Marmelada in želeji Opekta Navaden zavojček za približno t Ug marmelade, cena Din 4"— škotska. Tujec: »Dobri ino/. h I i mi lahko poveste, kje hi )u lahko kupil hlačne gumbe? Domačin: « K a r lamle /a voglom, pri cerkovniku. Proti debelosti uporabljajte neškodljive SLATINSKE TABLETE za hujšanje sestavljene iz prirodnih mineralnih soli in rastlinskih ekstraktov Proizvaja: Apoteka Mr. Bahovec, Ljubljana. V vseh lekarnah 200 tabl. din 69 —, 100 tabl. din 39 —, 50 tabl. din 24 -. Rej: bi. 14.213/34 SLATINSKE TABLETE Brezskrbni dnevi po Sredozemskem morju na luksuznem parniku ,,KRALJICA MARIJA" Pet zabavnih potovanj: od 28. junija do 16. julija.....cene od 5.000 din cd 17. julija do 3. avgusta....... „ 4.300 „ od 5. do 24. avgusta ..... ,, „ 6.000 „ od 15. septembra do 6. oktobra . . „ „ 6.000 „ od 8. do 21. oktobra....... „ „ 3.500 „ Trst, Benetke, Dalmacija, Grčija, Grško otočje, Rodos, Carigrad, Sirija, Ciper, Palestina, Egipt, Capri, Napoli, Tripoiis, Sicilija, Smirna, Maita, Ajaccie, Monte Carloitd Informacije in prospekti: Jugoslavenski Lloyd a. d. Zagreb, JGunduIiceva ulica štev. 3, in vsi vodilni potovalni uradi. ZA MAMICO lep praktičen voziček in za očka odlično kolo._ Oboje dobite pri nas za maihen denar in proti ugodnim plačilnim pogojem. Šivalni stroji — kolesa — otroški vozički. Naročnice popust. REBOLJ ^ DRUG LJUBLJANA, Gosposvetska cesta Štev. 13, Kolizej. Previdnost v hiši V vsaki hiši je posebno važno to, da se dene vsak predmet na svoj prostor tako, da ne more povzročiti nezgode. Odlaganje varnostnih ukrepov na poznejši čas je krivo mnogih nezgod. Koliko predmetov, ki se jih otroške roke ne smejo niti dotakniti, puščajo neoprezne matere nespravljene, češ da jib pospravijo, ko bo več časa, a navadno je že prepozno. Taki nevarni predmeti so: nož, sekalo, kladivo, žeblji, igle, bucike ter porcelanaste in steklene črepine. Nespametno ravna gospodinja, ki deva predmete na temne hodnike ali pa na stopnice, tako da se more človek obnje spotakniti in se pošteno pobiti. Kazniva neprevidnost je, če pusti gospodinja med drugimi steklenicami tudi steklenice in kozarce z raznimi čistili, ki so strupena, ne da bi bili na njih razločni napisi. Neprevidno ravnanje z nevarnimi predmeti. Nekatere ženske imajo to slabo navado, da devajo pri šivanju bucike v usta in pri tem govorijo. Kako nevarno bi utegnilo biti, če bi nenadno zakašljala ali kihnila! Pri kuhanju odpira na primer neoprezno lonce s parnim pritiskom, tako da jo lahko para opari, ko bi jih lahko odprla šele tedaj, ko že stoje nekaj časa na kraju. Neoprezna žena postavlja pohištvo z ostrimi robovi tako, da se lahko udari obnje vsakdo, kdor mimo gre. ŽENA IN LJUBEZEN Ljubeča žena nima nobene volje: njena volja je postala njegova volja. * V ljubezni postane najponosnejša žena ponižna, naj-oblastnejša — služabnica in sužnja. Ali pa ni žena v polnem smislu besede. * V ljubezni izroči žena vso oblast in moč tistemu, ki ga ljubi. Tako postane premočan. In malo mož je, ki bi ne zlorabili svoje premoči. * Ljubeča žena živi z njim, ki ga ljubi, v nekem dzpreme-njenem svetu, v katerem bivata le ona in on. Drugi ljudje so tu samo tujci, ki motijo in nadlegujejo, nezaželeni vsi-ljenci. * Ljubezen žene je jetništvo. O da bi sladka muka tega jetništva večno trajala! pravi ljubeča žena. Ona ne misli na beg — in če to stori, spozna, da to ni mogoče — ter ostane. Mož, varuj se, da bi varal ljubezen žene! Sovražila te bo prav tako silno, kakor te je ljubila. * Žena je genij ljubezni, mož le šušmar razuma. Zato bo žena navsezadnje vselej zmagala: zakaj ljubezen žrtvuje — razum je pa skop in prevzeten. * Če žena izgubi svojo ljubezen, izgubi po večini tudi dobroto. Kar ostane, je hladen razum. Žena, tvoje ime je potem: malenkost. * Ljubeča žena je največje čudo. Ljubezen je sonce, smisel in hrana žene. Brez ljubezni more žena pač eksistirati, toda ne živeti. Poročile so se naročnice: gospodična Ruža Antoničeva z gospodom Janezom Zimo iz Gorjuš, gospodična Mara Klinetova z gospodom Franjom Bečanom z otoka /ž, gospodična Pepca Kolnikova z gospodom Karolom Filipom, policistom iz Guštanja, gospodična Cilika Me-škova z gospodom Ivanom Voršičem iz Zagreba, gospodična Lada Novakova z gospodom Slavkom Ahčanom z Viča, gospodična Angela Pevelnjakova z gospodom Joškom Jazbecem, avtopodjetnikom iz Planine pri Sevnici, gospodična Štefka Rojčeva z gospodom Jožetom Primožičem iz Ljubljane, gospodična Julka Šmidova z gospodom Petrom Lebarjem iz Št. Gotarda, gospodična Grete Turkova z gospodom Adalberiom Zaveršnikom iz Maribora in gospodična Tilka Zabretova z gospodom ing. Jožetom Kuraltom iz Črnuč. Iskreno čestitamol ELIDA MILA - dobrota celo za najobčutljivejšo kožo! • Bogata mehka pena blagodejno vpliva na nežno kožo. ^^ Radi svoje izbrane sestavine polepšujejo ^^ polt in negujejo kožo. • Obilni vonj ostane v milu do zadnjega ostanka in se še dolgo občuti na koži. SVEŽOST PRI PREBUJENJU! Kako prijeten je občutek, ko se zjutraj prebud:mo z dobro spočitimi udi! Samo nekoliko kapljic kolinske vode ,,Soir de Pariš" Vas osveži, okrepi in ponovno poživi. Ta sijajna tekočina je dvojno parfumirana z Vašim priljubljenim znamenitim parfumom ,.Soir de Pariš" Bourjois. BOURJOIS * Soir de Pariš * Vsem, ki se hočejo dobro odpočiti, na znanje, da je na žimnicah iz Mas ter love žime najslajše spanje. Predilnica za žimo VILKO MASTERL Stražišče pri Kranja Zahtevajte brezplačne vzorce in ponudbe. Kdo je histeričen (Odlomek iz knjige dr. Lobla «Od zakona do ljubezni*, ki izide v naši založbi.) Veste, kdo je bila KsantipaP Žena starega grškega modreca Sokrata, o kateri pripovedujejo, da je bila strašno sitna. Kadar je Ksantipa napravila svojemu Sokratu enega tistih domačih prizorov, po katerih je postala slavna, mu je ~rse mogoče očitala, gotovo pa ni nikdar rekla, da je chisteričen*. Zakaj histerija je veljala pri starih Grkih za žensko bolezen, katere ime so izvajali iz «hi-steron*, t, j. maternica. Šele mnogo pozneje so odkrili, da to nikakor ni posebna pravica šibkega spola. Dandanes je mož tudi na tem polju enakopraven, in kadar žena možu levite bere, si očitata oba — enaka pravica za vse! — mimo drugega tudi histerijo. Zmeraj kot nekaj takega, kar je sramotno. In vendar ni histerija prav za prav nič drugega ko pretirana lastnost, kakršne ima vsak človek. Vsi zardiiuo od veselja, pobledimo od žalosti in srce nam tolče od strahu. Histerični človek kaže vse to v pretirani obliki: namesto iresenja trzanje in krče, in srce mu tako razbija, da ni le njega strah, temveč tudi vso okolico. Duša in telo odgovarjata oba pretirano že na neznatne duševne pobude. In to postane lahko boiezen. Kaj je tega k: i v j? Sebičnost. Če človek, ki duševno in telesno premočno odgovaria na dražljaje, opazi, da ima iz tega neko korist, potem se kniulu nauči delati iz stiske krepost. Nekemu neobičajno občutljivemu možu je na primer začelo med vojno pred zdravniško preiskavo od razburjenja in strahu srce tako tolči in žila tako nepravilno utripati, da ga je moral zdravnik proglasiti za »nesposobnega*. To korist si njegova sebičnost zapomni. Kadarkoli ga zdaj doleti kaka neprijetna naloga, ki bi se je rad otresel, se zateče k bolezni in mu takoj začne srce razbijati. Kakor takrat v vojni, tako se tudi zdaj ne hlini, ampak svoj srčni napad si tako živo predočuje, ga tako zanesljivo pričakuje, si ga tako želi kot izhodišče iz neprijetnega položaja, da ta res pride. Vsak histerik je nagnjen k temu, da teatralično predstavlja samega sebe, toda prav s tem odpre veščemu opazovalcu oči, da vidi pravi značaj njegovega trpljenja. Medtem ko je tisti, ki je res na srcu bolan, pa dobi srčni napad, nagonsko čisto miren, da ne da že itak slabemu srcu še nepotrebnega dela, se valja histerik stokaje in jadikovaje v postelji ali celo po tleh, ako ne misli, da je bolje, če ves razburjen bega po sobi. S tem prestraši svojo rodbino morda še bol j kakor na srcu bolni, toda po drugi strani omogoča vstopajočemu zdravniku, da že pri vratih napravi pravilno diagnozo. Njegova bolezen mu je po večini zanimiva in mu donaša koristi, ki se jim noče odreči. Nekateri ljudje, ki imajo v pretirani meri občutek svoje manjvrednosti, si domišljujejo, da si bodo s svojim trpljenjem pridobili izposojeno ve ljavo, drugi, razneženi, se čutijo zadovoljene samo med svojo boleznijo. Ne ti, ne oni pa ne hrepenijo po izboljšanju. Na srečo je samo eno zelo uspešno zdravilo za histerijo. To je tisto, ki tudi bolezen prikliče: dovzetnost histerične osebe za sugestijo. Skoraj vse zdravljenje pri zdravnikih, v sanatorijih, v zdraviliščih in pri čudežnih zdravnikih je osnovano na čudežih sugestije. Večina histerikov trpi samo na srednje hudih ali lažjih oblikah te bolezni. Te so pa res tako razširjene, da bi mi na vprašanje «Kdo je histeričen?* laže morda odgovorili z nasprotnim vprašanjem: «Kdo ni histeričen?