174 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Yi razlagi §-a 34. zakona od 28, julija 1889 št. 27. drž. zak. glede na obveznosti bratovske skladnice nasproti zdravnikom.
V pravdi dra. Mihaela B. proti Francu K. zaradi 330 gld. 99 kr. je C, kr. okrajno sodišče v Celju z razsodbo z dne 14. junija 1899 spoznalo, da mora toženec F. K. kot lastnik rudnika v Zabu-kovcu pri Celju plačati tožniku zaostale stroiike za zdravniško pomoč predplačno s pravico regresa nasproti bolniški blagajni bratovske skladnice imenovanega rudnika 330 gld. 99 kr. s 50/^ obrestmi od dneva tožbe in na 71 gld. 24 kr. odmerjene stroške pravde v 14 dneh proti zvršilu.
Djanski stan.
Tožnik bil je zdravnik bolniške blagajne bratovske skladnice to-ženčevega rudnika, ter znaša njegov nepoplačani račun za leti 1897. in 1898. še 330 gld. 99 kr. Imenovani rudnik prevzel je toženec dne 19. septembra 1897 od Franc J.-evih dedičev. Glasom zapisnika, sestavljenega pri okrožnem rudniškem uradu dne 20 marca 1898, pogodili so se dediči po Francu J. in toženec na ta način, da naj plača zaostale zdavniške in lekarniške stroške bolniška blagajna imenovane skladnice in se za to odrečejo dediči po Francu J. povračilu vseh rudniških predplačil. Vsled dopisa imenovanega rudarskega urada morala bi zaostali zdravniški račun
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 175
iz leta 1897. plačati bolniška blagajna; ker je pa ta bolniška blagajna pasivna, mora v smislu §-a 34. zak. od 28. julija 1889, št. 127. drž. zak. toženec kot lastnik rudnika dajati potrebna predplačila za ostale dolgove, oziroma jih plačevati. Tožnik zahteva torej od toženca znesek 330 gld. 99 kr. skr. na ta način, da bi je ta štel kot predplačilo s pravico regresa nasproti bolniški blagajni.
Toženec ne zanika obstanka tožnikove tirjatve, zanika pa dolžnost, da bi on moral plačati iztoževano svoto, posebno oni znesek, ki se tiče dobe pred 19. oktobrom 1897, ker je šele ta dan postal lastnik rudnika; on dalje zanika istinitost vseh trditev, ki se tičejo pri rudarskem uradu sestavljenega zapisnika z dne 20. marca 1898, in trdi, da je plačnica v smislu §-a 34. navedenega zakona edino le bolniška blagajna, da ima bratovska skladnica tudi jirovizijsko blagajno, v kateri se nahaja premoženja 9000 gld. in iz katere bi se tudi moglo administrativnim jiotem dobiti plačilo, in slednjič, da zadenejo plačila do 19. septembra 1897 dediče po Francu J.
Iz dopisa C. kr. okrožnega urada z dne 23, aprila 1899, št. 857 izhaja pasivnost omenjene blagajne, in da .se ne sme premoženje pre-skrbninske (provizijske) blagajne v znesku 9500 gld. rabiti za namene bolniške blagajne. Iz poprej že navedenega zapisnika z dne 20. marca 1898 izhaja dalje, da je toženec takrat, skhcevaje se na sklep občnega zbora vseh udov bratovske skladnice, kot lastnik rudnika in kot načelnik bratovske .skladnice dovolil, da se odreče preskrbninska blagajna bratovske .skladnice svoji tirjatvi proti dedičem po pokojnem Francu J. na zaostalih doneskih proti temu, da so se ti dediči na drugi strani odrekli svojim zahtevam proti bolniški blagajni. Oni isti toženec je tudi privolil, da mora bolniška blagajna ¦ plačati zaostale zdravniške in le-karnične stroške proti temu, da ne zahtevajo dediči po pokojnem Francu J. onih predplačil, katera so za rudnik izdali. V dopisu, s katerim se je naznanila vsebina prej navedenega zapisnika, razodeva tudi rudarski okrožni urad svoje mnenje, da je toženec v tistem zapi,sniku sam priznal da mora iztoževano svoto plačati bolniška blagajna, da dediči po po- ' kojnem Francu J. niso dolžni več plačati tega zneska, in da mora torej v smislu §-a 34. — zadnji odstavek — zak. od 28. julija 1889, št. 27 drž. zak., ker je bolniška blagajna pasivna, dati toženec potrebna predplačila za ta dolg.
Vsled tožnikovega predloga bili sta pod prisego zaslišani priči rudarski svetnik dr. T. in gospa Ana M. kakor dedinja po pokojnem
176 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Francu J., ki sta soglasno izpovedala, da se je res dne 20. marca 1898 pri rudarskem uradu v Celju vse to dogovorilo, kar dotični zapisnik obsega.
Razlogi.
Toženec je priznal iztoževane zdravniške stroške ter odklonil plačilo iz razlogov, ki so navedeni v dejanskem stanu. Toda z ozirom na dogovor, ki se razvidi iz zapisnika z dne 20. marca i 898, sklenjenega pri c. kr. okrožnem rudarskem uradu med dediči po pokojnem Francu J. in tožencem, in z ozirom na § 34. zak. od 28. julija 1889 št. 27 drž. zak. ni moči dvomiti o tem, da je pač toženec dolžan plačati iz-toževani znesek; toženec je kakor lastnik rudnika in načelnik bratovske skladnice zapisnik podpisal in tedaj priznal, da mora on, če tudi samo predplačno, poravnati zdravniške stroške, ki večinoma izvirajo iz dobe njegovih prednikov. Po §-u 2. navedenega zakona se preskrbninska blagajna bratovske skladnice ne sme obremeniti za namene bolniške blagajne; tedaj tudi ta ugovor ne velja, da preskrbninska blagajna ni pasivna. § 1441. o. d. z. v tem slučaju nikakor ne pride v poštev, ker se tukaj ne pobotajo medsebojne tirjatve. Po tem take m je bilo ugoditi tožbeni zahtevi, ki je po vsem utemeljena po §-ih 1151. in 116 3. obč. drž. zak.
Izrek o stroških se opira na določbo §-a 41. c. pr. r.
