298
Ksenija: Ko mine zime sneg in mraz . . .
neju", pri pivu in pri vodi, povsod sama Venera, in nič ko Venera. Kako sem tega že sit, Ti ne morem povedati. V resnici, človeku se že jed gabi, ko mora bas tedaj poslušati največje umazanosti... Res, da se nekateri bolj „ustijo", a da je tudi sicer z nravnostjo žalostna, to pričajo strašni slučaji. Komaj smo pokopali idealno-blagega Bedniča, že je smrt pokosila drugega mladega moža, nadarjenega vseučilišcnika, ki je bil na gimnaziji vseskozi prvi. Danes so ga odnesli v mrtvašnico. Postal je žrtva svojih strasti. Zadnji čas se ga je vse ogibalo, nihče ni hotel sesti na mesto, kjer je on sedel, nihče piti iz kozarca, iz katerega je ravno on pil? sploh — popolnoma so ga izključili iz družbe ... In tako je umrl zapuščen, v najlepših letih, ko bi bil s svojo darovitostjo lahko toliko koristil! Ubogi stariši, ko izvedd to novico! Pravijo, da so zel6 siromašni, žive pa tam nekje na Gorenjskem v hribih.
Ljudje mislijo, da tukaj, daleč od domovine, ne veljajo zanje nikakršni nravni zakoni, zakoni navadne pameti, navadne dostojnosti. In ker menijo, da jih nihče ne razume, delajo svoje ostudne opazke tudi v družbi  olikanih ljudi.   Da Ti navedem le
en slučaj, kak6 mi slovenski dijaki tukaj zastopamo čast svojega naroda: Medicinec K., jurist P. in jaz sedimo v tramvaju ter se peljemo po Alzerici. Med potjo vstopi eleganten gospod z mlado deklico, najbrže — oče in hčerka. Gospodična je bila res kakor pomladni cvet. A moja tovariša se pri tej priči spomnita najpriljubljenejšega predtreta — ter začneta delati opazke, ki se slišijo po dunajskih „čeherlih". Ko vidim, da deklico obliva rdečica, sunem tovariša K., naj bo vendar pameten, morda pa dekletce ve, kaj govorita. A onadva naprej in naprej, vedno huje... Ko voz obstane vdrugič, in sprevodnik pozvoni, vstane neznani gospod, prime deklico pod pazduho, se obrne proti mojima tovarišema, pravi slovenski: „Z Bogom, sv .. je!" ter urno odide. Tableau!... Zadeto! Potem se pa čudiš, če dobivam „živ-ljenja gnus". Ne, „Epicuri de grege porcus" ne maram postati! ... A v kateri filozofiji najdem mir, srečo? Zastonj jo iščem, Po „Ringu" letam včasih kot divji in mislim, mislim o nekdanji sreči... Blagor Tebi! Ves
Tvoj
Ivan.
K
o mine zime sneg in mraz
,Ko
mine zime sneg in mraz,
in  vrne  se pomlad, tedaj vresniči za vselej nebroj se mojih nad . . .
Že skrinja polna je blaga, in šiva stroj drČč:
kako vesel bos,  ženin moj, dražestne bale te! . . ."
In vbada dekle dan na dan in šteje tedne, dni  —
Oh pridi, pridi, srečni hip, ko ž njim se poroči ! . . .
Pa majnik je priplul  črez plan cvetan in svež in   čist —
nevesta pa prejela je
od njega droben list —  —
Ni v listu tem se prismehljal
dekletu vesne žar: Z bogato vdovo ji odšel
je ženin pred oltar . . .
Ksenija.