* «To ali pa nobene...» To načelo se je dandanes že precej preživelo. Mladim ljudem ni več neki določen dekliški tip ideal kakor nekoč: plavolaska, brunetka mora biti. Že zato ne, ker se sploh ne moremo več zanesti na stalne barve las... Tudi ni treba, da bi bila lepotica, niti čedna ne. Pač pa mora biti lepo rasla in vitka in mora imeti brezhibne noge, potem je za sedanje pojme že lepa. In dobro je tudi, če je športnica. Izobrazba? Na to stran niso zahteve dandanašnjih mladeničev pretirane. Samo da ne kaže vrzeli izobrazbe in da zna — recimo — vsaj tango plesati. In praktične lastnosti? Tu se zahtevajo od dandanašnje deklice različne reči. Dota, renta? Pri tem se smehljajo celo informacijske pisarne. Važneje je, da zna biti deklica vedno dobro oblečena, tudi brez velikih prispevkov za toaleto, in da napravlja ob vsakem dnevnem času vtisk rednosti in negovanosti, k čemur spada za pojme dandanašnjih moških zmerno korigirana polt. Usta, ki ne vedo nič o rdečilu, učinkujejo dandanašnji že nenaravno. Gospodarna naj bo seveda tudi, vsaj toliko, da vodi gospodinjstvo, da razume nekaj ne le o bridgeu, temveč tudi o nakupovanju. Če ni mogoče imeti služkinje, se žena ne sme bati kuhanja in mož ne tega, kar žena skuha... Razkošje v jedi se ne ceni več, močnate jedi niso več zakonskega pomena. Važnejše so naglo pripravljene večerje, sendviči itd. Da hodi dandanašnja žena rada v kino, to spada k splošni ženski izobrazbi. Ljubka, vesela, čedna naj bo, odkritosrčna, brez mnogo živcev in muhavosti, ne ideal, pač pa dobra vsakdanja tovarišica v igri in skrbeh. Kaj pa razlika v starosti? Tudi tu so se pojmi zelo izpremenili. Včasih so rekli: «On mora biti vsaj za osem do deset let starejši, drugače se račun pozneje ne ujema. Če sta samo za dve, tri leta narazen ali celo enako stara, je on čez petnajst let še čvrst mož, ki se naveliča svoje postarne žene.* To je bilo računanje v predvojnih časih, danes ta dan pa ta aritmetika že davno ni več pravilna. Že med vojno so se začeli ljudje zelo mladi ženiti: ona osemnajst, on ena in dvajset. Bila sta seveda premlada, preveč nezrela. Ampak staro pravilo, naj bo njemu vsaj trideset let, se ni obneslo. Pogosto je postal iz tri-desetletnika pet- ali osemintridesetletnik, in to je prav za prav za moža že nekoliko pozno. Zlasti glede na otroke. Ko dorastejo, je on že star, komoden in go-drnjav gospod, dandanašnji starši pa hočejo biti s svojimi doraslimi otroki še enkrat mladi. Za otroke je brez dvoma bolje, če sta si oče in mati po letih bližja; potem imata približno enake nazore, želje in smotre. In za moža in ženo je tudi bolje. Tako sta deset, petnajst let skupaj mlada, deset, petnajst let zrela in naposled se skupno postarata. In niti enaka starost ne pomeni dandanes ženi nevarnosti za bodočnost; prej možu, zakaj ko prekoračita oba petdeseto leto, mora mož paziti, da ne postane potem žena hipoma mlajša kakor elidaHkrema iJ^aJza^ma M kjzdaj, Vftbcua,... „Ali izgledam tal zadostuje. Idi, grd.un!* je podil Črta, ki bi si bil rad vzeil košček meč ponesrečenega čolnarja za spomin. Jaz sem mu dejal, naj se mi ne zahvaljuje, ter mu ponudil gostoljubje, dokler se vse njegove stvari ne posuše in bo mogel odpluti. «Vi ste dobro vozili skozi to nerodno mesto?* je vprašal. «Čisto dobro*, sem mu odgovoril. «Zadel sem le ob neko vejo na bregu, sicer je pa bilo vse v redti.» «Sreča vam je bila mila*, je dejal Siki. «Ali mi boste malo pomagali izžemati tele odeje? Precej vode so se napile.* Tako je prišel Siki v moje taborišče. Ko je zvečer odhajal, mi je pustil za spomin prigodo, ki mi jo je pripovedoval popoldne. Ko sva se nekoliko okrepčala, sva sedla — prav za prav smo sedli vsi trije, tudi Črt — v senco, in kmalu se je izkazalo, da Siki ni dolgočasen človek vzlic svojemu mračnemu izrazu. «Šlišal sem spotoma večkrat o vas*, je rekel. «Bil sem radoveden, ali se snidem1 z vami. Slišal sem, dla vozi pred menoj tak prismojenec, kakršen sem sam. Ljudje namreč ne morejo razumeti, kakšno veselje je to, če plove kdo po reki navzdol, sni v šotoru in je, kar si sam skuha.» cMislim, da se ljudje bolj čudijo, kako more koga veseliti samota*, sem dejal jaz- «Morda*, je rekel zamišljeno Siki. «V tetm je res nekaj nenaravnega, če človek beži pred družbo. Zlasti tedaj, če tehta njegova kanoa sama štirideset kil in če je zgrajena za štiri ljudi.* «Zakaj se pa potem vozite sami? Gotovo bi dobili koga, ki bi vam pomagal pomivati posodo, iskati drva in prenašati čoln, ne?> «Seveda. In vi?» «Moj čoln je orvič lahek in drugič ima samo en sedeža sem sie nasmehnil. «Če hočem vzeti Črta s seboj, mora stati med mojimi koleni, a to mu je tako nerodno, da raiši teče po bregu.* «Jaz se nisem vedno vozil sam. Ta čoln je bil narejen za dva — in umi sem, da bo kdaj nosil celo tri. Čoln ie bil namreč zgrajpn takrat, ko sem še veroval v večno ljubezen. Smešno, kajne?* «No, malo že. Veste, večna ljubezen — to zveni kakor v romanu.* «Prav pravite. Ampak ona je temu res rekla večna Iju-beaeln. Torej ne vem. Bogovi so hoteli, da se ta večnost konča malo prezgodaj. Tn zato se vozim sam. Poslušajte, ali ste bili kdaj zaljubljeni?* je naglo vprašal. «Kolikor pametim, prvič takrat, ko mi je bil sedem let. Potem mnogo resneje in skoraj smrtno v dvanajstih letih. Odtlej nisem več štel. Poslednja tragedija te vrste se je odigrala v dublu: zaljubil sem se namreč v dve deklici hkrati. Toda izteklo se je dobro.» «Res?* «Res. Ena je imela oči modre kakor potočnica, druga sivo-zelene. Ena jiei bila molčeča, druga vesela in živahna. Marija in Ana, svetopisemski imeni in prijateljici. Včasih si mislim, da bi bil moral tem modrim očem nekaj povedati, toda menda bi bilo odveč. Zato se vozim sam s svojim psom — in v mojem taborišču je tiho.* «Tako. Verjemite, da vam je tako bolje. Hudo je biti sam, če človek ni navajen.* «Za vas je torej hudo?* «Ne razumite tega čisto tako, kakor sem rekel, ker tudi jaz čisto tako ne mislim. Kar je hudo, je vse nekaj drugega, ne samota. Če mi je za kaj žal, mi je žal samo za to, da se nisem vozil zmeraj tako sam kakor zdaj. Potem bi mi ne bilo treba doživeti razočaranja. Ne bojte se, da se vam bom začel cmeriti. Prav za prav se čudim, kako sva prišla tako daleč. Ne bom vas dolgočasil z osebnostmi.* »Priznati moram, da ste vzbudili y meni radovednost, ko ste namignili na večno ljubezen. In tudi verni, da je človeku včasi dobro, če se o čem razgovori. Povejte mi, prosim, svojo prigodo, če vam ni zoprno. Zatisnil bom oči in poslušal — in zagotavljam vas, da ne bom zaspal.* «Uobroi,» je dejal Siki in iztegnil svoje dolge noge, katerih stopala je položil Črtu na hrbet. «Vse vam povem, da boste vedeli, zakaj se vozim sam in kako je bilo 9 tisto večno ljubeznijo. Ne bojte se — ni tako dolga storija. Če se vam bo zdela predolga, upoštevajte, da ste jo sami zahtevali.* tPrav. Pripovedujte!* «Torej tako. Dekletu, ki ima glavno vlogo, bomo rekli, recimo, Elina. To je lepo ime, in njej je bilo res tako ime. Spomnite se na kak opis iz romana o najlepši deklici pod soncem pa si mislite, da je bila moja Elina še za spoznanje lepšai Imel sem jo vsaj desetkrat tako rad, kakor vi najlepšo deklico, s katero ste s« kdaj sešli. Meni je bilo dvajset, njej šestnajst let, ko sva se seznanila. In meni je biio dvajset let in mesec dni, ko sem ji obljubil, da jo vzamem, brž ko malo več zaslužim, da ji bom lahko kupoval najlepše obleke. Pol leta nato sva se čisto resno pričkala, po kom izmed naju bo imel oči in lase najin bodoči otrok. Kadar sem se prebudil sredi noči, sem se spomnil Eline in z mislijo nanjo sem spet zaspal. Vedel sem, da tudi ona prav tako misli name. Spominjam se, kako sva se neko: nedeljo izprehajala po ulicah in se ustavila tudi pred izložbo lasni-čarja, kjer so bile razstavljene voščene ženske glave z raznimi pričeskami. cKatera ti najbolj ugaja?* je rekla Elina. In jaz, namesto da bi bil rekel: «Nobena», sem pokazal na smehljajočo se glavico z ognjenordepimi lasmi ter dejal: «Tamle tista, ki se tako lepo smehlja.* Še nekaj časa sem gledal v izložbo in se šele tedaj, ko je izpustila mojo roko in nekaj časa sploh ni izpregovorila, ozrl nanjo, In veste, kaj je delala? Jokala. Da, jokala je, in to samo zato-, ker sem gledal voščeno glavo. Iz tega vidite, da nisem bil zaljubljen samo jaz. Ko sva se poznala že leto in dan, sva začela skrbeti za to, kako bo z nama po smrti. Strašno nama je bilo ob misli, da bi utegnila ta najina ljubezen trajati samo kakih šestdeset ali sedemdeset zemeljskih let — in potem nič. Bilo je grozno na to misliti. Sklenila sva torej skupno smrt in svojo vzajemno obljubo seveda utrdila spet z deset tisoč slovesnimi prisegami. Drug brez drugega ne bova niti en dan! Ako bi bilo mogoče, bi bila rekla: Niti sekundo! Toda taka stvar vendarle ni lahko izvedljiva. Pa ne mislite, da sva v svoji blazni ljubezni omagovala. Ne! Po dveh letih bi bil pripravljen umoriti vsakega, kdor bi se le malo bolj zagledal v njeno lepo glavo z dvema črnima kitama, in ona je bila zmeraj pripravljena, da se razjoka pri še tako neznatnem sumu, da pogledam še katero drugo deklico razen nje. Tretje leto je bilo enako. Sedela sva na klopi v parku, s katere sva pomela sneg, ob petindvajsetih stopinjah mraza, in okrog naju je bila tačas pomlad. Po treh letih je bila najina ljubezen še zmeraj nekaj svetega in nedotakljivega, saj se je bližal čas, ko naj bi se bilo uresničilo, na kar sva se tako dolgo veselila: najina poroka. Ko mi je bilo tri in dvajset let, sem zaslužil nekaj več ko tisoč pet sto dinarjev na mesec, torej nekaj manj, kakor potrebuje človek, ki je obljubil, da bo kupil svoji ženi najlepšo obleko, ki si jo izbere, toda vendarle toliko^ da bi zadostovalo dvema človekoma, ki se bolj gibljeta v iz-sanjanem raju in med zvezdami kakor na zemlji. Če ste kdaj opazili tiste mlade osle, ki hodijo s skrbno zlikanimi hlačami okrog skladišč pohištva, zlasti takih, ki ponujajo kuhinje za tisoč in spalnice za dva tisoč dinarjev, me dio-bro poglejte, zakaj jaz sem eden izmed njih. Hodil sem po teh skladiščih toliko, da boste težko našli katero, kjer bi se me ne bili bali, že če so me zagledali. Pogajal