206, 220 Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov?.. 317, 334, 350, 366, 379 Šaljivi spis. Med gorami: I. Kobiljekar..................... 43,'. 58 II. Kalan................ .<.......... 89 Saljivo-ukoviti spisi. Stran. Deveta dežela_________ 11, 45, 74, 104, 124. '296, 315, 331, 347 Zimske podobe : 1. Vrabci ponoči..................... 9 2. V gozdu.......................... 26 Živalski pogovori: 1. Konja............................ 235 2. Penica in kanarček........... 253, 267 Literarni spisi. Na Žerinjah......................... 93 Nekaj besed o Zvonovih podobah....... 142 Pogovori............................. 13 »Zgodnja Danica* in »Zvon*............ 109 Zopet................................. 381 Obrazi iz narave. Reka............................ 185, 204 Senica............................... 329 Slovenski glasnik. Stran. Na straneh: 16, 32. 47. 64, 80, 96. 111, 127, 143, 160, 175. 192. 208. 224. 239, 255. 272. 288. 304. 320, 336. 352, 368, 384 Oznanila. Imenik zastonjikov................ 176, 192 Naznanilo...,........ 32, 192, 208. 240, 288 Opomba........................... 16. 384 Poziv na naročevanje slavjanskega almanaha ............................... 256 Listnica. Na straneh........ 32, 48, 96. 160, 208, 30-4 Poprave. Na straneh............... 64, 304, 320, 384 Na Silvestrov i e,miep° smo tu se zbrali pri kozarci ^Obhajat družno zadnji le^i dan; V prihodnjost mlado zre oko, mi starci Nazaj pogled obračamo termin. V preteklost vsi še enkrat se ozrimo, Besedo moško, bratje, govorimo! večer 1877. Po pervi Plevni pač prišla je druga, Od serca kamen pal je nam težak; Pobita je, na tleh človeštva kuga. Pokazal je slovanski se junak! Na lihem sreče te se veselimo, A perve Plevne, bratje, ne zabimo. pUNAJI I. JANUA^TJA 1878. Leto IV. List 1. Nazaj poglejmo: neveselo lice Nam kaže leto. ki zapušča nas; Človeštva so se gazile pravice, Prežalosten slovanstvu bil je čas: Slovanstvo so sovražniki križali, Mi stali smo pod križem in jokali. Terpljenje videli v nebo vpijoče, Nesrečnih bratov culi smo gorje; Pomoči jim ni bilo nam mogoče, Dasi nam kervavelo je serce: V obupu, v preobilosti terpljenja Od severja smo čakali rešenja. Rešenje glej se bliža ; trepetala Nam vsem je duša v strahi upajoč. Gorje! Krivica zopet je zmagala, Sovražnik vriska, nas zasmehujoč: Slovanstvo, kje je tvoja moč duševna, Kje roke tvoje moč? Odgovor: Plevna! Otroci bili smo do zdaj Slovani, Bodimo, bratje, po sedaj možje; Življenje ni igra; ta uk naj hrani, Globoko vsak si vdolbe naj v serce: Brez delovanja, truda ni uspeha, Slovanskega se iznebimo greha! V prihodnjost se oziraj ti mladina. Naš čas mineva, bliža čas se tvoj; Nad vse ti sveta bodi domovina, Za nje pravice boja se ne boj! Um naj povsod dejanje tvoje vodi, Vodnik pa umu blago serce bodi. Dvanajsta ura bije; v roko čaše! Vsi v mislih se in željah strinjamo; Bog vidi skrivne misli, želje naše, Koga hvaležno se spominjamo Pravici in resnici vedno zmago! Bog živi našo domovino drago! B. M. ei 2 ^ Sodnikovi. '^prenova kerčma v Prilesji ni imela kaj posebnega; bila je kakor so po navadi kerčme po slovenski deželi. Hiša ob cesti, na levo iz veže dve sobi za družino, na desno tudi tako, ena veča za navadne pivce, druga manjša za odlične goste, za gospodo iz bližnjega terga, za kmečke pervake in veljake. In vendar Koren ni bil navaden kerčmar. Sladkal in dobrikal se ni svojim gostom, ni jih vabil s ceste notri, ne nosil jim vina na mizo, ko ga ni nihče klical. Dostojno se je znal vesti z vsakim, s kmetom in gospodom. V njegovi hiši se je pilo ne pijančevalo in razgrajalo. Vpitja, raz-sajanja Koren ni terpel pod svojo streho. In če se je vendar časi kedo tako iz pozabil, da je začel sitnosti delati, znal ga je Koren vselej hitro umiriti; pogled, beseda, če ni bilo to dovolj, prijel ga je lepo mirno za pleča — Koren je bil močan za dva, za silo tudi za tri — in razgreli vinski bratec se je hladil zunaj na cesti v dobrodejnein nočnem hladu. Vendar kaj takega seje pri Korenu malo-kedaj zgodilo. Previdni kerčmar je skerbel za to že prej, dokler je bilo še čas; nikomur ni nosil vina več, ko je enkrat videl, da ga ima zadosti. Zato ni bila Korenova kerčma nikoli prenapolnjena, tudi vozniki se niso po navadi pri njem vstavljali, da si je bila njegova hiša na veliki cesti, ker do bližnjega terga, precej velikega, premožnega terga, je bilo samo kake slabe pol ure hoda. Vendar je bil Koren lahko zadovoljen se svojimi gosti; malo jih je bilo, ali bili so izbrani, terdni možje, ki so plačevali, I. kar so povžili, Koren ni točil »na brado\ Saj mu pa tudi ni bilo potreba. Koren je vedel, kje se kupujejo dobra vina na Dolenjskem in na Ker vaškem. Njegova kapljica je slula daleč na okrog. K njemu so pošiljali po vino, ako ga je zdravnik kakemu bolniku za zdravilo zapisal. Iz terga je gospod okrajni sodnik se svojimi uradniki k njemu prihajal vsak teden enkrat, tako da je bila mala sobica polna same gospode. Gospod davkar, gospod pristav in drugi manjši gospodje so se pa tudi sami radi zglašali pri Korenu, z lova grede. Celo gospod župnik je časi na večer z izprehoda zavil pod Ko-renovo streho. Takih gostov je bil Koren lahko vesel, vesel je bil pa tudi svojega vinca samega brez kakega samopridnega namena. Kader je pripeljal posebno dobrega, bilo je veselo pokušanje. Gospoda iz terga je bila zbrana — vabiti je m bilo potreba, vse se je nekako samo naredilo — in zdajci se prikaže Koren s kozarcem v roki. Privzdigne ga proti luči, ogleduje ga kakor zamaknen nekoliko časa — kapljica se blešči kakor čisto zlato, »kakor cekin" — potem ga slovesno poda gospodu okrajnemu sodniku, ki ga prime ravno tako slovesno. Kozarec gre od ust do ust in sodba je sklenena enoglasno: Ta bo, ta! Nocoj se ni vino pokušalo, bil je navaden večer. V kotu za mizo sta sedela dva kmeta, eden iz terga, drugi iz bližnje vasi, in radovala se tiho božjega daru. Zakaj bi si ga pa