ubija in f«lj» ▼ Mariboru br»; po4iljtnj» M dom HT-IP leto l|T, — k,
,1 pol ltti
it i-clrt IcU .    .. tO ..
Po poili
Za nt Irtu 10 gl. — k.
„1 UU . I ,.   - ..
St. 53.
O/.iimiIIa:
7.n i,uvu>lno <We*topn I »rito kn plačuje • kr , re ... ii.iti«n« ikra'. .'. kr. ta N ti-k.i Ntnt, 4 kr. f>      ti.k, »krat->. .• MMnfca ,„ p|,cu. jfjo pn prostoru.
/a t«ak ti^fk jp plai'at-kolok (»tempelj) ,x 30 k.
Itokopisi h« no rr.i.'ij.., Jopi,i naj se hlaf ,v.,!ir..> fr.m kujejo.
V Mariboru 6. maja 18(>9.
rro«5aj 11.
Slovenci!
Ena najvažnejših pravic vseh narodov, kterih ne tlači jarm absolutizma, je ta, da se ljudstvo sme zbirati v taborih, na kterih se javno pred svetom izrekujejo tirjatvc in želje narodove.
Te pravice so naši predniki uživali. Nemile okoliščine preteklih stoletij pa so jih zatrle.
Prišel je zopet čas, da ljudstvo sme napravljati pod milim nebom shode. Te pravice so se že poslužili in se ravno sedaj poslužujejo naši bratje po druzih slovenskih pokrajinah.
„Slovenija", društvo za hrambo narodnih pravic, je vzajemno z nami sklenila tudi v središču domovine naše napraviti tabor, iu to
na Vižmarjih blizo Ljubljane binkoštni ponedeljek 12. maja f. 1. ob 3. popoldne,
da se ondi zbere ljudstvo iz bližnjih in daljnih slovenskih krajev in na tem mestu izreče, kaj zahteva v duševni in materijalni blagor svoj.
Po postavah so narodu našemu zagotovljene mnoge pravice, za ktcie je treba, da, razen zastopnikov v deželnih zborih, tudi mi povzdignemo svoj glas, da ga izvć visoka vlada.
V tem smislu se hode v našem taboru govorilo in sklepalo o sledečih zadevah:
I. 0 sredstvih, ki so neobhodno potrebna, da se ohrani in okrepi na-
rodnost slovenska, in to: 1. po zedinjenji vseh Slovencev na postavni poti v eno kro-novino t deželnim zborom v Ljubljani; 2. po vpeljavi slovenskega jezika v šole; 3. po ustanovitvi slovenskega vseučilišča v Ljubljani; 4. po vpeljavi slovenskega jezika v urade.
II. 0 napravi denarnih zavodov v podporo kmetijstva in obrtnijslva,
in osnovi lastnega zavarovalnega društva.
Vse te zadeve so za ves narod naš zelo važne, in zato mora sveta dolžnost biti vsacemu domoljubu, da se poteza za pravice svojega naroda.
Pridite toraj na gori napovedan dan v tabor na Vižmarje v prav prav obilnem številu. Naj Vas ne zadržuje nikakoršna stvar! Naj svet vidi, da to, kar zahtevamo, ni zahtevanje le male množice, marveč da je tirjatev ogromnega števila enakoniislečega ljudstva pod krilom postavnim.
Na noge tedaj, predragi rojacil (JemveČ Vas pride, tem veči vspeh imeli bodo naši sklepi. In v tej veseli nadi prihoda Vašega na Vižmarje binkoštui pondeljek podajamo Vam bratovsko roko ter kličemo:
Složimo se!  Živila Slovenija!
V Ljubljani 1. maja 18G9.
Dr. Janez Bleivveis, dr. E. H. Costa , dr. Janez Abačič . Janez Horak, Peter Kozler, Mihael Pakič, dr. Papež, dr. Poklukar, Fr. Ks. Sovan, Jan. Murnik, kot odborniki Slovenije; Matija Črnivec, župan v Vodicah; Simon Spora, srenjski odbornik v Vodicah; Jan. Grajzer, srenjski svetovalec v Vodicah; Jakob Jeraj, župan v Smledniku; Jožef Keršič, srenjski svetov, v Trebojah; Primož Oblak, srenjski sveto\. v Smledniku; Val. Bonča, srenjski svetovalec V Mosah; Matevž Čebašck. srenjski odbornik v Moiah; Andr. Hočevar, srenjski odbornik v Zapogali; Luka Rujan, srenj, svetov, v Pirničah; Jan. Jeraj žup. V Smledniku; Jožef Plauinšek, župan v Vižmarjih; Janez Sever, srenj, svetov, v Vižmarjih; Alojzi Štrukelj v Št. Vidu; Viljem Pelikan, grajščak v Črnelem ; Luka Štiftar, župan izPodrečja; Miha Smuk, posestnik na Viru; Fr. Dečinan iz Stoba; Martit Starbek iz Doba; Jan. Flis, srenjski odbornik v Dobu; Juri Jerman, župan v Rovah; Jane/. Majhen, župan v Radomljah; Fr. Narobe in Jan. Ložar, srenjska svetovalca v Trzinu; Ant. Mazik, župana nam. v Šmarji; Mat. Brolib, srenj, svetov, v Šmarji; Matevž Rozman, trgovec v Šmarji; Ant. Padar, srenjski odbornik v Šmarji; Ant. Košak, srenjski odbor, na Grosluplem ; Vinc. Ogorelec, posestnik na Žeg. Studenci; Ljud. Pour, grnjščak in srenj, svotov.; Martin Mehle, srenjski odbornik; Janez Rus, posestnik; Alojzi Žit-"ik, posestnik; Mart. Buvdek, srenj, svetov.; France Zupančič, župan na Selib; Karol Lamprcht, srenjski odbornik; Andrej Knez, župan na Viču; Toni. Loe-nikar, srenjski svetov, na Viču; Mart. Juha. župan Vrblenski; Jernej Platnar župan Iškavaški; Ant. Kraljic, svetov.; Jožef Združba, Jan. Dob, Jan. Meglic, Martin Uršič, Anton Zrimcc, odborniki studenške županije; Jakob Meden. Anton Virant. posestnika na Studmcu; Jan. Mekincc, župan Štepanski; Ant.
Povše, odbornik štepanske županije; Fr. Šimenc, župan v Dolu; Jan. Vodnik, Jožef Jerovšck. Matija Ložar, Janez Jeran. J z Ložar, France Majdič, Ant. Vclopič. Jan. Ocvirek, France Igličar, Fr. Jakopič, Ant. Majdič, Fr. Pogačnik, Jakob Majdič, Jur Kadivec, Jan. Zle, odborniki, in France Grot, svetovalec županije v Dolu; Jožef Slovnik , Jožef Kavka. Janez Vodnik, Jakob Prek, posestniki v dolski županiji; Jožef Zajic, župan dovske občine; Jožef Vode, trgovec v Dovskom; Janez Jemec, vetovnleo dovske občine; Jakob Patrčnik, France Jemec, Jur Gostinčar in Fri|c< stincar, posestniki v Dovskem; Ivan Tomšič, župan v Polhovem gradsE »anez češpovar, svetovalec županije jpolhovograške; Janez Novak, župan dob^4|j^fa1coh Čuden, svetovalec županije brezovške; Andrej Dermastiji. župan"na Jožici; Aleš Sajovec, svetovalec županijo ješke; Juri Snoj, župan črnuški; Jožo Kovač, svetovalec županije imarske; Mihael Kraljic, posestnik in po&tar v Šentvidu; Matevž Tome, podobar in posestnik v Šentvidu; Jože Justin, srenjski svetov, v Nadgorici; M. Pire župan v Kranji; Leopold .lugovic. deželni poslanec,
Bratje!