semi se že naprej za ceno, čeprav še nisem kupoval, to pa samo zato, da bi bil dodobra pripravljen za slavnostni dan, ko pojdem že definitivno izbirat. V svojih sanjah sva že dolgo uživala najlepše trenutke. In mnogo takih sanj sva pre-sanjala tukaj — Siki je pokazal z glavo k rldbčemu čolnu — tukaj, v temle čolnu. Kakor vidite, nima moj čoln imena, a takrat ga je imel. Kakšno, si lahko mislite. Često sva se vozila in sva delala za svoje umišljeno dete že prostor sredi čolna. Tri leta so minila in četrtega četrtina, in bilo je zmeraj enako. In bilo je nekaj dni čez to četrtino leta, ko se je nekega dne zgodilo nekaj hujšega, kakor je potres ali konec sveta: zgodilo se je, daj Eline ni bilo na sestanek. Pomislite: iz jasnega trešči v vas! Tudi drugi dan je ni bilo. In tretji dan je prišlo nekaj, kar je imelo skupno z njo samo to, da se je ona tega dotikala. Pismo. In v tem pismu spet le nekaj takega kakor konec sveta. Elina mi je precej hladino in mirno portočalai, da ji je žal in tako dalje in da se je zaročila z gospodom, o katerem sem vedel jaz samo toliko, da nima z menoj nič skupnega. Neumno, kajne? Če sem sploh kaj vedel, je bilo samo to, da se Elina ne šali. Najina ljubezen ji je bila gotovo preveč sveta, da bi se z njo šalilai. Saj je milijonkrat prisegala, da je njena ljubezen večna. Vedel sem torej, da govori resnico in da se je res zaročila z drugim, ker bi ne bila mogla varati nekoga, ki gai bo imela večno rada in ki bo z njim hkrati nekega dine umrla, tako da se ne bo niti za trenutek od njega ločila. Veste, kaj je jok brez solza? Ne? Bolje je, da ne veste tega. Z jokom brez solza sem takrat preplakal vso noč. Niti ena solza mi ni kanila iz oči, in vendar sem jokal od večera do jutra. Ne smej se, ti mrcina pasja, to ni smešno, če mož prizna, da je jokal. Drugi dan sem premišljal le še o tem, kako bi izginil s sveta. Kakor vidite, nisem izginil, in sicer se moram za to zahvaliti nekemu dekletu, ki ni imelo ne kit, ne zvestih oči in ki ni bilo niti malo podobno Elini. Ampak bila je dobra deklica in spominjam se, kako mi je zdravila ustnice, ki so mi razpokale oldj vročice, z nekim mazilom. Ostal sem torej živ in nič se ni izpremenilo, samo to, da se z Elino dolgo nisva srečala. Jaz sem dognal, da je na svetu vse polno deklet, morda celo boljših, kakor je bila ona, ona pa se je srečno omožila — in potem sem se vozil sam. In pri tem sem imel seveda prijetno zavest, da sem ljubljen z večno ljubeznijoi. In lani poleti me ja na to iznova opozorila usoda. Kakor vsako leto, sem se spet vozil s čolnom. Elina je bila že leto dni omožena. Veslal sem in bil zadovoljen s svetom tako dolgo, dokler nisem dospel db tistega gozda pod Globokim. Tam sem se spet sešel z Elino. Sedela je v rumeni kanoi, ki sem jo dohitel, tako rumeni, da je vse odmevalo, tako je kričala. Spredaj je sedel nekak Buddha, mož kakih petintridesetih let; imel je pošten trebuh, na glavi sumljivo redke lase in v ustih cigaro kakor poleno. Nočem si laskati, ampak v primeri z njim sem Adonis, in sicer štirinajstkaraten. Zdelo se mi je, da je Elina pre^ledela, toda mogoče je, da se mi je res samo zdelo. Tisti debeluh je držal veslo nekako tako, kakor se drži puška pri streljanju, in je bil tako grd, da sem brž globoko zajel, da bi ju prehitel. Nisem bil ljubosumen, res ne. Ampak kar slabo mi je bilo. Kmalu sem se utaboril, in ko sta plula mimo mene, sem jima mirno obrnil hrbet. Zvečer mi je hodilo vse to nekoliko po mislih. Hodilo mi je po mislih nekako do desetih, in ravna sem se pripravljal, da pojdem spat, ko je prišla Elina, popraskana od: vejevja in potolčena od kamenja, ker je tekla v temi. In seveda nekoliko objokana. «Kaj hočeš, otrok?* sem jo vprašal. Kar verjeti nisem mogel svojim očem. Potem sem zvedel vse. Da, omožila se je. Njen mož je bogat. Lahko ji res kupuje najlepše obleke. Vse ji lahko kupi. Toda gnusen je, debel, plešast in smrči, brž ko leže. Kakor zdaj. Legel je in zaspal, kakor da si ga v vodo vrgel. Jezen je, da se je dal pregovoriti za to pot, in se trese, da bi ne padel v vodo; ne zna namreč plavati. Je prava pošast. Jaz — jaz pa semi njena večna ljubezen. Jaz sem tisti, s katerim pojde preko groba. Ne z njim, ki spi pol milje dalje in ki gotovo niti malo ne pogreša svoje lepe žene. Ni mogoče, da bi živela poleg n jega vse svoje žive d(ni, nikakor ne. «Pa kaj torej hočeš, dekle?i sem jo vprašal. «Izpred vsega: ostati pri tebi do jutra. In potem: ostati pri tebi vse svoje žive dni. On me ne bo pogrešal. Z njim Prenehalo pa je peti, ko sem se čez četrt ure vrnil. Eline ni bilo več v šotoru; na koščku papirja pa je bilo z ogljem načečkano: «Ne bodi hud, da odhajam. Ne morem drugače. Elina.* In tako mi je spet izginila. Izginila je tudi s svojo večno ljubeznijo v srcu, duša čista, nepokvarjena in nesebična. S papirjem sem podžgal ogenj in si skuhal imenitno kavo. Ostal sem tam d'va dni, da bi ne dohitel rumene pošasti. Upam, da se Buddha ni prebudil, preden je Elina prišla, in če se je, da se mu je znala izgovoriti. In spet sem se vozil sam. Tako, kakor se vozim še zdaj sam, čeprav tehta čoln štirideset kil.* cln v večno ljubezen še zmeraj verujete?* »Seveda. Pred odhodom sem prejel od Eline pismo, naj pridem v petek ob šestih t ja, kjer sva se shajala. Če ne pridem prvi petek, pride čez osem dini spet in potem vsak petek do konca leta. Nato se pa ubije, ker bo vedela, da me ni več na svetu. In zato, ker je njena ljubezen večna.* »Ali pojdete tja, ko se vrnete?* »Mislim, da*, se je nasmehnil Siki. »Mislim, da pojdem tja, in sicer z roko v roki z dekletom, ki iina lepe kite, sicer ne črne, ampak zlate barve, pa vendarle kite, da bo Elina videla, da je tudi moja l jubezen večna in d!a si izbiram dekleta, ki me vsaj z nečim spominjajo nanjo. To bo prav, kajne, ti pasja mrcina?* je rekel in pobožal Črta po glavi. In Črt je zagodrnjal tako, kakor zagodrnja vselej, kadar kaj odobrava. bom to lahko uredila, on je vobče dobričina. Ampak tebe moram imeti.* Dobro sem razumel, dasi se mi je vrtilo v glavi. Zvezde so zasijale mnogo jasneje, cvetlice v travi so zadišale kakor v raju. Ves svet se je hipno- izprenienil, in sicer samo zato, ker je prišlo dekle k mojemu ognju. In to dekle je prišlo samo k meni, k meni samemu, neglede na to, ali sem reven ali bogat. Samo zato, ker sem to jaz. Samo zato, ker me ljubi z večno ljubeznijo. Da, le naj kdo pride ponjo, bo že videl! Ves svet naj vrag vzame! Ostala je seveda, pri meni. In zjutraj sva se prebudila srečna kakor dva otroka in prav nič naju ni vznemirjala misel na debelega moža tam doli. Svet se je prebujal v najlepši dian. Okrog in okrog raj. Bal sem se, da me sreča zaduši. Toda nad nama, v vejevju, je sedel hudič. In ta mi je vdihnil misel na majhno šalo. Na majhno izkušnjo. Toda prekleta šala! »Elina,* sem rekel, ko si je uravnavala lepe lase, «nekaj ti moram povedati.* »Povej karkoli!* »Hočem ti povedati samo to, dla sem bil prej sicer reven, zdaj pa sem popoln revež. Izgubil sem namreč službo. Tale izlet sem si dovolil z zadnjimi priliranki, da se poslovim od dobrih časov. Zdaj ne dobim morda dve leti dela. Slabi časi. Razumeš?* Česala se je dalje. Seveda, kaj je to pomenilo zanjo? Nič. Saj mi je pravkar prisegala, da bo pri meni, če je treba, tudi stradala. Da je dovolj za n jeno srečo, če bo blizu mene. »Nisem ti hotel tega prej povedati, da bi ti ne pokvaril dobre volje*, sem ji rekel, ko sem odhaial v gozd po drva. Odšel sem in srce mi je prepevalo. NEDELJA V MESTU IN NA KMETIH Na kmetih, kjer so še ohranili stare običaje, je nedelja povsem drugačen dan kakor pa delavnik. S čisto drugačno voljo ljudje vstanejo, čeprav ob isti uri kakor vse ostale dni. Že konje snažijo in krmijo nekam praznično, hoteč jim dati nekaj svojega razpoloženja, ter jim na-sujejo v jasli malo manj rezanice in malo več ovsa. Sicer kmetje tudi v nedeljo ne počivajo, vsaj dopoldne ne, vendar delajo z nekim mirom in užitkom. Vsa dopoldanska dela služijo samo olepšan ju domačije; skedenj in kolnica ostaneta zaprta. Praznična volja pa ne prevzame samo gospodarja, ampak tudi gospodinjo in posle ter doseže višek, ko se vsi mašno oblečeni odpravijo v cerkev. Če gospod pri pridigi depo govorijo», da to pozneje povod za dolg pomene k in medsebojno navduševanje za čednostno življenje, pri nekaterih tudi za trebljenje slame iz sosedovega očesa. Če je pa pridiga manj zanimiva, jo pospremijo va-ščani s polurnim dremanjem. Ko pridejo iz cerkve, nakrmi gospodar živino, mati pa pripravi kosilo, ki je dosti boljše od delavniškega. Po južni gredo domači k nauku, potem pa posedejo: poleti v senci na vrtu, pozimi pa v hiši s pratiko v roki ali pa ob razgovorih. Možje gredo tudi radi v gostilno, kjer ob kozarčku vina kako pametno uganejo. Tako poteče vsa nedelja v znamenju počitka in praznovanja. Kako je pa z nedeljo v mestu? Najhuje je pač pri delavčevi ženi. Med tednom navadno tudi ona služi, nedeljo pa porabi za pranje in šivanje. Če ima odrasle otroke, dela navadno še zanje, n je pa pošlje na izlet, na športno igrišče ali sicer kam, da se vsaj mladina razvedri, ko se sama ne more. In ker hoče mož imeti ta dan boljše kosilo, je prav za prav nedelja za ženo in mater hujša od delavnika ali vsaj ne prijetnejša. A tudi v gmotno bolje podprtih slojih je nedelja redko dan nočitka za gospodinjo. Saj mora biti nedeljski obed bolj obilen in boljši, in ker gospodar bolj pozno vstane, se tudi pospravljanje sob zavleče. In popoldne? Tedaj je na vrsti V katerih poklicih se omoži največ žensk Na to vprašanje odgovarja neki francoski časopis, ki je sestavil statistiko; in številke govorijo resnico, ne lažejo ... Izmed tisoč bolniških strežnic se jih je omožilo zadnjih pet let sedem in trideset takoj prvo leto svojega delovanja, devet in štirideset drugo in tri in dvajset tretje leto; v četrtem in petem letu so številke že precej manjše. Vsekako pa je v tem ženskem poklicu najvišji odstotek porok. Takoj na drugi stopnji so tajnice. Za njimi prihajajo pomočnice v gospodinjstvu, med katerimi imajo največ sreče kuharice. Tudi pridne šivi- 1 j i c e so lahko zadovoljne z rezultatom poročne statistike. »Zanimivo je,* piše ta francoski časopis, »da dosegajo v statistiki bolniške strežnice pravi rekord, ko izkazujejo zdravnice le majhen odstotek porok.