Vsled toženčevega priziva je c. kr. okrožno kot prizivno sodišče v Celji prvo razsodbo potrdilo ter spoznalo, da mora toženec plačati tožniku na 22 gld. 23 kr. odmerjene stroške prizivnega postopka.
Dejanski stan
se v teku prizivnega postopanja ni spremenil, ter se druga instanca sklicuje na dejanski stan prve instance.
Razlogi.
Tožnik zahteva od toženca kot lastnika rudokopa v Zabukovcu pri Celju plačilo zneska 330 gld. 99 kr. za zdravniško pomoč v času od I. januvarja 1897 do 31. maja 1898, storjeno udom bratovske skladnice imenovanega rudokopa, ter se sklicuje na določbo §-a 34. odstavek 2., zak. od 28. julija 1889 št. 27 drž. zak., vsled katere mora, kedar je bolniška blagajna pasivna, kakor tukaj, lastnik rudnika brezobrestno dajati potrebna predplačila, da se pokrijejo tekoči stroški. Prvi sodnik je tožbeni zahtevi ugodil ter toženca obsodil, da plača  iz-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 177
12
toževano svoto predplačno s pravico regresa nasproti bolniški blagajni. Toženec je pri sporni razpravi izrecno priznal, da je iztoževana tirjatev resnična in likvidna; ugovarjal pa je: i. da ne more biti on plačnik za tisti del tožnikove zahteve, ki obsega dobo od i januvarja 1897 do 19. septembra 1897 (189 gld. 94 kr.), ker v tej dobi ni bil on lastnik rudokopa temveč Franc J.; 2. da bratovska skladnica ni pasivna temveč da ima preskrbninsko zalogo v znesku okrog 9000 gld.; 3. da ne spada ta stvar pred sodišče, temveč pred rudarsko oblastvo, in 4. da on nima pasivne legitimacije, ker § 34. imenovanega zakona se ne tiče razmerja proti tretjim osebam in more biti plačnica iztoževane svote edino le bratovska skladnica, ne pa on. Nobeden teh ugovorov pa ni utemeljen.
Ad I. V tem oziru se opozarja toženec na poravnavo, sklenjeno med bratovsko skladnico in dediči po Francu J. pred rudarskim uradom dne 20. marca 1898, vsled katere so se dediči po Francu J. odrekli svojim tirjatvam nasproti bolniški blagajni proti temu, da plača le-ta zaostali račun iz leta 1897! pri zdravnikih in v lekarni, in da se za to plačilo od prejšnjih lastnikov nič ne zahteva. Tej poravnavi pristopil je toženec kot lastnik rudokopa in kot prvosednik v načelstvu bratovske skladnice; to poravnavo potrdilo je tudi rudarsko oblastvo, in mora torej bolniška blagajna bratovske skladnice gotovo plačati zdravniške stroške iz leta 1897.
Ad 2. Vsled dopisa c. kr. okrožnega rudarskega urada v Celju z dne 23. aprila 1899, št. 857 poseduje preskrbninska blagajna bratovske skladnice res premoženje v znesku 9500 gld., a po §-u 2. imenovanega zakona mora pri vsaki skladnici biti za podporne namene, označene v §-u i. istega zakona, poseben oddelek in je dohodke in izdatke enega oddelka ločeno od dohodkov in izdatkov drugega oddelka ustanoviti in izračuniti. Preskrbovalna blagajna ima čisto druge namene in druge zaveze, nego li bolniška blagajna (glej §-a 4 in 5. tega zak.) in zaradi tega je nedopustno, da bi se premoženje jedne blagajnice zamenjalo s premoženjem druge blagajnice.
Ad J. Po §-u 32. imenovanega zakona pristoja rudarskemu ob-lastvu pač zvršilna oblast, a le glede prispevkov, ustanovljenih po §-ih 29. in 30., katerih znesek je določen v dotičnih pravilih vsake skladnice, namreč glede prispevkov, katere plačujejo udje za preskrbninsko blagajno in bolniško blagajno iz svojega zaslužka, rudniški posestniki pa iz svojega premoženja, in sicer prvi polovico in drugi polovico.   Plače-
178 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
vanje teh prispevkov mora rudarski urad na podlagi mesečno njemu predloženih mezdnih zaznamkov (zaznamkov o izplačani dnini) nadzorovati in, če treba, tudi izposlovati, da rudarsko glavarstvo zaostale prispevke iztirja. Iztoževani znesek pa temelji na čisto drugem pravnem naslovu, namreč izhaja iz mezdne pogodbe, torej iz naslova privatnega prava; o tem soditi pa je poklicano samo sodišče.
Ad 4. § 34. 2. odstavek navedenega zakona veli:   5Ako katera bolniška blagajnica nima dovolj imovine, da bi ž njo zalagala svoje tekoče izdatke, tedaj mora rudniški posestnik dati potrebno  predplačilo brezobrestno proti temu, da se mu takoj vrne, kedar prihajajo potrebne gotovine.« — Po besedilu in duhu te zakonove določbe je brezdvomno, da je hotel zakonodavec ustanoviti  poroštvo rudniškega  posestnika za vse  zaveze  bolniške blagajnice v smislu  §-ov 1346. in 1358. o. d. z. in da je hotel iz javnih ozirov s to določbo zagotoviti pravice obolelih delavcev do bolniške blagajne na eni strani ter zahteve  zdravnikov in lekarnarjev na drugi strani.  Po §u 1355. o. d. z. sme porok biti šele takrat tožen, če glavni dolžnik   ni izpolnil svoje dolžnosti na upnikov sodni ali izvensodni opomin.   Po priznanju   toženčevem in po uradnem potrdilu C. kr. rudarskega urada v Celju je bolniška blagajnica pasivna ter ne more sedaj izpolniti svojih zavez.   Opomin aU, kakor to toženec posebno zahteva, tožba proti bratovski skladnici bila bi nepotrebna; pasivna blagajnica  ne  bi  postala   aktivna;  blagajna,  oziroma  bratovska skladnica bila bi celo lahko tožniku ugovarjala nemožnost storitve, bi ga bila napotila na poroka, na današ njega toženca, ter sklicevaje se na določbe §-ov 45. in 408. c. pr. r. od tožnika še celo zahtevala povračilo stroškov oziroma škode.    Ker  pa je toženec, ki je ob enem predsednik načelništva bratovske skladnice, za ta dolg prav dobro znal, ker je on tožnikovo tirjatev priznal za resnično in likvidno, ker je v prvi vrsti zavezana bolniška blagajna pasivna ter mora v smislu §-a 34. že večkrat navedenega zakona o bratovskih skladnicah toženec jamčiti za ta dolg bolniške blagajne, smatrati je razsodbo prvega sodnika za utemeljeno ter je bilo zavrniti prisjiv kakor neutemeljen.
