Per 1395/2007 o ^_____ • È9'* Srečko Rudolf -fotosraf iz Frate c%» ___ m w * — 1 --o^ * H ■ w „ j; j®' • m h j àsJf -t M-f." ih‘ • : j:>•#; JB: :, : ;:' /• - T'> m I! “ssil /Ì/^c^JIM 1 4 ' Colski časnik -'Ì0 let zasnanos Desetletja tri PGD Col živi * uo ^L?e .. "Duri" so odprte [J Pestro na eolskem tfe glasbenem odru f ZIVI3£^|^ > 4/ f IZDAJA DRUŠTVO TRILLEK V k Col je v letošnjem poletju doživel prvi pravi rokovski koncert - množica obiskovalcev, kijih je na Colsko soboto zvabil nastop legendarne velenjske skupine Sank Rock je presegla vsa pričakovanja organizatorjev. Letošnjih konjskih dirk v Gozdu se je udeležilo nič manj kot 28 konjev in konjenikov od blizu in daleč. Drobničji bal je letos prerasel v pisano, (skoraj) dvodnevno prireditev s številnimi pastirskimi igrami - med drugim so se ekipe pomerile tudi v izdelovanju figuric iz gline. (Ukx/'I^C^L. 20. številka Anja Rijavec 8. razred 05 Col Urednica: Tanja Hladnik Pomočnik: Lucijan Trošt Uredništvo: Matjaž Bizjak, Ana Furlan, Franka Koren,Janez Kovšca, Silvan Praček, Simon Skvarč,Jernej Škvarč, Ana Tratnik Lektoriranje: Barbara Benčina, Tanja Hladnik Oblikovanje in prelom: Tina Štefančič Naklada: 300 izvodov Datum izida: 31. december 2007 .................................................. •Colski časnik - 20 let zasnanosti_____________________________ • Desetletja tri PGD Col živi__________________________________ ve, ve-.............................................. »Duri« so odprte______________________________________________ • Drobničji bal prerasel v pastirske isre______________________ • Kose so tudi letos »pele po starem«__________________________ • Pestro na eolskem glasbenem odru_____________________________ • Sto let v kraljestvu zlatoroga_______________________________ UiiZŽžZiA*'...................................................... • SreČKo Rudolf - fotograf iz Frate____________________________ ^A-a-devA tA- .................................... nJničujoč pdzar na žagi leta 1962__________•------------------- ..................................................... • Neusmiljen polarni divjak Denali_____________________________ 50s ................................................... • Pogurff vse ljudstvo v deželi!_______________________________ •Šeničarska kapelica na Križni Gori____________________________ • Poletni dnevi veselja ali Oratorij 2007______________________ V^éx^eeM^a- vA v ..................................... •rrvo leto je mimo, ledje prebit - pa se ozrimo nazaj in poglejmo v prihodnost_____________________________________________________ Vo^a................................................. •Zgode in prigode na »mavrični« šoli - OŠ Col v letih 2006/07-- •Šola v naravi, november 2007__________________________________ • Otroška ustvarjalnost v glini________________________________ ................................................ • Prenova avtobusne postaje v Gozdu____________________________ • Četrte tradicionalne konjske dirke___________________________ •Smučajmo malo drugače_________________________________________ • V pričakovanju bele zime_____________________________________ • O smučišču Ski Bor Črni Vrh__________________________________ • Naši ljudje po svetu:_________________ • »Moraš trpet', potem rata ta pravo!«. • Poliška pastirca Zorka________________ ■ Fantie in možje, pojdi! Fantje in možje, pojdite takoj domov, vojna boL ^x^-Aosiyve-QzZev............. • RebUs______ AlS&vev-AcA- evyeexpApvevóZa-. lep* .....S" _____5 ____12 ■ ■■■?/ ____27 ----30 ----32 ____35 ____37 ____40 ....4J ----43 ....A? ----49 ....ST* ----55 ----58 ----59 ....d/ ____61 ...A4 ____64 ____69 ----72 ..../4 ----74 ----75 ____78 ----79 ____80 ____82 ____86 ____90 ...Jb? ____92 .... ....-T7 ____97 ....^ Razlika med dvema in dvajsetimi leti je osromna. Gre za eno celo polnoletnost. Zakaj jo poudarjam? Preprosto - v rokah držite druso število, kije nastala odkar aktivno sodelujem pri pripravi Colskesa časnika, in nič manj kot 20. številka Colskesa časnika v zsodovini. Ni kaj, številka je lepa in okrosla. Tako kot trije avtorji zapisov ob 20-letnici časnika, se tudi sama s kančkom nostalsije spominjam časov, ko sem bila iskreno najsrečnejša osnovnošolka na svetu, ko sem pred kakimi petnajstimi leti v Colskem časniku prebrala objavljeno svoje prvo kratko besedilo. Upam, da se bo vsaj približno tako počutila tudi mlada avtorica srafike, ki krasi jubilejno 20. številko ... Na tem mestu se želim v imenu bralcev zahvaliti vsem članom prvesa uredništva Colskesa časnika, prvemu uredniku Sandiju in Lučotu, kije nadaljeval njesovo delo, dolsoletnemu lektorju Francu, vsem članom poznejših uredništev ter vsem sodelavcem za 20 let trmaste zasnanosti in vztrajnosti. In nenazadnje, hvala letošnjemu uredništvu! Imen članov ne bom naštevala, saj si nas lahko osledate na spodnji fotosrafiji - manjkata le Matjaž in Janez, zato pa smo na zadnji strani, bolj za šalo kot zares, ovekovečeni v polni postavi izpod svinčnika Ane Trošt. Drasi bralci, upam da vam bo branje jubilejnesa Colskesa časnika v enako veselje, kot je bila nam njesova priprava. In da ne pozabim: vse morebitne pripombe, pohvale in sraje, komentarje in prediose nam lahko po novem pošljete na elektronski naslov Colskesa časnika, in sicer colski.casnik@gmail.com. Z veseljem pričakujemo vašo pošto! v* V* Colski časnik - 20 let zagnanosti Ko smo izdali prvi Colski časnik, seje na Colu začelo neko novo obdobje, obrnili smo nov nepopisan list v knjisi in se potem vsako leto trudili napisati novo poslavje. Col in okolica sta nam vedno dajala dovolj snovi in izzivov, skozi katere smo nenazadnje uresničevali tudi sami sebe. Vsaka številka je prinesla nekaj novesa, obdelala nek nov, še neznan delček zsodovine in upam si trditi, daje prav vsaka številka Col-skesa časnika še vedno aktualna. Seveda je časnik preživljal tudi slabe čase. Bila so leta, ko je izšel samo zaradi požrtvovalnosti enesa samesa človeka, kije videl dovolj daleč, da je v tem našel smisel in mu je tako uspelo prepričati tudi ostale. Kakorkoli že, časnik je preživel in pred nami je dvajseta številka. V človeški naravi