* Da torej strežnice in tajnice »vodijo* med temi srečnimi, ki so dospele v pristanišče zakona, se da pojasniti s tem, da jim daje n jih poklic največ mogočnosti, da pokažejo možem ugodne strani svojih zmožnosti. Zlasti v teh panogah ženskega dela se lahko izraža najlepše vsaka velika ženska vrlina — požrtvovalnost, vztrajnost, nežnost in priro jena inteligenca — lastnosti, ki jih dandanes običajni nedeljski izlet, in spet mora biti žena v kuhinji, da pripravi kavo, kmalu nato pa večerjo. Ali pa je na sporedu popoldanski izprehod z otroki, pri čemer je oblačenje bolj važno od izprehoda samega. Zato se prav rad vname tik pred odhodom z doma nedeljski zakonski prepir, ker se je bil otrok zamazal ali se pa žena ni mogla o pravem času napraviti itd. In pogosto vzdiline gospodinja iz globine duše: «0, da bi že bila nedelja pri kraju in bi spet lahko v miru delala!* Kako bi se dalo temu ogniti? Težko je kaj svetovati. Zavedajmo se, da je ali da bi vsaj morala biti nedelja dan duševnega in telesnega počitka. Če med tednom telesno delamo, privoščimo v nedeljo telesu mir in se ukoarjajmo z dobrim berilom. Duševni delavec pa naj vrže v nedeljo knjige v kot in naj vzame palico v roke, pa v božjo naravo! Gospodinja in mati, ti pa išči ob krepki podpori svojega zakonskega druga pot, po kateri prideš do tega, da boš vsako nedeljo zvečer lahkot rekla: «Tako je bilo prav*, ne pa: «Evala Bogu, da je nedelja pri kraju!* moški pri ženski še zmeraj najbolj cenijo. Takšne ženske so seveda najbol j primerne za zakon. Iz njih so vedno zveste in hrabre zakonske žene. Dogna-no je namreč, da se je celih pet in sedemdeset odstotkov vseh poročenih bolniških sester omožilo s svojimi bivšimi pacienti, ki so jim pre j stregle. In skoraj polovica tajnic je stopila pred oltar — s svojimi šefi. Možje, ki so se oženila: s temi dekleti, so imeli dovolj priložnosti, da so jih lahko opazovali v njih poklicu. Pošteno, redno, zmeraj vljudno, marljivo in zvesto žensko vzame vsakdo rad. Da se tudi dobre kuharice lahko omožijo, je prav tako razumljivo. Čudno pa je, da kažejo statistike, da se jih je izmed vzgojiteljic omožilo prav malo, čeprav tudi te lahko pokažejo svoje lastnosti, ki so potrebne za poklic matere i!n žene. St. Puholt: m fUašč Beli plašč je bil že od nekdaj znak zdravniškega dostojanstva. Toda zadnji čas nosijo bele plašče tudi osebe, ki jim je zdravništvo španska vas. Ko sem nastopal službo prodajalca v trgovini sadja, mi je dejal gospod šef: »Ampak bel plašč si boste morali oskrbeti. Naši odjemalci so sami boljši ljudje, in brez belega plašča se jim zdijo cene previsoke. Razen tega poudarja beli plašč snažnost naše trgovine.* Kupil sem si torej bel plašč in prodajali smo tudi gnila jabolka, zavita v bel papir, za pet dinarjev draže pri kili. Nekega dne se mi je napravil na jeziku majhen tvorček in šef mi je svetoval. «Zda.f je ura devet; preden dobimo s trga sveže sadje, bo trajalo še dobro uro. Skočite medtem k doktorju Novaku s tem svojim jezikom ...* Skočil sem torej kar v belem plašču k doktorju. «Klanjam se!* »Gospod doktor, nekaj se mi je naredilo ...» »Prosim, sedite! Takoj bomo...* in doktor je izginil skozi vrata. Erik Bertelsen: J>*AMI S policijskimi uradniki je kakor z gumbi za ovratnike: kadar jih človek potrebuje, jih ni nikjer. Vsaj Tennessen je tako mislil. Na svojem večernem izprehodu po tihih ulicah, ki so tekle ob prekopu, je obstal. In sicer zaradi tega, ker je zapazil mladega moža, slonečega ob ograji in str-mečega v vodo. Možak je bil bledega obraza. Videlo se mu je, da mora biti zelo pobit. »Tu premišlja človek o samomoru«, je švignilo Tennessenu na misel. In zato je obstal. Zmerom je bil dober poznavalec ljudi, in tudi to pot se zanesljivo ni motil. Tennessen se je ustavil nedaleč od mladega moža, na videz prav slučajno. Tudi on se je naslonil ob ograjo in se zamislil v temno vodo. Potem je pogledal na uro. Časa je imel res še dovolj, toda zdelo se mu je, da je to sanjarjenje ob vodi precej dolgočasno. Vendar pa se ni mogel odločiti, da bi bil mladega moža prepustil usodi. Preveč mehkega srca je bil. Zdelo se mu je, da bi bil on kriv njegove smrti, če bi se mož res odločil zanjo. Če bi le kje videl kakšnega policista ali detektiva! Temu bi lahko pomignil in se potem mirno odpravil dalje. Sedel sem torej. Zdajci je vstopila mlada dama in brž začela: »Klanjam se. Ne vem, kaj je to, gospod doktor, ampak že osem dni slabo slišim. Strašno! Če mi kdo kaj pripoveduje, vidim, da se mu gibljejo ustnice, a ne vem, ali se mi ponuja, da me spremi domov, ali me psuje, ker ne hodim po desni strani. Zmeraj moram vsakemu odgovarjati ,prosim', četudi ne vem, ali se to u jema ali ne... Ali naj se slečem?* «Zmotili ste se, gospodična,* ji pravim glasno, «jaz nisem doktor, jaz sem tudi prišel k zdravniku kakor vi!* «Prosim!* pravi dama in si jame slačiti bluzo. »Jezesmarija, ne slačite se!* zavpijem na vso moč. »Prosim! Srajco tudi, ali zadostuje samo bluza?* Skoraj s silo sem ji vlekel bluzo na bela ramena. Zavpil sem ji kakor v gozdu: »Nisem doktor, razumete! Vraga — kako naj vam to povem .. .!* »Aha, torej ne bo treba pretrkavati? Kaj torej mislite, gospod doktor, kaj bo iz tega?* «Jaz ne vem, kako naj vam to povem ...J* zavpijem, da je kar odmevalo. «Jaz nisem doktor! Poglejte, tu v žepu imam še nekaj jabolk. Jabolka prodajam!' »Prosim. Torej naj jem jabolka? Naravno zdravljenje?« In dama mi začne jemati sadje iz roke. Iz galantnosti ji to pustim, stopim k mizi in se vedem kakor doma. Na košček papirja z do-ktorjevo firmo zapišem: Nisem doktor! Pridite pozneje, ko doktor pride! Pogosto se je mladi mož ozrl, toda zganil se ni. Le malo ljudi je bilo na cesti. Očitno je nestrpno čakal, da bo sam pa da bo potem lahko nemoteno skočil v vodo. Tennessen si je prižgal cigareto. Čedalje nemirnejši je postajal. Kaj naj bi storil, če bi se mladi mož iznenada pognal čez ograjo? V tem primeru bi ga bil moral rešiti, toda bil je zelo slab plavalec. Kaj pa če bi stopil k mlademu možu in ga poskušal pregovoriti? Ne, to bi nazadnje položaj še poslabšalo. Bolje je, da mirno ostane tu in zadržuje ubogega človeka pred obupanim korakom. Tennessen si je prižgal drugo cigareto in spet pogledal na uro. Zdaj je stal že dobro uro tako. Toda še nikjer ni videl nobenega policijskega uradnika! Drugače pa jih toliko teka po cestah. Da bi poklical koga izmed ljudi, ki se mimo grede zatečejo v to ulico in izginejo v drugo, se mu ni zdelo primerno. Saj se vendar ni nič zgodilo ... Tennessenovi živci so začeli popuščati. Drhtel je od napetosti. Oprezno je pogledal proti mlademu možu in odkril iznenada tudi nekega policista! Tennessen se je oddahnil. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mladi mož je zapustil svoj prostor ob ograji in šel proti policistu. Šepnil mu je nekaj besed, uradnik je pozdravil, mladi mož pa je šel dalje. Počasi se je prizibal policist proti Tennessenu. Ko je stal pred njim, ga je rezko vprašal: «Kje pa stanujete?« »V hotelu na Backerski cesti, številka 7», je prestrašeno odvrnil Tennessen. »Prosim b kima resno dama, in ne da bi se ozrla na papir, ga zvije ter spravi v torbico, iz katere vzame hkrati sto-diuarski bankovec. »Takoj i ojdem s tem receptom v lekarno. In tu je honorar. Priporočam se, gospod doktor!* Odšla je. Ves izkričan se vdam njeni gluhosti; vtem že prihaja doktor. »No, hvala Bogu, da ste prišli!« vzdih-nem. »Tu je bila dama in me je imela za doktorja. Gluha kakor divji petelin, kadar brusi, razumete. Naj sem ji rekel, kar sem hotel, na vse je odgovarjala ,prosim'. Dal sem ji zoper gluhost jabolka in ji povedal, da nisem doktor. Ali ji bo to pomagalo, ne vem, ampak dvomim.* Doktor se je zasmejal. »Nikar se ne smejte! In zdaj, prosim, poglejte moj jezik. Napravil se mi je na njem tvorček .. .» »Oprostite, toda ...* «No, saj to ni nič. Tista gluha ženska itak spet pride, pa ji vse pojasnite. In tu imate honorar od nje. Zdaj pa poglejte moj ubogi jezik!* Pokažem mu jezik, on pa samo z rameni zmaje: «Tega ne razumem...!* »Samo to bi vas za božjo voljo prosil, ali ni morda kaj nevarnega? Kar povejte! Morda rak, ne?» »Ali, ne...!* »Torej kaj, kar recite!* «Hotei sem vam samo reči, da sem mlekar iz Gradišča in sem prinesel gospodu doktorju mleka in sira za pred-južnik.. .* «Prav. Od vedel vas bom tja.* »Da boste mene odvedli? Zakaj pa? Saj vendar stojim tu ... ker ...» «Ne delajte neumnosti!* mu je segel uradnik v besedo. «Poldrugo uro že skoraj stojite tu. Neki gospod me je opozoril na vas. Ves čas vas je opazoval in se vas ni upal pustiti samega, ker je bil prepričan, da nameravate skočiti v vodo. Tako, zdaj vas bom spremil domov. In jutri boste videli vse docela drugačno. Sicer se mi pa zdi, da morate biti čisto pameten človek. Samo malo vas je zmedel obup, ali ne?