C. kr. najvišje sodišče je vsled toženčeve revizije z razsodbo z dne 5. decembra 1899 št. 16.777 spoznalo, da se ugodi toženčevi reviziji, da se spremenita razsodbi prve in druge instance, da se zavrne tožbena zahteva, in da mora tožnik povrniti tožencu pravdne stroške vseh treh instanc in sam trpeti svoje stroške.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 179
Razlogi.
Revizija se sklicuje na razlog §-a 503. št. 4 c pr. r. in to po pravici. Okrajno sodišče kakor tudi okrožno sodišče določbe §-a 34. zak. od 28. julija 1889 št. 127 drž. zak. nikakor ni prav razumelo. Dotična določba ureja edino le pravno razmerje med bratovsko skladnico in rudniškim posestnikom ter nalaga temu po potrebi tam navedene dolžnosti; ta določba se pa ne tiče tretjih oseb in torej tudi ne onih, ki nastopijo kot upniki bratovske skladnice. Gotovo se je tedaj samo zakon krivo razlagal, če se je v oni določbi našel obvezni razlog, da mora rudniški posestnik sam plačevati dolgove bolniške blagajnice ter dotična predplačila neposredno oddajati njenim upnikom, oz. če .se je v oni določbi našla ustanovitev zakonitega poroštva.
Ker torej obveznega razloga za to plačilo glede toženca v resnici ni, bilo je tožbeno zahtevo že samo iz tega vzroka zavrniti ter ni treba še dalje pretresovati drugih v reviziji navedenih, pa tudi že v teku sporne razprave izrečenih ugovorov.
Izrek glede stroškov vseh treh instanc je utemeljen v določbah §-ov 41. in 50. civ. pr. reda.
Dr. y. Hrašovec. b) Pogodba radnje za plaču.
Činjenično stanje. Tužitelji Zuklič i Zorovič podigli su oporbu protiv ovrhe, provedene usljed zaključka dd. 2. studena 1899 u ovršnoj stvari tuženika Kožuhča protiv Miha Brnabiča, za platež for. 28, polag zapisnika 14. studena 1899 pljenitbom od 140 od prilike spudova že-žena vapna, nalazečeg se u vapnenici, što no ju je sagradio Miho Brna-bič u družtvu sa svojim bratom Ivanom i sa nekim Trdičem na oto-čiču O.; te tvrdeč, da je ono vapno njihova vlastnost, predlažu da bude utvrgjeno njihovo pravo na vapno i izrečena nedopuštenost pod-uzimanja ovrhe. U dokaz da su Brnabič i drug. jednostavni njihovi radnici, koji su dužni za njih žeči vapno za odregjenu plaču, preložili su pogodbu dd. 28. listopada 1898, uglavijena medju njima i Brnabičem i drug., te nude svjedočanstvo ovih poslijednjih i Ivana Galiussia.
Tuženi Kožulič niječe da Brnabič i Trdič žežu vapno za račun tužitelja, tvrdi da ga ovima davaju za odregjenu cijenu, te da pošto zaplijenjeno vapno nije bilo tužiteljem predano, jere u času pljenitbe našlo se je u držini Brnabiča, tužitelji nisu jošte stekli vlastnosti istoga,
12*
180 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
u pomanjkanju predaje. Da vapno do uručbe tužiteljem pripada rečenoj trojici, navagja okolnost, da su ga ova tekom godine 1899 ponudili na prodaju G. R. koga uvagjaju za svjedoka, pa zato tuženi pita da se tužba odbije.
Mirno jeste da su Brnabiči i Trdič uzeli na svoj račun u pod-zakup od J. L. otočič O., na kojem su sagradili vapnenicu, da mu plačaju neki iznos u novcu za gorivo, što no ga pobiru po istome oto-čidu, da imadu svojih radnika, i da tužitelji podzakupnikom plačaju for. 4 za svaki predani spud vapna, iznos koji običnoj kupoprodajno] cijeni vapna u onim stranama. Tužitelji niječu da su Brnabiči i Trdič ponudili G. R. vapna na prodaju tvrdeč da bi taj postupak na svaki način kršio njihov ugovor. Iz neprigovorenog ugovora sub A proizlazi da su se Brnabiči i Trdič obvezali spram tužitelja sačiniti na pomenu-tom otočiču u roku od 18 mjeseca tri vapnenice, predati tužiteljem sav proizvod vapna za cijenu od for. 4 po spudu, naročilo uglaviv da tužitelji imadu se smatrati vlastnicima vapna, a Brnabiči kao radniči — nadničari. Svjedok G., sastavitelju govora, izkazao je, da iz pregovora ugo-varatelja zaključuje, da su oni htjeli sklopiti pogodbu radiije za plaču. Svjedoci Ivan i Miho brača Brnabič i Jakov Trdič izkazali su, da su polag pomenutog ugovora prosti radnici tužitelja, da žežu vapno na račun istih, kojima pripada i vlastničtvo vapna, da im tužitelji plačaju for. 4 za svaki predani spud vapna, da ako koja vapnenica ne uspije i dotično vapno ne bude primljeno od tužitelja, oni radnici mogu ga prodati drugima samo onda, ako se tužitelji tome ne uzprotive, i priznavaju da su bili obečali R nešto vapna na podmirenje njegove tražbine, što je imade spram njih a samo uz privolu tužitelja.
Sud prvog stepena udovoljio je tužbi.