je, da tisto srdo in neprijetno radi potisnemo v pozabo, ostanejo pa nam lepi spomini - in teh seje ob nastajanju Colskih časnikov nabralo kar precej. Se najlepši pa so spomini na nastajanje prve številke Colskesa časnika. Takrat si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da bo dvajseta številka sploh kdaj izšla. O tem pravzaprav niti nismo razmišljali. Takrat nas je bila ena sama zasnanost; za seboj smo že imeli dve uspešni novoletni proslavi, kar nam je seveda dalo novesa zasona. Hoteli pa smo še nekaj več, nekaj izvirnesa, svojesa. Ideja za časnik je prišla s Sandijeve strani. Takrat je bil zaposlen v Črnem vrhu, kjer mu je prišel v roke Črnovrščan, Sbsilo, kije tam izhajalo vsako leto ob novem letu. Ideja se nam je zdela dobra, toda nihče ni vedel, kako jo uresničiti. Spomladi leta 1988 pa seje Sandi zaposlil v Ajdovščini kot sekretar takratne OOZSMS Ajdovščina. Svojo pisarno je imel v stari Ricatovi vili v ajdovskem parku ob Hublju. Od svojesa predhodnika je med drusim prevzel tudi izdajanje občinskesa stasila Glas mladih in tako začel spoznavati uredniško delo ter sam potek izdelave stasila. Tako je postala ideja o izdaji našesa časnika uresničljiva. Že konec septembra smo se zbrali na prvem sestanku. Prisotni Sandi Škvarč, Marjan Peljhan, Janez Kovšca, Matjaž Bizjak in Simon Škvarč smo se začeli posovarjati o vsebini in obliki časnika. Oblikovati smo začeli nek koncept, ki smo se 33 z majhnimi spremembami držali pri vseh izdajah in se 33 tudi še danes. Določili smo, kdo se bo s kom dosovoril za članek oziroma intervju, katere zunanje sodelavce bomo povabili, nekaj besed smo rekli tudi o naslovnici. Dotaknili smo se tudi najvažnejšesa vprašanja, in sicer kako projekt tudi finančno izpeljati. Seveda so bili to le prvi posovori, le toliko da so se stvari premaknile iz mrtve točke. Pozneje smo se sestajali najmanj enkrat tedensko. Prvi časnik je bil pretežno zsodovinsko obarvan, sledili so aktualni dosodki, prispevki učencev Osnovne šole Col, bilo pa je tudi kar nekaj intervjujev. Intervjuji so bili še posebej zanimivi; na nekatere smo se odpravili kar vsi skupaj. Tako je bilo tudi prijurjevih v Gozdu, kjer je bil naš sosovornik takratni predsednik Krajevne skupnosti Col Silvester Peljhan. Bila je lepa, toda mrzla zimska sobota in Silvestra smo dobesedno »sneli« s traktorja, ker seje ravno odpravljal plužit cesto. Posedli smo v kuhinji okros mize in Marjan je začel postavljati vprašanja, ki so bila mosoče nekoliko provokativna. Silvo seje posumno spopadel z njimi, mi pa smo le nemo opazovali, kako mu debele kaplje potu polzijo preko čela in padajo na mizo ... Zanimiv je bil tudi intervju s Francem Černigojem. Na vprašanja je ogovarjal tako tekoče in zbrano, kot da bi jih že poznal in seje odgovore le naučil na pamet. Na koncu pa je še on nam zastavil vprašanje. Presenetil nas je tudi Ivan Trošt, kije, ko gaje prišel Marjan fotografirat, brez besed slekel modro delavsko » flajdo«, si umil roke in se usedel za pianino. Tako so začeli počasi nastajati prispevki, ki pa so bili vsi v rokopisni obliki. Lahko si predstavljate, kako seje lektor Franc Černigoj namučil z vsemi mogočimi pisavami. Potem je bilo treba prispevke natipkati. Na srečo je imel Sandi takrat svojo tajnico, zdaj že pokojno Marjetko Kogoj, ki je prevzela to nalogo, pomagali pa staji še Milena Trbižan in Boža Volk, ki so bile tajnice takratnih DPO-jev, ki so imeli sedež v isti zgradbi. Nekaj prispevkov pa je natipkala tudi Ivica Hladnik, ki seje z veseljem odzvala na našo prošnjo. terjalo natančnost, potrpežljivost in tudi iznajdljivost. Možnosti za popravni izpit namreč ni bilo. V najlepšem spominu mi je ostalo oblikovanje strani s člankom o Razpotju. Razmišljali smo, kateri naslov bi zbor najbolje označil. Nekdo je predlagal Bratci veseli vsi in seveda smo se takoj strinjali. Toda takega naslova ne moreš napisati kar takole, naravnost: zato smo si omislili notno črtovje in nanj lepo valovito napisali naslov. Ostal je le še prostor za Ivanovo sliko in pod njo nekoliko večji naslov Razpotje. Na koncu strani pa je ostalo še nekaj prostora. Tedaj sem se domislil desetih resnic o zboru, ki sem si jih zapisal prejšnji večer, ko smo po pevskih vajah, ob kozarčku, bolj za šalo kot zares, razmišljali o delovanju zbora. In bilo je ravno dovolj, da smo zapolnili stran. Čisto na koncu smo dodali le še Ivanovo sliko, ki smo jo, vsebini primerno, obrnili z glavo navzdol. že našlo mesto v Colskem časniku, kaj vse je bilo iztrgano zanesljivi pozabi, koliko zgodbe, usod, fotografij... in kaj vse še čaka, da izbrskamo iz arhivov in ljudskega spomina. Zato bi za konec napisal le še to, da smo lahko upravičeno ponosni na prvih dvajset izvodov Colskega časnika in da moramo to tradicijo obdržati in jo razvijati tudi v prihodnje. Ko so bili vsi prispevki natipkani in izbrane vse fotografije, seje začelo najbolj zanimivo delo: oblikovanje strani. Zato smo se na neko decembrsko soboto vsi skupaj odpeljali v Rica-tovo vilo v Ajdovščino in dobesedno okupirali Sandijevo pisarno ter veliko sejno sobo nedaleč od nje. Najprej je bilo treba prispevke, ki so bili natipkani v stolpcih kot se za časnik spodobi, zelo natančno izrezati. Nato smo po veliki mizi v sejni sobi razgrnili šeleshamerje. Vsak šeleshamer je pomenil eno stran časnika in nanjo je bilo treba razvrstiti in prilepiti stolpce z besedili in seveda predvideti tudi prostor za naslov in morebitne fotografije. To je bilo dokaj zamudno delo, kije od nas Tako so nastajale strani druga za drugo. Z nekaterimi smo imeli velike težave, druge so nam kar same padle skupaj. Ves dan je minil v prijetnem, delavnem in ustvarjalnem vzdušju. Preden pa je bil časnik pripravljen za tisk, je bilo treba opraviti še ogromno drobnega dela, ki gaje v glavnem opravil Sandi sam. Ko smo imeli časnik končno v rokah, smo bili seveda veseli in ponosni. Kako tudi ne, za tiste čase je bil to neverjeten podvig. Petim »škorcem« s Cola je uspelo skupaj spraviti pravi pravcati časnik, časnik, kije govoril o naših krajih in naših ljudeh. Seveda se nismo zavedali veličine trenutka, niti tega, daje to le