* Tennesenu je zaprlo sapo. Ni mogel najti besede, da bi mu odgovoril. Brez volje je pustil, da ga je policist spremil do hotela, in je bil vesel, da ni med potjo srečal nobenega znanca. Hude skrbi. Oče: «Verica, ali si vesela, da ti je štorklja prinesla bratca?* Verica: «Vesela sem že, toda druge stvari bi bile bolj potrebne!* Radovednež. Oče: »Tinček, štorklja ti je prinesla bratca; ga hočeš videti?* Tinček: »Bratca ne, ampak tisto štorkljo.* Družabna. Gospod Kopač v tramvaju: »Sedanja mladina se res ne zna vesti!* Gospod nasproti: »Kako je to, saj vam je zdaj onile mladenič prepustil svoj sedež.* Gospod Kopač: «Seveda, ampak tu-kajle moja žena še zmeraj stoji!* DOPUST! Ljubezenska zgodba z morja Vroče julijsko solnce je pripekalo. V pisarnah tovarne barv je vladala silna vročina. Vsi uslužbenci so že odšli domov, le mlada strojepiska je še urejala predale v svoji pisalni mizi. «Nada, kaj danes ne misliš iti do-mov?» je vprašal mlad glas in skozi vrata je pokukala temnolasa glavica. «Pol ure te že čakam na cesti!» «Takoj pridem. Vse moram še pospraviti, saj veš, štirinajst dni me ne bo in ničesar ne smem pustiti v neredu. Ali si ti že končala dielo v svoji pisarni?» «Seveda! Karte sem kupila pri Put-niku. Zjutraj ob štirih moraš biti pred Putnikovo pisarno. Z avtom se odpelje, ino na Sušak in boino imeli takoj zvezo z Rabom. To bo imenitno! Pomisli, sedem nas bo, nihče se ni skujal. Dobrih štirinajst dni ne bomo strojepiske, uradnice in knjigovodke, temveč popolnoma svobodna dekleta. Lahko boino uživale vse lepote tega sveta, ne da bi poslušale šefovo godrnjanje. Uh, če pomislim, da štirinajst dni ne bom videla odurnega, nasajenega obraza svojega šefa, bi najrajši poskočila do neba! Še bo lepo na svetu, oh, do danes še vedela nisem, da je tako lepo živeti! Pazi, da ne boš zjutraj zaspala, čakale te bomo!» «Brez skrbi bodi, Milena! Tako, zdaj je vse v redu. Še pisalni stroj zaprem!® Medttem ko je pokrivala stroj, se mu je hudomušno namuznila: »Zbogom, črna spaka iz železa, ki mi pi-ješ mladost! štirinajst dni te ne bom videla in prepričan bodi, da ne bom umrla od žalosti zaradi tega!» Dekleti sta se glasno zasmejali in veseli odšli iz pisarne. Drugo jutro je bilo pred Nebotičnikom zelo živahno. Veliki Putnikov avtobus je bil preobložen s kovčegi, veselo čebljanje se je razlegalo' po tihi ulici. Nada in Milena in še pet njunih znank in znancev je še z nekaterimi drugimi odpotovala na Jadran, da se za štirinajst dlni otresejo vseh skrbi. Še neka j vzklikov skrbnim mamicam, ki so spremile svoie hčerke in z ganotjem zrle v razigrane obraze, in avtobus je odpeljal. Na Rabu so se naše znanke hitro udomačile. Saj ie bilo tako nebeško in prijetno. Kopanre, veslanie in soln-čenje se je menjavalo s prijetnimi izleti. Četrti dan, ko je Nada ležala v mehki travi, je vsa zasopla pritekla k njej Milena. «Ti, novico imam zate. Kar naprej leži, drugače se boš pretrdo sesedla. Tvoj šef je tukaj!» DOPUST! Nada je planila pokonci. «Ni mogoče! Saj so govorili, da bo odpotoval v Švico. Gotovo se motiš!» «Nič se ne motim. Srečala sem ga na stopnicah v našem hotelu. Zaradi večje gotovosti sem vprašala vratarja, kdo je gospod, ki je šel pravkar po stopnicah. Pa je povedal, da je tovarnar Laznik iz Ljubljane!* «Oh, čie to ni smola! Še na dopustu nima človek miru. Vso dobro voljo mi bo pokvaril obraz tega zadirčnega pu-steža!» «Ne bodi neumna! Tukaj si svobo* den človek in ti vsi šefi tega sveta nič ne morejo. Menda se ne boš nanj ozirala! Sicer pa je vprašanje, če se bosta sploh kje srečala, ker gospod tovarnar ima gotovo svojo družbo in druga pota kakor me!» «Da, tebi je lahko jezik obračati! Ko bi bila v moji koži, bi ne mogla biti tako dobre volje. Saj ga ne poznaš! To je najbolj pust in strog poslovni človek, ki si ga moreš misliti. Neprestano samo premišljuje, kako bi svoje uslužbence izkoriščal, kako bi mu za majhen denar čimbolj garali, kako bo svojo slabo voljo stresal nad njimi in kje bo videl kaj, da se bo spet lahko ujedal. Morda mu ne bo prav, da sem za štirinajst dni odložila skromne navade strojepiske in živim kot dama iz premožnega sveta. Bog ve, kolikokrat me bo zbadal zaradi tega. Tega pa ne bo pomislil, da sem si teh božanskih štirinajst dni vse leto po malem odtrga vala od plače!» «Nikar ne bodi tako starokopitna! Tuka j si dama in ne uradnica, za svoj dienar lahko živiš, kakor hočeš. A tvoj šef je še mlad gospod in ni mu videti, da bi bil tako pust. V pisarni so vsi šefi nataknjeni in godrnjavi!» Milena je končno le prepričala Nado, da si zaradi šefa ni vredno kvariti dobre volje, in Nada jei sklenila, da bo gospod Laznik, če se kje srečata, zanjo le znanec iz Ljubljane in nič drugega. Drugo dopoldlne se je Nada vračala od kopanja čez hotelski park. Zdajci jo predrami pristno slovensko zabavljanje, ki se je razlegalo izza stare zidane ograje. «Preneumno! Spet semi samo papir pokvaril! Oh, to je oddih!» Nadi s« je zdel glas znan, po prstih se je približala zidu in videla je kaj zabavno sliko. Na stolu je sedel njen šef, tipkal na pisalni stroj, okoli njega pa je ležalo polno pokvarjenih in zmečka-nih pisem. Videti je bilo, dla mu delo nikakor ne gre od rok. Pravkar je vzel iz stroja začeto pismo in ga vrgel ob tla ter pri tem robato zaklel. Nada se ni mogla premagati, veselo se je zasmejala. Gospod Laznik se je jezno obrnil in Nada je boječe stopila bliže. «Ne zamerite, gospod šef, toda tako žalostno vas je videti, da si nisem mogla kaj in sem se morala zasme-jati.» > vi ste, gospodična Ribičeva. Tudi na Rabu? Prav, le razvedrite se, meni se nič dobrega tukaj ne obeta, najbrže bom moral že jutri v Ljub- ljano. Dobil sem nekaj važnih pisem, na katera moram v najkrajšem času odgovoriti, ker gre za veliko naročilo in ne morem vsega prepustiti ravnatelju. Pisati moram seveda na stroju, toda kdo bi si mislil, da te to tako težavna reč. Ne gre in ne gre mi izpod rok. Ne kaže drugega, kakor da odidem jutri domov in narekujem vse strojepiski ter počakam v Ljubljani, dokler ne bo vse urejena To bo prijetno ob tej vročini v Ljubljani!» «Ali bi vam ne mogla pomagati, gospod šef? Meni grei to delo kaj hitro od rok!» «Vi ste tukaj na dopustu in bi gotovo radi pozabili na vse pisarniške posle. Kako bi vas mogel nadlegovati z nareki in trgovskimi pisinii!» Nada se je kar zavzela, ko je tako vljudno govoril z njo. «Bog ve, če tega ni kriva moja lepa pid£ama!» si je na tihem mislila, "lasno je pa rekla: «To je malenkost, saj mnogo dela tako ne bo, morda za pol ure na dan. Kar začniva, gospod šef!» «Prav hvaležen vam bom!» «Že poznam tvojo hvaležnost«, si je na tihem mislila Nada. «Nadur od lanskega leta mi še doslej nisi plačal !» In že je sedela Nada s pisalnim strojem na kolenih. Gospod Laznik ji je narekoval, in delo j« bilo res v pol uri končano. «Hvala Bogu! Kar čudim se, kako hitro vam gre tipkanje od rok!» «Kadar boste imeli spet kakšno delo, me kar pokličite, gospod šef. Saj stanujeva oba v istem hoteiu.» Nada se je poslovila in odhitela po parku proti hotelu. Gospod Laznik je gledal za njo. Hm, ta gospodična Ribičeva ie prav za prav zelo mična stvarca. Čudno, da še nikoli prej niseim opazil, kako vitka je in kako lepe plave lase ima. In zobke! Kakor iz slonove kosti! Popoldne sta se srečala v kopališču. Tovarnar Laznik je prosil Nado, naj ga seznani s svojo družbo, potem jih je pa vse povabil v restavracijo, kjer so zbijali šale, igrali ping-pong in kegljali. Laznik je bil prav prijeten družabnik in ni bil niti malo domišljav na svoje premoženje. Drugi dan so skupaj napravili izlet z motornim čolnom, zvečer so plesali na kameniti terasi kavarne, in Laznik je moral priznati, da gospodične iz pisarn prav tako dobro plešejo kakor hčerke ban- kirjev in tovarnarjev. V pogovoru so bile pa bolj naravne in duhovite, življenja bolj vesele in vsaka najmanjša stvar jih je mogla navdušiti. Kdo bi si mislil, da je Nada Ribičeva, ki je videti v črni pisarniški halji tako neznatna in vsakdanja, v večerni obleki tako lepa in postavna. In duhovita je tudi, izobražena pa bolj ko mnoge dame iz najvišje dtružbe! f Prihodnje dopoldneve je tovarnar spet narekoval Nadi. Po končanem delu sta ležala v travi in se pogovarjala. Lazniku se je zdela Nada zmerom bolj zanimiva. Večkrat je hotel biti z njo skupaj in ga je jezilo, če so mu povedali, da je šla s svojimi prijateljicami na daljši izlet. Pa tudi Nada se je čudila, da je njen godlrnjavi šef tako prijazen družabnik. Rada je bila v njegovi družbi, rada je poslušala, kadar je pripovedoval o življenju v svetovnih letoviščih, o velikih mestih in tujih deželah. Žal ji je bilo, da bodo počitnice tako hitro minile, in kar srce jo je zabolelo, ko je pomislila, da bo doma v pisarni tovarnar Laznik spet samo strogi, zadirčni šef in ona skrom-i na strojepiska. Zalotila se je, da se njene misli več ukvarjajo s šefom, kakor je dlobro za njen duševni mir. Še tega je treba, da bi se zaljubila vanj, in si ni hotela priznati, da je prav za prav že zaljubljena. Pa tudi tovarnarju Lazniku se je zdelo, da bodo dnevi na Rabu zelo pusti, kadar bo odpotovala Nada v Ljubljano. Privadil se je bil njene družbe, njenega prijetnega kramljanja, nobena ženska še ni bila napravila nanj globljega vtiska. Najrajši bi bil zmerom v njeni družbi. A zakaj ne? Zakaj bi se ne oženil z njo? Prej ali slej se bo tako moral oženiti. Doslej ga zakon samo zato ni mikal, ker ga niso zanimale površne in domišljave premožne lutke, ki so mu jih ponujali. Nada je pa vsa drugačna. Ob njeni strani življenje ni dolgočasno. Vse jo veseli, vse jo navdušuje, o vsem tolikanj premišljuje. Lepa je. izobražena je, nepokvarjena in dobro vzgojena je. zakaj bi je ne vzel za ženo? Njegove razmere so takšne, da mu res ni treba iskati bogastva. Samo če bo Nada hotela. Samozavestni šef je bil ob tej misli nenavadno plah. Naposled se je pa le ojunačil in sklenil, da jo drugo jutro poprosi za roko. Drugo dopoldne jo je povabil nai izlet v avtu. «Čez dva dni torej odpotujete, gospodična Nada?» je začel tovarnar. «Da.» " «Ostanite še nekaj časa tukajT» * «Sami veste, da to ni mogoče. V ponedeljek moram biti spet v pisarni, ker takrat odide gospodična Vera na dopust.» «Zelo vas bom pogrešal. Tako sem se navadil vaše družbe. Ne morem si aisliti, kako pusto bo, kadar odidete!