Narod, ki ne brani svojo pravice, ki ne skrbi za svoj blagor, životari in pogine! Vabimo Vas !). maja sitno na mejo slovensko, primorsko in hrvaško, da se zedininm. da se okrepimo v slavo avstrijskemu carstvu!
Vse za vero, dom in c a r a! Kaleč, poleg Zagorja na Pivki i. maja 1869.
Taboi ovi odborniki: Dr. Bahman France, zdravnik v Bistrici; Benigar Miha, posestnik v Trnovem; Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem: dr. Costa Flliin , pravilnik v Ljubljani; Ćesnik Jurij, trgovec v Knežaku: DebevcJože, sokolski starosta v Ljubljani; Dekleva Janez, župan v Britofu; Dekleva Jakob, posestnik v 8elcah; Dekleva Leopold, posestnik na Reki; Domicclj Tone, kaplan v Šmarji; Dnmicelj Vekoslav, trgovec v Zagorji; Dolenec Bernard, grajščak v Podbrjah; Dole-
Inec Edvard, grajščak v Orehku; Dolence. Viljem , posestnik V Rakitniku; Dolenec  Viktor, trgovec v Gorici; Doniludiš Tone,  posestnik V Bitinjab;
JDrobnič Andrej, furman V Knežaku; Fatur Janez, posestnik v Zagorju; Fatur Matija, župan v Zagorju; Fišer Jože, posestnik v Jablanici; Frelih Matevž, furman na Premu; Grabrijan Jurij, korar v Lipavi; Grašič Anton, dekan v Trnovem; Hren France, posestnik v Begnah; Jeršan Anton, posestnik na Uncu; Kalčič France, posestnik v Podbrjah; Keglevič Škender, trgovec v Šenpetru; Kočevar Matija, posestnik na Blokah; Korošec Janez, posestnik v Šenpetru ; Krašovec Tone, posestnik v Oerknioi; Lavrenčio* Andrej, župan v Postojni; dr. Lavrič Dragotin, pravdnik v Gorici; Ličan Škender, trgovec v Bistrici; Magajnar Jakob, posestnik v Vroniih; Mlakar Anton, farman v Za gorji; Mogajnar Leopold, posestnik v Bistrici; Nabrgoj Janez, dož. poslanec
i V Prošeku; Noli Josip, doktorand v Ljubljani; Novak France, posestnik v
'Britofu; Oblak Ivan, duhovnik v Harijah ; Obreza Adolf župan v Cerknici; Percnič Vekoslav, župan v Planini; Princ Jože, dekan v Klani; Rubesa Ant, glavar v Kastvu; Rudolf Lovre , farman v V remih; Steidl France, tajnik v Kastvu; Špelak Janez, trgovec v Šenpetru; Tomšič Ivo, trgovec v Bistrici; Irbanček Janez, kaplan v Trnovem; Vah-nčič France v Bistrici; Valenčič Tone, posestnik na Reki; Vičič France, posestnik v Bistrici; Vilhar Ivan, trgovec v Ljubljani; Vilhar Miroslav, grnjščak na Kalen; Vilhar Ščitomir posestnik v Prezidi; dr. /igon, deželni poslanec v Kviski.
I
Tabor v Sevnici.
Naši tabori začenjajo važni postajati. Da so biti našemu narodu imenitni od prvega početka, kazal je prvi tabor v Ljutomeru ravno tako kakor zadnji v Sevnici, h ktereniu se je bilo zanesljivo zbralo 6—-7000 ljudi. Da so pa tabori imenitni tudi vladi in našim nasprotnikom, razvidno je posebno iz tega da je bila vlada v Sevnico poslala 3 komisarje, kterih eden je imel svoj prostor na odru druga dva pa med očinstvom, in pa iz tega, da jo imelo lažnjivo birokratično-centrnlistično-slavofagno časnikarstvo cel „generalštab" svojih raporterjev in lažnikov na taborišči ki so po brzojavu in v dolgih dopisih tabor in taborite tako dolgo obirali, da konečno vsemu 2. maju niso priznali druge lepote nego lepo spomladansko vreme. \i nas volja v dolgo polemiko spuščati se z ljudmi , kteritn m nikdar za resnico. Opomniti hočemo le prav kratko nektere važnejih nasprotnih očitanj. Ako trde, da ni bilo v Sevnici več kakor 2000 ljudi, kažejo, da res le tako daleč sega njih pamet kakor njih nos Mi smo merili taborišče in se do gotovega prepričali, da je bilo gotovo najmanj 7000 ljudi. — Ako očitajo osuoval-nemu odboru, da ni hodil prihajajočih na kolodvor pozdravljat, moramo ugovarjati, da je taborite pripeljalo mnogo hlaponov in voz, kterih so nekteri že v saboto po dnevi, potem pa po noči in v nedeljo od severa in juga dohajali. Pri tem takem bi bil moral odbor vedno mi kolodvoru stali, da bi bil zadovolil našim nasprotnikom, ki ne vedo ločiti med pijanim „Rchiitzcn-
und turnfestom" in pa politično-rosnnbnim ljudskim zborom, ki ima govoriti o najviših ljudskih potrebah. Mi pa smemo trditi, da je odbor »vojo nalogo izvrstno izvršil in si zaslužil občno zahvalo . ktrro mu mi za svoj del tukaj javno izrekamo. Ravno tako bedasto jo, kar nasprotniki trde, da ni bilo tujcev na sevniškem taboru. Prvič to ni res. kajti bilo je nazočih mnogo „Sokolov" in rodoljubov iz Ljubljane, Celja, Maribora. Zagreba, NoTomttla itd Drugič pa prav za prav tmcev ni treba, kajti tabor ima le namen izrekati javno mnenje dotičnoga kraja, in k temu tujcev potebno ni treba. Hov. narod pa je svojo simpatije s sevniškim taborom kazal razen nazočih nedoniačinov tudi v mnogih telegramih. Neizmerno pa so smešni naši nasprotniki, ki se posmoliujejo, da je bila večina taboritov — kmečkega stanu. Mi smo videli 6— 70O0 državljanov, ki so sklepali o svojih potrebah — med temi je bilo nekoliku hinavskih slavofagov, ki so nesramni dovolj, da se Slovencu že zato posmehu jejo. kor je kmet. Toliko ta zdaj 0 nasprotnih lažeh po časnikih. Obrnimo se raje od teb oguusnih prikazni k vesclejši, našemu taboru.
