KULTURNE POVEZAVE NA VELIKE RAZDALJE'
Ze leta 1957 sem se v članku o Aškerčevi baladi »Mejnik« (JiS II, 241—247) dotaknil vprašanja vzajemne povezanosti ljudskih izročil na velike razdalje. Izročilo i o grešniku (-ci), ki se mora pokoriti za grehe zoper svetost meja (zoper dolžnosti do i vaške skupnosti), je razširjeno od Estonske proti zahodu po vsej Srednji in Zahodni \ Evropi do atlantskega obrežja in je preskočilo z izseljenci tudi ocean v Ameriko. ; Pa tu razdalje niso nič čudežnega, ko se inačice drže tako rekoč druga druge, i Drugače je s posebnim motivom, da tak grešnik sreča zunaj kje znanca, soseda, \ vračajočega se domov, in mu toži svoje gorje, znanec ali sosed pa po vrnitvi zve, da -je grešnik (-ca) prav tedaj umrl (-la). To je enkratna pesniška zamisel, tako svoje- 1 vrstna, da ni mogla nastati na več krajih. Mlajša je, nenujna, okrasek zavoljo lepote ' in učinka. Sirila se je dosti daleč, pa ne tako daleč, kakor pripovedka sama, vendar ; se je spet porazgubila, da sta ostali — kolikor zdaj vemo — samo dve inačici daleč ^ vsaksebi, ena v Aškerčevem rojstnem kraju ob Savinji, druga na Vorarlberškem. :
Cisto tako podobni sta si še dve drugi bajki na Slovenskem in na Vorarlber- ¦ škem. V Sloveniji je ponekod še močno živo izročilo o Neteku, bajčno-legendarnem ; varuhu gostoljubja. Najbolj znana je pač Trdinova inačica v »Verskih bajkah« (št. 48), • ki jo je čul jeseni 1879 v Gradišču pri Dolenjskih Toplicah in združuje dvoje motivov \ (plačila in kazni): Netek pride v krčmo, naroči in poje južino za dvanajst ljudi; j usmiljena krčmarica ubogemu sestradancu prinese še vina, pač kakršnega daje ; poslom, in za jed in pijačo ne vzame plačila. Letina je nato zelo obilna, le vino je • bolj — za posle. — Petdeset let poprej, leta 1814, pa je bil krčmarjev ded Neteku tako ; kosilo slano zaračunal, zato je prišla lakota, združena z nenasitnostjo, pa preneha'a • šele po treh letih. Kocbekova inačica iz Solčave pripoveduje o prenehanju lakote, i ko so dali pri kmetu Perku Neteku dva hleba in veliko latvico kislega mleka. To je ¦ pojedel, in odšel in »od tistega časa niso videli Neteka nikdar več«.
Skoraj kakor okrajšan prepis Trdinove bajke se čuje Beitlova pripovedka \ »Dpt Fresser« (Požeruh) iz Bregenzerwalda na Vorarlberškem: V času, ko je kuga ; razsajala po deželi, je prišel v krčmo tujec ter naročil in pojedel južino za dvajset ;
122 -
oseb. Krčmarica mu za vse to ni nič računala, plačilo pa je bilo, da potem nihče več ni obolel za kugo. — Ta »Fresser« je torej Kužnik (Pestmann). Tudi v neki švicarski pripovedki iz Prätigaua, sta Kužnik in Kuga požeruha; v krčmi jima postrežejo brez plačila z južino za 30 oseb; zato pa, ko začne kuga razsajati v dolini, v krčmi nihče ne oboli. Neteštvo je prišlo v pripovedke o Kužniku in Kugi kajpada iz bajke o Ne-teku Požeruhu, ki je bila nekdaj znana ne le v Sloveniji, ampak tudi na ozemlju nekdanje Reci je in v vmesnih deželah. Sled tej pripovedki se je ohranila v Jeger-lehnovi pripovedki »Vielfraß« iz Emsa v Zgornjem Wallisu v Švici: Bogokletnika zadene kazen, da se ne more nikdar več nasititi, in naj še toliko poje. To je inačica bajke o razuzdanih planšarjih, ki brezumno tratijo živila, planšarske pridelke, pa ¦ počenjajo bogokletna dejanja; zato jih planinski duh — često je to velika lutka, ki so si jo sami naredili, pa oživi — žive odere in kožo na strehi razpne. Primerjati je starogrško bajko o Apolonu in Marsiji. Ta kazen je tu zamenjana z neteštvom.