« «Tudi meni bo težko. Toda dolžnost je prvo, potem šele vse drugo.» «Ali vam bo kaj dolgčas po prijetnih uricah, ki sva jih skupaj preživela? Zase vem, da mi bo težko. Vsak kotiček na Rabu me bo spominjal na vas!» Nada je sklonila glavo. Nekaj jo je tiščalo v grlu, najrajši bi bila na glas zajokala, toda ni hotela pokazati, kaj se godi v njenem srcu. Vendar ni mogla zadržati solz in zdajci ji je kanila vroča solza na krilo. Tovarnar jo je gledal in še nikdar se mu ni zdela tako lepa kakor v svoji žalosti. «Nada, čujte, vem za izhod, da lahko ostaneva skupaj. Postanite moja žena!» Nada je sunkoma vzdignila glavo. «Vi se šalite!» «Ne, resno mislim. V teh dlnevih 'solnca sem, vas vzljubil in bil bi srečen, če bi hoteli postati moja družica za vse življenje. Ali vam je morda kdo drug bolj drag?» Nada je odkimala. V prvem hipu sploh ni mogla do besede. «Nada, zakaj molčite? Recite, ali me vsaj malo ljubite?» «Zelo! Zadnji čas sem mnogo trpela zaradi te ljubezni. Sami veste, vi ste bogat tovarnar, jaz pa samo siromašna strojepiska!» S poljubom ji je zaprl usta. «Nespametno dekle! Zame ni važno, kdo si in kaj si, važno je le, da me imaš rada in da te imam jaz tako prisrčno rad!» Takoj sta začela snovati načrte za bodočnost. Bila sta presrečna in njiju zvonki smeh je odmeva] nad morjem. Doma je Nada spet sedla k pisalnemu stroju in napisala brzojavko za mamo: «Danes sem se zaročila s svojim šefom, tovarnarjem Laznikom. Oba sva zelo srečna. Pojutrišnjem naju pričakuj. Nada.» Čez tri tedne je bila Nada Laznikova žena. Ni se ji bilo treba več mučiti v pisarni, le kadar je moral njen mož osebno kaj odgovoriti, je sedla ženka spet k pisalnemu stroju. In vselej, preden je začela pisati, je rahlo pobožala stroj in si mislila sama pri sebi: «Črna spaka iz železa, koliko sreče si mi prinesla!» • SLON BOBY • Boby se je v svoji mladosti potepal po afriških pragozdovih, se kratkočasil s svojimi tovariši in dražil opice, ki so se podile po drevju. Sploh se mu je zelo dobro godilo, ko je bil še mlad. Bil je mamičin ljubljenec, očetov ponos in vsi starejši bratje so se igrali z njim in ga zabavali na vse mogoče načine. Nekoč pa so prišli v pragozd beli ljudje in prinesli nesrečo v njih rod. Najprej je izginil eden izmed! bratov, potem mati in nazadnje so še Bobyja ujeli v svojo kletko. Prve dni ujetništva je besnel in divjal po kletki, otepal z rilcem okrog sebe in ni pustil nikogar v bližino. Počasi na je spoznal, da proti moči ljudi ničesar ne opravi. Otožno je čepel v svojem kotu, mislil na pragozd in čakal, kaj se bo z njim zgodilo-. Po dolgi vožnji po morju in po suhem' so ga pripeljali v živalski vrt. Začuden je strmel v zelena drevesa, ki so rastla okrog njega in prisluškoval glasovom drugih divjih živali, ki so rtiii bili tako dobro znani. Prepričan je bil. da ga bodo spet izpustili na svobodo in dia bo potem vse tako, kakor je bilo nekoč. Toda železne bodice in globok jarek so mu zapirali pot v prostost. Ostati je moral v malem ograjenem prostoru in prenašati poglede ljudi, ki jih je tolikanj sovražil, ker so mu vzeli prostost. Najrajši je ležal na soncu in sanjaril o vroči Afriki, da ni videl ničesar okrog sebe. Le lakota ga je prisilila, da se je dvignil. Počasi, previdno je pričel vstajati. Le pogle jte ga, kako se mora mučiti, preden se spravi na noge! Z vsemi štirimi si pomaga, še celo rilec mu dobro služi pri tem. Ko končno ves zasopel vstane, slovesno odkoraka v svojo «palačo», kakor bi hotel reči: «Kaj mi mar ves svetU -m OD DŽfflGIS CHAHA DO MUSSOLINIJA Voščene velikane je treba snažiti; pravkar brišejo prah z Mussolinija, za njim pa stoji Stalin. Samo pri gospe Tussandovi se lahko zberejo glave vseh slavnih državnikov, znamenitih igralcev, športnikov, zločincev itd. Najbolj privlačen je zdaj kip bivšega angleškega kralja Edvarda VIII., zato ga neprestano oblegajo trume ča-stilk. Pridobiti in ohraniti si svetovno slavo ni lahka reč, zlasti še v dobi, ko skoraj ne mine dan brez senzacije. Gospe Tussandovi v Londonu je to uspelo. Ona ima namreč v londonski Baker Street kabinet voščenih kipov. Takšnih kabinetov je sicer še več na svetu, vendar se ta razločuje od drugih v tem, da je vsak čas sodoben, kar je dandanes zelo težko. Tudi drugod stoje voščeni kipi ljudi, ki so postali kakorkoli slavni. Voščeni Napoleon, Čaruga in drugi stoje ondi negibno, že odkar je podjetje ustanovljeno. Tam se ne zgodi nič novega, samo da z voščenih znamenitosti sem-patja obrišejo prah ali pa da jih popravijo, če so jih pregoreči obiskovalci Velika zbirka oči, ki čakajo, da vdahnejo življenje novim glavam. Na tej sliki so od leve proti desni: Neville Chamberlain, tialdmin, Ramsay Macdonald, Winston Churchill in J. H. Thomas. ne stoji ondi dalje kakor njegov živi vzor na čelu države, junaki boksa romajo v stopo samo nekaj ur po tistem trenutku, ko so bili premagani, morilci vladarjev in ubijalci žensk imajo svoj čas odmerjen samo tako dolgo, dokler nov zločin ali nov val groze ne pretrese človeštva. Toda to je samo del podjetja gospe _ Tussandove. Za oboževalce starih časov - in zgodovinskih dogodkov sta ondi še - dve nadstropji, v katerih lahko po mili volji občudujejo zgodovino narodov od predzgodovinske dobe do nedavne preteklosti, zgodovino, ki je zgoščena v postave, katerim ne manjka skoraj nič drugega kakor govorica. V drobni uri se ondi lahko osebno seznanite z vsemi dobrotniki in rablji človeštva od Džingis Chana in Viljema Osvojevalca pa do Mussolinija in Hitlerja. Pri vhodu v panoptikum stoji negiben kip vratarja, ki kaže proti vhodu v dvorano. Sempatja se pa izpremeni v živega in pokaže z roko proti vhodu. Za Londončane je prav poseben užitek, če se lahko udeleže seje ministrskega sveta. Voščeni ministri gospe Tussandove sicer niso izbrani tako, kakor je trenutno sestavljena vlada, ampak so med njimi možje, ki so po vojni v angleški politiki količkaj pomeniti. Na levi je minister Eden, zraven njega je Austin Chamberlain, za njim pa stoji John Simon. poškodovali. Pri gospe Tussandovi pa imajo obiskovalci, lasuljarji, slikarji in krojači neprestano polne roke dela, da ne zaostane za divjim tempom sodobne zgodovine. Še včeraj je ves svet govoril samo o odločnih izjavah in o velikopoteznih načrtih velikega državnika, danes pa že ne ve o njem nihče več; včeraj je bil srednji napadalec nogometnega moštva, danes umira od vseh pozabljen v bolnišnici; še včeraj so vsa dekliška srca vroče koprnela po lepem obrazu filmskega prvaka, danes koprne morda še bolj vroče že po drugem. Izkratka, svet ni bil še nikoli tako izpremenljiv in še nikdar ni bila svetovna slava tako minljiva kakor danes ta dan. Pa vendar zasledujejo v podjetju skrbno vse svetovne dogodke in jih takoj posnamejo. Politike, ki so doigrali svojo vlogo, nadomeščajo z novimi, filmske zvezde se menjavajo prav tako hitro kakor v Hollywoodu, včerajšnji športni prvaki se umikajo današnjim. Noben diktator 7€NA IN C T U J S K I /PP.OAA-ET Letoviščarje sprejmem na stanovanje . . . Kdo si je le izmislil zeleno in rdeče tapecirane stole in divane, ki strašijo po tujskih sobah? In kdo si je prvi izmislil, da je v preprostih kmečkih hišah, kjer oddajajo sobe letoviščarjem, postavil nerodne okrogle mize in visoke, furnirane postelje? Kdo ima na vesti vse te grde in strašne sobe, v katerih mora tujec preživeti štiri ali šest tednov v letu? Ne vemo njegovega imena, sicer pa tudi ni drugega zaslužil, kakor da so ga ljudje izbrisali iz spomina. Kje so le ostale naše stare skrinje, stare javorove mize in hrastovi stoli, kje so stare omare s predali in trebu-šastimi nogami, kje pisane blazine in debele brisače iz domačega platna? In kje so stare majolike, pisani in cinasti krožniki, ki so jih naše babice s ponosom obešale na stene, tla so se tam ko-šatili? Vse je izginilo med staro šaro, le v srečnih slučajih so nekaj rešili in oddali v muzeje ali pa so si premožni ljudje z dobrim okusom nakupili, kar jim je le prišlo pod prste. Nekoč sem vprašala na Gorenjskem gospodarja starega kmečkega doma, kje ima staro pohištvo, ki sta ga rabila še njegov oče in ded. Zaničljivo se je nasmehnil in me odvedel v kaščo, kjer je v kotu samevala stara, potrta skrinja in polomljen kolovrat. «To je vse, kar je ostalo od stare ropotije,» je rekel in me ponosno, povabil v hišo, kjer se je v sobah šopirilo neokusno tovarniško pohištvo. Razkazal mi je sobe za tujce, ki so bile prav tako opremljene kakor v mestnem hotelu. Prav nič niso bile podobne kmečkim sobam. In kaj si morete lepšega misliti od preproste kmečke sobe s starim doma napravljenim pohištvom? Y enem kotu velika zelena peč, v drugem pa miza, okoli nje