Ob 2. popoldne odpre g. dr. H a z 1 a g v imenu zbolelega poslanca gosp. L en čeka prvi letošnji tabor na&tirskcm in pozdravlja zbrano brate od obeh krajev Save. Na njegov nasvet se enoglasno izvoli g, dr. Seme C za predsednika in v kratkem razlaga pomen tabora in dolžnosti taboritov. Župnik RipSl, kakor prejšnja gospoda od množico navdušeno prejet razlaga potrebo slovenskih šol češ da kdor se nič no uči. nič ne zna in hodi z beraško palico od hiše do hišo. V drŽavi, ki šteje h milj. Nemcev, in. milj. Slovanov, S mil). Italijanov m I miljon ciganov, vsakdo sicer skrbi za vsakdanji kruh . a drugi se maste s pečenko . Slovani pa smejo komaj kosti povohati. Če se otrok tudi :J leta nemški uči. pa ostane 1 leto doma, pa nič več no zna (klici : Res je, prav inč ne zna'j V farni h šolah je dostokrat po 150 otrok, izmed vzeli teb gresta komaj dva na više šole.  Čemu je treba nemščine? (klici: živiol)
Izhajajo od stavka : „enake davke, enake pravice" govornik prav srečno razpeljuje potrebo viših šol m mu je ljudstvo navdušeno „živio" klicalo, ko je govornik Bvrševal bvoj predmet m rekel: Tirjatno više šole slovenske, nnj bo že v Ljubljani. Celji ali Maribovu. da nam .slovenski otroci oBtnnejo Slovenci! K koncu opominja g. RipSl, da so vse pravico slov. jezika naštete v slov. brošuri „Čujte, čujte, kaj slovenski jezik tirja", ktero torej živo priporoča. I. Resolucija : naj se vpelje v naše ljudsko in sred nje.šole slovenski kot učni jezik i n B fl na p t a v i posebno p r a v n i š k o v s e u č i 1 i š č e na Slo v o u s k e m — seje potem enoglasno sprejela, in na poziv predsednika, <bi se sme tudi proti resoluciji oglasiti, kdor bi no bil ž njo zadovoljen, nihče roke ne vzdigne ,'n se tudi k besedi ne oglasi.
Ker je imel II. resolucijo zagovarjali g, dr. Sornec, prevzeme začasno g. dr. Zarnik predsedstvo, (i. govornik jo rešil svojo nalogo v jako temeljitem govoru. Taboriti so ga prav pazljivo poslušali m nad priznava-jočimi klici v govor kazali, kako jasno jo jelo postajati v njihovem duhu Vesolo jo ljudstvo pritrjevalo, koje govornik razvijal, da se morajo postavo slovenski oznanjati. kar jo država nekdaj delala a zdajžalibog (klici: žalibogl) zopet opustila; da mora uradnik slovenski govoriti in pisati, kar seje že tudi mnogokrat obetalo, ali žalibog samo obetalo; da se uradniki obostavljajo učiti se slovenski, da panuj torej tem bolj glasno t.irjamo. da se v slovenščini izuri vsaj mlajši zarod. Sposobnih uradnikov bomo dobibali z. vseučilišča Zagrebškega, ktero je cesar Franc Jožcl (Živio cesar Franc Jožef!) nedavno potrdil. Samo to je. da BO na Hrvaškimi sedaj drugačno postavo, kakor pri nas. Zato so bo moralo vsakako skrbeti, kajti to je gotovo, da uradniki morajo znati slovenski in da t;,ko no smo već ostati (gromoviti klici: Res je. No sme,'ne!) Potom so nam bodo delala tudi pisma slovenska, kajti pravica jo za vse ljudi ni naj se služi Slovencem v slov. jeziku. Ako se je vedno velevalo Slovencu: „daj, daj. delaj m daj" in smo tudi VSO radi dali, naj se tudi nam da, kar nam gre. Govornik razlaga na dalje slabo nasledke tujega jezika, ker se rosto krivo piše, cesto kaj izpusti ali pristavi, sploh pa
pravica no gre k srcu in ostane le tuja boginja (Živio-klici), kaj bi nam pomagalo, ko bi bili sami angeljčki sodniki, a bi sodili n. pr. grški. Tudi to ne vcija, ako se trdi, da se z nemščino pride daleč po svetu. Uradna pisma niso za semenj, ampak le za dom in osebno rabo (Res je!) Konečno nasve-tujo g. dr. Sernec sledečo resolucijo:
1. Slovenski jezik   naj se  vpelje v pravno in državno življenje povsod,
kjer se opravlja s Slovenci. J V ta namen hočemo najpred sami slovenski jezik rabiti pri vsaki priložnosti za svoja dokazna pisma, za dopise in prošnjo  k državnim uradnijam.
.;. Od visoke vlade pa tudi tirjamo rabo slovenskega in le slovenskega jezika v opravilih s Slovenci zlasti:
a. Naj se v s e postave oznanujejo tudi slovenski.
b. Naj nam vlada ne pošilja drugih uradnikov v naše kraje, nego ki so slovenščine popolnoma zmožni že poprej v govoru ii v pisanji;
i Naj se uredi dovoljeno vseučilišče v Zagrebu tako. da dobimo iz njega tudi za slovenske kraje sposobnih uradnikov. Naj se tedaj tudi tam učijo vse postave, ki veljajo v naših deželah;
d. Uradnikom, ki že sedaj služijo naj se postavi obrok, do kterega se morajo popolnoma naučiti slovenščine, sicer pa naj se prestavijo.
e. Po preteklem obroku velja za pravilo, da nobeno uradno delo za Slovence ne velja, ako ni bilo v jeziku dotične stranke, priče itd. opravljeno in zapisano.
f. Sploh naj vlada po preteklem obroku načelo, da morajo vlada, deželne, okrajne in občinske uradnije slovenski ravnati s Slovenci v vsakem opravilu, bodisi v vojaški službi, ali pri pobiranji davkov ali v drugih javnih ali osebnih pravnih zadevah.