Tuženi prizvao se na sud drugog stepena a ovaj potvrdio je pobijanu presudu iz slijedečih razloga:
Koli iz pogodbe dd. 25. listopada 1898, toli iz izkaza saslušanih svjedoka proizlazi, da su se brača Brnabiči i drug. obvezali sagraditi tri vapnenice na otočiču O., u roku od 18. mjeseca, i predati užeženo vapno Zoroviču i drug. za cijenu od for. 4 po spudu. Pošto so po-menute tri vapnenice morale biti sagragjene na račun Zoroviča et. cons. predleži pogodba radnje za plaču, jere Brnabiči obvezali su se za od-regjenu plaču učiniti Zoroviču et cons. opredijeljeno djelo, naime tri vapnenice (§ 1151 gr. z.) U takvome stanju stvari ne može se nit je od nužde, uporaviti ustanovu § 1158 gr. z., jere ova se primjenjuje kad
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 181
c) Ali je za izpodbojno tožbo, naperjeno proti zvršilnim dejanjem, pristojno zvršilno sodišče (§ 17 zvrš. r.)? — Razlika med izpodbojno in oporečno tožbo (§ 37 ibid. ) —  K razlagi §-a 104 jur. n.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je v pravni stvari upnikov v konkurzu F. H. v Ljubljani, zastopani po upravniku kon-kurzne mase drju S., proti Vinku P., posestniku v Ljubljani, po končani ustni razpravi dne 21. februvarja 1900 izdalo sklep:
Tožba Cg. I 382/99-1 radi izpodbijanja pto 2503 K se radi stvarne nepristojnosti tega sodišča zavrne in morajo tožniki tožencu plačati v 14 dneh pod eksekucijo na 6 i K 72 h določene sodne stroške.
Razlogi.
Na podlagi tus. menično plačilnega naloga od 24. oktobra 1899 opr. št. Cw. 277/99-1 se je dovolila tožencu v izterjanje njegove terjatve proti F. H. iz menice od 20. oktobra 1899 v znesku 1251 gld 94 kr. s tus. sklepom od. 30. oktobra 1899 opr. št. Cw. 2771/99-2 eksekucija
je dvojba o pravoj naravi pogodbe dot. o namjeri ugovaratelja, što ne predleži u nazočnome slučaju. Ne može se govoriti o kupoprodajnoj pogodbi po § 1053 gr. z., pošto ugovoratelji napose Zorovič et cons. nisu namjeravali obvezati se bezuvjetno, t. j. primiti užeženo vapno po 4 for. spud, več samo tada kad bi ovo dobro izpalo, pridržav se pravo izjaviti se o priraitku kad ovo nebi uspjelo. Ne može bit govora nit o dobavnoj pogodbi, jere u predležečem slučaju opstoji pogodba za izvršenje odregjenog djela, a nipošto pogodba činitbe il podavanja stvari stanovite vrsti.
C. kr. vrhovno sudište presudom od 16. svibanja 1900 br. 6735 "^'Js udovoljilo previdu tužitelja i potvrdilo je pobijanu presudu prizivnoga suda, pošto mnijenje ovoga, da u nazočnom slučaju se radi o pogodbi radnje za plaču, temelji se na ugovoru, sklopljenom izmed tužitelja i Brnabiča dd. 25. studena 1898 sJib A i na izkazima sasluša-nih svjedoka, dočim prigovor podignut tek u prividnom spisu, da upitna pogodba, kojim so tužitelji imenovani vlastnici a Brnabiči prosti radnici, jeste nuzgredna pogodba, prividno uglavijena, neobziruč se da je otaj prigovor samo uztvrdjen a podnipošto dokazana njegova vjerojatnost, nije se mogao uvažiti. — ršk —
182 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
z rubežem in shrambo F. H-jevih premičnin. Ta se je res izvršila glasom zapisnika c. kr. okrajnega zvršilnega sodišča v Ljubljani od 31. okt., 2. novembra in 3. novembra 1899 opr. št. E 2787/99-2. Zarubljene premičnine so se eksekutivno prodale dne 15. decembra 1899, to je dne, ko se je vložila navzočna tožba. Glasom razdelilnega sklepa od 10 januvarja t. 1. opr. št. E 2787/99-13 se je odkazal tožencu v popolno pokritje njegove terjatve s pripadki znesek 2799 K 2 h z dodatkom, da mora ostati v sodni shrambi, dokler se ne dožene le-ta pravna stvar.
O premoženju F. H. se je otvoril konkurz s sklepom od 15. novembra 1889 opr. št. S 12/99-1.
Upravnik konkurzne mase želi z navzočno tožbo doseči, da bi se omenjeni zvršilni rubež razpravokrepil za F. H-jeve upnike, izpodbija tudi pravno veljavnost kridatarjeve menice in na podlagi le-te doseženega plačilnega naloga in zahteva slednjič, da naj se za zarubljene premičnine skupljeni in tožencu v zgoraj omenjenem znesku pridržani najvišji po-nudek dene neobremenjen v F. H-jevo konkurzno maso.
Pri ustni razpravi določeni na 2 t. februvarja se je sodišče vprašalo, če je absolutno nepristojno, in je o tem posebej razpravljalo. Upravnik konkurzne mase je utemeljeval pristojnost sodišča z ozirom na vrednost spornega predmeta in glede na to, da obsega tožbena zahteva tudi razpravokrepljenje menice in plačilnega naloga, a toženec je zatrjeval absolutno nepristojnost sodišča in predlagal, naj se mu povrnejo stroški.
Sodišče je storilo zgoraj omenjeni sklep na podlagi nastopnih razmotrivanj:
Zakon od 16. marca 1884 št. 36. drž. zak., na katerega se opira tožbena zahteva, nima nikakih določil o pristojnosti sodišč. Zato veljajo tudi za izpodbojne tožbe določila pravilnika sodne oblasti in zvršilnega reda, v kolikor vrejuje le-ta pristojnost sodišč. Upravništvo konkurzne mase želi na podstavi §-ov 5. in 6. omenjenega zakona doseči razve-Ijavljenje zvršilne, tožencu dovoljene zastavne pravice, zatrjujoč pravno neveljavnost menice in plačilnega naloga. Trdi torej, da ima v prid F. H-jevih upnikov neko pravico do z izvršilom zaseženih predmetov, vsled katere bi bila oprava zvršila nedopustna. Tožba je torej oporečna tožba po smislu §-a 37. zvrš. r. in o takšni je po §-u 37. odst. 3 in §-u 38. zvrš. r. izvršilnemu sodišču razsojati tudi tedaj, kedar bi sporna stvar sicer bila stvarno pristojna sodnemu dvoru.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 183
Poleg tega je bila tožba vložena na dan dražbanja premičnin t. j. dne 15. decembra 1899. Zvršilo pa tedaj ni bilo končano in tožbo je provzročilo zvršilno postopanje, ne pa izdaja menice ali plačilni nalog. Za take spore pa je pristojno, v kolikor zvršilni red ne določa drugega, po § 17. zvrš. r. zvr-šilno sodišče, in to bi bilo v tem slučaju c. kr. okrajno sodišče v Ljubljani. Ker se pa spori, ki spadajo pred okrajno sodišče, po §-u 104 jur. n. tudi po dogovoru strank ne dajo spraviti pred sodni dvor, bilo je po §-u 43. jur. n. izreči nepristojnost tega sodnega dvora.