začetek neke zgodbe. Kaj vse je v skoraj dveh desetletjih Avtorica prve in dolsoletne naslovnice Colskesa časnika o začetkih in spremembah... Človekovo življenje je niz časovnih in prostorskih utrinkov v času. Danost rojstva tako sami nadgrajujemo v povezavi s soljudmi, največ s tistimi, ki so nam blizu. Ta oplemenitena srečanja nas določajo kot ljudi, posameznika kot človeka. Pozen novembrski večer mi je ponudil popotovanje po niti spomina v danes že oddaljeno leto 1988 s preprosto razlaso: ker ima vsak zakaj v odgovoru tudi svoj zato. Tokrat zato, ker meje pred nekaj dnevi po telefonu poklical Simon in me prosil za droben zapis o... Čudež življenja! Človek resnično poseduje mnoge zmožnosti. V tistem trenutku, ko mi je Simon omenil Colski časnik, seje pred mojimi očmi pojavila naslovnica, ki sem jo pred dvajsetimi leti izoblikovala za prvo številko omenjenega časnika. Nocoj imam pred seboj Colski časnik iz leta 2006. Brskam po njem. Zares, ponuja mi zanimivo branje. Naslovnica, seveda, ni več tista izpred dvajsetih let, ampak ustreza sodobnemu času. Lepo seje veseliti ob nadgradnji nečesa, kar je bilo začeto pred dvema desetletjema. Prva naslovnica za Colski časnikje nastajala brez sodobnih tehničnih medijev in sredstev, prav preprosto. Osnutek je nastajal v tuš tehniki, z »latraset« črkami in nekaj fotografijami na paus papirju. Osnovni motiv je bil Snad Trillek, šest fotografij - utrinkov s Cola, trnje in gartroža pa so nastopali v vlogi povezovalnih elementov. Tu so bili še drobni dotiki peresa in naslovnica je dobila »svoj obraz«, ki so ga potem v enobarvnem tisku natisnili v takratnem Studiu Boscarol v Ajdovščini. Colski časnik izpred dvajsetih let je bil poizkus - zrno, ki so ga z idejo in hotenjem dobro posejali mladi fantje s Cola: Sandi, Marjan, Simon, Lučo, Nace ... Ne morem se spomniti prav vseh, tako dolgo je že od takrat. Danes bi naslovnico oblikovala drugače, pa saj sem tudi sama drugačna. Danes tudi vaš Colski časnik nastaja drugače. Daje danes vsebinsko in oblikovno bolj dozorel, so bili nujno potrebni začetek in leta izkušenj. Ostanite vztrajni in občutljivi za preteklost, jasnovidni za prihodnost ter ustvarjalni v sedanjosti! 4ÉÉ ^ p < Franc Černigoj: »Ko je začel izhajati Colski časnik sem bil vesel, prav res iskreno vesel.« Dvajset let bo minilo konec decembra, dvajset dolgih let, kar je izšla prva številka Colskega časnika. Poleg Janeza Kovšca, Matjaža Bizjaka in Simona Škvarča je Franc Černigoj edini, kije »zraven« že od vsega začetka. Lektoriranje je bila njegova glavna naloga, poleg tega pa seje na straneh časnika nekajkrat znašel kot intervjuvanec, pisec člankov, dobitnik Colske gartrože... Dvajset let nazaj si bil gonilna sila Javorovega lista, glasila OŠ Col, ki je zaznamovalo kraje, od koder hodijo učenci na eolsko šolo, pa tudi širše seje zelo uveljavilo. Kako si takrat gledal na pobudo mladincev, ki so začenjali izdajati lokalni časopis? Navsezadnje tak projekt zahteva veliko, ne samo finančnih sredstev, pač pa predvsem organizacijskih sposobnosti. Naj odgovorim malo širše... Ko smo takoj po mojem prihodu na Col začeli izdajati Javorov list, seje začelo najrazličnejše gradivo, predvsem zapisi besednega ljudskega izročila, kot povodenj stekati od vsepovsod, tako da nismo zmogli v krajšem času vsega objaviti. Kar po štiri številke v šolskem letu so izhajale. To so bile obsežne številke, čeprav smo zelo varčevali s prostorom. Kjer je ostajal najmanjši prazen prostorček, smo vstavili še kakšno drobno be-sedilce. V tretjem ali četrtem letu izhajanja smo izdali celo 5 številk, ena je izšla v poletnih počitnicah, vsaka je imela več kot 50 gosto tipkanih strani. Takrat so se pojavili mladeniči, ki so šele dobro končali osnovno šolo in so začutili so, da imajo marsikaj povedati tudi drugim, in to na nevsakdanji, leposlovni način. Prišli so na šolo, mislim daje bil Robert Bajc z Avžlaka, drugih se niti ne spomnim, in so želeli nekakšno mentorstvo, pomoč, spodbudo pri izdaji svojega časopisa. In kolikor vem, so eno številko celo izdali. O tem pa bi največ lahko povedal Robert Bajc. Zakaj to pripovedujem? Zato, da povem, da so bili že pred začetkom izhajanja Colskega časnika poskusi, da bi tudi izven šole izdajali svoje glasilo. Ko je začel izhajati Colski časnik, sem bil vesel, prav res iskreno vesel. Mogoče bom rekel preveč, ampak mislim, daje Colski časnik do neke mere povezan tudi z Javorovim listom. Veliko tistih, ki so kasneje postali gonilna sila pri časniku, sem poučeval. mnogi so bili člani dopisniškega krožka, in čisto mogoče je, da se jih je kaj, mogoče podzavestno, »prijelo«. Ne vseh, ker so mi, tisti malo starejši: Sandi, Marjan,Janko,... kot učitelju 'ušli'. Kasneje, ko so zraven prihajali mlajši, pa so prej večinoma vsi sodelovali pri Javorovem listu. Vesel sem bil novega časnika, res, tako da nisem niti malo pomišljal, da ne bi, ko so me vprašali, če bi lektoriral časnik. Če prav razumem, časnika nisi »vzel« kot preveliko konkurenco? (Smeh)... Ne, ne. Zakaj pa ne bi izhajalo več časnikov? In še - Colski časnik je popolnoma drugače zasnovan, kot je bil Javorov list, kije bil v začetku predvsem etnološko glasilo. Sele kasneje smo se poizkusili v drugih zvrsteh, novinarskih in drugih, medtem ko je Colski časnik odsev kraja in določenega časa, pravzaprav, posameznega trenutka v času. Od samega začetka si zraven. Poleg Sandija, Marjana na žalost ni več, najbolj dobro vei, kako je časnik nastajal. Bil si med tistimi, ki ste ga prebrali še v »surovem stanju«, še predenje sploh izšel. Verjetno si imel kdaj kakšne pomisleke o vsebini, kvaliteti člankov... Kako bi sedaj, po tolikem času, ocenil nastajanje časnika? Predvsem je bil pri vseh sodelujočih prisoten velik entuziazem, to prav Sotovo. Neka zasnanost, hotenje, da bi nekaj naredili, nekaj svojesa izpovedali in povedali. Najbolj mi je ostalo v spominu, ne vem točno, katero številko smo delali, kako smo v Rizzatijevi vili v Ajdovščini, kjer je bil Sandi mladinski funkcionar in je lahko uporabljal prostore, ročno sestavljali stran za stranjo. Pri prvih številkah je bilo potrebno veliko ročnesa, natančnesa