Zbrana množica je že med branjem posameznih toček kazala svojo zadovoljnost in resolucijo enoglasno sprejela,
Ko zopet predsedništvo prevzme g. dr. Sernec, dobi besedo g. dr. Z a r n i k in zagovarja III. resolucijo, o zedinjeni Sloveniji. Zarnik zna seči do srca priprostoga ljustva, kakor nihče. To so priznavali tudi slov. nasprotniki, kterih ni bilo malo na tabirišči. Govornik je najprvo zavrnil one laži, ki jih hočejo nekteri našemu ljudstvu natvesti. da hočejo Slovenci svojim rojakom zopet nazaj spraviti tlako in desetino. Prestopivši na pomen tabora pravi, da smo bili pred 1000 leti pač še vsi Slovenci, da smo pa tekom časa v svojih šolah še svoje pravo ime pozabili, in da se zdaj pozmano let kot Kranjce. Sta jarce itd., vsak izmed teh vlice na svojo stran, zato pa tudi ni eden ni drugi nima pravic, ki mu gredo. (Klici: Res je tako!) Zakaj so Ogri dobili svoje pravice? Zato ker so vsi združeni in složni. Torej treba, da so tudi mi zedinimo. Govornik podpira svoje razlaganje s znano basnijo Vodnikovo o kranjskem in nemškem konji in v pravlico o očetu, ki je osmero pozameznili palic lahko zlomil, nikakor pa ne, ko jih je zvezal vkup. — Slovenci ne tirjamo ne več ne manj ko drugi; da smo tako na kose raztrgani |e sramota pa tudi velika zguba (Res je!) Govornik le enkrat opominja k združenji in slogi, ter priporoča branje slov. časopisov in omenja „Slov. Nar." kteremu jo glavni namen združena Slovenija. Konečno stavi tole resolucijo: V Sevnici na taboru zbrani slovenski narod sklene, da ni nobeno druge rešitve za njegovo duševno in materijalno blagostanje razen te, da se zdaj v S deželah bivajoči razkosani udje celega slovenskega naroda, po pastaviinm potu v ono kronovino „Slovonijo" z enim deželnim zborom združijo. — Resolucija se jo z veliko navdušenostjo enoglasno potrdila,
Ko se je bilo ljudstvo zopet potihnilo, naznanja g. predsednik pozdravila, ki sose taboru poslale iz raznih slov. krajev. Najprvo se berepismo g. dr. Bleivveisa, ki je osebno zadržan udeležiti se tabora. Zbrano ljudstvo je ime Dleivvcisovo nadušeno pozdravilo, in živioklici so še le potihnili, ko je predsednik brati začel brzojavna pozdravila, ktera so poslali slovenski študentje n a D u n a j i, rodoljubi iz koroškega in sicer iz 11' rev al i in iz D ra v bregu, dr. Costa v imenu „Matice slovenske,"
Poslednji bosanski kralj.
(Zgodoviniiko-romhuti.'oti obraz ; eeaki spisal Prokop Chocholoušek. poslovenil Podgoričan.
VI. (Dalje.)
„No, pa bodi tako,'- — nasmehne se vladika.
„Razodel si se, kaj zahteva cerkev, velečestiti oče," — opomni Tur-čanski, „kaj bi rada kršćanska muti, /daj pa jaz povem, kaj tirja moj kralj, moj jasni gospodar!"
„Povedi," — trpko so nasmehne Tomažević, „saj že slutim, kaj se izpoveš, a vendar sem radoveden".
„Tem blagostueJM'," oglasi se Korvinov sel in zgeno /. ramami, „pa vendar tvoje milosti ne razžali moja hotevi," — prikloni so mu globoko, ali če prav mu veleresnost gleda z obraza, Tomažević vendar le zna, da ga sel zasmehuje, da v plevo zakopuje njegovo kraljevsko dostojnost, toda ni z besedo ne razodene svojih misli, le bridek smeh  mu poigra okrog usten.
„Bosniški kralji so davek plačevali sultanom, ogerski kralji pa so trdili, da so jim fevdni vladarji". — govori daljo Korvinov poslanec, „ta nenatorna medsebnost mora nehati, kajti bosniška krona ni le sv. Štefana krone rastlika, teuiuč Bosna je tudi nje vlast —"
„Kaj ?" — zavzet povpraša Tomažević.
.Tudi vlast," — potrdi Turčanski, ne da so premotiti, „bosniški kralji so to, kar so le posled božje in ogerskega kralja milosti, saj le ti določujejo, kdo naj kraljuje Bošnjakom, kdo ne."
„To je zasramovanje", — zahudobi se Tomažević, „kdo bi tedaj bili bosniški kralji VI Kralji V! nikakor no — mrletje bi bili narodu, na prestolu no bi bili  še to ne, kar je najnciuarncjši župan v svoji trdnjavi, le ogerskega
kralja namestniki bi bili to, kar je najzadnjiši dvornik s kraljevskim imenom sebi na sramoto. A takega kaj meni smeš ziniti V" stopi k njemu do cela razkačen.
,.I saj si menda čul , da tebi," — Turčanski hladno odgovori, „za-k'2; samega sebe sramotiš? zakaj nisi sprejel moje oponosne resnice? zakaj tedaj nisi vdal se jej — ter počakal, da strpnost sama počesti prestol, da bi bil boljše zavaroval se. kako si grešil ?" — poduči ga za-ničljivo.
Tomažević obledi , povesi oko in globoki vzdehi so mu vzmičejo i/, tesnili prš.
„.\ vendar-le'* opomni ga Korvinov sel resno, „uioj jasni gospodar noče drugega, nego da izvršiš svojo obljubo."
Kakor omamljen, tako Toinažović vpre oko v Turčanskega.
„Ali morebiti nisi sam kralja Matijaža izbral si, da te sodi, da razsodi tvojega očeta osodo in tvojo?" — povpraša Turčanski. „Saj nisi pri-beračil njegove privolitve, da se smeš odičiti z bosniško krono, kaj no da no? Torej, ali je čudovito: če ta, ki jo že pokronal, brani takovo pravico v bodočnosti? Saj si sam svojih pradedov krono ogrskim kraljem prodal v čisto last, zatorej kralja Matijaža ni po krivici, ali sprejeta ponudba ostane obljuba. Za tega delj — če so razdere ta ponudba, razprši naj se takoj, kajti jaz se ne utegnem muditi. Ako pa se premisliš, pomni, da tvoj odlok ne bodo le senca, da bodeš še le po denes kralj —< da bodes po ;:daj jel ukazovati narodu."
Tomažević pogleda k višku. Če prav se mu pozna, kako mu burja po dušni notrinji razsaja, vendar-le se mirno jamo razodevati, le trdega glasu ne more do cela zmoči: nAli bi mogel potrditi vse, kar sejam ljubi zahtevati od mene ? A da moram, tega je kriva le vaša zvijačnost: negovali ste me, obetali mi, jaz slepec pa sem dirjal po nesrečnem poti naprej, ker sem vam veroval, zdaj po tem naduatornom pripetljaji pa se mi posmehujete,
■
ljubljanski gimnazijski študentje in slov. rodoljubi iz Vel i-ko v ca po g. dr. Pavlicu.
Dr. V o š n j a k potem dobi besedo. Kako koristno bi bilo zedin-jenja Slovencev, vidi se že samo iz tega, da se ga nasprotniki tako boje! Govornik kaže, kako se je Nemcem pod nos zakadilo, ko se je ta misel prvokrat izrekla v deželnem zboru graškem in posebno povdarja materijalne dobičke prihodnjega zedinjenja; škodo bi imeli od ločenja samo Nemci, od kterih se pa nikakor ne mislimo ločiti tudi v kupčiji itd. Dr. Vošnjak priporoča nazočim kranjskim volilcem g. dr. Zamika , naj ga volijo v Trebnjem za poslanca iu konča svoj govor s klicem: „Ziviii Slovenci." kar i njim vred zakliče vsa zbrana množica.