Izrek o stroških se opira na določila §-ov 41 in 52 civ. pr. reda.
C. kr. nadsodišče v Gradcu je s klepom od 3. aprila 1800 opr. št. R II 22/00-1 rekurzu tožnice ugodilo, izpodbijani prvosodni sklep razveljavilo in c. kr. dež. sodišču v Ljubljani zaukazalo, da naj po pravokrepnosti tega sklepa razpravlja o glavni stvari; stroške rekurza je prištevati stroškom pravnega spora.
Razlogi.
Prva instanca se je izjavila, da je nepristojna za razpravljanje in razsojanje o tej izpodbojni tožbi in sicer zato, ker je tožbo smatrala za oporečno tožbo v smislu §-a 37. zvrš. reda, in vrhu tega glede na v §u 17 zvrš. r. obseženo določilo sodne oblasti. Toda nadsodišče se ne strinja s tem pravnim nazorom.
V slučaju oporečne tožbe ima toženi zahtevajoči upijik neizpodbi-jano pravico do izterjavanja in poplačila; te pravice same na sebi se tudi oporečna tožba ne dotika. Toda njegovi z izvrševanjem izterjevalne pravice pridobljeni zastavni pravici se upira pravica tretje osebe, opo-rekovavca, namreč pravica na zarubljeni stvari (§37 zvrš. r.) Pravni razlog za oporečeno tožbo tiči pač v tej trdni pravici, katero je tretja oseba že pred rubežem pridobila neposredno na zarubljeni stvari.
Bistveno drugačen je pravni položaj pri izpodbojni tožbi. Pravni razlog zanjo ni že trdna izpodbijateljeva pravica na zarubljene stvari, ampak le njegova pravica do jednakomernega poplačanja upnikov iz dolžnikovega premoženja sploh, katero je kršil dolžnik s tem, da je dal komu prednost, včasih pa tudi pravno dejanje, ne da bi bil on neposredno sodeloval. In da se odstranijo ta kršitev ter njene posledice, toda le glede na pravico izpodbijatelja na to meri zahteva izpodbojne tožbe; zato se lahko pretresava tudi izterjevalna pravica zahtevajočega upnika in njegov izvršilni naslov, kar je sicer pri oporečni tožbi naravnost iz-
184 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
ključeno. Pridobljena zastavna pravica ne postane neveljavna vsled že obstoječe neposredne pravice na stvari, kajti za pridobitev takšne pravice naj se šele prostor dobi — ampak zato, ker je posledica pravnega dejanja, kršečega upnikovo pravico do jednakomernega poplačanja, ali pa, ker je sama tako kršeče pravno dejanje.
Ker se v pravnem bistvu obe tožbi tako zelo razlikujeta, se nikakor ne more ravnati z izpodbojno tožbo tako, kakor z oporečno tožbo.
Tudi ni moči razumeti stvari tako, da bi bil spor v izpodbojni zahtevi nastal vsled eksekucijskega postopanja (§17 zvrš. r.), ker ekse-kucija nikakor ni neizogiben pogoj za izpodbojno pravdo, pač pa se izpodbija mnogokrat, ne da bi prednosti vživajoči upnik sploh kakšno eksekucijo vodil, in torej ni bistveno, da bi se eksekucija in izpodbijanje moralo stekati.
Rekurzu je potemtakem bilo ugoditi in prvi instanci zaukazati razpravljanje v glavni stvari, ker se v le-tem slučaju ne morejo porabiti določila §-ov 37. odst. 3. in 38. ter 17. zvrš. reda, iz katerih sodišče prve instance izvaja svojo nepristojnost, in ker ni nikakega drugega razloga, misliti na nepristojnost, ki bi jo bilo uradoma vpoštevati.
Izrek o rekurznih stroških se opira na § 52. civ. pr. reda.
C, kr. najvišje sodišče s sklepom od 23. majnika 1900 št. 7071 toženčevemu revizijskemu rekurzu ni ugodilo.
Razlogi.
Toženec ni ugovarjal v roku §a 240. civ. pr. reda, da bi deželno sodišče v Ljubljani bilo nepristojno. Tako pa je to sodišče, tudi če bi za navzoč ni pravni spor vsled zakonovih določil o pristojnosti sodišč ne bilo kompetentno, postalo po zadnjem odstavku §-a 104 jur. n. pristojno, razun če bi bil kateri izmed slučajev, navedenih v drugem odstavku tega zakonovega mesta. Takega slučaja pa tukaj ni; kajti, če navedeno mesto pravi, da se pravne stvari, ki spadajo pred okrajno sodišče, ne smejo spravljati pred sodni dvor prve instance, je razumevati tu le pravne stvari, ki so se odkazale okrajnim sodiščem kakor najnižjim sodiščem po splošnih določilih o stvarni pristojnosti radi njihovega navadno manjšega pomena, radi provizornega značaja odločbe itd. S takimi stvarmi naj bi se ne oblagali sodni dvori kot sodišča prve instance višjega reda.
Tega pa tukaj ni, kajti tozadevna pravna stvar bi spadala po svoji stvarni naravi pred sodne dvore (§-a 49. in 57. jur. n.) in le, ker je izpodbijana zvršilna dejanja opravilo okrajno sodišče, dalo bi se pretre-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 185
d) Ako se pridrži lastnina na kupnem predmetu do popolnega poplačila kupnine, to ne nasprotuje določilom o kupni pogodbi in se s tem tudi ne izogne določilu § 2. zakona o
obrokih.