človek ne privoščil en kozarček ali dva, po večerji, ko je delo storjeno, doma vse v redu in ©J& 3 IŽL® davki — bodi ga Bog zahvaljen — so za t,o četert leta tudi že poravnani! Dolgo seveda znanca vendar ne inorela skupaj sedeti, da hi ne izpregovorila kake besede. Stareji, suh raožiček, ki se mu je hilo že odkeršilo ali izpalo dvoje prednjih zob, nagovori svojega tovariša: »Ali si že slišal, Martin? Sodnik gozd prodaje, ali ga je pa že prodal, veš, tisto lepo smerečje v Lisičji rebri". »»Komu? pa ne zopet onemu suho-petemu dolgohlačniku iz mesta, ki je že toliko lepega lesa odpravil iz našega kraja" * ? »Prav tistemu ! Škoda gozdiča, človek ga je vesel, ko ga vidi, zdaj bo pa tudi tam skoraj vse golo kakor tu na moji dlani. Še nekaj časa tako, pa. ne bo -smereke v našem kraji, ne hrasta, ne bukve, germa ne bo, da bi se zajec skril. Kraševci bomo, Kraševci, boš videl, Martin*! In za tolažbo černogledi prorok krepko potegne iz kozarca. »»Meni je hudo, kader moram kako deblo posekati za silo; ali kaj se če ? Hudi časi, slabe letine, davki če dalje veči! Gozd, to ti je vendar še gotov denar". »Sodniku ni še take sile ; kolikor je že prodal zemlje, pa je ima vendar še toliko, kakor midva oba skupaj pa še dva taka". s »Tisto je res, da nama ni treba skerbeti za Sodnika. On bi lahko živel, in dobro živel o sami kmetiji. Take njive! Same pšenice bi lehko prodal, toliko da bi imel za davke in za obleko, pa bi še bel kruh jedel v petek in svetek, ne kakor mi samo o velikih praznikih. Za kozarec vina bi mu tudi še ostalo. Ali kaj pomaga, njiva ni kakor gozd, da ga človek le v miru pusti, pa je; njiva je kakor krava, ki ji pravijo da »pri gobci molze*. Lahko bi se tudi reklo, da je njiva, kakoršen je gospodar. Jaz pravim, to mora biti veselje, toliko polja pa takega; človek vsaj ve, zakaj se trudi in vbija. Poglej njegove njive! Greli jih je tako zanemarjati. Veš, Jernej, tisto ni nič; na pol kmet,, na pol gospod; ne tič, ne miš**. »Da, zdaj so drugi časi. Prej, ko ni bilo še železne ceste v našem kraji,- takrat mu je denar sam na kup letel. Po šestero konj na cesti, pa še dvoje v hlevu, pik pok, »tibo bistahor*, to je res veselje; potem pa tisto življenje tam v mestu; saj veš, kaj se govori". »»To bi še vse nič ne bilo, ali tiste vražje podobice, ki jih mečejo, kjer se snidejo in za kak denar! In pa tisti dobri prijatelji, ki se mu dobrikajo in ga ružijo; tisti Nosan, ki se ga derži kakor klop kože"*! »In pa tisti sin na Dunaji, kako se ponaša z njim; moj Valentin tu, moj Valentin tam, pa vsak mesec stotak na Dunaj, koliko pa še vmes! Ne verjamem, da bi bilo kedaj kaj iz njega.* »»Mlajšega pa, ki se trudi in vbija doma, nič prav ne more ; prekmečki mu je, kali; meni bi bil desetkrat ljubši"*. »Kaj praviš, ali ima res že toliko dolga" ? »»Govori se, da mu hranilnica v mestu že nič več ne da na zemljišče"". »To bi se že še prenašalo, ali pravijo, da je tudi drugje zadolžen, da ga imajo že odertniki v pesti". »Ne verjamem; tako nespameten Sodnik vendar ni. Saj mu tudi m sile, dokler ima še toliko zemlje, ki jo lahko prodaje. Mene bi ne bilo skerb, naj mi izroči vse kar ima, premoženje in dolgove, kmalu bi bilo vse v redu". »»Sodnik pa izročiti! poskusi, pridi mu 1* ©Ji 4 z dobrim svetom, hitro ti pokaže, odkod si doma.** »Saj veš, to so samo tako besede; beseda ni konj. Kaj bi si tujo glavo belil, dovolj preglavice imam se svojim siromaštvom. * V takih pogovorih sta bila poštenjaka, ko se začujejo krepke stopinje v veži. Vrata se odpro in zaporedoma vstopi petero mož. Brez posebnega pozdravljanja gredo v stransko sobo. Videti je bilo, da Korenova hiša ni bila njih perva postaja. Čez nekaj časa pride Koren sam z vinom za njimi. Bila jih je glasna družba. Drugi so bili kakor so navadno premožni ter-žani; odlikovala sta se samo pervi in zadnji, vsak po svoje. Pervi je bil srednje velikosti mož, krepak, rejen, širokih pleč, gladkega, rudečega lica, precej trebušen. Ali svoje trebušnosti ni nikakor prikrival, še nekako ponašal se je z njo. Oblastno, široko zazkoračeno je stopal, glavo nazaj, in z rokama je veslal po zraku. Njegova zgornja obleka, suknja se komaj sme reči, bila je za gospoda nekoliko prekratka, za kmeta predolga; toda kratke hlače, visoke škornje, pokrivalo, s kratka: vse drugo na njem je bilo čisto kmečko. Tudi boja njegova, vedenje, govorjenje ni bilo nikakor gosposko. Sploh se mora reči, da je bil videti zadovoljen se svojim stanom, da se ni šiloma delal za gospoda. Na mazinci desne roke je imel, kar tudi ni gosposko, debel srebern perstan, da si bi bil morebiti lahko imel zlatega. Prevelika skromnost ni bilo videti da bi bila njegova poglavitna čednost: hoja, pogled, vse deržanje in vedenje njegovo je glasno in jasno govorilo: Jaz sem jaz, Andrej Sodnik. Poslednji med njimi mu ni bil nikakor podoben: dolg, suh človek, »v dve gube* se je deržal, kakor bi se bal, da bi se ob prečnik ne zadeval; mesa je imel kakor pravi angleški konj na vsem životi samo toliko, da mu je za silo kosti skupaj deržalo. Prostorno sobo je premeril s tremi koraki, vendar se ne more reči, da je bila njegova hoja ponosna. Velika pleša na temenu, zadej nekoliko las, nedoločene umazane barve, dolg kljukast nos, da se mu je skoraj brade dotikal, široka usta, ki so se vedno nekako neprijetno osladno režala, vse to skupaj se ne strinja v moško lepoto. Pa še nekaj. Pravi izkušeni poznavatelji in soditelj i ženske lepote terdijo, da to ženske nikakor ne kazi, ako malo, prav malo »križem gleda*, da ji celo daje ne vem kaj čudovito mikal-nega. Saj tudi česen — ne bodi gerdo reči — ni posebno imeniten, sam ob sebi je grozovita jed; vendar nekoliko, prav malo, »za eno misel* tega plebejskega sadeža je nekaterim jedilom prava zabela tudi na gosposkih mizah. Križem je gledal človek, katerega opisujemo, ali nekoliko preveč, da bi ga bila lepšala ta napaka. Še prav neprijeten je bil človeku, ki je z njim