S „živio" klici pozdravljen stopi g. dr. Razlag pred občinstvo, da bi razgovarjal 4. in 5. resolucijo ; 5, resolucijo zato kor je bil poprej v to namenjoni g. govornik zadnji dan odstopil. Dr. Razlag najprej ometuje navadno sodbo kmečkega stanu, da smo samo kmet govoriti o kmetijstvu, kaže kako je tudi on sam kmet in gospodar. kako torej tudi on sam čuti potrebe kmečkega stanu. Vprašaje se, kaj je storiti, da se bo našim okrogoin bolje godilo, nego se godi nam, odgovarja si s stavkom, da je nevednost naj veće naše breme, da jo torej treba otroke boljo izrojati, potem pa napraviti si zavodov, kjer bomo mogli izvedeti izkušnje drugih narodov in tako povzdigniti naše kmetijstvo na stopinjo, na kteri stoje drugi izobrašoneji narodi. Dozdaj nimamo Slovenci prave kmetijske šole; v nemških pa so naši otroci le malo nauče in se večidel pokvarjeni in nevedni vračajo domu. Kmetu je treba bistre glave, delavna roke in poštenega srca. Zakaj bi se nam ne dala za naš denar učilnica, v kteri bi se mogli ne le učiti, kar drugi vedo o kmetijstu. ampak v ktere bi ob enem tudi delali in se v kmetijstvu dejansko vadili? (Res je, živio!) Zatorej se obniimo do visoke vlade iz dež. zbora in izrecimo jim svoje želje: naj se osnuje gospodarska šola za s e v n i š k i, h r e ž k i, kozjanski i n s o s e d n e okraje. Pri glasovanji resolucija enoglasno obvelja. Peta nasvetovana resolucija je zlasti okrajnega pomena; pri predmetih te vrste si je lahko mišljenje in korist ene vasi nasprotno mišljenj u in dozdevni koristi sosednje vesnico in navadno je težko združiti ljudi. To se je pokazalo tudi pri resoluciji, ki je imela dva mosta čez Savo, namreč pri Sevnici in pri Brežicah. Dasiravno je g. govornik Razlag svoj predmet iz teoretičnega in praktičnega stališča jako dobro rešil, in na številkah natanko dokazal, kako bi bil most v Sevnici kakor tudi v Brežicah koristen za dotične okraje, bila je kakor je bilo videti med ljudstvom sodba že poprej storjena in resolucija pri glasovanji ni obveljala.
Tabor se je v najlepšem redu končal.   O govorih in napitnicah taborskega shoda kakor o druzem tabora druzem mestu.
pose   dostajočeni  prihodnjič na
Do pi s i.
Iz Ljubljane, 4. maja —r—. [Izv. dop.J Krivo sodijo nekteri moj poslednji dopis iz Ljubljane, in krivo bi bil sodil jaz sam, ko bi bil kedaj mislil, da se bodo naši Nemškutarji eni strani naše narodne stranke udali. Ako človek še tako brez vse strasti pogleda v toke, koder so poceja nena ravno življenje naših nemškutarjev , vidi toliko nagu jušnoga blata , da mu mora kri zavreti. Ti ljudje niso sovražniki le nesvobodnostnih naprav, absolutističnih poželenj posameznih stanov, oni so večni sovražniki naše narodnosti. Oni, ki imajo sveto besedo svobode zapisano na svojem nemškem praporu, izdade svobodo in prapor tistemu tiranu, ki bi prišel kakor deus ez machina in bi mogel zatreti slovensko narodno stranko ponemčcvanju na prid. Vse njihovo dejanje opravičuje to misel. In zares se mora človek čuditi, ako vidi ognjenost nektorih neniškiitarjev , ktero razvijajo v nasproto vanji narodostnega napredka, ognjenost, kakor bi bila vredna boljše stvari Kakor da bi ne videli, da se pri vseh narodih denašnjega časa narodni tno<
žje bon- pod isto zastavo, ktero smo prisiljeni po naravnih zakonih razvili tudi mi Slovenci, napoveduje se nam boj na življenje in smrt. Tega se mora vsak prepričati, kdor bere članek v ljubljanskem Dežnianovem listu št. od 1. maja. Govori se tu n brošuri DominkušoG, pa kako? Tako kakor mora le tisti govoriti, komur je vsako pošteno in nepošteno orožje dobro. Zavijača in laž pred vsem svetom, to so pae orožja ki so se rabila proti nam in so rabijo še. V omenjeni brošuri ui noben človek našel, da je pisatelj proti največemu izobraženju posameznih. Izrekoma je še dejal, da si po viši omiki hrepeneč Slovenec nikdar ne bode dal pota zapirati do izvora nemške ali sploh tuje vednosti in umetnosti. Le Deznianov „Tagblatt" ima dovolj nesramno čelo, da mu podtika, k.i je zoper „sporadische aufkliirung". Dež-man preveč pridno opazuje narodno prizadevali , da ne bi vedel, kako ga umemo mi. V njem pa jo „dub zanikanj; . • Pozitivnega nam ti ljudjo So niso nikdar povedaii nič; oni zanikujejo večno in kar se narodnega napredka kar se ljudsko omike tiče, so menda pozitivno samo za cvetenje neništva in s tem samo za rsporadischo auikliirung." — Nemško gledišče v Ljubljani že hira Ni dovolj da dajo dežela 1600 gkl, /a „Sporadische autkliirung" (?)
nekterdi Ljubljančanov.   Ljubljanski Nemci mu .....rajo IfltOS še z 6600 gld.
pod pazduho seči -— pa šo no morejo dobiti direktorja. Osnoval se je torej odbor, v ktereni sedi nekoliko trgovitoi in ki seimenujo „theatenlirektorium" in bo imel vodstvo gledišča v roci, da germanska Talija ne bo molčala v mestu slovenske dežele. Pravijo da dramatična umetnost zastonj Išče v tem direktoriji prijateljev, ki bi jo umeli.