dela. Danes, kot lektor, ko sledam in berem stare Colske časnike, vidim, da nam je »ušla« marsikatera pravopisna napaka, oziroma, je nastala naknadno, ker - to moram poudariti, čisto vseh stvari tudi nisem dobil na lekturo, preden so šle v tisk. Kar nekaj prispevkov je namreč nastalo zadnji trenutek. Ti, kot do^oletni urednik, dobro veš, kako je treba pisce člankov spodbujati, kako odlašajo do zadnjesa trenutka. Seveda je to, ko v sebi »melješ«, kaj boš napisal, ko odlašaš in odlašaš do zadnjesa trenutka, del ustvarjalnesa procesa. Ko pa te čas prisili, v enem zamahu napišeš tisto. Kot sem že rekel, sem dobil določene prispevke zadnji trenutek na mizo. Takrat seje popravljalo še »peš«, s popravnimi znamenji, vseh popravkov se kasneje, pri pripravi končne verzije članka, mosoče ni niti vneslo v tekst, ker je bila časovna stiska prevelika. Čeprav sem v kolofonu vseh časnikov napisan kot lektor, pa bi se danes nekaterim prispevkom kot lektor rad odpovedal. Pa se ne da pomasati. Sporočilne in dokumentarne vrednosti časnik zaradi tesa nima nič manjše. Dokumentarno - kot odsev časovne stiske pri nastajanju - ima morda še večjo. Najhujše pa je bilo pri zadnji številki, tako se mi zdi, preden sem začel popravljati direktno v računalnik. Ne vem točno, katera je bila, vem pa, daje bilo osromno drobnih napakic, ki sem jih popravljal »peš« in se vse kasneje v naslici niti niso vnesle v tekste; nekaj besedila seje dodajalo, kaj malesa pa sem tudi sam spre-Sledal. Vsak prispevek bi moral biti vsaj dvakrat presledan, ampak v tisti časovni stiski - kdo sije pa to lahko privoščil? Pred sabo imaš prvih trinajst številk časnika, vezanega v knjigo. Ali vidiš, razen v tehnologiji postavljanja besedila, kakšen napredek, ali pa časnik bolj ali manj stagnira? Vsaka stvar, vsako dogajanje ima svoje vzpone in padce. Tako je tudi s Colskim časnikom. Zagotovo se še dolgo ne bo doseglo tistega svežega elementarnega navdušenja, ki sem ga omenil že na začetku najinega pogovora. Z leti je postal Colski časnik bolj »umirjen«, »razlil« seje bolj na široko. 5 prihodom mladih, ki so v zadnjem času prevzeli urejanje, seje spet pognal kvišku. Ne vem, če bi izpostavil katero obdobje, kjer naj bi časnik stagniral. Se pa v posameznih številkah čuti zasičenost ustvarjalcev, nekakšno krizo. Kot bi bile določene stvari narejene bolj na silo. To veš verjetno najbolj sam, saj si bil v situaciji, ko je dejansko šlo za 'biti ali ne biti' časnika. Ta stiska se opazi in se odraža tudi na vsebini. Ampak, vse to je časnik prebrodil in sedaj, ko so vzeli v svoje roke zadevo mladi, bodo zagotovo vanj vtkali, to je bilo čutiti že pri lanski številki, nove ideje. Čeprav se mi pri lanski številki zdi škoda, daje bil tekstovni del, pri vsej tehniki, kije na razpolago, na nekaterih straneh slabše čitljiv. Vsebinsko pa je bila številka izjemno bogata in oblikovno sveža. Mislim, da v negativnem smislu ni potrebno izpostavljati nobenega obdobja. Vse seje odvijalo po zakonitostih rasti vsega živega, kar seveda Colski časnik še kako je. Ali si takrat, ko ste pripravljali prvo številko, pomislil, da se bo časnik obdržal celih 20 let? O tem sploh nisem razmišljal. Človek pač dela in ne razmišlja, koliko časa bo kaj trajalo. Zagotovo pa po nekaj letih intenzivnega dogajanja pomisliš: Koliko je še energije, koliko je še snovi? Ta zadnja misel meje obšla ob pomoči pri urejanju časnika Gora, pri katerem tudi sodelujem že od začetka. Na Predmeji, v Društvu Gora, izdajamo po štiri obsežne številke na leto. Zadnja leta sem včasih pomislil, da bo snovi morebiti zmanjkalo. A gradiva ne zmanjka, vedno so nove in nove teme, novi in novi ljudje, ki hočejo v Gori kaj povedati. Časniki, kot sta Colski časnik in Gora, izhajajo iz zelo vitalnih okolij, so odraz tistega pravega življenja, ki ne usahne. Koliko je za življenje časnika pomembno, da ga ljudje sprejmejo? To je tisto - če ljudje Colskega časnika ne bi sprejeli za svojega, bi že kdaj usahnil, prav gotovo. Čakanje na to, kdaj bo izšla naslednja številka, pravzaprav, ko z nekim notranjim vznemirjenjem in radovednostjo čakaš na Novoletno proslavo, je to že del obreda: zraven vstopnice kupiš še Colski časnik. Izide pač v zelo primernem času, ko imajo ljudje med prazniki dovolj časa, da 33 preberejo. To je hkrati tudi nekakšna osebna in kolektivna inventura za nazaj, za preteklo leto. In kdo ne bo prebral tistesa, kar se tiče mosoče tudi njesa same3a ali njesovih bližnjih, sosedov in sokrajanov? In prav zaradi tesa sem prepričan, da bo časnik živel še naprej. Ker je odraz realnesa živesa življenja. Ker 33 bralci pričakujemo in čakamo. ... to se pa lepo sliši,... ... prav sotovo. Ob tem se spomnim na podoben primer, ki je sicer vezan na Javorov list, a dovolj nazorno kaže to, o čemer sem sovoril. Naša bivšo učenko Marjetko Lemut je srečala Franca Škvarčeva. Takrat že nekaj časa ni izšla nobena številka, zato jo je pobarala: »Ma, kaj bo prišla še kakšna številka tistesa vašesa lista?« V uredništvu so pretežno mladi ljudje, tvoja šola. Kaj bi jim kot »človek izkušenj« priporočal, razen dela seveda? Nikoli ne smeš nobenemu naravnost suserirati, vsiljevati svoje volje. Oni bodo našli svojo pot, pa če jim jaz kaj rečem ali ne. In prav je tako. B03 varuj, če bi se zsledovali le v preteklosti, skušali kosa ali kaj posnemati. Seveda je prav, da se ozrejo na prehojene poti prednikov, dobijo tam kakšno idejo, ampak v svet bodo šli čisto po svoje, po svoji poti. Nekako tako, kot pravi pesnik Fritz: Mladost noče skozi tista vrata, skozi katera je odšel že ata... In, kot sem že rekel, prav je tako. Kako gledaš na »dopisniško službo«? Naš časnik seje dolga leta ubadal s problemom pomanjkanja dopisnikov. Kako vidiš ti ta problem? Med neformalnimi pogovori marsikdo reče, da se čuti dovolj sposobnega, da bi napisal članek, ko pa je treba obljubo uresničiti, naenkrat odpove. Zakaj? Ja, dokler se ne lotiš pisanja, se zdi zadeva precej enostavna. Ko pa začneš, kar naenkrat ugotoviš, da le ni tako enostavno preliti na papir tistega, kar ti »roji« po glavi. In tako kot sem že prej rekel, ima pisanje več stopenj. Najprej v sebi premetavaš tisto, o čemer nameravaš pisati, misliš na to tudi ponoči, ko se zbudiš, na poti v službo ... Potem se ti pa kar naenkrat odpre, kar pomeni, da seje v tebi nakopičilo že dovolj energije, ki bo kasneje prispevala, da besedilo nastane. Le-to se nato kar »samo napiše«, v enem zamahu. In mogoče se ljudje ustrašijo prav tega, prav te blokade pred začetkom pisanja, ker ne vedo, daje to del ustvarjalnega procesa. Sodelavce je seveda treba iskati vse leto, ko se karkoli zgodi ali dogaja, je treba nekomu reči: »O tem boš napisal članek za časnik!