govoril, njegov pogled, ker se ni nikoli prav vedelo, kam gleda. Vse skupaj: kedor ga je pervič zagledal, zdel se mu je kak »mešetar*, zakotni pisač, ali celo potepuh; ta človek je utegnil v svojem življenji že vse biti, morda celo — za silo — pošten. »Bog sam vedi, kaj ima Sodnik s tem Nosanom, da ga vedno se sabo vodi. Meni je ta človek zopern* ; reče Jernej svojemu tovarišu, ko so bili možje odšli v sobo. Da si so bile duri odperte, ni mu bilo treba tiho govoriti, tako glasni so bili novi gosti. »»Jaz se pa ne čudim**, odgovori mu Martin; ,»ta človek ti je za vsako rabo; neumen ni, še prav prebrisan je in prekanjen. Sodnik že ve, za kajga ima; ©jfc 5 i.9 tudi za norca, kader se mu ljubi, in večkrat se mu ljubi; to človeče vse voljno terpi, tudi palico, če je treba. Sodnik je nagle jeze, nad njim se lahko znosi, ako nima ravno druzega pri sebi. Dobro življenje ima ta nepridiprav, Sodnik ni skopih rok**. »Saj sem vedel, da ne bo brez tega; že »mečejo* možje, Nosan pa preži. Tega pa vendar ne, da bi ga pustili z njimi igrati*. »»Za kaj bo pa sirota igralo? Ti možje ne igrajo za mačje solze**. »Koren ne vidi rad, da se pri njem igra, ali kaj hoče? S takimi moži vendar ni da bi se sperl*. Moža sta bila se svojo pijačo že skoraj pri kraji; vsak še en požir, pa bi bila odšla v božjem strahu, ko bi ne bil vstopil mlad človek, z bičem v roci, ki ga nasloni v kot. »Glejte, glejte* ! pozdravi ga Jernej, »Brezarjev Anton ; redka prikazen ; od kod pa, od kod"? »Iz mesta*", odgovori Anton ter prisede k njima. Nekaj pšenice sem bil peljal v mesto; »»Kobilica se mi je malo pohabila na nogi, pa sem moral vstaviti. »Pa en požir ti tudi ne bo škodil; saj si ga redko kedaj privoščiš, da si ti ni take sile. Pij, Anton* ! »»To bo premalo za oba"*, ugovarja Brezar, vendar vino pokusi, da bi ne žalil moža. Potem mu natoči svojega, ki mu ga je bila deklica prinesla. »Dobra kupčija" ? vpraša Martin čez mizo*. »»Bo že, bo že**. Bekši natoči tudi njemu. »Ne bom se ga branil, veš Anton; saj te ne boli, če ga plačaš en poliček ali dva. Ko bi bili mi tako, saj bi ga tudi. Kaj tebe skerbi ? Lepo domačijico si si ustvaril, brata izplačal, mati pa ti tudi ni na potu". »»Ko bi ne imel matere, ne vem, kako bi bilo"*. »Prav praviš, dobra gospodinja; kaj bi tisto ? Ali vendar veš, Anton, ker smo ravno možje skupaj in dobre volje; mlajše gospodinje ti bo treba v hišo". Lahna rudečica oblije mladega Brezarja pri teh besedab; kedor ga je videl, moral je reči, da je zal mladenič. V zadregi iztoči vse vino svojima tovarišema in pokliče druzega; potem reče, da bi kaj govoril: »Bad bi vedel, katera bi me hotela*. »»To je pa zopet tako neka beseda, da ni ne v peto ne v šesto"", modruje Jernej, ki je hotel pomagati svojemu tovarišu. »»Jaz bi pa rad vedel, katera bi se branila takega moža; raca na vodi"*! »Jaz bi pa vendar tudi vsake notel". »»Moška beseda! menim, da ne; ti lahko izbiraš"". »Kaj pomaga izbirali ? Ko bi jo izbral, ko bi me tudi ona hotela ako pa oče ne" ? »»Kako da ne? Vesel mora biti vsak takega zeta, takega gospodarja; kar počneš, vse se ti posreči; premoženje ti rase in vzhaja kakor kvas na peči. Eden gori, drugi doli, tako je na svetu*". »Jezik za zobmi, kedo te kaj vpraša? ti zgaga suhorebra, kljukasta!" Začuje se v tem trenotji iz stranske sobe. Te besede so bile govorjene serditim, čudno hrepečim glasom. Družbica v pervi sobi je bila umolknila. Čez nekaj časa izpregovori Jernej potihoma: »Sodnik je videti slabe volje nocoj; gotovo pa zopet izgublja, in to ni nikomur prijetno, tudi Sodnika ne, če tudi je že vajen izgube ; zdaj pa vse nad <0Ji '6 ubogega Nosana leli, kakor da hi hil on kriv". »Za kaj ga pa ima" ? prišla vi Martin. Brezar je molče gledal v kozarec, ki ga je hitro vertil med rokama. Čez nekaj časa pride Sodnik ves razjarjen. Jezno odpre vrata ter zakriči v vežo: j Kaj to? Žive duše ni; vina gori! Strela" ! Ko nazaj grede zagleda H reza rja za mizo, obstoji ter se zadere nad njim: i Kaj pa t,i tukaj, potepuh"! Brezarju šine kri v obraz, pri tej priči vstane ter ga gleda; persi so mu nemirno plale; vidno se je boril sam se sabo; slednjič mu mirno in dostojno odgovori: »Jaz nisem potepuh; za svoje denarje smem piti kakor drugi za svoje". »»Kaj je to: kakor drugi za svoje! Mi smo možje, ti si berač. Jaz sem Andrej Sodnik, da boš vedel, strela! Če nocoj vse zapravim, komii to kaj mari, strela! Ali to ti pa pravim, dobro si zapomni: naj te še kedaj vidim, da govoriš z mojim dekletom, kosti ti zdrobim, zmeljem te kakor solnčni prah. Dobro si zapomni kar sem dejal, strela!"" In s težko svojo roko, z debelim per-stanom na mazinci vdari jezno ob mizo, da vsa posoda od nje zveneč odskoči. Na ta ropot priteče Koren mirit ser-ditega moža. Roko ,mu položi na ramo, govoreč: »Saj si pameten, Sodnik, miren bodi, pa z lepa mu povej, kar imaš". »»Kaj meniš, da sem pijan, kali""? huduje se, vendar že nekoliko mirneje, Sodnik"". »Kedo te je kedaj pijanega videl? samo malo razvnet si, druzega nič". »»Tako se govori! In ko bi ga tudi inalo imel v laseh, komu to mari, saj ga imam za kaj"" ! Tudi Jernej in Martin sta se bila ujunačila, ko je bil prišel Koren; tudi ona sta ga mirila, ko že ni bilo več tako treba. Sodnik se skoraj zaničljivo oberne k njima: »Z vama ne govorim. Tu sedita pa pita; če nimata za kaj; tu je drobiž" ! Rekši vzame iz listnice petak ter ga jima verže na mizo. Na to se oberne zopet k Brezarju, ki je molče sedel: »S tem le človekom govorim, s teboj govorim, mladič; pazi da se ti kaj ne zgodi. Tiste misli si izbij iz glave, dobro ti svetujem; dokler bo gibal ta le moj, berač ne dobi moje hčeri". Mirno, da so se mu vsi čudili, odgovori mu Brezar: »Naj bom berač, kakor vi pravite, da si nisem še nikogar prosil, tudi vas ne, in Bog daj, da bi mi ne bilo nikoli treba. Toliko vam pa rečem: Anton Brezar se ne vriva nikomur; on ni in ne bo nikoli s kakim dekletom — onegavil, očetu za