Kakor se je bajka o Neteku, ki je na Slovenskem še danes ponekod živa, na retijskih tleh ohranila samo v ostankih, drobcih in drugih pripovedkah, tako se je zgodovinska pripovedka o roparskem vitezu, ki ga v nezavzetnem gradu skoz okno ustrele, v Švici in na Vorarlberškem še ohranila, na Slovenskem pa vemo o njej samo še po zapisih piscev iz fevdalne dobe. To je pripovedka o Erazmu Predjamskem. Vsa povezava motivov je tu in tam ista: Viteški nasilnik se pred maščevalci varno skriva v nezavzetnem gradu — v pratigauski inačici stoji razvaljeni grad Ferporta, zdaj Frackstein, celo v prav taki votlini pod previsno skalo kakor Predjamski grad — maščevalec pa ima ali si dobi v gradu samem pomočnika (v Reciji pomočnico) in ta mu z znamenjem pokaže in napove kraj in čas, ko je nasilnika mogoče s strelom (strelico) zadeti; grad nato zavzamejo (in porušijo). Razloček je le ta, da so kaznovalci v švicarskih in vorarlberških inačicah malodane vedno sami kmetje, v fevdalnem povedanju o Erazmu Predjamskem pa o kmetih ni sledu. Verjetno pa je, da je pripovedka v Erazmu nastala kot ljudska pripovedka pod vplivom švicarsko-vor-arlberških vzorcev, saj je znano, da so osvobodilni boji švicarskih svobodnjakov zoper Habsburžane in druge fevdalne gospode ter uspehi tirolsko-vorarlberških kmetov, ki so si priborili celo zastopnikov v deželna zbora, močno vplivali na kmečke punte na Slovenskem ob koncu srednjega veka.
Se v večje razdalje nam kaže šaljivka o napačni krsti, osnovana na sporočilih (po Sydowu: memoratih) iz krajev z ostrimi zimami, da morajo ali so morali ob debelem snegu, ko niso mogli do fare, časih zelo oddaljene, mrliče za silo zavarovati — ob bolj ali manj primitivnih stanovanjskih razmerah — v snegu, v dimu, v skednju, na podstrehi. Pa tudi najstarejša taka poročila so mlajša kakor ustanovitev rednih prafara in uvedba dolžnosti, pokopavati mrliče v blagoslovljeni zemlji. Na Slovenskem se je to zgodilo ponekod že v 9. stoletju, drugod šele v dvanajstem.
Memorati o shranjevanju mrličev v snegu ali dimu so neprenosni, ni jim mogoče dodati izmišljenih dostavkov. Drugače je s poročili o shranjevanju mrličev na podstrehi; v podobnih zabojih ali skrinjah kakor mrliča so hranili tam tudi obleke, platno, bob, suho sadje ipd. Pa je kdaj šaljivec — kajpada ne domačin — memoratu dodal domislico o zamenjani krsti in o pokopu krste s suhim sadjem. Take zgodbe so se širile potem na vse strani in pritikale kateremu koli memoratu. Tako Ratečani (pri Kranjski gori) še danes vedo, da so pokopavali nekdaj (pred 13. stoletjem) mrliče pri prafari na Rodinah, v hudih zimah pa so jih zakopavali v sneg; v Zabreznici blizu Rodin pa so vedeli, da so Ratečani v sili deli mrliča v skrinjo na podstrehi; nekoč pa so namesto mrliča pokopali na Rodinah krsto s suhimi hruškami, pomoto pa odkrili na pogrebščini, ko je hotela gospodinja pogrebcem postreči še s suhimi hruškami, v skrinji pa so našli namesto hrušk mrliča. Podobno zgodbo o Remšni-čandh pripovedujejo v Legnu pri Slovenjem Gradcu.
S spremenjenimi razmerami so se memorati o zasilnem shranjevanju mrličev razen v alpskih pokrajinah med Renom in gorato Hrvatsko čisto porazgubili in pozabili, ostale pa so na vsem nekdanjem ozemlju od Cerknega do obale Severnega morja šaljivke in burke o zamenjani krsti; severnomorska šaljivka je skoraj dobesedno enaka naši iz Zabreznice. Najstarejši, le lahno šaljivi tip z odkritjem zmote takoj pri pogrebščini — k njemu spadajo vse tri ravnokar omenjene inačice — pa je že zelo redek; k njemu spada le še inačica iz Bürstegga pri Lechu na Vorarlberškem in še ena iz neimenovanega kraja na Slov. Štajerskem, vsega — kolikor vemo — pet, vse na obodu celotne razširjenosti. Sredino zavzemajo številne mlajše inačice.