« In ga nato še večkrat spomniti na obljubo. Ali se lahko postaviš v vlogo urednika Colskega časnika? Mislim, da ne. Nikoli nisem razmišljal o tem, kako bi ga urejal, če bi ga. O tem bi začel razmišljati tisti trenutek, ko bi bil postavljen pred dejstvo. Svoj pečat bi mu seveda vtisnil. Vsak ured- nik da časniku svoj pečat. Glede na to, kako je zasnovan, bistvenih sprememb niti ne bi mogel narediti. Če bi ga hotel res korenito spremeniti, bi pa že moral poseči v samo zasnovo časnika. Še zaključna beseda za bralce Colskega Časnika? ...(Tišina...) ... mogoče priporočilo bralcem: "Berite Colski časnik!" ... (Smeh...) To vprašanje pa res ni potrebno, zato tudi odgovora ne bo... Doslej je v več številkah Colskih časnikov izšlo že kar nekaj intervjujev s Francem Černigojem. Veliko pa je tudi člankov, ki jih je sam napisal. V prvi številki je izšel pogovor z naslovom: Dolga leta Colčani Franceljnu, tokrat Francelj vam. V peti številki, ki je izšla leta 1992, je objavljen njegov prispevek z naslovom: Dva moja prispevka k spravi. Leta 1995 je v 8. številki Colskega časnika izšel intervju z naslovom: Franc Černigoj, dobitnik nagrade najboljšim pedagogom. V deveti številki je Francelj v sklopu 'Iz dejavnosti OŠ Col' predstavil svojo knjigo Nace ima dolge tace. 10. številka CČ iz leta 1997 je prinesla prispevek o njegovi novi knjigi Mož in čemerika. V 11. številki, kije izšla 1.1998,je Francelj opisal popotovanje po Argentini. Naslov članka: Potovanje od doma do dòma. 12. številka, izšla je leta 1999, je pri- nesla njesov humorno obarvan prispevek z naslovom: Mož in čemerika se še naprej dajeta. Leta 2000 je bil v časniku objavljen prispevek o njesovi novi knjisi Znamenje na Gori z naslovom V globini človeške duše. V 15. številki, leta 2002 je bilo ob izidu knjise Semenje javorovo objavljenih tudi nekaj zapisov o Francu Černisoju. Naslov članka: Nekaj domačega na knjižni polici. 16. številka je L 2003 prinesla dva Franceljnova članka z naslovoma: Od »Cuka« do »Gorskega Uglednega Krajana« in Križ na Križni Gori. Tudi naslednja številka, 17-, je leta 2004 objavila razsovor, ki 33 je Francelj na kasetofon posnel L 2000. Članek nosi naslov: Kaj nam je povedal Lenko Škvarč - Gerljevičev, po tonskem zapisu pa saje prepisala Ana Furlan. Prav tako je v tej številki izšel tudi njesov prispevek: Spominski pohod na kraj Silvotove in Matjaževe smrti. 18. številka leta 2005 vsebuje njesov prispevek z naslovom: Franc Rupnik - Kališki izza Križne Gore. Prav tako je v tej številki objavljen prispevek o knjisi Zbrani spisi Edmunda Čibeja, ki jo je uredil Francelj. Naslov članka: Bil sem srečen med srečniki... Leta 2006 je Francelj v 19. številki objavil tri prispevke: intervju z Ivanom Troštom z naslovom Ivan Trošt - Hišnik; posovor z sospodar-jem iz Kališ z naslovom: Ivan Bajc - Skuke, danes Kališer, ter predstavitev nove knjise, ki jo je nazadnje uredil: Zbrano delo Antona Pegana: indija Komandija. Desetletja tri PGD Col živi Tako je svojo pesem naslovil naš prijatelj Jože Rušt, ki jo je ob tem jubileju posvetil eolskim sasilcem. 6. februarja letos je minilo trideset let, odkar je v našem kraju svojo pot začelo Prostovoljno sasilsko društvo Col. To je obdobje, ki nekaterim ne pomeni veliko, drusim pa pomeni velik del življenja, način razmišljanja, predvsem žrtvovanja prostesa časa, dela in sposobnosti izbranemu cilju - prostovoljnemu delu in pomoči bližnjemu, kije običajno cenjena le v izjemnih situacijah, kot so večje katastrofe, požari, poplave, potresi itd. Da zmoremo sasilci še mno-30 več, so v teh tridesetih letih dokazali tudi eolski gasilci in gasilke, zato smo ponosni, da smo v zgodovino dodali tudi svoj pečat, tako v krajevnem, območnem kot v širšem področju naše domovine. Nekateri vidnejši uspehi Ker je bilo o zsodovini, delu, uspehih in problemih sasilskesa društva Col že veliko zapisanesa tudi v prejšnjih izdajah colskesa časnika, ne bi želel ponavljati. Vseeno pa želim ponovno omeniti le najpomembnejše dosodke, ki so zaznamovali naših trideset let. Mednje prav sotovo sodijo: - pridobitev in ureditev svojih prostorov, ko smo si že po dveh letih od ustanovitve s prostovoljnim delom dosradili sicer skromen, vendar za takratne razmere dokaj uporaben Sasilski dom ob Zadružnem domu, ki je imel saražo oziroma »orodišče« in sejno sobo. Dom je kljub svoji skromnosti služil tudi drugim: za sestanke KS in drugih društev, za vaje pevskemu zboru, vojski oziroma teritorialni obrambi in celo za pouk OS Col; - razvitje prapora (boter Alpina) in prevzem novega vozila IMV gasilec; - praznovanje 10 letnice društva z veličastno parado in prikazom gasilske tehnike ter orodja; - prevzem novega vozila Toyota Hi-lux 4x4 GV GP 1 z visokotlačnim sistemom; boter je bil takratni obrambni minister Alojz Krapež; - izdelava kapelice Sv. Florijana (lesen kip Sv. Florijana je izdelal Oton Naglost), ki jo je blagoslovil takratni župnik gospod Stanko Ipavec, naš velik prijatelj; - ureditev financiranja društev, ko smo si na pobudo, žal že pokojnega, požarnega inšpektorjajurija Pegana prizadevali za in nazadnje dosegli, da je občina začela neposredno financirati društva; - predaja v uporabo in blagoslovitev zelo uporabne in lepe dvorane, izdelane iz zanemarjenih prostorov izpod gasilskega doma, v kateri seje dogajalo že marsikaj zanimivega od vsakoletnih občnih zborov društva, gostovanja razstave lovcev, posveta članic celotne Severno primorske regije, raznih sestankov in raznih srečanj z drugimi društvi, tečajev pa do zanimivega predavanja o Plimalaji, občnega zbora planinskega