herbtom. Če se bo kedaj ženil, snubil bo pri ljudeh, kateri se ga ne sramujejo. — Kaj sem dolžan"" ? Plačavši kar je imel, mirno otide. »Glejte, glejte; to pa še ni bilo tako napačno govorjeno", reče Sodnik, ko je Brezar vrata zapiral, zdaj že do dobrega potolažen. Malo sram ga je bilo zlasti Korena, da se je bil v pričo njega tako prenaglil; zdaj je bilo zopet, vse dobro. Samo Jernej in Martin sta bila nekako v stiski, ne vedoč, kaj bi počela z lepim, novim petakom, ki je ležal pred njima. Da bi pila zanj, tega vendar ne ; dasi je bila ta misel precej zapeljiva; ali nazaj ga dajati, kako, da bi ne razjezila ponosnega moža? V tej stiski jima pride ©jfc 7 Koren na pomoč; on vzame denar Icr mu ga ponudi, rekoč: »Spravi, spravi, Sodnik; moža že lahko sama plačala, saj nista še tako na zadnjem konci *. »»Ne, spravim ga ne; kar sem dal, to ni več moje**, hrani se Sodnik. Pri tej priči pristopi Nosan: »Možje čakajo* ! »»Na, pa ti spravi; ti se ga ne boš branil, Nose** ! (Dalje Nosan se res nf branil; zarezi se, kakor cigan belemu kruhu, ter spravi bankovec. Tako se je bilo slednjič vse dobro izšlo. Sodnik je imel poslej več sreče pri igri. Dobre volje je bil, in pozno domu grede je okrogle prepeval : MaiiVca, lepo vas prašam, Oj kje ste vi doma ! i. t. d. B. M. prih.) Niccolo Macchiavelli in »Habent sua fata libelli". rečno si mesto tlorenlinsko, ti čast in ponos svojega naroda! Ne, ker nad teboj se spenja sinje nebo italijansko in ker tvoje holme in planjave ogreva žarko južno solnce; ne, ker v svojem obzidji hraniš nebrojne umotvore vseh dob, od divnega Apollina pričenši do proizvodov Michel-Angela in Giana Bologne — temveč ker te diči slavna preteklost, ker si rodilo odlične može, ki so v od-ljudni dobi človečanst.vu postali učitelji in vodniki iz duševne tmine. Dante in Giotto, Petrarca in Boccaccio, Brunel-leschi in Leonardo da Vinci, Michel-An-gelo in Benvenut.o Cellini, Villani in Guicciardini, v istim dolga versta velikanskih duhov — in vsi so florentinski sinovi! Če se pa napotiš, prijatelj, v Flo-rencijo v cerkev S. Croce, stal bodeš pred grobnim kamenom, kateri spominja slavnega deržavnika in zgodovinopisca, blagega človeka in gorečega domoljuba, Niccola Macchiavellija! Čudeč se bode mnogokateri bralec majal z glavo, da v teh versticah mi- knjiga „11 principe," slimo slavili mojstra Macchiavellija. Saj cela dolga stoletja niso imenovali njegovega imena, da mu ne bi pridejali nekoliko psovalnih besedi. Enako so ga napadali protestantje in katoliki; cerkev je prepovedala branje njegovih spisov kot škodljivih in pregrešnih, in nek francozki protestant je proti njemu spisal pervega »Antimacchiavellija*. Isti naslov je dal pruski Friderik II. svoji znani knjigi, v kateri hoče »človečanst.vo braniti zmaja, kateri ga misli ugonobiti* (Antimach., predgovor, IV. Gottingen 1742.). Kar je bilo nenravnega in hudobnega v politiki, za-znamenjalo se je z eno besedo: »mac-chiavellizem *. Če je bil n. pr. cesar Karel V. prekanjen in nezanesljiv deržavnik, če je papež Sikst V. (1585.—1590.) grozovite zakone dajal, ter še krutejše jih izverševal, pripisovali so to temu, da sta oba vladarja kaj rada prebirala Macchiavellijevega »Kneza*; če je Katarina inedicejska 1. 1572. napravila strašno klanje, znano kot J a sainte Barthelemy*, tolmačili so zločine te demonične žene z uplivom flo-rentinskega mojstra na svojo rojakinjo. Tako je postal ubogi pisatelj naposled strašilo političnim ot.ročajem in nevedni druhali; najbolj pa so proti njemu razgrajali in kričali ravno oni, ki so se de-janjsko najbolj ravnali po njegovih načelih, se ve da, kakor so jih napačno razumevali po svoji slabi pameti in svojem hudobnem sercu. fte le kritična veda našega veka je dala sijajno zadostenje mnogo obrekova-nemu in psovanemu možu. Skoraj ob istem časa so pisali o Macchiavelliju pervi zgodovinarji angleški in nemški; v krasnem jeziku ga slavi Macaulay, mirno in korenito ga razlaga Hanke, obširno in navdušeno razpravlja njegovo delovanje Gervinus*). Še lepše, izdatnejše zadostenje pa, kakor od teh korifej zgodovinske znanosti, dohajalo je Macchia-vellija od strani lastnega naroda, kateri je vendar začenjal spoznavati, da je on že v XVI. stoletji vse žertvoval za iste ideje narodne svobode, katere so se uresničile še le v teku našega veka. Dandanes je Macchiavelli poleg Danteja najbolj slavljena oseba na Italijanskem; zopet so napravili klasično izdajo zbranih njegovih spisov in tako živo se zanimajo za njegovo življenje in delovanje, da so leta 1877. kar tri učene in obširne bijogra-fije na enkrat, beli dan zagledale (Nitti, Amigo in Villari). Ko se je 1. 1869. obhajala štiristoletnica njegovega rojstva zgodilo se je to po vsej Italiji z ono sveto navdušenostjo, katera se narodom spo- *) Macaulay (essays. I. 275—325) 1. 1827.; Ranke (zur kritik der neuern geschicht&ehrei-bung 151—158; 159—174) t. 1824 in 1874.; Ger-vinus (florentinische historiographie 86—218) 1. 1833. (Dalje dobi nasproti njihovim prerokom in pred-boriteljem. In gotovo se bode Italijanom radostno pridružil vsakedo, ki je nepristransko opazoval Macchiavellija osode-polno življenje, ter pazno prebiral imenitna njegova dela, neizvzemši glasovi-tega »Kneza1! I. Niccolo d i Bernardo dei Macchiavelli se je rodil 5. maja 1469 v Florenciji od plemenitih ali malo premožnih starišev. Mladostna leta je preživel tedaj pod vlado Kozima in Lorenca medicej-skega, v srečnih časih, ko so po vsej italijanski zemlji gospodovali domači vladarji, vneti za znanost in umetnost, ko se je po-zabljenosti rešilo staro slovstvo ter kmalu prešinilo vse kroge italijanskega naroda. Ali tudi najnovejši životopisci nam ne vedo kaj poročati o Macchiavellijevi mladosti in odgoji. Pripoveduje se nam, da je bil njegov učitelj znani humanist Virgilio in da je njegova mati, navdušena za klasično omiko sama pesmi zlagala. Tako se je tudi mladi Niccolo zgodaj pečal s pisatelji starega veka. Posebno izurjen je bil v latinščini: gerš-čine je znal malo ali nič, tako da je Platona, Aristotela itd. berž ko ne v latinskih prevodih brati moral. Macchiavellija življenje je nam znano še le od 1. 