Iz Trsta 8. maja. [Iz\. dop.] - Do 1. junija t. 1. v okolici nobeno čitalnice več ne ho. O k o I i e a zgubi svoje do sedaj ne župane, na njih mesto pridejo mag is t ratni komisarji in s v o b o d a, k a k o r š n o žele naši p r o g r e s i s t i, bode nji m pri svetila. — Rodoljublje primorskih Slovencev že slovi med vsemi Slovani. Marsikterega bode torej ta nepričakovana novica osupnila. Ali vendar se zgoditi mora kar sem omenil, to je želja onih gospodov, kteri žo težko pričakujejo na naših obalih zveličavno laško republiko, Kako jo na mogoče, da se bodo vrli okoličani svojim čitalnicam izneverili? Po kombinacijah g. garibaldincev toko-le: Tekočega meseca dajo laški „gimnastici" pri „lovcu", kjer ima rocoljska čitalnica v najem sobano, veliko zabavo, b kteri bodo povabili vse okoličane, njih veličastno pogostili, ter njih vpletli v svoje mreže. Po moji razsodbi pak ti gospodje delajo račun brez krčniarja. Prejšne čase bi se morda okoličani dali prevariti S prilizovnnjem, ali dones je ves trud zastonj in strašanske agitacije Lahov bodo ostale brez vspoha. Lahi mislijo, da so okoličani sploh ednaki nokloriui prvakom, ki hočejo pri njih kleče izprositi zadeve, ktere svobodno po postavni poti lekko tirjajo. Ali motijo se, narodni duh je take politične kilavce že daleč nadkrilil. Vsak, ki je opozoval v Avstriji dogodbe posleduih let, se je lahko prepričal, kaj v naši čudni državi volja pohlovnost, kaj ponižne prošnje — nič prav nič! Naj tedaj nali prvaki vendar po dolgem hrezpiidneni delovanji konečno previdi jo, da > pohlevnosti za nas zmago ni, da je potrebno, nastopiti drugo pot Pohlevnosti in ponižnosti prenapolnjeno srce je ne mara tudi g. Nabrgoju diktiralo prepričanje, da bi tabor v tržaški okolici okoličanom več škodoval, nego koristil in da se je upal to svoje prepričanje javno izreči iu ga s plitvimi, puhlimi razlogi zagovarjati. Jaz pa trdim, ka onih 1200 goldinarjev, ktere je okolici v mestnem BVOtOvalstvu izprosil, za župljunje trt, njej gotovo ne bode koiistilo toliko, kakor njej bodo koristil tabor. Tabor okoličani gorko želo. za žveplo pa ue porajtajo, ker 1200 goldinarjev tolikim posestnikom ni nobena dobrota, za nje torej svojo samostalnosti prodali no bodo, kakor je prodal Esav za skledico lečo svoje prvorojeustvo. Zarad svojega čudnega prepričanja se po takem Nabrgoj tudi ni uleleževul glavnega zbora, ki ga je imel taborov odbor včeraj t. m. v rojanski čitalnici. V zbor so prišli veljavni možje okolice in odločili tabor na 20. dan junija med . Se žano in Občino.
so vam bile znane moje namere. Dobro ste bili spleli mrežo, jaz abotnež pak sem so zaplol va-njo! A le bodi, vso mi je po v šeći, saj no morem drugače. Ali čuj, Turčanski, na svoje domovine meji se spomni še mojih besed: iz bosniških kraljev ste sužnjo igračo ustvarili lastnemu veselju, v korenini ste pohabili moje kraljevino moč, ki vam jo doslej sama bila pomočnica na vojski z mohamedanskimi jatami. Takova kraljevina težko kljubuje veči moči, in kakor jo onemoglo sosedstvo — onemoglo samo zaradi vaše lisičnjsti, tako morebiti opeša tudi Bosna v turški sužnjosti ; ali potlej se pripravite: tudi vi okusite niohamedansko zarobljenost; poOgerskih puščali bodo plapolali turški bunčuki (konjski repi), vašim mestom in gradom na razvalinah se bode v veselji zibal mogočni Turek, mobainedanski konji pa bodo teptali po mrtvih Ogrih, a Budimu na zidovji se bodo svetil poiu-mesoc!"
čem delj, tem navdušenejšo je govoril Tomažević, oko mu je kar gorelo, in ko je na svojem mestu stal z na svarilo dvigneno roko tako, kakor prorok, pred kterega notranjim očesom se umičejo doslej še neznane bodočnosti zavoji, v tem Korvinov poslanec ni mogel vzdržati, da no bi notranja groza bila stresnila ga; a ker ga je bilo oplašilo Tomažcvičevo pro-roštvo, za tega delj je poslušal prav do konca, ni se drznil zmotiti ga niti z najrahlejšim vzdihom.
„Bog ne daj tega!" — oplašen vsklikne vladika Nikolaj.
Ko Tomažević dokonča svojo proroštvo, globoko zamišljen jo še nekoliko časa Turčanski. „Kakov možak je to!" — naposled začne tiho govoriti sam sebi, „kakov kralj bi bil to, ko bi ne bil zabrel v tako zlodejstvo! Bogme, ne zdrmal bi samo turškega sultana, temuč tudi sv, Štefana žezlo bi moralo čujno biti radi njega, nevaren sosed bi bil nam, zdaj pak je popolnoma v naši oblasti, in bosniška kraljevina bodo naše vlado sužnja, cepne nam v last tako, kakor dozorel sad z drevesa. — Ali to poroštvo?"
Čez nekoliko časa oholo dvigne glavo : „Grozil si so svoti ogerski kroni z osodo onemogle, že do gotovega pogina dospolo Srbske; da se to
ne zgodi, le smelo se vpri in kljubuj naši skrbi; bridko bode Turek izkusil naše sile moč, zadene ga tako, kakor je podrla vse tisto, kteri so drznili so — ter ogerskega naroda sni klicali na-se. m tudi ga ni kraja, kjer ogerski prapori ne bi zmagovito bili plapotali v njegovem zračji!" — ponosno vskrik-ne. „A vrhi tega," — zasuka? besedo, „raci so Tvoja kraljevska milost varati, kermeniš, da tesna zveza i. Ogersko kraljevino oslabi Bosno ; narobe je res: tem silnejša skala bode Turku v hrabrega naroda senci, v zavetji takega naroda, ki o vsaki priliki orožje rad vihti na pomoč svojim prijateljem , da ne omenim več o tem, da tvoja hrabrost, tvoja zrelost jo vredna oklenega upanja, da bi posled obeh zmogel močnejšega Turka, tako, da bi dolgo časa varno bile bosniške meje."
Zdaj umolkne, iu čaka kakovega odgovora, ali kralj Tomažević, ker ga je bila žo poprej e zmogla vročica, podpre si glavo z roko, strmi pred-sc in no posluša daljo Turčunskega, kakor ne bi njega zadevale poslančevc besede. ,Kar smo do zdaj tukaj-le ukrepali m odobrili," — zopet Turčanski spregovori čez malo časa, „to ostani skrivnost svetu, torej tvoje dostojnosti ne zadene nikakova sramota, da bi jo vedol narod, tudi menda no bodeš na i/gubičku. če sprejmeš velečestitega Modruškega vladike nasvet.
„Jasni kralj, meni je v skrbi le tvoja časna in večna sreča," — oglasi se vladika , »ali no le tvoja blagost temuč tudi tvojega naroda sreča — naroda, kemu si telesni varuh ti, duševni pa jaz." j
Tomežević hladno prikima, zalo da je razodel, kakor bi bil slišal in razumel vse.