klopi, nad mizo sv. Duh, na oknih pa cvetoči nageljni in rožmarin! Toda naš kmet še vedno misli, da je tuje več vredno ko domače in se boji. da se bodo tujci posmehovati noši domači robi. Drugod mnogo bolj čuvajo in spoštujejo starine. Marsikaj je bilo tudi takrat nepraktično, toda v počitnicah bi že potrpeli. V kmečkih domovih naj bi ostale sobe take, kakršne morajo biti naše Kinečke sobe, komur pa to ni dovolj dobro, naj si poišče sobo v hotelu. Moja prijateljica je preživela počitnice ob nizozemski obali v ljubki hišici, kjer je bila vsa oprava stara več ko dve. sto let. Če je hotela iti spat, je morala odpreti v steni težka hrastova vrata in za njimi se je pokazala v zidu postelja. Pristaviti je morala stol in zlesti v nekako stavbo iz lesa in medi. Morala se je iztegniti na grmadi blazin in se pokriti s celo Himalajo pernic, drugače je bila stara gospodinja v skrbeh, da l i se ne prehladila. Vsako noč je imela iste sanje, namreč, tla gre ekvator prav čez njen trebuh. Vendar se je r. največjim veseljem spominjala tistih počitnic in je vedno pripomnila, da ni bilo še nikjer tako prijetno in domače kakor tam. Tujska soba naj bo prijetna in domača, res domača. Staro pohištvo, stare podobe svetnikov, vse to bo v letovi-ščarju zbujalo le tiho ganjenost in veselje. Tako kakor se letoviščar od srca razveseli svežega, neposnetega mleka, dišečega presnega masla, domače lončene latvice s kislim mlekom — prav tako se od srca razveseli domače opremljene sobe. Glavno je, da je soba čista, pod pomit, prah pobrisan in soba dobro prezračena. Moderno pohištvo pa ne sodi v kmečko izbo z majhnimi okni in z obokanimi stropi! Gospodinja, ki si želi letoviščar jev, naj poskrbi za čisto perilo, dobro domačo hrano, čiste in snažne stanovanjske prostore, dobro pitno vodo — toda zaradi starega pohištva naj si nikar ne dela težkega srca. Boga naj zahvali, da ima staro pohištvo, ki daje njenemu domu pečat ubranosti, letoviščarju pa občutek, kakor da se je po dolgih letih spet vrnil domov — saj smo vsi s kmetov doma! (fl) PRIJETNO ZA OKO OKUSNO ZA ŽELODEC Mrzla pašteta iz telečjega mesa, narezana na trikotnike; na sredi krožnika je majoneza z jajci in s sesekljanim drob-njakorn. V trdo kuhana jajca. Če hočemo jajca pravilno v trdo skuhati, moramo paziti, tla ujamemo tisti trenutek, ko rumenjak zakrkne in še ni popolnoma trti. Pretrdo kuhana jajca so težko prebavljiva in škodljiva, zlasti če se je na rumenjaku napravil zelen obroč. Jajca vržemo v vrelo vodiot in jih kuhamo pet do sedem minut. Kuhana jajca spustimo potem v mrzlo vodo, jih obrišemo in olupimo. Preden jih serviramo, jih lahko razpolovimo in okrasimo s kakšnim pikantnim polivom,, s sarde-lami ali pa s sesekljanim drobnjakom. Jajčni frikase. Topla v trdo kuhana in olupljena jajca na enem koncu od-reže.mo, da stoje na krožniku pokonci, in jih zalijemo z bešamelno omako. Pašteta iz telečjega mesa. Vi kg tele-tine zmeljemo trikrat zapovrstjo na stroj hkrati s 40 g sala. Nato primešamo temu mesu eno jajce, pol pesti drobtin, nekoliko soli, popra, za noževo konico rdeče paprike in ščepec nastrganega oreška. To zmes stresemo potem v posodo za puding in kuhamo !-t K uro v sopari. Pašteto seriviramo vročo s kakšno pikantno omako, bodisi kaprno ali pa sardielno; dobra je pa tudi mrzla, če jo narežemo na tanke rezine in denenio na kose belega kruha. Sardelna omaka. Z dveh sardel ostrgamo sol, ju osnažimo, zdrobimo in vržemo na prežfanje, ki smo ga naredili iz 4tlkg masti ali oresnega masla in iz 4 dkg moke. Vse skupaj potem dobro premešamo, zalijemo z juho in kuhamo tako dolgo, da se omaka zgosti, nato jo pa pretlačimo. Jajčni frikase. r j o I i Nasvetov za dobra in okusna jedila, ki so hitro pripravljena in vrhu tega niti draga, ni dobri ženi in skrbni gospodinji nikdar preveč. Prav gotovo bo marsikatera tudi tale navodila radai in s pridom uporabila. Eno kakor drugo lahko da za večerjo ali pa tudi za predjed. 1. Rezine z jajcem. Tanke rezine belega, dan starega kruha opraižimo, da so zlatorumene. Na vsako teh rezin položimo potem po eno rezino kuhane šunke in po eno izgubljeno jajce. Jajca pripravimo takole: V slan okisan krop vlijemo jajca prav previdno drugega za drugim, da se rumenjaki ne razlijejo. Medtem zagrinjamo z žiico beljak čez rumenjak, da ostane ta v sredini. Čez 3—4 minute so jajca kuhana. Lahko dodamo še nekaj kolesc trdo kuhanih jajc in skledico špinače, ki se k tej jedi vrav dobro poda. Rezine z jajcem. 2. Sardinova plošča. Sardine vzamemo prav previdno iz škatle, da ostanejo vse lepo cele. Nato zlijemo olje v ponev, ga razbelimo in opražimo na njem rezine iz belega kruha, da so na obeh straneh lepo zlatorumene. Na te rezine potem položimo na vsako po eno sardino in nekaj kolesc v trdo kuhanega jajca. 3. Nadevana jajca enkrat malo drugače. Za taka jajca lahko uporabimo tudi najmanjše ostanke kakršnekoli mlade zelenjave, kakor špinače, cvetače, kuhane endivije itd. Jajca v trdo skuhamo, olupimo in prerežemo na polovice. Rumenjake potem pretlačimo skozi sito ali pa jih z vilicami prav dobro zmečkamo, nato jim pa primešamo drobno sesekljano zelenjavo. S to zmesjo potem napolnimo razplovljene beljake. 4. špinačne rezine. Rezine belega kruha opražimo na maslu, da so zlatorumene. Na vsako rezino namažemo potem za žlico običajno pripravljene špinače in jo obložimo s kolesci v trdo kuhanih jajc. bomo v eče Nadevana jajca. Špinačne rezine. Slikovito pestra, v bokih graciozno nabrana jopica iz imprimeja. Učinek še poudarja črno krilo iz svile brez leska. Bluza je bela in ob vratu zavezana v petljo. Iz istega materiala kakor obleka je tudi široki, navzgor zavihani klobuk. 7 Izrazito poletna obleka, lahka in nežna. Sestavljena je iz irskih čipk in iz gaze. Pas je iz karirastega tafta. Kadar Doleti df&A Zelo lepa in obenem praktična poletna obleka iz organdija, ki jo lahko nosite podnevi in pa zvečer. Za večer ogrnete preko kratke obleke samo dolgo krilo, ki sega do tal in je spredaj vseskozi odprto, tako da se pri hoji vidi spodnje kratko krilo. Blaga potrebujeta blizu 6% metra, če je 110 cm široko. Praznična poletna obleka iz rožastega organdija pastelne barve. Ob vratni izrezi velik šopek umetnega cvetja. Blaga potrebujete 4'4 m če je 90 cm široko. Večerna obleka za koncerte in svatbe iz težke svile. Gumbi v obliki cvetov. praznujemo '*§ *« Jr KJE LAi-l K C - KAKO LAM KO PRIHRANIM Kako kupujmo in oblačimo nogavice? Marsikatera ženska toži, da se ji nogavice, četudi morda drage in kupljene pri zanesljivih tvrdkah, strašno hitro trgajo. Toda ali niso ženske tudi same precej krive? Ali storijo vse, da bi jim nogavice dolgo trajale? Prvi začetek vsega zla tiči že v nakupu nogavic. To je zelo važna reč. Predvsem je treba paziti na velikost nogavic. Premajhnih si nikar ne kupujte! Čim tanjše so, tem natančneje se morajo prilegati nogam, da se z nepotrebnim vlečenjem ne poškodujejo. Seveda se tudi predolga nogavica rada trga; naguba se in podviha ter tako bolj tre v čevlju. Stopala nogavic imajo navadno številko po številki čevljev, in tako si lahko izberemo velikost, ki ustreza naši nogi. Prav tako važna kakor velikost stopala je tudi dolžina nogavice. V Ameriki prodajajo nogavice vseh velikosti, stopala vedno v treh velikostih in prav tako meča. Toda tudi pri nas lahko dobimo primerno dolžino nogavice, samo če skrbno izbiramo. Po dobrih izkušnjah naj sega nogavica do polovice stegna; tako so tudi navadno prisposobljeni podvezni pasi. Samo tako se nogavica zgoraj ne trga. Zato je važno, da si dobro ogledamo dolžino meč pri nogavici, preden jo kupimo. Dobre nogavice se poznajo po prožnosti petelj. Če jih nategnemo, se petlje raztezajo, kakor bi bile iz gume, namesto da bi se napenjale, kakor da se hočejo pretrgati. Zato moramo prodajalko prositi, da nam napravi ta poskus; če se brani, je že to samo po sebi slabo znamenje. Nove nogavice je dobro namočiti v mrzlo vodo, preden jih začnemo nositi. Vodi lahko pridamo malo sladkorne moke, približno žlico na liter. To podaljša nogavicam trpežnost. Enako važna je skrbnost pri oblačenju nogavic. Ne smemo jih nategovati takoj po vsej dolžini, temveč obleči moramo na stopalo zvito nogavico ter jo potem oprezno potezati na meča. Pazimo tudi na nohte; ti so pretrgali že mnogo sicer najtrpežnejših nogavic, ker so včasih ostri kakor kremplji. Na podvezo zapenjamo nogavice tako, da podvezo zrahljamo, da ni napeta, ter za-pnemo gornji del nogavice tako, da je na tistem mestu dvojna; nato šeie podveze napnemo, kakor je treba. Preoidnost. Vprašal je stavbnik naročnika: «... in želite pomična vratca?» «Kaj pa še! S čim bi potem loputal, če se z ženo sprem?» "Glavobol.. migrena Na tem najbolj trpijo ženske. Zato jim je potrebno zdravilo, ki jim hitro prežene bolečine, a ne škoduje njihovemu organizmu. Uporabljale bodo Veramon, ki od njega pojenjajo bolečine. VERAMON c Cevke z 10 in 20 tabletami. NAPRSNIKI — VELIKA MODA 0sIasrc*podbr47od29 Če nosimo k eni in isti obleki po več različnih batista se lepo poda h kostumu in hkrati nado- naprsnikov, jo tako izpremenimo, da jo oblečemo mešča bluzo. Zanj je treba l'50m blaga, če je lahko za najrazličnejše priložnosti. 80 cm široko. 