1498. V tem osodnem letu. ko je kervnik zadavil blagega sanjača (lirolama Savonarolo, ki ga je malo pred omahljivo ljudstvo florentinsko kol preroka in svetnika spoštovalo, postane Macchiavelli mestni tajnik ter nastopi prav uplivno in imenitno službo. Fr. Šuklje. prih.) ®Jk 9 Zimske 1. Vrabc '^|ivko. Saj sem vedel, da ne ostane " tako; nu, stara, zdaj imaš zimo, ki si je vedno tako želela. Prevlažno ti je bilo, preblatno; zdaj je vse terdo kakor rog. Sneg škriplje ljudem pod nogami, in burja brije in žvižga okolo vogalov, da je veselje! Čivka. Pod streho smo vendar, hvala Bogu, in če se dobro skupaj stisnemo, prebije se že za silo. Čivko. Pod streho smo res, ali v za-tišji smo samo od zadej. Cerkev, to ti je res pametna naprava; ali jaz bi si jo vendar lahko še boljo mislil. Streha naj bi sezala dalje čez zid, da bi bilo pro-storneje podkapje. Ta »zapeček* se svetim Florijanom je malo preplitev. Tipka. Mati! Pikapik mi ne da miru, zmirom me dreza in suje, pravi, da naj grem zdaj jaz na kraj. Pikapik. Vsak pol ure, kakor je dogovorjeno; in deseta je že odbila. Jaz sem že ves terd po eni strani. Čivka. Pameten bodi, pa pomisli, da je dekle. Se malo poterpi! — Z otroci je križ! Čivko. Veš, stara, jaz pa menim, da bi bilo vendar bolj pametno, ko bi bili šli vsaj čez zimo „na kmete". Ti si pa kakor vse ženske, vedno v mesto tiščite; Kaj imaš tako dobrega v mestu? Čivka. In kaj imaš ti na kmetih? Čivko. Bolje zatišje se lam dobi. Tako le pod kakim kozolcem ali pa v kakem skednji, kjer se človek lahko v seno zarije, to ti je prenočišče! Čivka. Ponoči, ne bom dejala; to je podobe, i ponoči, še; ali kaj pa podnevi? Hrana, hrana, ta je perva! Čivko. Kako zernce se vendar še najde v slami, da si človek dušo priveže. Čivka. Najde se, najde, da se Bogu smili. Saj sem bila že na deželi; tam ti je pravo siromaštvo dom&; kmetu se dandanašnji slabo godi. Tiste snopiče, kar jih ima, zdaj tako do dobrega omlati, da ne najdeš zerna v slami, če jo desetkrat preoberneš; kmet zdaj prav »prazno slamo mlati*. Ne samo da kmet vrabca ne redi, še sam ga lovi sebi za živež. Tukaj se nam ni vsaj za življenje bati. In za živež tudi ni tako terdo. Tukaj je vendar še kaj odpadkov, kmetu nič ne odpada z mize v smeti. Pikapik. Najboljši odpadki pa, mati, so tisti, ki odpadajo konjem po ulicah; to so zares odpadki. Jaz sem že večkrat premišljal, kako modro je vendar konjski želodec ustvarjen, da ne prebavi vsakega ovsenega zerna. Tu pa tam se še katero izmuzne, da se mi z njim okoristimo. Prav imenitno res ni tisto bers-kanje, a koristno! Čivko. Ta paglavec ti ne govori tako napačno, saj zmirom pravim, iz tega bo še kaj. Čivka. Saj dekle tudi ni nerodno, prav po materi se je verglo. Ali kaj sem že hotela reči? Dobroserčnih ljudi je tudi po mestih, ki ubogemu vrabcu kaj privoščijo; zlasti ženske in stareji ljudje. Čivko. Bog vedi, kaj je tistemu starčku, ki nam je vsako jutro v »mest nem parku* droblin posipal? Dva dni ga že ni; morda je zbolel. Čivka. Da bi le še kaj hujšega ne bilo; jaz se prav bojim. Skoda moža! (Oi 10 £S> Res so dobri ljudje; pa čudno, taki, ki najmanj imajo, najrajši dajo. Danes popoludne pri vratih velikanskega gosposkega poslopja je stalo boso otroče in glodalo suho skorjo, ki mu jo je bila podarila kaka milostna roka. Jaz sem pri-skakal k njemu, v serce se mi je smililo sirotišče, tako je prezebavalo. Mislil sem si, tem človeškim sirotam je pa še huje, ko nam. Mi imamo vsaj vsak svoj gorki kožušek, ki nas brani najhujšega mraza. Ko sem jo tako gledal — bila je deklica pa je mislila, da je živeža prosim; pa mi je začela drobiti svojo terdo skorjo in mi metati drobtine. Nisem jib mogel pobirati, tako mi je bilo hudo. Kar ti pride človek strašno hudega pogleda, z bridko sabljo za pasom, pa se zadere nad ubogo siroto, kaj tukaj dela. Ona se bridko zajoka, ali to ni genilo neusmiljenega moža. Osorno ji zapove, da naj gre z njim, Bog ve kam jo je gnal. Jaz sem jezno začivkal, kaj sem hotel človeku, ki ima tako bridko sabljo za pasom! Čivko. Dobro serce ima tudi, ta mladič, stara! Čivka. O kaj dobro serce! Z dobrim sercem se dandanašnji ne pride daleč. Bojim se, da bi ne postal zapravljivec. Pameti je treba, pameti, sinko, pa zvitosti, prekanjenosti, nesramnosti, če tu' drugače. Pikapik. O nič se ne bojte, mati! Kar se tega tiče, ne ustrašim se naj-slarjega vrabca. Kjer je treba, znam si že tudi pomagati. Povsod sem zraven, kjer je kaj, in ne dam se z lepa odpo-diti. Ondan sem videl, ko je stara ženica z okna posipala golobom samo lepo rumeno pšeničico. Precej sem bil med njimi. Star golob me je bil kavsnil po glavi, da sem tri solnca videl; bolelo me je, odletel sem malo, ali takoj sem bil zopet med njimi; dobro sem se nazobal! Tipka. Mati, jaz sem tako lačna, daj l e mi kaj! (livka. Kaj ti čem zdaj dati, ko nimam sama nič; po terpi do jutri. (I lavo pod perot, pa zaspi, morda se ti bo kaj lepega sanjalo. Pikapik. Veste kaj, oče! Ta le golida sv. Florijana bi bila kaj pripravno prenočišče, ko bi ne bila tako polna snega. Izkidajmo jo jutri. Čivko. Kaj ti pomaga, precej bo zopet zametena. Pikapik. Še nekaj bi vas vprašal, oče. Včeraj sem videl sosedovega Živka: ves čern je bil, kakor da bi ga bil se sajami namazal; zakaj to, oče? (livko. Saj je bil res se sajami namazan; v dimniku je prenočeval. Pikapik. Zakaj pa ne gremo tudi mi v dimnik prenočevat : prav gorko mora biti. Čivka. Kaj le ni sram tako govoriti? Pošten vrabec mora nekoliko nase gledali; vedeti mora, kaj se spodobi. Po dimnikih se potikati, ta je že zadnja! Čivko. In pa brez nevarnosti tudi ni. Če se ponoči v hiši kaj pripeti, da je treba hilro zakuriti v peči; ti mirno spiš v dimniku in nič ne misliš: kar se ti privali