„Jaz moram še dones vrniti se," — zopet Turčanski začno govoriti, „zelo žal bi mi bilo, ko bi kralj Štefan Tomažević jezo gojil v svojem srci na zahvalo, ker sem v skrbeh zaradi obeh vlad: bosniške in ogerske ; zelo žal bi mi bilo, ko bi ti nehvaležen bil jasnega kralja iu mojega gospoda Mati . a Korviua prijazni in posebni vdanosti do tebe,"
„Z bogom, Turčanski!" — nekamo resno spregovori kralj, a n«   gane se so svojega mesta, „veruj, da znam ceniti tvoje prizadevc
Veliko krivic se okolici godi f politične in in g.i pod.trskem obziru, zategadelj je tudi program precej obširen. Gospoda Cegnr.r in Zor stn pred glavnim zborom potovala od vasi do vasi, ter posestni!:- popraševula kaj zahtevajo. Po splošnih ieljan okoličanov, so v programu primorskega tabora sledeče točke: 1. Združenje vseh Slovencev v eno kronoviuo z enim deželnim poglavarstvom in / enim deželnim zborom. 2. Vpelja-njo slovenskega jezika v šole iu uradnije. ;J. Mestni ustav naj se pregleda in popravi, tako. da bode enako pravičen Slovencem in Lahom. 4. Za okolico naj so napravijo tri slovensko glavno šole in gospodar* ska šola za kmetovalce. Zupani » okolici naj se volijo vsaka tri leta in njim dajo dostojne pravice, kterih zdaj nimajo, ti Komunalni davki naj le pravično urede; računi iu proračuni za mesto in okoliko, naj se ločijo. 7. Železnica čez Predi! naj so napravi brž ko mogoče. 8. Čuvaji v okolici naj se zopet vpeljejo. - Zbor je vse točke z velikim navdušenjem jednoglasno sprijcl.
V kratkem bomo torej \ideli , bodc-li so več okoličanov udeleževalo laške gostije pri love:, ali sloven-kega tabora p1"! milim nebom.
Iz HrvaŠkega, t maja. [Izv. dop.] Razmera med Slovenci in Hrvati jo bila že od nekdaj prijateljska, Posebno smo mi Slovenci vselej radi nekoliko svoje individualnosti kol narod prepustili na prid hrvatstva, ker nas je vselej misel jugoslovanstva vodila in nas vodi še. Naši rojaki so delali in pisali za Hrvate in hrvatski napredek. Omenjam Stanko Vraza, omenjani celo vrsto profesorjev, ki so bili in so še na Hrvatskem delavni,
ktera po»ta^a se je po kratkem posvetovanji potrdila. — Pričelo se je po tem prvo posvetovanji o postavi, kako se imajo postavo iu ukazi v državnem zakonika razglašati. Sklenilo se je na predlaganje Sturmovo, da se naslov ima glasiti „za avstrijsko cesarstvo." Do zdaj nismo že več prav vedeli kje Živimo in komu davek plačujemo, Zdaj vemo da se imajo samo neogrske dežele Avstrija klicati. — Potrjena je bila postava, s ktero se odpravlja fevdna zveza na Kranjskem. — O osnovanji gospodarstvene više šole v Cislajtaniji je obveljal predlog gospodarstvenega odbora, po kterem se ima v tej polovici državo namesti Ogerskega Starigrada (ki je Magjarom pripadel) nova gospodarstvena šola napraviti, pozameznim deželam pa na voljo dati napravljanjfl kmetijstvenih akademij.
Med Cehi in vlado se je že vnel prepir zarad sestavljanja porotnih mož. V dotično komisijo je namreč voljenih 6 Čehov in f> Nemcev. To je očitna krivica, ker je pražkega prebivalstva komaj peti del nemški. Dr. Klaudv, mestni šupan bi kot prvosednik imel določilni glas, kterega bi med 6 in fi nasprotni si stoječimi treba bilo. Minister pravosodja pak je razsodil, da mu ta določilni glas ne gre, temuč da ima pri enacem številu glasov določiti žreb (loz). Čehi pa zahtevajo, da znajo porotniki oba deželna jezika in pravijo, da minister nima pravice postave tako tolmačiti, in da rajši porotnikov ne volijo, nego z lozanjem.
Iz Ogerskega izvemo po magjarskem časopisji nekoliko o magjar-ski politiki. S Prusijo se Magjari nočejo v neprijateljstvo spraviti, pač pa za glavnega sovražnika Magjarije imajo Rusko.   Magjari pač čutijo, da se
Boleti nas mora torej, ako zdanji vladajoči Hrvati se tako obnašajo namj Slovani, kar jih imajo pod petami, ne bodo dali na vekomaj teptati in to je Slovencem nasproti, da se jasno vidi,  ka so sovražniki našega narodnega razloga dovolj sovražiti slovanske Ruse.
prizadevanja.  To so je jasno pokazalo ob priliki zadnjega tabora v Sevnici.' Ogerska gosposka zbornica je sklonila poselej od zbornice poslancev
Jaz sam nisem imel priliko, da bi bil obiskal shod svojih rojakov.   Vem pa, kralju adreso poslati.   Pri adresni debati  v zbornici poslancev bodo jako
da tam niste videli mnogo Hrvatov. Vlada je skrbna, da bi se Hrvatje b Slovenci ne pečali. Zato je bilo nekteiim direktno prepovedano udeležiti se tabora. nekteri pa so se bali. Potrganje onih slovenskih plakatov z oglov je bilo vsem ztiainenjo, kako vlada o Slovencih misli.   Nikjeri pa ni menda
razdražen > trčile stranke ob-se. Deakovci ne hote dajati nobenih koncesij svojim nasprotnikom, kajti pri volitvi prvosednikov in opravilnikov v zbornici se na levičnjake ni nič oziralo.
Dalmatinsko vprašanje zopet na vrsto sili.   Nemški centralisti
posebno uradništvo iu vse kar je ž njim v zvezi tako servilno, kakor denes v dunajski zbornici so mislili, da vprašanje s tem rešijo, ako reko, da ga ni. pri nas. Policija pa menda ni nikoli nikjer bolj iiredjenn. t. j. bolj dresirana, nego pod Rauchom. Ker ni v izdajanji novcev nobene kontrole za Rauchov absolutizem, plačujejo se lehko kupljive dušo, ki po krčmah in po vseh kotili preže na vsako besedo, na vsak gibljaj lega ali onega, ki je na sumu, da je pošten Hrvat ali narodnjak. Rnuch ima v tem pravi Napoleonov talent, da svoje raznovrstno oblečene pandure in špiclje kakor tudi svoje malo in Velike nasprotnike pozmi. Zgodi so tako, da Raucb vse izve. celo to, če je eden, ki mu ni po volji, kako kupico vina čez mero pil. Ako se torej Hrvatje slov. tabora niso vdeležili, /nate na kak račun imate to zapisati. Omenjani pa to za tega delj, ker mislim da hodo nam sovražni časopisi oston-tativno povdarjali nevdeleževanje Hrvatov. Sicer sem pa jaz popolnoma vaših misli, da si hrvaška vlada s tacim terorizmom sama tla spodkopava. Iu teh misli mora vsak biti, kdor ni še obupal nad potomci Jelačiča bana, kdor pozna hrvatsko za Slovaustvo navdušeno mladino. Bog je nam v ma-gjaronstvu šibo poslal in morda ne bo napak . da so v tej stiski učimo. V ognji so čisti zlato . seme svobode so v rodovitna tla prime v nesvobodnih
časih.
Pol slini i razjrM.
V državnem zboru je bilo več vladnih predlogov dotičnim odborom v preudarek izročeno, kteri pridejo po t<*in tacem pozneje še pred zbornico.   Vršilo so je potem  tretjo bran jo o  delokrogu vojaških sodnij,
in kakor tvojo prijazen, tako tudi kralja Matijaža prijateljstvo — prav po pravici."