Pravo uganko nam pa zastavlja legendama pesem »Marija gre z Jezusom na božjo pot« (SNP I, št. 466—477, osem rokopisnih inačic). Poglavitna inačica (št. 466)
123
pravi, da gre Marija z Jezuščkom na Sveto goro in prosi najprej županjo hčer, naj ji pomaga dete odnašati, pa ta jo zviška zavrne; nato prosi ubogo hčer, ki to rada stori. Na vprašanje pove Jezušček materi, da bo županovi hčeri plačilo »Dost blaga, malo otrok. Na unem sveti pogubljenje«, ubogi hčeri pa »Dosti otrok, malo blaga, Na unem sveti zveličanje«.
Slovenskim inačicam ustrezata, kolikor zdaj vemo, dve irski legendi v prozi. V eni (Bealoideas XXI, 1951-52, str. 8, 504) napove Jezus materi v podobah prav isto kakor pravkar navedena slovenska pesem: veselo življenje — pogubljenje; trdo življenje — zveličanje. V drugi rokopisni inačici, ki jo bo priobčil v posebni študiji dr. Milko Matičetov, je ta legenda vpletena v pripovedko o sežganem in prerojenem človeku. O bogati ošabni ženi, ki ni hotela Jezusa nositi, pravi Jezus, da bo ob njeni smrtni postelji stalo vseh njenih dvanajst sinov, postrežljiva uboga žena pa bo našla ob vrnitvi od hiše in sina samo še pepel. Pozneje pa Jezus Mariji razloži, da boga-tinka kljub svojim navzočim sinovom po smrti na poti k sodbi ne bo imela luči in bo padala in se opotekala v temi, uboga starka pa bo imela pri sebi sina angela, ki jo bo vodil v nebo.
Med Irsko in Slovensko glede te pesniške snovi doslej zija popolna praznina.
Pot, ki ju veže, pa nam pokaže morda legendama pesem o »Sv. Štefanu« (SNP I, št. 632—635; SG XI, št. 1, jan. 1865, str. 23—24; S 76, št. 71, 25. III. 1939, str. 6; rkp. B. Orla), ki je bližnja sorodnica srednjeangleške balade »St. Stephen and Herod« (Child, The English and Scottish Populär Ballads, Boston, Mass., I, 1882, n. 22, Ms. ca. 1450, Brit. Mus.). Ta balada se glasi v slovenskem prevodu:
1. Sveti Stefan je bil služabnik     v kralja Heroda dvoru,
In stregel mu je pri kruhu in obleki,     kakor vsakemu kralju gre.
2. Stefan je iz kuhinje prišel     z neresovo glavo v rokah; Zagledal je zvezdo, lepo in svetlo,     ki nad Betlemom je obstala.
3. Vrgel na tla je neresovo glavo     in šel v dvorano: »Zapustim te, kralj Herod,     in tvojo službo vso.
4. Zapustim te, kralj Herod,     in tvojo službo vso; Rodilo se je dete v Betlemu,     boljše je od nas vseh.«
5. »Kaj te moti, Stefan?     Kaj se ti je zgodilo?
Ali pogrešaš bodi jedi, bodi pijače     v kralja Heroda dvoru?«
6. »Ne pogrešam ne jedi ne pijače     v kralja Heroda dvoru; Rodilo se je dete v Betlemu,     boljše je od nas vseh.«
7. »Kaj te moti, Stefan? Si li nor     ali se ti začenja blesti?
Ali pogrešaš bodi zlata, bodi plače     ali morda bogate obleke?«
8. »Ne pogrešam ne zlata ne plače  niti ne bogate obleke;
Rodilo se je dete v Betlemu,     pomoglo nam bo v naših potrebah.«
9. »To je vse tako zares, Stefan,     vse tako zares, kajpada. Kakor bo tale kopun zapel,     ki leži tu na moji skledi.«
10. Ta beseda še ni bila prav izrečena,     ta beseda v tej dvorani, 2e kopun je zapel Cristus natus est!     sredi med gospodo vso.