gost, dim; predrto se dobro zdramiš in umakneš, lahko te zaduši. Pikapik. Slišal sem praviti, da letajo nekateri liči jesen tja nekam na južno, kakor pravijo, v gorkeje dežele, kjer ni snega in mraza, pa vsega dosti. Zakaj se I udi mi ne selimo v tiste gorke dežele, oče? Čivko. To se ne da tako lahko dopovedati ; kader boš stareji, boš vse vedel, <$Jk 11 Jt3 Pik a pik. Pa vendar nekaj — le poskusite, oče! Čivko. To je že enkrat tako; navada je taka, kar se pomni, nikoli se niso vrabci selili. Morda za to ne, ker smo preslabi letalci. Le poglej lastavice; kako se ti sučejo in švigajo kakor strele pod nebom; le poskusi, pa boš videl. Pikapik. Kako pa to, da se celo prepelice selijo, kakor sem slišal, s prepelicami se pa vendar lahko merimo v letanji. Debele so kakor žganec, zlasti v jeseni, pa še repa nimajo. Čivko. Zato se jim pa tudi slabo godi na popotovanji, kakor se pripoveduje. Na tisoče jih polove, ko popadajo vse utrujene na tla. Sploh je vse tisto preseljevanje in popotovanje nevarno. Koliko jih odpotuje in kako malo se jih verne! Zato le zadovoljni bodimo, da je tako. l'o zimi nam je časi res hudo; ali mehkužni nismo, vrabec je vajen mraza in stradanja, kakor berač. Pikapik. Saj nas neki tudi imenujejo berače med tiči. To ni imeniten stan. Civko. Kaj se če! ko bi bil tudi še imeniten, to bi bilo že preveč. Vse skupaj ne more biti. Ali kaj sem hotel reči? Ne sezaj mi vedno v besedo, mladi svet naj molči, ko starost govori. Res, dejal sem, da nam je časi res hudo, ali slednjič se vse prebije, tudi zima. In potem pride vesela pomlad, gorko poletje, prijetna jesen, ko je povsod vsega dovolj. Drugi tiči, ki se selijo, ne vedo, kaj je gorka pomlad! Pikapik. O, pomladi se jaz tudi veselim, da bi že skoraj prišla! To bo veselje in letanje in čivkanje! Kaj ne, oče, spomladi se tiči ženijo; jaz se bom tudi ženil, oče! Čivka. O ti nepridiprav! da ti rojijo že take misli po glavi! Pikapik. Res mi rojijo, zakaj pa ne? saj to ni nič napačnega; pa prav prijetne so te misli, .laz že vem, kje se bom ženil; izbral sem si že tisto — Tipka. Mati, jaz ne morem spati; pa vsa terda sem že od mraza! Čivka. Dete je res slabotno; mene skerbf. Veš kaj, stari? Vzemiva jo med se v sredo, da se sirota ogreje. Pojdi sem, Tipka! Tako! Zdaj, pa dovolj čivkanja in besedovanja. Nobene besede več; lahko noč! B. M. Deveta dežela. Pismo uredniku za predgovor. "itlospod urednik! Ali se še spominjate tistega puščavnika z Golovca, ki vam je pošiljal »Zono8 za »Zvon* ? Ali ste sikedaj mislili: kje je Negoda? Kaj to, da se več ne oglasi? Težko; berž ko ne ste me čisto pozabili. Ko ste konci leta 1876. vabili slavno občinstvo slovensko, naj se naroča na vaš list; ko ste po stari časnikarski navadi, da bi privabili več na- ročnikov, kazali jim lepo versto slavnih pisateljev slovenskih, ki bodejo (risali za »Zvon* — kje je bilo tačas moje ime? In vendar sem slišal, da se moja »Zona* Zvonovim bralcem m zdela najslabše berilo. Lahko bi se razžaljenega čutil, ko bi bil tako natanko kakor so sploh pisatelji, ne samo slovenski. Negoda ima debelo kožo, kakoršno naj bi imel vsak Si 12 slovenski pisatelj, ki noče hoditi po starih, izvoženih potih; morebiti bi vam bil vendar časi še kaj poslal; saj menim, da z gradivom niste bili preobloženi. Saj poznam naše moči; kedor bi rad kaj pisal, ne zna; kedor zna, je pa prelen. Zakaj vam torej nisem toliko časa ni-česa poslal ? Z doma sem bil. Nova mera, zadnje volitve, phylloxera vastatrix — slovenskega imena se ne upam zapisati - angleška politika — zdaj tudi puš-čavniki časnike beremo, če tudi malo bolj zastarele — 27 krajcarske proda-jalnice, slovenski feuilletoni, »umetno vino*, okarina, vse to skupaj mi je že presedalo, prava morska bolezen me je bila prijela: proč, proč, po svetu, kar najdalje moči! V druge kraje, med druge ljudi! Ko sem hodil po gozdu, ter iskal pripravne popotne palice, obide me čudna misel, polasti se me z vso silo, nisem se je mogel iznebiti. Ko sem še v sami srajci hodil — o srečni časi! —• slišal sem v starih pripovedkah, ki so mi jih pripovedovali stara mati zapečkom čepe, toliko o čudoviti „deveti deželi*. Že takrat sem tako hrepenel po tej deveti deželi! Ta misel me je vedno spremljala. Ko smo se pervič učili zemljepisja, govorili o raznih deželah, kako težko sem čakal, kedaj pride na versto deveta dežela! Prišlo jih je toliko na versto, da si nisem mogel zapomniti vseh imen, ali devete, moje devete dežele ni bilo med njimi. Kako rad bi bil vprašal našega gospoda učitelja po njej, ali nisem se upal, naš učitelj je bil strašno osoren mož. Sčasom, ko se nam je bilo čedalje več učiti, ni čudo, da nisem utegnil mnogo misliti na svojo deveto deželo; slednjič mi je ta misel čisto zaspala. Tedaj pa, kakor pravim, zbudi se mi hipoma, kakor blisk mi -šine po možganih in moj sklep je bil storjen: Hajd, v deveto deželo! Če prehodim križem svet, saj imam čas, prej ne mirujem, da jo najdem, če je le na tem svetu. In zakaj bi ne bila? Take stare pripovedke niso kar tako; to so stari, obledeli spomini, vsaka ima zernce resnice v sebi. Tega sem bil preverjen ; zato sem se pogumno napotil. In nisem se varal. Bil sem v deveti deželi, čudovita dežela! Gotovo ste radovedni, gospod urednik, kje je ta dežela in kod se gre vanjo. Lahko bi vam odgovoril, da bi se ne legal: od Golovca najprej na desno, potem naravnost za nosom, potlej zopet na levo i. t. d. ali pa: vedno za solncem. To bi, kakor pravim, ne bilo neresnično, ali prejasno tudi ne. Zato vam raji naravnost rečem, brez šale: Tega vam ne morem, ne smem povedati, zakaj ne? tudi to vam morebiti razodenem o svo-em času. Nekako skrivnostno govorim, kaj ne? Ali tako mora biti; to je pisateljska zvijača, kar vi, gospod urednik, brez zamere, vse premalo umete. Bralcu e treba radovednost zbujati in dražiti in napenjati, da skoraj poči, radovednost seveda, ne bralec! Zdaj vas pa prašam: Ali bi hoteli sprejemati