društva Ajdovščina pa do zanimivega gostovanja visoke delegacije iz daljne Koreje, ki jo je k nam pripeljal naš rojak, častni konzuljužne Koreje g. Ivan Rudolf; - veličastna parada ob pridobitvi novega gasilskega vozila GVC 16/24 2003 - blagoslovil g. škof Jurij Bizjak. Vozilo smo poimenovali kar mozaik kajti mnogo kamenčkov - denarnih prispevkov - je darovalo večina krajanov celotne Gore ter širše okolice in občina Ajdovščina; - zadnje naše naj večje delo v celotni zgodovini pa je gradnja oz. adap- tacija našesa doma, kije iz skromnesa orodišča prerastel v dom, na katera smo upravičeno ponosni in je sad skoraj tridesetletnesa dela mnosih naših članov in dobrotnikov, ki zaupajo Sasilcem. vsem pa denar nameniti naši največji nalosi: dosraditvi skoraj novesa doma. Do zadnjesa smo upali, da bomo dom v tem jubilejnem letu predali namenu, pa nam je to preprečila občinska birokracija in nevoščljivost nekaterih. Toda na koncu, čeprav malo kasneje, smo v kroniko zapisali, da na Colu ni hiše, v kateri ne bi bilo 3asilca. Če niso bili prisotni starejši, pa so bili aktivni vsaj najmlajši, največkrat pa je bila kar cela družina predana sasilstvu. V tistih časih je društvo imelo celo 19 članic in 38 pionirk ter pionirjev iz Podkraja. PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO COL 1977 * 2007 COL 7» 5*73 COL TEL: 05-36'68-448 Članstvo je naša prihodnost Tokrat bi se rad ustavil tudi pri našem članstvu, kajti še tako lep dom ali dobra oprema nič ne pomenita, če za njima ne stoji dobro izurjen, srčen in po3umen sasilec, kije pripravljen večji del svojesa časa, sposobnosti in življenja podariti prostovoljnemu delu kot nesebični pomoči ljudem. Ker sem bil v PGD Col bolj ali manj prisoten vseh teh 30 let, lahko z Sotovostjo trdim, daje skozi naše vrste tako ali drusače šla večina Krajanov. Tisti, ki so nas zapustili, so za seboj v 3asilstvu pustili sloboko vrzel Obenem pa so v eolskem 3asilstvu Pustili svoj pečat in s svojim delom Pripomo3li, da smo letos praznovali 30-letnico, čeprav ne tako, kot smo želeli in kot bi se spodobilo, saj smo nnorali ves svoj čas, enersjjo, pred- bomo zmasali mi, kajti danes naše članstvo skupaj z najmlajšimi šteje preko 170 članov in zmore veliko, morda več kot kadarkoli doslej. Kako seje naše članstvo razvijalo in raslo? Ustanovitvenesa zbora se je udeležilo 52 članov. Že prvo leto je 27 članov opravilo izpite za izprašanesa sasilca, leta 1982 pa še 21 članov in tri članice izpit za nižje sasilske častnike. Članstvo je kar naraščalo. Tako smo v svoje vrste dobili desetino zelo aktivnih članic in bili nekaj časa celo ponosni na dejstvo, da smo edino društvo v zvezi, ki ima v svojih vrstah tudi nežnejši spol in še več, naša Katja je bila prva članica v naši zvezi, kije pridobila čin častnika. Prav tako je tudi Srečko Praček opravil tečaj za častniški naziv. Razcvet oziroma največji razmah pa je društvo doživelo prav ob času praznovanja 10-letnice obstoja. Takrat Daje bilo toliko mladeži je prav 3otovo zaslusa naše Katje, kije vodila Sasilske krožke, tako na OŠ Col kot v Podkraju. Ustanovljeno je bilo tudi pionirsko društvo Mladi sasilec. Mladi so vestno trenirali, izvajali razne kvize in pisali spise z sasilsko tematiko ter povsod dosesali lepe uspehe. OŠ Col je posvetila celotno številko slasila Javorov list sasilstvu z zanimivimi prispevki učencev. Kasneje seje število članov zmanjševalo, tako da smo se za 20-letnico obstoja že spraševali, ali bi morda bilo bolje, da društvo ukinemo. Aktivnosti ob nabavi novesa vozila Toyota in urejanje kletnih prostorov Sasilskesa doma pa so spet strnile naše vrste. Pridružilo seje nekaj novih, zasnanih mladih članov, ki so v društvo prinesli nekaj svežine. Spet je nekaj članov opravilo izpite za sasilce, nižje sasilske častnike, trije pa celo za vodje enot, oziroma častnike na I3U. Pa tudi tečaje za mentorje in uporabnike dihalnih aparatov, bolničarje in celo za posredovanje v primeru ptičje 3ripe. Ob prestopu v novo tisočletje dela in načrtov ni zmanjkalo, saj je bila pred nami nova nalosa, in sicer nabava in oprema novesa sodobnesa sasilskesa vozila GVC 16/24. Članstvo seje moralo ponovno izkazati pri dokazovanju, prepričevanju in zbiranju sredstev na vse možne načine, od izvedbe veselic do pobiranja prostovoljnih prispevkov po celotnem področju Gore. Presenečeni nad velikodušnostjo večine ljudi smo delo končali v letu 2003- Hvaležni smo prav vsem, ki so nas podprli, še posebej pa tistim, ki so prispevali denarna sredstva. Veseli zaradi uspeha smo si takoj zadali še večjo naloso - to je ureditev in dosraditev našesa doma. Dve leti sta bili potrebni za ponovna prepričevanja, razne sestanke, boj z birokratskimi mlini in pridobivanje dokumentacije ter izdelavo projektov, preden smo lahko v maju 2006 začeli z sradnjo. Ponovno seje izkazalo naše članstvo, naši dobrotniki, predvsem pa krajani celotnesa požarnesa okoliša. Žal nam zaradi že opisanih vzrokov dela še ni uspelo popolnoma dokončati. Še dolsih deset let bo potrebno odplačevati kredit, vendar nam lep, že skoraj dokončan dom, daje korajžo, da bomo uspeli. Hvala B03U, Sv. Florijanu in vsem, ki so kakorkoli prispevali k tej zadnji veliki pridobitvi v naši tridesetletni zsodo-vini. Tudi danes imamo med seboj veliko mladih, tudi najmlajših in z nami vztrajajo zelo vestne in pridne članice. Članstvo kljub različnim obveznostim še vedno dobi čas za izobraževanje, vaje, tekmovanja, druženja... Še zlasti je razveseljivo, da so se nam že pred leti pridružili tudi naši sosedje iz Otlice in Predmeje v zelo velikem številu. Pionirke z Otlice so celo že tekmovale na državnem tekmovanju, da vseh meddruštvenih, resjjskih in drusih tekmovanj niti ne omenjamo. Članstvo si vzame čas tudi za svojo dušo in tako smo orsanizirali več izletov. V letu 2005 smo namreč poromali v deželo našesa zavetnika Sv. Florjana, kjer smo imeli v Lorhu, v baziliki z relikvijami našesa zavetnika, Sasilsko mašo za vse naše rajne sasilce. V Avstriji smo si osledali tudi tovarno Rosenbauer in sasilski muzej. Od leta 1994 se člani vsako leto ob praznovanju sodu svetnika Florijana zbiramo pri sasilski