84
Fotografija amaterjev.
On fotografuje! Kolikokrat sem čul te besedi, izrečeni z zaoičljivem naglasom, ako se sem pokazal s svojem aparatom. Novobažue potnike, ki ne potujejo z basago in palico, ampak z aparatom v tornistru in s stojalom v roki, oblezejo gore in prehodijo doline, te hočejo 8 tem smešiti. Ni čuda, vsaj zahme ujejo vsako novotarijo dotlej da se udomači in tako prištevajo tudi fotografijo amaterjev k umetnostim, ki ne rede moža.
Glede zadnjega moramo sicer tudi mi potrditi veliki množici, katera navadno sodi brez premisleka; amater nikakor ne misli s „svetlopisom" kruh služiti. Prav napačno je pa misliti, da je fotografovanje za lajika brez vse vrednosti, in da obstoji ves dobiček le o fotografovanji nekaterih pokrajin in znanih osob, katerih podobe potem uvrsti v zbirko svojo.
Podrobno opazovanje nas temveč pouči, da je fotografovanje toliko važno in mnogokrat še važnejši nego risanje. Fotografija je pomagala uže premnogim vednost-nim preiskavanjem, tehniki ter umetnosti in uspeh v teh strokah so dosegli možje, ki niso bili fotografi iz poklica, ampak zdravniki, inženerji, obrtniki itd. ki se so bavili s fotografovanjem le memogrede.
Fotografija je prav mlada pridobitev. Petdeset let je ravnokar preteklo od iznajdbe dagerotipije in malo manj je od kar imamo tudi fotografije. Fotografovanje je bilo dolgo časa težavno, vsaj z mnogimi neprilikami spojeno. Mogoče je bilo narediti le take za svitlobo občutljive plošče, ki so bile mokre in katere so bile rabne le v takem stanu. Izdelovanje teh plošč je bilo zamudno, njih prenašanja skoraj nemogočo in zato je bilo fotografovanje vedno le delo  fotografov iz poklica.
Velik napredek fotografije je bil storjen z iznajdbo suhih plošč. Te plošče so steklene šipe, na eni strani prevlečene s posebno čistim Umom, v katerem je prav fino razdeljeno bronovo srebro, ki je občutljivo za svitlobo.
Te plošče ostanejo rabne mesece, ako jih hraniš v temi in na suhem in so zraven tega dvajsetkrat občutljivejši nego mokre plošče. Te plošče moreš uže narejene kupiti, moreš jih vzeti saboj na potovanje in slednjič moreš ž njimi narediti najtežavnejši momentne slike za vednostne namene.
Momentno fotografovanje, ki se je zlasti v zadnjih letih tako močno razvilo, in katero najhitrejši pregibanja živali in strojev razdeli v posamezna dela in sicer tako, da podoba pokaže kar o&o niti ne vidi, obrnilo je pozornost učenjakov in lajikov na umetnijo fotografovanja. Znano je,   da so fotografovali   strelo,  iz puške  izletečo
85
kroglo,   zvezde na nebu itd. kar vse je tudi vedi močno koristilo.
Ne bodem navajal brezštevila izgledov. Rešitev raznih vednostnih vprašanj s pomočjo fotografije je le redkokrat naloga fotografa iz poklica, ker ta more se pečati le najbolj z izdelovanjem tehniško in umetniško dovršenih fotografij, marveč to je naloga amaterja. Ako imajo amaterji vedno to pred očmi in rešitev te naloge pospešujejo v svojih društvih, tedaj je delo amaterjev nad vse koristno. Koliko se uri oko za spoznavanje lepote v naravi, ako si izdelujemo fotografije od lepih pokrajin, in ni to nam Slovencem naj boljše nadomestilo za umetniške šole in galerije slik, na katere nam glede na naša skromna sredstva niti kedaj misliti ni! Koliko veselja ti dela slika ljubih znancev, katero si sam izdelal !
Kako se pa naučimo fotografovati ? Mnogi se zboje fotografovanja, ker menijo, da je učenje fotografovanja zamudna in draga reč. To ni res. Amater more se priučiti fotografovanja od drugega amaterja, &i uže zna, ali pa iz knjige, katerih imamo na izbero. Kar se pa tiče aparatov, so pa veščaki sestavili najboljše, ki primeroma le malo stoje.