Tožbi firme A. na pripoznanje lastnine kolesa, katero je zarubil toženec B. C-ju, je prva instanca ugodila, ker je prvi sodnik smatral za dokazano po predloženi pismeni pogodbi in po izpovedbah prič, vzlasti priče C, da je C. kupil kolo tožeče firme proti plačilu kupnine na obroke, tožiteljica pa da si je pridržala do popolnega plačila lastnino na kolesu in dotlej C-ju kolo le v porabo izročila, dalje da C. kolesa še ni plačal, vsled česar je le-to še last tožiteljice.
Prizivno sodišče je tožbeno zahtevo zavrnilo iz razlogov: V pogodbi se je določilo da naj do popolnega plačila kupnine ostane kupljeno kolo last tožiteljice. S tem pa se je izognilo zakonu od 27. aprila 1896, drž. zak. št. 79, kateri določa v §u 2., da mora prodajalec, če si je pridržal za slučaj, da kupec svoje zaveze ne izpolni, pravico razdreti pogodbo in jo tudi razdre, vrniti kupcu prejeto aro in vplačane obroke z zakonitimi obrestmi vred ter da mora povrniti vse za stvar potrebne in koristne stroške, in da kakšen nasproten dogovor ni neveljaven. Po drugi strani je omenjena določba v pogodbi tudi neveljavna, ker nasprotuje naravi kupne pogodbe
sati vprašanje o pristojnosti okrajnega sodišča (§ 17. zvrš. reda). Prav jednaka pravna stvar bi pa po istem navedenem zakonovem mestu si)a-dala v pristojnost sodnega dvora v Ljubljani (§ 19 izvrš. r.), če bi se n. pr. izpodbijalo zvršilo na nepremičnino, vknjiženo v kranjski deželni deski.
Nedopustno je torej uporabljati § 104 jur. n. na take pravne stvari, pri katerih pristojnost okrajnih sodišč ni naprej določena, ampak je le odvisna od slučajnih okolnostij.
Prvi sodnik bi bil torej moral pripoznati, da je njegova pristojnost vsaj s tiho prorogacijo utemeljena, in že radi tega je bilo zavreči revizijski proti reformatornemu sklepu c. kr. nadsodišča v Gradcu naperjeni rekurz, ne da bi bilo treba razmotrivati, ali bi bilo moči letu uporabiti določila §-ov 17, 37 in 38. zvrš. reda.
186 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
(§§ 1053. 1063, 10800. d. z). Ker konečno tudi ni izkazano, da bi bila tožiteljica pogodbo razvezala v smislu §-a 2. gori navedenega zakona, je smatrati, da je C. v času, ko je toženec vodil proti njemu zvršilo, bil lastnik kolesa.
C. kr. najvšje sodišče je z odločbo od 6. decembra 1899 št 13443 spremenilo razsodbo prizivnega sodišča in obnovilo sodbo prve instance.
Razlogi.
Revizija, ki se opira na § 503, št. 4 civ. pr. reda je utemeljena. Z določilom v odst. 4. tozadevne pogodbe, da ostane prodano kolo do popolnega poplačila kupnine last tožiteljice, se ni nihče izognil §-u 2. zakona od 27. aprila 1896 drž. zak. št. 70, ker določila tega paragrafa, kakor se vidi iz nagibov k temu zakonu, niso naperjena proti pridržku lastnine, ki je po teh nagibih dopusten, ampak proti določilu v kaki pogodbi, da v slučaju, če se kup razdere, obroki, ki jih je bil kupec že plačal, zapadejo v prid prodajalca, ker torej to zakonovo določilo hoče varovati le gospodarsko šibkejšega kupovalca na obroke, ne pa tretjih oseb, dočim se namerava s pridržkom lastnine samo to, da prodajalec zadobi večjo varnost za svojo terjatev, ko se kupni predmet odtegne zasegi tretjih oseb. Izključena je pa tako kaka namera prodajalca, da bi se s pridržkom lastnine izognil navedenemu zakonovemu določilu. Določila o kupni pogodbi, osobito § 1063 o. d. z., niso navskriž s pridržkom lastnine do poplačila kupnine ; kajti pravilo §-a 1063. o. d. z., ki ne vsebuje nikakšen »jus cogens«, ne izključuje temu različnega dogovora med pogodniki, o kakem določilu, ki bi bilo v nasprotju z naravo kupne pogodbe, torej ne more biti govora in čeprav so se v pogodbi rabile besede, da je C. kolo kupil, je treba v poštev jemati, da gre le za postransko, s kupno pogodbo zvezano pogodbo, ki je zakon ne zabranjuje. Vprašanja, če je tožiteljica pogodbo z odstopom od nje tudi razdrla, ni treba po tem, kar se je povedalo, več pretresati, ker je tožiteljica z ozirom na to, da kolo še ni popolnoma plačano, tudi ko pogodba ostane veljavna, še vedno lastnica kolesa in je torej brezdvomno upravičena proti tožencu, ki oporeka njeni lastninski pravici, zahtevati, da le-to pripozna.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 187
Kazensko pravo.
a) Pravilno objavljena uvozna prepoved (§ 5. zak. od 29. februvarja 1880. 1. št. 35. drž. zak. in § 45. zak. od 24. maja 1882. 1. št, 51. drž, zak.) je takoj pravnoobvezna, tudi glede malega obmejnega prometa.
Kas. razs. od 17. novembra 1899. 1. št. 12359.
Radi kužne, na sosednem Hrvaškem vladajoče jezične vnetice je bila v uradnem ljubljanskem listu od  2. marca   1899.  1.  objavljena.
c) Po čem je odmeriti notarjevo nagrado za revizijo pristoj-
binskega izkaza?
Notarjevo pristojbino za pregledovanje pristojbinskega izkaza določil je razpravni sodnik na 800 gld.
C. kr. višje deželno rekurzno sodišče na Dunaju je to pristojbino znižalo na 600 gld.
Razlogi.