sveti maši, kjer aktivno sodelujemo vsi: od strežnikov, bralcev beril, bralcev prošenj in zahval našim dobrotnikom, pa do praporščakov. Sveto mašo izmenično obhajamo vsako leto v drusi župniji področja, ki 33 pokrivamo, in sicer na Colu, Podkraju in Otlici. Posebno zahvalo smo zato dolžni našemu sospodu župniku Alojzu in sospodu Mateju, župniku iz Otlice. Ob teh praznovanjih se nam vedno pridružijo tudi Sasilci iz sosednjih društev, predvsem iz Vipave in Črnesa vrha, s katerimi se potem zadržimo v prijetnem klepetu. Obisk jim vrnemo, kadar imajo pri njih Florjanovo mašo. Nekajkrat pa smo se udeležili tudi shoda slovenskih sasil-cev na Brezjah, kamor smo leta 2003 k blasoslovu peljali tudi naše vozilo. Enkrat smo sasilci naše zveze imeli tudi skupno mašo v L03U. Veseli smo, daje naš član tudi vojaški duhovnik - kurat 3. Milan Preselj, ki je celo član tekmovalne ekipe. Na njesovo pobudo smo tudi eolski Sasilci sodelovali pri maši za domovino v ljubljanski stolnici, poles vojakov in policistov, kot del uniformiranih predstavnikov. V letu 2006 smo imeli na Colu tudi pravo sasilsko poroko, ko sta se poročila naš poveljnik Kristjan in njesova izvoljenka, naša članica Karmen. Veličastna prireditev z vodnim slavolokom nam bo vsem prisotnim ostala v lepem spominu. Mladoporočencema smo skupaj s Sasilci sosednjih društev nazdravili z željo po trajni ljubezni in vsem najboljšem na njuni skupni življenjski poti. Med člani društva so se stkale mnose dobre vezi, zato ni čudno, da se radi udeležujemo raznih skupnih izletov. V letošnjem letu smo tako obiskali lepo Belo Krajino in si med drusim ©siedali sasilski muzej v Metliki, izdelavo platna od pridelave lanu do tkanja, izdelavo narodnih vezenin v Adlešičih ter znamenito cerkev pri Treh Farah. Obiskali smo tudi kolese sasilce v Metliki, kjer domuje najstarejše sasilsko društvo v Sloveniji. Veterani so se letos udeležili izleta na našo obalo in vožnje z ladjo po slovenskem morju ter osleda novih prostorov in opreme sasilske brisade Koper, pred leti pa osleda idrijskesa rudnika in bolnišnice Franja, ki jo danes žal ni več. Pozabili nismo niti na pomoči potrebne izven naše občine. Tako smo 14 czkjSstvČJc, 5? priskočili na pomoč poškodovanim v obeh potresih na bovškem, pri plazu v Losu pod Mansartom ter odpravljanju katastrofalnih posledic neurja v Železnikih. Z denarnimi sredstvi, ki sojih velikodušno zbrali nekateri naši člani, pa smo skušali ublažiti stisko tudi prizadetim sasilcem na bovškem in najhuje prizadeti družini Na Plavžu v Železnikih. Veliko, preveč, pa je v teh tridesetih letih trasično preminulih, predvsem mladih članov in prav je, da se ob tem jubileju posebej spomnimo tudi njih in z mislijo nanje, molkom ali molitvijo počastimo spomin njihove osebnosti, njihovesa žara, njihove volje do življenja, predvsem pa njihove predanosti sasilskemu delu, ki sa mi po božji volji še lahko nadaljujemo. Gre za naše zelo mlade sasilce, prijatelje, sošolce, krajane, katerim smo hvaležni za vse in jim obljubljamo, da bodo vedno živeli v naših srcih : Tudi njim naše društvo domuje veliko spoštovanje in zahvalo, da so soustvarjali tok naše zsodovine in za to imajo neizbrisen delež v tem delu. Bos najjim bo dober plačnik, mi pa jih bomo ohranili v najlepšem spominu. Ko zaključujemo še eno, tokrat jubilejno leto colskesa sasilstva in smo veri-SÌ dodali že 30. člen, se potrudimo, da bo tudi 31- in za njim še mnosi drusi tako trdni, da bodo sasilstvo vedno tako povezovali, da bomo v službi ljudi vedno pripravljeni nesebično prihiteti vsakomur NA POMOČ! Obris petelina na mini stolpiču našesa doma pa naj eolskim sasilcem vedno kaže pravo smer, da se bomo tudi v prihodnje znali prav odločati in obračati v smer boja proti našemu nevarnemu sovražniku požaru - petelinu z osnjenimi uničujočimi zublji, z željo, da bi sa bilo med nami čim manj. Tisti pravi osenj in toplina pa naj se raje kažeta med vsemi krajani naše ožje in širše okolice tudi v letu 2008, v medsebojni ljubezni, zdravju in zadovoljstvu - to so tudi ob zaključku jubilejnesa leta želje eolskih sasilk in Sasilcev. Predsednik PGD Col 1. Tratnik Dušan - član umrl v prometni nesreči 1979 2. Losar Silvo - mladinec umrl v prometni nesreči 1986 3. Tratnik Nataša - pionirka umrla v naravni nesreči 1986 4. Tratnik Simon - mladinec umrl v prometni nesreči 1989 5. Česnik Karmen - mladinka umrla v prometni nesreči 1989 6. Žejn Rafael - ustanovni član umrl zaradi bolezni 1994 7. Žejn Janko - ustanovni član umrl zaradi bolezni 2004 8. Polanc Tiberij - član umrl v delovni nesreči 2005 9. Bajc Andrej - ustanovni član umrl zaradi bolezni 2007 Usodo teh naših tridesetih let pa so še posebno krojili in zaznamovali tudi žal že pokojni naslednji dobrotniki, naši vzorniki in prijatelji: - Lipovž Dušan - poveljnik GZ Ajdovščina - Pesanjurij - požarni inšpektor - Ipavec Stanko - eolski župnik Še nekaj utrinkov iz 30-letne zsodovine PCD Col v slikah: 2 M/ 17 Mladina PGD Col na letošnjem mladinskem občinskem tekmovanju v/ Vipavi. Mladina PGD Col na regijskem tekmovanju v Novi Gorici leta 2005. - j*- ì'm*» a lir. Mentorice in mentorji PGD Col. Člani PGD Col s sodniki na enodnevnem usposabljanju v Podnanosi Jm. i Ekipa pionirjev z Otlice v družbi mentorjev. Gasilsko tekmovanje 29.9. 2007 - Crf- ■ Dekleta na vajah na Colu letošnjem letu. Ekipa pionirk z mentoricama na letošnjem občinskem tekmovanju v Vipavi. l8 (jč&vVE<-. cojV-i+aIVc. 2M M^ ■!—-J Hvala tovariši! Naši člani, ki so se prezgodaj poslovili od nas... TRATNIK DUŠAN LOGAR SILVO TRATNIK NATAŠA *1954 +1979 *1969 +1986 *1975 +1986 TRATNIK SIMON *1972 +1989 ZEJN RAFAEL ŽEJNJANKO *1947 +1994 *1946 +2004 -in naši prijatelji, ki so mnogo prispevali za eolsko gasilstvo. POVELJNIK OGZ LIPOVŽ DUŠAN *1926 +1995 POŽARNI INŠPEKTOR PEGAN JURIJ *1944 +1997 COLSKI ŽUPNIK STANKO IPAVEC *1927 +2006 ČESNIK KARMEN *1971 +1989 Kam le čas beži, kam se mu mudi... »Kam Le čas beži, kam se mu mudi, Leto za Letom sre, hitro tak mine vse...