11. »Vzdignite se, moji mučitelji rablji,     semkaj in vsi nadenj. In peljite Štefana iz tega mesta     in kamenjajte ga s kamni!«
12. Vlekli so ti Štefana     in kamenjali ga na poti. In zato so bilje njegove     na sam Kristov dan.
Bližnja sorodnica tej angleški baladi je farörska pesem z bistveno isto vsebino; na angleški pesmi sta osnovani tudi dve švedski pesmi in ena zahodnofinska. (Tu so mi rabili podatki v razpravi Hildinga Celandra, Till Steffanslegendens och Steffans-visornas utvecklingshistoria, ARV, Tidskrift för nordisk folkminnesforskning 1945, 134—164; izvajanja o slovenski pesmi pa so nepopolna, deloma tudi napačna, ker je avtor poznal samo inačico št. 632—633, ki mu jo je oskrbel B. Orel.)
Slovenske inačice obsegajo razen motiva trikraljevske zvezde in vabil, naj bi Stefan še ostal v Herodovi službi, kar vse bistvene motive angleške pesmi. Stefan je Herodov osebni strežnik (kletar). Štefanovo trikratno oznanilo rojstva Kralja kraljev, to je Mesija, je tu in tam ponovitev angelovega božičnega oznanila in ne vprašanja Modrih z Vzhoda vpričo Heroda po novorojenem judovskem kralju. Vprašanju, ali se Štefanu blede (kit. 7), ustreza v slovenski pesmi Herodežkin očitek, da se je napil kraljevega vina in ne ve, kaj govori. Čudežu oživelega in pojočega petelina, ki ga izzove sam Herod, ustreza v slovenski pesmi vrsta čudežev, posebno pa
124 "
kuščarji, spremenjeni v ptičice. Kajpada je skupno tudi Štefanovo kanmanje; prerokovanju Štefanove vigilije na sam božični dan pa ustreza groblja, spremenjena v kapelico, kamenje spremenjeno v sol, ki bo na Štefanov god blagoslovljena.
Ne glede na nekatere mlajše dodatke, n. pr. Herodežkine vloge Putifarjeve žene in tega, da je Herodežka v mlajši inačici obeh zapisov (št. 632—633) čisto spod-rinila Heroda, je slovensko izročilo po motiviki starejše od angleške pesmi. V njej ni čudeža pojočega pečenega petelina, ki je izpričan v Franciji v 11. stoletju v zvezi B Tremi kralji in Herodom, pa je prišel tja z Vzhoda, kjer ga pozna že apokrifni Nikodemov evangehj (4. stoletje), in sicer preko romanskega juga. Iz istega razloga ni v slovenski pesmi trikraljevske zvezde, ki je tudi v angleški le nekako prilepljena k božičnemu oznanilu. Posebno važno pa je pričevanje šentgallenske božične pesmi iz 11. stoletja, v kateri Herod pokliče k sebi pastirje, ki so slišali angelovo oznanilo, ter jih zaslišuje. V Cafovi inačici (št. 635) je Štefan sam eden teh pastirjev in je prvi zavedni mučenec v družbi nezavednih prvih mučencev, betlehemskih otrok.
Iz vsega se vidi, da je starejše vzhodnjaško-južnoromansko izročilo prišlo na Slovensko v starejši obliki, v mlajši pa preko Francije na Angleško in od tam v Skandinavijo. Verjetno je bila to tudi pot legende o Marijinem romanju.
Se dsdje po svetu nas vodi razmejitveni tek. Jakob Grimm je mislil na samosvoj nastanek antične pripovedke o razmejitvenem teku med Kartagino in Kireno (bratih Filenih) ter švicarskih inačic razmejitvenega teka. Pa pripovedka o Krvavem kamnu v dvojni, slovenski in uskoški obliki, ki združujeta švicarske in antične motive, kaže na staro skupno ustno izročilo. Več o tem sem napisal v letniku SR (1957). To potrjuje tudi v tej zvezi doslej neopažena ladinska inačica iz Enne-berške doline v tirolskih Dolomitih (Unheimliches Marken, Heyl, Sagen... aus Tirol, 1897, VII, št. 63, str. 599s), v kateri je kakor v pripovedki o Krvavem kamnu skala na grobu mejnik. Na grobu je mejnik tudi v nekoliko okrnjeni inačici iz gorjanske fare pri Zilji (Zakaj straši na Brezniku, Fr. Kotnik, Storije I [1922 in 1957], št. 22; prim. Potočnik, Vojvodina Koroška I [1902], 182s Kotnik, Storije II [1958], št. 9.
Tudi naj le mimogrede omenim slovenske in vzhodnoalpske pripovedke o opo-jenem in ujetem divjem možu, ki segajo preko srednjega veka in srbskih pripovedk nazaj v antični Bližnji in Daljni vzhod (Midas in Silen, Salomon in Ašmedai — Vikramaditja); o tem sem pisal v Zgodovinskem časopisu (VI—VII, 1953, 124—153).