Izvrševalec oporoke M-ove je predložil pristojbinske izkaze, kateri so se potem izročili notarju B. v računsko pregledovanje. V dotičnem sklepu je bila natančno označena naloga, katero je imel B. Ako je le-ta pravno razmotrival vprašanje, je li odmeriti v tem slučaji prispevek k občnemu preskrbljevalnemu zakladu na Dunaju, prekoračil je dano mu nalogo in zatorej ne more zahtevati plačila za to delovanje. Prisoditi se mu sme le nagrada za računsko pregledovanje pristojbinskih izkazov in za potrebni študij razpravnih spisov. Z ozirom na obseg teh izkazov, kojih pregledovanje je stalo precej časa in truda, in glede na visokost zapuščine je nagrada 600 gld. popolnoma primerna.
C. kr. najvišje sodišče je z odločbo od 28. februvarja 1900 št. 2588 obnovilo sklep prvega sodnika iz razlogov: Neopravičeno je rekurzno sodišče znižalo revizijskemu pritožniku pristojbino, kakršno je določil prvi sodnik in glede na določila § I83 not. reda od 21. maja 1855 drž. zak. 99, iz katerih izhaja namen porabljanja notarjev za revizije, ne more pritrditi stališču rekurznega sodišča, da je v revizijskem poročilu podati le računski pregled pristojbinskih izkazov. Ako se pa vpoštevajo večji obseg operatov, visokost zapuščine in pritožnikovo strokovno delo, tedaj prvosodno odmerjena pristojbina pač ni previsoka.
188 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
dne 5. marca 1899. 1. pravokrepna naredba deželne vlade kranjske od I. marca 1899. 1., s katero se je prepovedalo uvažanje goved in konj za rabo in za rejo iz Hrvaškega na Kranjsko. Vkljub temu je pripeljal krošnjar Martin K. iz Cerkovca, občina Jvanec, varaždinskega okraja na Hrvaškem dne 12. marca 1899. 1. z dvema konjema svojo robo (jerbase) v Kostanjevico na Kranjskem, od koder je bil v Rudolfovo namenjen. A v Kostanjevici so ga žandarmi ustavili, mu konja zaplenili in državni pravdnik ga je obtožil radi pregreška po §-u 45. št. i. čl. I. zakona od 24. maja 1882. 1. št. 51. drž. zak. Sodni dvor pa ni staknil v tem učina rečenega pregreška, češ, da je bila uvozna prepoved obtožencu neznana, ker ni bila razglašena v njegovi domači občini, in ker ni konja za stalno na Kranjsko upeljal, nego zgol izvrševaje potrebni mali obmejni promet in ne da bi provzročil nevarnost ponešenja kužne bolezni. Pravna pomotnost le-tega je jasna. Uvozna prepoved goveje živine in konj je splošna in absolutna. Prestopom deželne meje je uvoz dovršen. Smoter uvoza in poznejše razpolaganje z upeljanim blagom nista mero-dajna. Ob to je brez pomena, ali blago ostaje dalj ali manj časa v deželi, ali je zgol skozi deželo goniš. Sicer je bilo tudi uvažanje za rabo prepovedano. A ni dvomiti, da rabiš konje nošenjem in uprezanjem. S tem pa je nepogojno izključen vsakoršen promet z okuženim ozemljem. Ne da se zoper jasno besedilo zakona napominano prepoved tako utesniti, kakor jo omejuje spoznavno sodišče, ter tako prestop zakona kazni odtegniti A tudi mnenje, da je obtoženec samo v izvrševanji malega obmejnega prometa mejo s konjema prestopil, ni utemeljeno. Obmejnim prometom je smatrati zgol gospodarske, v obdelovanje obojestranskih zemljišč potrebne vožnje, oskrbovanje na meji ležečih obrtnih podjetij, pošte, ter vožnje službo ali poklic vrsujočih uradnikov in duhovnikov. Krošnjarstva, ki je z nepretrganim vozarenjem iz kraja v kraj sklopčeno, pa gotovo ni uvrstiti v obmejni promet. Glede prigovora, da uvozna prepoved ni bila razglašena v domači vasi obtoženca in da je ni mogel ob to doznati, je pripomniti, da nepoznanje take prepovedi ne oprašča od kazni. Pravilno razglašena uvozna prepoved postaja takoj pravnoobvezna, Okolnost, da je ta ali oni ni mogel doznati, oprašča od kazenske odgovornosti zgol tedaj, ako ni nepoznanja sam zakrivil. Ob-toženčeve nekrivde v tem ozira pa ni sodni dvor ustanovil in takova nekrivda resnično tudi ne obstaja. Kajti obtoženčeva stvar je bila, brigati se za morda obstoječo uvozno prepoved. Zanemarjanjem le-te previdnosti se je zakrivil.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 189
b) O pojmu poobrtneg-a in ponavadnega oderuštva in o dobi
zastaranja.
Kas. razs. od 30. marca 1900, št. 17929.
S sodbo C. kr. okrožnega sodišča v C. bil je A. spoznan krivim pregreška zakona z dne 28. maja 1881 št. 47 drž. zak. zoper nepošteno postopanje v kreditnih opravilih po § i in 4.
C. kr. najvišje sodišče je ničnostno pritožbo zavrglo iz nastopnih razlogov.
V smislu št. 5 §-a 281 k. pr. r. je zagovorništvo na kasacijski razpravi uveljavljalo, da je sodba nepopolna, ker ne ugotovi, da obtoženec ni stavil pogojev posojila upojemnikom : da imovinski dobički, katere si je dal obtoženi od upojemnikov nakloniti ali obljubiti, niso tako brezmerni, da bi dejanski pogubo v gospodarstvu upojemnikom nakopali in da je tudi na strani obtoženca bila nevarnost, da izgubi posojeni denar.
V tem oziru je ničnostni razlog št. 5 §-a 281 k. pr- r. prepozno izveden in se tudi v tem slučaju ne nahaja, kakor se bo doli povedalo pri razmotrivanju ničnostnega razloga po št. 9 a) §-a 281 k. pr. r., s katerim so ti izvodi v zvezi.