v svoj list moj potopis? Nič se ne bojte, ker vam ne pošljem precej vsega rokopisa, naravnost vam povem, vsega nimam še zgotovljenega. Ta misel mi je še le prišla, ko sem bral vaše, — ne zamerite nekako čudno vabilo. Vendar ne bojte se, časa imam dovolj in vesten sem tudi še precej. Sitno res in nevarno je »mačka v vreči kupovati*: vendar svetujem vam, poskusite, ne boste se kesali. Toliko zanimljivega, čudovitega sem videl v deveti deželi, da lahko rečem: Vaši bralci niso še nič takega brali, vsaj v vašem listu ne. Samo bojim se, GJb 13 &3 da mi ne bodo vsega verjeli; ravno Zvonovi bralci so strašno kritični, kakor slišim praviti; vsako besedo v vašem listu devajo na silno tenko drobno ali bi dejal, gosto rešeto. Ali to naj vas ne plaši. Toda kaj bi vas tolažil, govorimo raji o deveti deželi. Presneto ponosen bi bil stari Negoda, ko bi se mu, z vašo pomočjo, posrečilo ustvariti nov »genre" v slovenskem slovstvu! Izvirnost, izvirnost, ta je nad vse; saj jo tudi vi tako pridno povdarjate. Torej, gospod urednik, da vas predolgo ne mudim •— saj vem, da imate o začetku novega tečaja mnogo opravka in sitnosti, gotovo pa nameravate zopet iznenaditi svoje bralce s kako novo »glavo", kar se meni, zopet brez zamere, zdi čisto nepotrebno; če še tako ukre-pljete in prenarejate, vsem nikedar ne ustrežete •—- torej: pogum! zaupajte staremu, poštenemu Negodi in začnite z deveto deželo. Negoda. Pogovori, svojem »Vabilu", kateremu se je o svoji moči, in — to smem reči — zanj sem tudi nekoliko terpel. Dosegel ga nisem, to dobro vem, in ga ne bodem; zadovoljen sem, ako sem se mu samo nekoliko približal, zadovoljen, ako se mi je posrečilo pokazati ga drugim, navdušiti jili za njegovo lepoto; naj bodo drugi srečneji za mano. Izneveril se mu nisem do sedaj ne eno samo trenotje, da bi se mu |io sedaj, ko se mi je življenja solnce že nagnilo proti zatonu, tega se ni ne nadejati ne bati, ker je nemogoče. Kak je ta moj ideal, to moje sveto prepričanje, smoter, do katerega se trudim, menim da mi ni potreba razlagati. Žalostno in sramotno meni, ako bi bilo potreba. Zame naj govore in pričajo moja dela, slaba ali dobra! »Čemu pa že zopet ta »patos«, to j žensko8 javkanje in moledovanje, to nepotrebno ropotanje? In vse to za ta ubogi listič, za ta košček počerkanega papirja! Molči pa delaj, ali pa pusti!« — Ne tako, gospoda! Jaz dobro vem in živo čutim, da Slovencem ni treba ne mene, ne mojega lista. Ali ker sem že enkrat stopil v javnost, ker sem začel izdajati list in ga hočem izdajati tudi še zanaprej, zdi se mi potrebno, da se v tem imenitnem trenotji, ko začenjam nov tečaj, sporazumem se svojim občinstvom. Morebiti da .ton", v katerem govorim, ni primeren, da bi se dalo vse to, ako že mora biti, bolj mirno in hlodnokervno povedati. Ali prositi moram blagega po-terpljenja z mojimi slabostmi. Kakor svojega mišljenja, tako tudi svojega »stila% ne morem več premeniti. Kar zadeva moje najsvetejše prepričanje, kar tako živo, krepko v serci čutim, kar se mi zdi imenitno, o tem ne morem govoriti, »kakor o lanskem snegu. »Le style c'est l'homme". A zakaj se mi zdi potrebno, da govorim ? Zvesto opazujoč naše duševno življenje in gibanje, naše namere in pri-zadeve, vidim, če dalje bolj jasno, da se razvija in širi tudi pri nas, in zlasti pri nas, nek duh, kateri se mi vidi poguben, ako prevlada. , Materijalizem«, da rabim lo besedo, po »realizmu1 vpije vse tudi v pisavi. Ne boj se, dragi bralec, tu ne bodem zopet »pridigo val * in ropotal proti tej nesrečni prikazni. Govoril sem že o tem dovolj, o raznih prilikah. Rekel bi skoraj da vse moje delovanje in pisateljevanje meri na to pošast - meni vsaj je pošast! Borim se z njo, pobijam jo v raznih oblikah, z raznim orožjem. Da je jaz ne ugonobim, to predobro vem, ali škodoval bi ji rad, oviral njeno razširjanje, kolikor morem. Ta namen ima tudi »Zvon* in ga bode imel, dokler mu bodem jaz urednik. A to bojevanje je težavno. Moji nasprotniki se množijo, prijateiji moji se umičejo. Po osebi moji se več ne bije, ta ima zdaj mir; tem bolj pa se nasprotuje mojemu listu, njegovim nameram, pisavi njegovi. Da se dobro razumemo : ne potezam se za svojo pisavo, soditi jo ima vsak pravico; jaz pišem, kakor vem in znam, po svoji »nadarjenosti", bodi si obila ali ubožna; in ko bi me dopričali, da pišem slabo; kar morem je samo to, da opustim pisanje. Ali do sedaj me ni še nihče prepričal; še poskusil ni nikedo. Samo dreza in pika, zabavlja se pridno po časnikih in društvih. In vendar bi smel, menim, zahtevati tudi jaz poštene, korenite, stroge, neusmiljene kritike. Ta čast me do sedaj še ni doletela. In pa še neko drugo, ravno tako plemenito orožje se ©jfe 15 *3 rabi proti meni: molči se modro kjer bi se spodobilo govoriti. Vsega ne morem povedati. Ne bodem se pritoževal, kako nekateri možje podpirajo slovstvene prizadeve. Jaz ne zahtevam in tudi ne potrebujem nikake »reklame* svojemu listu, ali čudno je vendar, da se ravno »Zvonu" in samo njemu tako godi. Toliko samo gredoč. Govorili sem hotel o Zvonovih načelih, ki se pobijajo tu bolj skrito, tu bolj očilo, zdaj resno, zdaj šaljivo. Za ta načela se poganjam, ne zato ker so »Zvonova*, temuč zato ker se mi zde edino prava; za svoje prepričanje poganjati se ima vsak pravico, celo dolžnost, torej tudi Zvonovi nasprotniki, samo da se to godi dostojno, imenitni stvari spodobno in očito, komur mogoče tudi plemenito. Gorje nam, ako pademo v »apatijo* o tako važnih vprašanjih. To naj se meni ne očita, zato se tudi ne bodem ogibal boja, ako bi ga bilo potreba. Materijalizem se širi pri nas, ponosno dviga svojo glavo, svoje lice kaže o belem dnevu in to posebno med našo mladino. To je žalostno, težko mi je, ali beseda mora na dan. Ako se popači naš mladi rod, kam naj potem stavimo svoje upanje? Ako se že v mladosti, v dobi blagega navdušenja za vse kar je lepo, plemenito, vzvišeno, smeši vse, kar je bilo človeštvu od nekedaj