Turčanski zar udi, rad bi nekaj odgovoril, ali vondar-le povesi glavo iu globoko prikloni se, naposled pak molče odide iz čumnate.
Modruški vladika stopi za njim, toda vstavi se pred kraljem. „Za-blodili smo v jezo, z jezici smo se pikali." — „ti pak si se pokorno vdal svojih sodnikov zahtevam, tedaj se mirno raziđemo. Zatorej mi moj blagoslov, kralj in sin moj, da zvesl ostaneš svojim obljubam, in če jih izvršiš, da ti bode popolnoma odpuščen velik grob Vladika razprostrt' roke in
poblagoslovi kralja, kralj pak skloni glavo iu trka na prsi, prekriža se in ostane miren, dokler se za starčkom ne zapro duri.
Zdaj šo le vstane Tomažević . zarudi in divje žareče oko na duri grozečo in maščevalno vpre tako, kakor bi njegovega očesa ogenj hotel prodreti duri. S krčevito stisnjeno pestjo so zagrozi za Turčanskim in vladiko, hudoba mu duši glas; .Le caki, Oger, če Bog dado. vrnem ti vse! Vaša ogerska oholost je hotelu
bosniško krono poteptati v blato. Le čakite, Ogri! Čakite, da polumesec strgani pod svojo peto. da turški bunčuki zginejo z bosniških mej, potlej bosniški narod pozabi kralja Štefana : t uiobamedansko krvjo vsakojaki spomin na moj neblagi čin izbrišem narodu iz srca, potlej pak se naj trese Budim v svojih zakladih: osvetim si to zaničevanje, to zasramovanje kljubu Rimu, kljubu vsemu zahodu!" — in razburjen enkrat gori in doli premeri čumnato.
Toninžcviča notranja bura jamo odnohavati, misli na bodočnost se mu pokoje, fantazija mu zida zlate gradove : meni, da jo že v prah podrl Turka; tudi čuti, kako zakone določuje kralju Matijažu, ki so modrejši od njega; do cela se je zamaknil v Ijubovol juost, vse zasramovanje zvrača na-nj, poprej je bil Matijaž sam svoj kralj, zdaj pak je le njegov namestnik s kraljevskim naslovom. Ta fantazija jo Tomažcvića prevzela tako, da ga v kratkem mine vsa strast, da s prijaznim nasmehom pozdravi svojo mater Vo
Tako jo bil umoti ministerki odgovor o Dalmaciji. Ali Hrvatje je ne puste iu Magjari m radi vidijo, da bi se še bolj ruzkoračilk Pravijo, da Andraši že agitacijo v Dalmaciji pripravlja. Važna je te reč zato, ker bi se decem-berska ustava podrla tačas . ko se Dalmacija odtrga. Bili bi potem bliže federalizmu.
Razmere med Prusijo iu Avstrijo so od dne do dne bolj opozovanja vredne. Da je generalni štab dunajski izdal neko Bismarkovo skrivno depešo V javnost, to bodo pruske liste in vsak dan se z avstrijsko-nemškimi pulijo. Vidi se skoraj, kakor da bi jim kaj zato bilo, da se med seboj v raz por spravijo.
0 potovanji avstrijskega cesarja v Carigrado se čedalje bolj govori. Pravijo da ga na to potovanji posebno prigovarja grof Andraši. Znano jo da so si Magjari in Turki po krvi v rodu. Zato menda Andrnšija vleče doli. Vprašanje je le, ali ne bodo turški kristijanje še bolj nezaupno gledali Avstrijo nego jo dozdaj, ako bode sklepala prijateljstvo s poloraesecem. Pravijo, da jo toga poslednega mnenja tudi Beust.
Angležem zopet težave delajo irski fenijanci. Razvida se, da Irci b tem. kar so jim v dolnji zbornici pravice v verskih zadevah dali, niso zadovoljni Angleži so Irce že od nekdaj krvavo tlačili in izsesali. Ta greh se bode maščeval. Poroča se iz Irskega vedno o strahovitih umorih angleških bogatih posestnikov. Morilci, ubožni domačini, se večidel ne morejo izvedeti, ker noben Irec svojega rojaka ne izda.
Kazno stvari.
* (Za vižmarski tabor) kteri bode najbrž največi izmed do-zdanjih, se bosta kot govornika oglasila tudi gg. dr. V oš n j a k in dr. Zarnik.
" (Dr. K os ta) zastopa del, ki pripada od Debeljakove zapuščine jugoslovanskemu vseučilišču. Po inventaru ki ga je priobčil gospodarskemu odboru, znaša vsa Debeljakova zapuščina 34.704 gld. 62 kr. Razpravljenje o zapuščini bode boje kmalu končano. Zaklada za utemeljenje jugoslovanskega vseučilišča znaša koncem 1868. leta 131.143 gld.
* (Mariborska čitalnica) napravi prihodnjo nedeljo 9. t. m. izlet v Hoče, v srenjo pohorsko. Povabljeni so vsi udje in drugi rodoljubje slovenski, da pridejo zabave vdeležit se v gostilnico k Glažarju, ali kakor se i o domače pravi „pri kovači."
1  (V Pragi) se je osnoval odbor, ki ima nabirati doneske, s kte-rimi se bodo podpirale rodovine politično obsojenih. Ustanovitelji so že pro-pijanosti žo teptati po mojem prestolu  in 1 »ili uradnega dovoljenja.
* (Amnestija.) V „Bob." in v „A. A. Ztg." je brati neko otici-jozno obetanjc, da se v dotičnih krogih prav resno posvetujejo, kako bi se dala oklicati amnestija zu vso one , ki so se v Pragi in okolici ter na Češkem sploh politično omadeževali ali prišli celo v kazni. Bila bi neki jako vrjetna velika obšina amnestija, sklenono pa še ni nič.
* (Dva telegrama.) Nedavno so poslali graški Slovani tale telegram: Kpiscopus Strossmajer — Rom, Vatikan. Hrvati, Slovenci i Cesi sakupljeni u „slovanskoj besedi" kliču slavenskoj zvezdi predhodnici gromoviti i srdačni Živio!! — Dobili so v odgovor: Čitaouici slovinskoj. Gratz. Svim tamo Slovincem prijateljska fala i božji blagoslov našim željam.
Josip Juraj.
* (V Trstu) je nek Molhior Pregelj obsojen zarad veleizdaje na pet let v ječo, ker je razširjal po Gorici plakate italijanisimov, ki bi Gorico radi zedinili z Italijo.  Kakor žo ime kaže, mora biti ta Pregelj Slovenec po
jakcijo , ki je tudi radostna kmalu po odhodu Turčauskega in Modruškega j rodu. Nov dokaz tu vidimo, da taki izrodki in renegati vselej najbolj zoper vladika priška v čumnato._ _(Dulje prih.)   | lastno kri in domovino divjajo.
Izd'ttelj iu vrednik Anlni. Tonihli
Lastniki: Dr. lo/o Vnsnjnk In drugi.
Tinkar laluard JanZlč.