S stališča št. 9 a) §-a 281 k. pr. r. pravi ničnostna pritožba, da v tem slučaju ni nikakega deliktnega znaka za v §-u i. zak. z dne 28. majnika 1881, št. 47 dr. zak. popisani pregrešek; po njenem izvajanji se ne nahaja na strani upojemnikov niti lehkomiselnost, niti obtožencu znana stiska ; mera obresti ni odločilna in upojemnikom se niso stavili pogubni pogoji; naklonjeni dobički niso brezmerni; upojemniki niso oškodovani, ampak storile so se jim celo dobrote; o poobrtnih ali ponavadnih oderuštvenih opravilih ne more biti govora, ker ni ugotovljeno, da si je obtoženec ž njimi pridobil stalne dohodke.
Najprvo je poudariti, da izpodbijana sodba obtoženca ne obdolžuje, da je izkoristil stisko upojemnikov; njih lehkomiselnost in neizkušenost pa ugotovlja sodba po svobodnem preudarku vseh dokazil (§ 258 k, pr. r.) in s popolnoma umestnim utemeljenjem.
Ničnostna, pozivom na odst. g. a §-a 281. kaz pr. r. zoper oprostilno razsodbo vložena pritožba državnega pravdništva je zato opravičena. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je bilo obtoženca v smislu obtožbe krivim proglasiti. G.
190 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Z besedo lehkomiselnost razume zakon nepreudarjeno ravnanje z denarnimi opravili vzlasti nebrižnost za njih nasledke, z besedo neizkušenost pa nespoznanje dobičkov, ki se upodajalcu naklanjajo. Če torej sodba ugotovlja, da se v tem slučaju nahaja lehkomiselnost in neizkušenost pri upojemnikih (samih častnikih in častniških aspirantih), kateri radi svoje mladosti, ah zato, ker manj ocenjajo materijalni imetek, ni.so znali preudariti nasledkov denarnih, z obtožencem sklenjenih opravil, ne more v tem biti nikake pravne pomote.
Naj se pritrdi, da ni določena obrestna mera za učin delikta po § I. zakona z dne 28. maja 1881, št. 47 drž. zak. pojmobistvena. Sodba pa tudi ni našla dejanskega učina delikta v določeni obrestni meri, ampak splošno v brezmernosti imovinskih, obtožencu obljubljenih dobičkov. Le radi razvidnosti in da se brezmernost naklonjenih dobičkov bolje označi so le ti v sodbenem enuncijatu preračunjeni v obresti. Preiskovati je le, če ti z navedenim bolj predočeni dobički pojmu brezmernosti ustrezajo, in to vprašanje je nepogojno potrditi.
Če se tudi risiko upodajalca vpošteva, se je pa na drugi strani tudi ozirati na gospodarstvene razmere upojemnikov in posebno na razmerje naklonjenega dobička k glavnici. Imovinski dobički, ki v tem slučaju dosežejo mero od 22"!^ do celo soo^/j, stojijo s posojeno glavnico v ostrem nasprotstvu, oni ne ustrezajo razmeram denarnega tržišča in prometa, še najmanj pa prekarni gmotni situaciji upojemnikov, ki po svojem poklicu gotovo niso posojenega denarja na kak način produktivno porabili. Iz tega pa takoj tudi izhaja gospodarstvena pogubnost teh opravil, ker so pripravna ravnotežje motiti med dohodki in razhodki. Pri tem ne gre za vprašanje, če je v konkretnem slučaju brezmernost imovinskih dobičkov v resnici škodljivo vplivala na gospodarstvene razmere in da je tak vspeh v resnici nastal; zadosti je, da je kreditno opravilo samo na sebi »m abstractoc takšno, da približuje nevarnost gospodarske pogube. Pa tudi konkretna pogubnost tu navedenih opravil za upojemnike je jasna. Ista tiči v preteči izgubi življenskega obstanka (glej dopis kadetne šole z dne 17. maja 1898) in nastopnega gospodar-stvenega pogina, kadar bi se zvedelo lehkomiselno zadolževanje. Da ni obtoženec naklonjenih mu dobičkov izrecno zahteval, se ne strinja z ugotovljenjem sodbe in bi bilo tudi brez pomena, kajti že to, da si da obljubiti ali nakloniti imovinske dobičke, toraj tudi, da jih sprejme, ako se prostovoljno ponudijo, izpolni učin delikta.
Razne vesti. 191
Res treba za poobrtno zvrševanje oderuških opravil, da se z nadaljevanjem tacih dejanj pridobi stalne dohodke. A v današnjem slučaju ne obdolžuje sodba obtoženca samo poobrtnega, ampak tudi ponavadnega oderuštva; za le-to ni pojmobistvena pekunijarna plodovitost opravil nego trajni nagon do njih, dokazan z večkratnim ponavljanjem oderuških opravil. Če se v tem oziru sodba sklicuje na število v sodbi navedenih opravil, ni uvideti v tem pravnopomotne uporabe zakona, a ustanovljenja sodbe kažejo tudi, da si je obtoženec ta opravila res naredil za vir stalnih dohodkov; to izhaja iz pogojenih imovinskih dobičkov, kronoložnosti posameznih opravil in kazanja na posredovanje po postreščkih, s čemer je »implicite« izrečeno, da je obtoženec taka opravila sklepal radi dohodkov.
Tudi ni najti ničnostnega razloga št. g d) §-z 281, št. 5 §-a 281 k. pr. r., na katerega zadnjega se je obtoženec na kasacijski razpravi opiral. Ničnostni razlog št. 9 b) §-a 281 k. pr. r., navaja pritožba radi domnevnega zastaranja kaznivega dejanja. Pomotna je najprvo popolnoma nemotivirana trditev ničnostne pritožbe, da doba zastaranja pri pregrešku oderuštva znaša le pol leta; jasno besedilo §-a 532 k. z. ne dopušča dvombe, da oderuštvo, ker se kaznuje s strogim zaporom in še z denarno globo do 500 gld., zastari splošno v enem letu; temveč velja to o takem poobrt-nem in ponavadnem oderuštvu, ki se ostreje kaznuje. Že radi tega in z ozirom na določbo §-a 531 lit. e) k. z. ne more biti govor o zastaranju posameznih oderuških opravil, A tudi ne gledč na to gre tukaj za oderuštvo; ki se je vršilo kot opravilo, s tem je že izrečeno, da je celi kompleks oderuških opravil smatrati za jednoto, za nadaljevani delikt. To jednotno dejanje končalo se je z zadnjim dejanskim aktom in ta se je vršil nesporno in nedvomno v jednoletni dobi zastaranja.