sveto, kar ga je [»vzdignilo na sedanjo stopinjo, in kar mu edino more zagotoviti vedno lepšo prihodnjost — in to je, da rabim eno besedo: idealizem, idealizem v različnih podobah, vendar bistveno vedno eden in isti ako se mladina odpove idealizmu, ako nima on več svojega doma v mladih sercih, kje naj si ga išče? Toda vse to je bilo že večkrat povedano in bode morebiti še, za zdaj dovolj! S kratka: »Zvonu* je poglavitno načelo in vodilo idealizem, to bodi jasno, določno izrečeno! Geslo njegovo je: »Sursum corda"! S tem je vse povedano njemu, ki hoče in more kaj takega umeti. Tak je bil »Zvon*, lak je in tak bode: »aut sit, ut. est.. autnesit*. In vendar sem rekel v »Vabilu*, da nisem zadovoljen se svojim listom, kako se to zlaga? Razumnemu človeku prav dobro, drugim ne govorim. Jasno mi je pred očmi list, kakoršnega si želim, ali kje so pripomočki, kje moči, da dosežem, kar nameravam? Samo otrok ali nespameten človek more biti vedno samega sebe vesel, zadovoljen z vsem, kar je storil. Jaz nisem ne otrok, ne tako nespameten, oslepljen. Kako redko se mi posreči, popolnoma morebiti nikoli, da najdem v pisanji svojim mislim, svojim čutom primerno obliko! Kjer človek ne zmore sam, išče drugod pomoči. Obernil sem se bil pismeno do vseh pisateljev slovenskih, od katerih sem se smel nadejati pomoči, kakoršne potrebujem. Obljubili so mi jo vsi, razen treh — dva sta me pustila brez odgovora — Lega ne pravim, da bi komu kaj očital, pokazali sem hotel samo, da sem storil, kar se mi je zdelo potrebno. Eni izmed njih so bili zvesti svoji obljubi — Zvonovi bralci vedo njih imena in jaz sem jim hvaležen, ter jih prosim še zanaprej blagovoljne podpore. Pismeno ne bodem nikogar več nadlegoval. S tem vabim vsakega, kedor meni, da ima kaj pripravnega za »Zvon*: naj pošlje, sprejme se brez ozira na ime. Nagrade se plačuje po 20 gl. od tiskane pole, malo res, a zdaj se več ne more. Zlasti pa je »Zvonu* treba zgodovinskih spisov, ki morejo zanimati veče občinstvo, in to kolikor moči iz slovanske zgodo- vine, »popularno* pisanih, strogo učeni spisi se ne prilegajo »Zvonu*; posebno ljubi bi mu bili spisi iz kulturne zgodovine slovanske — o znamenitejih pesnikih, zlasti ruskih, o narodnih pesmah jugoslovanskih, o junaških Černogorcih i. t. d. Enako dobro došli so spisi iz prirodoslovja, »obrazi iz narave*, živo pisani, da imajo kaj kervi v sebi. Tudi povesti, se ve da dobre, se spre- jemajo. Kar se tiče jezika, pisal bode »Zvon*, kakor do sedaj, nekako v sredi med skrajnima nasprotjema; ne bode se hlastno poprijemal vsake novosti; take stvari imajo časi kratko življenje. Da že skoraj sklenem: Kedor se zlaga se Zvonovimi načeli in nazori, komur je zastava idealizma sveta, vabiin ga prijazno, naj se pridruži njenim braniteljem. To je moje pravo »Vabilo*. . s. Slovenski glasnik, J^ERVA PODOBA. Kakor kaže podpis, izbral si je naš umetnik za predmet pervi podobi prizor iz cikla: »Raja*. 5. Na meji. Kakor pravi umetnik se ni strogo deržal pesmi; pesništvo ima svoje, slikarstvo svoje zakone. G. Šubičeva podoba ni samo »ilustracija« pesmi, ona je svobodno umetniško delo. »Slovo* bilo bi morebiti primernejši naslov naši podobi. Zatirana »Raja* je vstala. V boj za svete pravice ide, kedor more nositi orožje. Spremljajo jih, »žene drage z deteti v naročji4, »sinovi še prešibki, da nosili bojno bi orožje*, »očetje, starčki sivolasi, ki se trese že jim suha roka". Poveljnik vstavi svoje junake : .... »tu se poslovimo! Kratko bode naj slovo junaško; Mehke solze omečijo serca, Sere jeklenih bode nam potreba! Vsak objemi slednjič ženo svojo, Dete svoje, roko daj očetu!" — Ta prizor nam predočuje naša podoba. Spredaj stoji poveljnik se svojo žalujočo ženo, od nje se je že poslovil, potem ji reče: »Daj mi dete, hčerko iz naročja, Da poljubim ji cvetoče lice Morebiti zadnjič". — — Slednjič govori svojemu sinu, ki stoji poleg matere: »Kaj me gledaš, sin, molčž od strani? Kaj poglede vpiraš poželjive V puško v roci, bridki meč za pasom ! Vem kaj nemi hočejo pogledi. Na levi strani vidimo junaka, ki se poslavlja od svoje žene; na desni odhajajo drugi navdušeni v boj. Eden, bolj zadej, pozdravlja še zadnjič svojo ženo, ki odhaja proti domu z otrokom in starim očetom. Gintjiv, poln čuta in življenja je ta prizor; vendar tu ni nič prenapetega, nemirnega; neka. blagodejna harmonija, nek vzoren mir vlada nad vso podobo, v posameznih potezah. To je pač res, da slika ni popolnoma taka. kakoršna je prišla umetniku iz rok. Razmnoženje (po helijografiji, novi iznajdbi) je v dnu nekaj malega pogrešna; tudi otrokovo lice spredaj se je nekoliko poka-zilo; začetek je povsod težak. Prihodnjič bolje! — Naš slavni rojak vitez dr. F r. Miklošič, profesor staroslovenščine na dunajskem vseučilišči je izročil v seji filozofnozgodovinskega razreda 19. decembra 1877. dunajski akademiji znanosti, kateri je on pravi ud, jako zanimljivi spis z naslovom: »Ueber den ursprung der vrorte von der form aslov, tret und trat". — V Novem sadu je nedavno izšel epos: »Otma Muranj grada" od Jovana Aranja. katerega je izverstno prestavil v serbski jezik znani pesnik Zmaj Jovan Jovanovič. Jovano-vičevi prevodi so res lepi in izgledni, da ni enakih v serbskem slovstvu. L. 1858. je v Novem sadu zagledal svetlo »Toldija", z madjarskega od Aranja, 1. 1860. »Vitez Jovan" od Peto-fije; »tstočni biser«, »Demon« (Lermontov) itd. O Jovanovičevih izvirnih delih bomo govorili obširno o priložnosti. p po mba. Perva številka se je nekoliko zakasnila. Želeli smo novih elegantnih čerk; tiskar nam jih je dal vliti nalaš za »Zvon", ali premalo! Kaj takega se more zgoditi ureduiku slovenskega lista na Dunaji! — Pervo številko pošiljamo na ogled. »Zvon« izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 250 za pol leta; 4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon«, Wien, Wahring! Zellerhof 6. Izdaje in ureduje: Jos. Stritar. Tiskata: A. Keiss in P. Horr\.