3 9 9 8 07
POEZIJA
Peter Kolšek
Sedmero ljubezenskih
Ljubica
Z lepo temnorjavo glavo mi podpira popoldneve. Najino leto Šteje sedmero letnih časov. Ko sem jo spoznal, so hile njene ustnice vetrovni jabolčni vrtovi. Kadar v gorah sneži, ima prsi posute z listjem pripovedk, ki jih zvijava in kadiva kot tobak. Iz rosne mladosti je zamesila sladko marmelado, ki jo zdaj po krivici ližejo brezmadežne boginje, midva pa rineva v hrib brez popotnice, raje zobljeva kobilice in čmrlje in pijeva rumeno kri oblakov. Naj se tema raztemni. Naj črni kvačkani robci nikoli ne popivnajo oči, s katerimi me vidi, kadar me ni.
T E R A T URA	1
Barje
Čeprav sem že dolgo vedel,
da ni dekle, sem jo odpeljal k reki.
Kositrno nebo je bilo zleknjeno
čez veliko travnato ploščo,
na robovih zalizano z deževno meglenico.
Stisnjena k tlom,
med nizke močvirske tulipane,
ki so ponoči najbrž živali,
sva skušala presvetliti črnico,
zašiti rano med reko in vodo.
Ali niso v daljavi zahrzali konji
s potrganimi uzdami mesta?
Ne, nič se ni zgodilo.
In ko sva vstala, sva morala
znova privzdigniti težko nebo.
Vedela sva: ni sladkega brezčasja,
kakor ni brezmejne ravnine.
Imena rož
Nikoli si ne morem zapomniti imen prečudnih rož, ki vse jih kličeš po imenih. Tako sem zmeraj znova izgubljen med brbotavimi potoki pomenov, namesto da bi ležal v pasji travi z zvončnicami, kaduljami, večernimi lučicami, se ovešal z marijinimi laski ali kozjo brado ... Kot ti,
ki le od deklištva spreletavajo njihova imena kakor lastovke. In bližje pomenu je ime, ki ga ljubljeno izrekaš.
2	1. I T h l< A T U K A
Balkonska scena
Naj veronsko jutro z jogurtno omamo tc odveze strahcev, ki zvečer po meni se podijo. Glej, naraščajoči hrup na Piazza delle Erbe že razvija senčna platna, na katerih bo zdaj ves božji čas posedal bingljajoči dan.
Ponoči si bila z menoj na blodnjah: ob vznožju Evganejskih gričev nisva mogla si postlati, ker je trava davno že požgana od Petrarcovega koprnenja, z njim je osmodil cele griče; sem jaz uslišan?
Poglcjva h Capuletom, morda so posli
zajtrk že odstavili z ognjišča.
In morda Julija, kot slednje jutro,
ko se na dvorišču zberejo sijoči pari,
pravkar stepa nočno odejo, še toplo. Trdovraten
je ta prah stoletij.
Neznanke
Skoraj nikoli ne prideš k meni v sanje. Vem, bojiš se, da bi zmotila me v klepetu z neznankami, neznanimi še meni, ki me golonoge obsipajo s sadeži in vinom.
Tako dolgo ždiš v temi in čakaš, da se pri meni vesela družba razkadi. Ko le ugledam, je že dan. Zdaj vem: ti si me razvajala z. neznankami.
I. 1 I H R A T IJ R A
3
Pozna večerja
Čas je, da se nasitiva.
Tvoje roke so polne nestrpnosti.
V mojih se iztekajo ure čakanja.
Na izsušenih ustnicah
imava zvezdni prah.
Tvoja lakota me žeja.
Oči namakaš v moje nočno vino.
Ob zori goltam kruh tvojega telesa.
Za posladek so
pekoča zrnca samote.
Grenka ljubica
S tvojo temnejšo podobo si svetim, ko nazdravljava novemu dnevu. Ogorke rok mi polagaš po notranji strani telesa, z jezikom pa mi, kakor si videla pri živalih, strgaš iz grla posušene sadeže besed. Mirno gledava vaze in slike. Potem namočiš stenj v grenkobo in me počasi, dolgo prižigaš.