Za fotografovanje na potovanji dobiš aparate, ki imajo vse potrebno v enem samem tornistru, kojega lahko saboj neseš kamor si bodi. Ako hočeš fotografovati, odpreš tornister, postaviš aparat na stojalo, ga pokriješ s črno ruto in vjameš natančno podobo v aparat. V tornistru imaš plitve skrinjice, v kojih so suhe plošče varno skrite pred svitlobo. Ako si tedaj podobo v aparatu ujel, vdeneš pod črno ruto eno tako skrinjico v aparat, potegneš raz skrinjice pokrov, tako da je sedaj plošča v temnem aparatu odkrita, in slednjič odkriješ pokrovo raz objektiva Podoba pokrajine, katero hočeš fotografovati, pade sedaj na suho ploščo in na razsvitljenih mestih plošče razkroji se bronovo srebro, ki je občutljivo za svitlobo. Ko je to delo končano, zapreš aparat in skrinjico ter moreš ploščo domu nesti. Če skrinjico s ploščo dobro na suhem in v temi shraniš, moreš podobo še le čez mesece razviti. To je velika prednost suhih plošč. Seveda moreš narediti toliko podob, kolikor imaš skrinjic s ploščami saboj. Kadar hočeš potem doma podobo razviti, nesi skrinjico v teman prostor in odpri jo le pri rudeči luči to je pri svetilni z rdečimi šipami. Ako si ne moreš narediti popolnoma temnega prostora, tedaj razvijaj podobe zvečer, a varuj se vsake druge luči, razven rudeče. Pri rudeči luči tedaj odpremo skrinjico in vzamemo iž nje ploščo. Plošča ne kaže nobene podobe, razkrojenega bromovega srebra naše oko ne vidi. Mi moramo podobo šele vidno narediti, ali kakor fotograf reče: ^ploščo razviti". V ta namen denemo ploščo v razvijalno tekočino. In glej! Kmalu se prične na beli plošči kazati podoba in je čez par minut dovršena. Na tej podobi je pa vse tisto črno, kar je v resnici belo, in belo kar je črno. To podobo imenujemo negativno podobo.
Črna podoba na belem dnu je iz kovinskega srebra ; od svitlobe ne zadeta mesta na plošči ostala so nespremenjena t. j. bela. Če je tudi podoba uže popolnoma jasna, vendar še ne smemo ž njo na luč; poprej moramo še odstraniti bela mesta iz podobe. Ta bela mesta odstranimo s posebno tekočino. To delo imenujemo fikso-vanje. Kadar si vse to dovršil, tedaj se ti pokaže podoba črna na prozorni plošči. Tako je negativna podoba narejena, treba jo je le še izprati, posušiti in z lakom prevleči da se ti. leta in leta ohrani. Od takega *nega-tivau moreš potem poljubno število pozitivnih podob narediti.
To je na kratko povedano bistvo fotografovanja. Razven aparata je seveda še marsikaj potrebnega, na pr. razne skledice, okvirji za kopirati itd. Kdor ima dober objektiv in momentno zaporo, ta more fotografovati dirjajoče konje, leteče ptiče, vozeče vlake itd.
Ker je fotografovanje ne le nad vse z nimiva in lepa zabava, ampak tudi zelo koristna, zato so ukrenili nekateri amaterji v Ljubljani osnovati posebni klub amaterjev, kateremu bode naloga amatersko fotografovanje razširjevati in pospeševati. Člani kluba dobili bodo od skušenih in veščih amaterjev vsa potrebna pojasnila toliko glede aparatov, kolikor glede zvrševanja fotografije. Kdor hoče pristopiti k klubu, amater fotografov, ta naj se kmalu oglasi pismeno ali ustno pri gospodu Ivanu Šubicu, vodji obrtne šole v Ljubljani. Javljamo, da se sprejmo v klub tudi dame. Udom iz dežele bode pa odbor v vsaki zadevi skušal vedno pis meno ustreči.                                                          —v.