Ce prestopimo zdaj še na torišče ljudske medicine, najdemo tudi tu marsikaj mikavnega iz preteklosti in sedanjosti. Že v kulturnih plasteh mlajšega paleolitika so našli trepanirane človeške lobanje (z izdolbenimi odprtinami in zaraslimi robovi). Iz Polinezije pa smo zvedeli, kako tamošnji »divjaki« take operacije opravljajo: z jedkim sokom nekega mleča rano razkužijo, oljnati rastlinski sok pa je aseptični obliž, ki rano zapre. Ta umetnost je znana tudi Indijancem in Kari May baja v Surehandu II, kako je Winnetou njemu samemu nevarno rano tako uredil. Isto metodo so poznali tudi v antiki: evangelist Luka poroča v zgodbi o usmiljenem Samaritanu, da ranjencu vlije v rano vino (desinfekcija) in olje (aseptični obliž). Kot aseptični obliž so tudi meni v deških letih kajkrat privezali na krvavečo rano mastni list neke rastline na domačem vrtu, ki ji žal imena ne vem, ko so prej potegnili s spwdnje strani tanko kožico, ki je pokrivala mehko notranjo plast lista. In v porodništvu! V osrednji Afriki gre starejša žena s porodnico, ko je prišel njen čas, iz vaške umazanije na samoten kraj v gozdu ob tekoči vodi; tam se porodnica skoplje. Zena pa vzame s seboj tudi kepo kresilnega kamna, da iz njega (ne od njega) odkrhne tanko rezilo, aseptično, in z njim prereže spodvezano popkovino.
In kdaj šele se je naučila sodobna medicinska veda te umetnosti pradobnega človeka in današnjega »divjaka«! O tem lahko beremo v knjigi »Stoletje kirurgov«.
Po teh razgledih, ki naj bi nas poučili, da znanstveni napuh nasproti preprostim kiilturam ni prav nič opravičen, se ozrimo še na silnejše razdalje, zemljepisne in časovne, ki pa vendar vežejo neke naše bajke skoraj krog in krog zemlje.
Blizu dvajset let je tega, da sem na večeru Slavističnega društva v Ljubljani govoril o prakulturnih bajkah pri Slovencih, to je o Trdinovem zapisu iz Mengša o ustvarjenju sveta s samim pogledom in prvega človeka iz stvamikovega znoja in drugem iz Šiške pri Ljubljani o ustvarjenju zemlje z motivom poniranja. Pozneje sem podobne zveze pokazal še v vrsti drugih kozmogonskih bajk. Pregledno je vse to v članku »Narodno pesništvo« v knjigi Narodopisje Slovencev II (1952, 50—60).
Mnogi so ob teh izvajanjih zmajevali z glavami in jih imeli za prazno fantastiko. Pa blizu v istem času kakor jaz so začeli tudi v amerikanistiki iskati potor v isti smeri. V izboru predavanj na 29. mednarodnem kongresu amerikanistor
125
od 5. do 12. septembra 1949 z naslovom »Indian Tribes of Aboriginal America« (ed. by Sol Tax, Chicago 1952), začenja Earl W. Count svoje poročilo »The Earth-Diver and the Rival Twins: a Clue to the Time Correlations in North-Eurasiatic and North American Mythology« (str. 55—62) z besedami: »Več ko pred petnajsümi: leti so me presenetile neke osnovne podobnosti v zgodbah o ustvarjenju zemlje s poniranjem pri amerikanskih Indijancih in pri Slovanih.« K tem in k onim so prišle te zgodbe iz stare Severne Azije. Z mano vred Count tudi zavrača Dähn-hardtovo domnevo, da bi bile izšle od srednjeveških orientalnih dualističnih verstev.
Njegovo obzorje pa sega na zahodu le do Rusov in Ukrajincev in do Fincev. Dopolnil pa je to hibo dr. Rajko Ložar, ko je v članku »Bajke o nastanku naše zemlje« V Ameriški domovini (March 31, 1954, str.. 3ss) Countova izvajanja dopolnil z mojim gradivom in z izsledki raziskav naših slovenskih kozmogonskih bajk.
Ni dvoma, da bodo nadaljnja raziskovanja našla še novega gradiva in novih povezav naših ljudskih izročil na vse strani. Saj noben narod ni sam zase na svetu, vsi smo člani ene velike družine, človeštva. lvan Grafenauer
126