1. K popoldanski obleki se poda naprsnik iz J- Listasti naprsnik iz belega pikeja da tudi krepsatena s prešitim pokončnim ovratnikom, ki športni obleki videz popoldanske obleke. Za ta se končuje s petljo. Za takšen naprsnik potrebu- vzorec potrebujemo 70 cm pikeja m 80 cm pod- ■' , , » ■ • n« i • on L°§e> oboje po 80 cm široko, jemo 60 cm krepsatena, ki je 90 cm širok, m 80 cm 4 Glad]d naprsnik iz pikeja nadomešča Uuzo. svile za podlogo. Zanj potrebujemo 55 cm pikeja in 75 cm podloge, 2. Nabrani naprsnik iz dvojnega opalastega oboje pa mora biti po 80 cm široko. Ob razstavi slovenske ženske knjige Kakor je knjiga na splošno izraz kulture vsakega naroda, tako so tudi razstave knjig posebne kulturne prireditve, ki pričajo o večjem razmahu vseh tistih činiteljev, ki oblikujejo globino narodovega življenja in odpirajo razgled v njegovo sedanjost 1V1 preteklost. Tem večji dogodek bi morala biti razstava slovenske ženske knjige, ki jo je priredilo Splošno žensko društvo o Ljubljani kot pričo tistega zgodovinskega trenutka, ko je žena prvič stopita iz svoje pasivne vloge in se lotila dejanskega oblikovanja vseh kulturnih vrednot svojega naroda. Tega pomena razstave naša javnost žal ni razumela. V okusno opremljeni dvorani Trgovskega doma, okrašeni s portreti naših pisateljic in drugimi deli naših stikaric, je bila razstavljena slovenska ženska knjiga po časovno-stro-tkovnem vrstnem redu in nam je sama pripovedovala: Slovenska žena je začela pisati v času velikega narodnostnega prebujenja, ko so se zdramili vsi tlačeni narodi in z novo svežo silo zahtevali svoj delež pri samooblikovanju lastne kulture in podobe. V dobi romantike in velike vse-slovanske ideje, ki je hotela duhovno združiti vse Slovane, v oni dobi, ko so se pesniki in filozofi veselili vsakega novo prebujenega naroda kot nove cvetke v vrtu Evrope, takrat so svoje sanjavo dojemanje življenja prvič manifestirale tudi žene. Svojo miselnost so pokazale v majhnih, kratkih pesmicah, v čustvenih povesticah, ki so vse priča mladosti in neznatne razgledanosti tedanjega slovenskega dekleta. Založb, ki bi izdajale knjige redno in v večjem številu, tedaj še ni bilo. Dejstvo, da lahko pišejo in se knjižno udej-stvujejo tudi dekleta, ni še prevzelo javnosti, in tako ostaja večina stvari v rokopisih ali pa razmetana po raznih revijah. To so pesmice Fanice Hausmanove, Josipine Turnograjske in različnih drugih, večinoma anonimnih pisateljic. Prva samostojna tiskana dela sta dve prigodni pesmi Lujize Pesjakove, vsaka na dveh straneh velike osmerke. Nato prihajajo prevodi igric iste avtorice in šele nato prvo večje izvirno delo strokovne vsebine: Slovenska kuharica Magdalene Pleimeisove. Potem dalje časa nič drugega ko manjše, toda zdaj že izvirne igrice Lujize Pesjakove, in komaj dobra tri desetletja po prvem knjižnem udejstvovanju se pojavi prvi roman ženske avtorice, «Beatin dnevnik> Lujize Pesjakove. Vzporedno s tem srečamo že povestice in različne druge spise Pavline Pajkove. Vendar so to vse še bolj ali manj osamljeni poskusi. Značilni preobrat se je izvršil okrog leta 1890. vzporedno s prodiranjem novih socialnih stremljenj na slovensko ozemlje. Aktivnost naše žene je dobivala izpodbude tudi iz Češke in Nemčije, kjer je ženski pokret bil že bolj razvit. Vse bolj se je očitovala želja in potreba po ženskem glasilu, ki se je uresničila leta 1897. To prvo žensko glasilo je bilo tesno povezano z delom Marice Nadliškove, prve ženske realistične pisateljice, in kmalu nato z delom Lofke Kvedrove, nadarjene m bistre mladenke, zavedne žene, ki se je predstavila občinstvu s knjigo «Misterij žene*. Vzporedno s to realistično beletrijo in s prvim slovenskim ženskim listom gre tudi različno strokovno slovstvo, nove izdaje «Kuharic pouk v ročnem delu, prevodi iz slovanskih jezikov in tudi prvi mladinski spisi, kar vse priča o bolje vpeljanem knjižnem trgu in o različnosti ženskega udejstvovanja. Vendar specializacija še ni izvedena, večina avtoric se udejstvuje zdaj na gospodinjskem, zdaj spet na prevajalnem področju. Vendar je udejstvovanje žene vse bolj živahno in število knjig vedno večje. Vzporedno s tem se očituje tudi novinarsko delo zlasti na socialnem in deloma tudi na političnem področju, pa tudi glasba in naučni spisi. Tako so že pred vojno zastopane vse glavne panoge slovstva. Razdobje svetovne vojne pomeni odločen padec, prenehanje vseh ženskih listov in skrajno skrčeno produkcijo knjig. Tolikanj bolj viden je uspeh, ki nam ga kažejo knjige v povojni dobi. Vzpon je nagel, stroke so že zelo različne, prevaja se iz vseh svetovnih jezikov, večja skrb se posveča delavkam in preprosti ženi, ki si jo skušajo pritegniti v ženski pokret. Število ženskih listov se veča, prav tako se skušajo ustanoviti tudi stalne ženske založbe. Leposlovja je vse manj, prevladuje pa strokovno in poučno slovstvo. Ta razvoj nam kaže zunanja oblika knjig in njih naslovi. Vsebina nam še pove, da je beletrija ženskih avtoric preveč enostranska, da se premalo ukvarja s sodobnimi vprašanji, da premalo osvetljuje podobo žene in njene dušev-nosti, da kljub ?0letnemu razdobju ni preusmerila prav nič načina prikazovanja žene po moških avtorjih, da ni izdelala nobene nove resnične ženske podobe. Strokovna književnost, ki je je ob leposlovju največ, je dobra, skrbno obdelana, zlasti kar se tiče gospodinjstva, prav tako tudi učne knjige in maloštevilna znanstvena dela. Veliko pestrost kažejo listi in revije, ki po svoji številnosti pričajo, da naša žena lepo skrbi tudi za svojo izobrazbo in duševno kulturo. Razstava je večinoma dosegla svoj namen, da pokaže književno delo slovenske žene, vendar smo pogrešali marsikatero delo, ki bi lahko povečalo število razstavljenih knjig. Tudi slik in rokopisov vseh pisateljic ni bilo, za kar pa priredit eljice nič ne morejo. Dvorana je bila okusno opremljena, čeprav je malo preveč prostorna. Tudi serija predavanj, ki so se vršila vsak drugi dan, je svoji nalogi popolnoma zadostila in osvetlila podobo časa, v katerem se je vršil ves razvoj slovenske ženske knjige. Z. P. Ljubezen Petrarce do Lavre Še dandanes pogosto beremo ali pa slišimo primero: cObožuje jo kakor Pe-trarca svojo Lavro» ali pa: cLjubil jo je in zvest ji je bil kakor Petrarca Lavri* itd. Učenjaki in literarni zgodovinarji, ki so raziskovali Petrarcovo življenje, pa pravijo, da je bila Lavra zgolj Petrarcova namišljena ljubezen in da ni v resnici sploh nikoli živela. Petrarca je umrl dne 18. julija 1374, zato je težko zanesljivo trditi, da je Lavra kdaj živela — ali narobe. Dognano je le toliko, da jo je Petrarca vse življenje opeval v svojih sonetih in da je postal zaljubljencem svojega časa svetel zgled viteškega trubadurja. Francesco Petrarca je bil največji lir-ski pesnik Italije in hkrati tudi največji učenjak svoje dobe. Rodil se je dne 20. julija 1304 v Arezzu. Njegov oče Pietro di Parenzo, po italijansko v deminutivu imenovan Petrarcco (lat. Pe-tracchus), je bil v Florenci notar, in ker je pripadal k stranki «belih*, so ga z Dantejem in drugimi vred poslali v pregnanstvo. Živel je nekaj časa v Arezzu, pozneje v Pisi, nazadnje se je z družino vred preselil v Avignon, kjer je tisti čas bival papeški dvor. Tu je imel mladi Petrarca slovničarja Conne-vola da Prato za učitelja, ki ga je poučeval v slovnici, logiki in retoriki. Na očetovo željo se je v Bolonji posvetil pravnim vedam, vendar se je iz lastnega veselja še posebej ukvarjal s klasičnimi študijami. Ker je ostal po smrti staršev brez premoženja, je stopil v duhovniški stan, vendar je prejel le najnižja posvetila. V Avignonu se je zgodilo, da je na veliki petek 1. 1327. v cerkvi sv. Klare prvič zagledal Lavro, kakor je sam pisal v svojih pesmih. Ali se je res imenovala Lavra ali pa je pesnik za tem imenom skrival njeno resnično ime, ali je res živela ali je bila le plod pesniške domišljije, niso pozneje nikoli z gotovostjo dognali. Petrarca sam je pripovedoval, da je hotel z resnimi študijami, s potovanji in razvedrili ukrotiti svojo strast do Lavre. Ko se je vrnil z dolgega potovanja, si je kupil v bližini Avignona hišico. Prijateljem je zatrjeval, da vkljub vsem lepotam, ki jih je videl drugod, ni mogel izbrisati iz srca spomina na lepo Lavro. V Avignonu je preživel nekaj let v popolnem zatišju in se ukvarjal samo s študijami. Tu je zložil Lavri v čast svoje najlepše sonete. Njegove pesmi so dosegle najvišjo slavo. V Rimu so ga venčali za pesnika. Ko mu je papež ponudil škofijo, jo je Petrarca odbil z izgovorom: «Dovolj posla imam s svojo dušo!* Poslej je živel zdaj v Padovi, zdaj v Parmi, zdaj v Veroni. Bilo je v Parmi 1. 1348., ko ga je dohitela vest o Lavrini smrti, ki ga je hudo potrla. Umrl je v vasi Arqua za kapjo dne 18. julija 1374. Njegove zbirke pesmi in druge knjige so že za časa njegovega življenja prevajali v tuje jezike. Lavri je posvetil dve zbirki pesmi «In vita di M. Laura* in Čeveljčki za lepe dni k vsaki lahki poletni obleki iz močnega lanenega platna drap barve z belo pasputo in na pol visoko peto. Cena Din 49-—. 1127—9621 Eleganten in lahek damski čevelj iz močnega svilnatega lido-platna z okraskom od modre antilope in kožnatimi podplati. Cena Din 59"—. 72.295—4044 Lep in eleganten poletni čeveljček za izprehode iz finega meliranega drap platna z lepim okraskom in nizko peto. Cena Din 59-—. 338 5—15.165 K lahki poletni obleki, za izprehode in za plažo eleganten odprt čeveljček iz finega belega nubuka s kožnatimi podplati in nizko peto. Vendar stane samo Din 79-~. 2995—16.155 Fin poletni čeveljček iz močne hrapave perforirane bele kože. Kožnati podplati in na pol visoka peta. Cena Din 79-—. 5585—13.179 Najnovejši model! Za elegantno damo, za kopanje in letovanje lep čeveljček iz finega belega nubuka z zapono čez nart. Kožnati podplati in visoka peta. Cena nenavadno nizka, samo Din 79•—.