« so peLi Štirje kovači v svoji pesmi. Tako Letos mineva trideset Let od ustanovitve našesa sasilskesa društva. GasiLsko društvo CoL pokriva območje ceLotne Gore, od sranate v Hrušici do Smrekove drase v Trnovskem Sozdu. Področje, ki sa pokrivamo, se razteza na suhem kraškem svetu, kjer ni tekočih voda aLi večjih vodnih zajetij. Zime so biLe včasih zeLo hude in tudi v današnjem času se najde kakšna bolj obiLna. Področje je precej strmo in sričevnato, ponekod tudi skalnato in prepadno ter težko dostopno. Največ požarov v tridesetletni zso-dovini je bilo v naravnem okolju. Eden izmed večjih je bil sotovo požar na Križni Gori, še pred ustanovitvijo društva. Zsorelje tudi obrat Lipe na Žasi, ena od posledic tesa požara je bila selitev delovnih mest v dolino. Vsi omenjeni dosodki so pripomosli k odločitvi, da se tudi na tem koncu Vipavske doline ustanovi sasilsko društvo. Poles tesa so nekateri kraji oddaljeni od prve poklicne sasilske enote tudi uro časa. Začetki so bili precej težki, pa tudi oprema in orodje sta bila bolj preprosta. Za sašenje požarov v notranjih prostorih nismo bili ne usposobljeni ne opremljeni. Seveda smo na vsako intervencijo odšli z dušo in srcem, da bi pomasali tistemu, kije bil naše pomoči potreben, pa čeprav smo pri tem večkrat tvesali lastna življenja. Včasih ni bilo takesa obveščanja o požaru, kot je danes, ko nosimo pozivnike. V večini primerov smo hodili sasiti samo travniške in druse požare v naravi, kaj več pa ne, saj nismo imeli ustrezne opreme. Danes je tudi zakonodaja domačna in nam nalasa vedno več obremenitev. Naši operativni člani se usposabljajo za nosilce izolirnih dihalnih aparatov na Isu pri Ljubljani, vsi pa so tudi zdravniško presledani. Tudi nesreče, ki se danes dosajajo niso več tako nedolžne, saj je v današnjem času vedno več strupov in strupenih plinov, ki se pri sorenju sproščajo. Zato moramo seveda najprej poskrbeti za lastno varnost in zaščito. Če pomislimo, da stane en usposobljen in opremljen Sasilec približno štiri tisoč evrov, je to malo v primerjavi s ceno življenja. Z nakupom sasilskesa tovornjaka ter vozila za sašenje sozdnih požarov smo postali še bolj učinkoviti, saj smo samo na našem področju v zadnjih petih letih obvarovali in posasili šest stanovanjskih hiš ter tako rešili premoženja naših krajanov. Veliko besedje bilo povedanih o odločitvi za nabavo nove opreme in vozila MAN, a ko smo z njim prvič sasili stanovanjsko hišo na Otlici, je bilo jasno, kako učinkoviti smo lahko s takim vozilom. Seveda smo pomasali tudi ob potresih v Posočju, v katastrofalnem požaru na Krasu, pa tudi v zadnji vremenski ujmi v Železnikih. Očistili smo že veliko vodnjakov, saj ljudje niso imeli povsod vodovoda. Za potrebe vodovoda na Colu smo prečrpavali vodo iz cistern v vodno zajetje v Orešju. Nenazadnje smo reševali strmoslavljeno jadralno letalo z vrha Golaka. Sodelujemo in pomasamo na vsaki prireditvi, kamor nas povabijo, naj sre za Bubin spominski tek ali Giro d'Italia. Še naprej moramo skrbeti za to, da bomo našim krajanom in občanom nudili zadostno požarno varnost, da se bodo ob misli, daje še vedno nekdo, ki ti je pripravljen v nesreči pomasati, dobro počutili in mirno spali. V dobi slobalizacije marsikdo sleda le na denar in zaslužek, a obenem ne vidi svojesa soseda, kije v težavah. Vem, da marsikdo nesoduje, ko se ob koncu leta oslasimo v vsaki hiši z Sasilskim koledarjem. Naj povem, da je poles sasilske veselice raznašanje koledarjev in s tem prejemanje prostovoljnih prispevkov edini finančni vir v društvu, ki 33 zadnja leta namenjamo izsradnji novesa doma in nakupu nove opreme. Vse, kar so seneracije pred nami zsradile, je ostalo v domačem kraju, pa tudi sedanje seneracije puščajo svoj pečat, ki sa bodo prevzeli naši zanamci. Vsem prebivalkam in prebivalcem našesa požarnesa območja želim v imenu operativnih sasilk in sasilcev vesel in blasoslovljen Božič ter mirno, 20 JeTZzZ/’" srečno in zdravo novo leto 2008. Naj vas sveti Florjan obvaruje vsakršnesa Q3nja. Kot pravi sasilski pozdrav V službi ljudstva na pomoč!, bomo še naprej vestno in s srcem pomasali vsem, ki bodo naše pomoči potrebni. Naj se še naprej raje srečujemo na Sasilski veselici kot pa pri kakšni nesreči. Z sasilskim pozdravom: Na pomoč! Poveljnik PGD Col Članice PGD Col med leti 1980 in 1987 Colska dekleta smo z zanimanjem sledila zasnanemu delu naših sasilcev v novo ustanovljenem društvu na Colu. Na pobudo Bojana Škrlja in ob veliki pomoči Staneta Bačarja ter Milojke Lemut smo leta 1980 ustanovili žensko člansko ekipo. Članice smo se redno udeleževale vaj, ki so potekale na stari cesti. Naša prva mentorica je postala Dora Kovšca. Prišlo je tudi naše prvo tekmovanje: malce v strahu, kajti konkurenca je bila zelo huda (PGD Vrhpolje, PGD Podnanos...), smo odšle v Vipavo. Kljub tremi smo osvojile prehodni pokal in to kar tri leta zapovrstjo - zato smo 33 dobile v trajno last. Izkušnje z tekmovanji smo nabirale tudi na pokalu Šaleške doline. Pridruževale so se nam nove članice, tako da smo ustanovili še mladinsko ekipo. Tudi ta ekipa je nastopala odlično. Kasneje je postala jedro nove ekipe članic, kije zaradi odhodov predhodnic (študij, poroka, selitev...) nastala iz prejšnjih dveh. Članice so se udeleževale tudi izobraževanj. Leta 1982 so tri članice opravile izpit za nižjo častnico, že v naslednjem letu pa prav tako tri izpit za republiško sodnico. V letu 1984 pa je članica PGD Col opravila izpit za sasilsko častnico. Zsledi so vlekli in v naše vrste so se vključevali tudi mlajši, tako da smo se poskusile tudi v vlosi mentoric. Po vsakem uspešnem obdobju pride tudi mrtvilo in to seje zsodilo tudi nam. Ekipa je zaradi različnih razlosov razpadla, ni pa usasnilo naše delo, kajti nekatere članice takratne seneracije še danes aktivno delujejo v društvu. S3^ SUO) /^7-iW/ A/o obronku doline se včasih megla vali, drugič burja brije, a največkrat sonce žari. Na razpotju doma so kleni ljudje, ki delajo pridno in se vesele. Kjer sta pridnost in veselje, sebičnost ne uspeva, tu se izpolnijo src želje vse, dobrota, ljubezen odmeva. Tu velja samoumeveni slogan: »Pomagajmo bližnjemu vsakdan!« Sredi vasi tovarna stoji, kot tempirana bomba iz usnja,lepila. V njej dekle, žena, mati delo dobi. Bog ne daj, da zagori nam Alpina. V bistrih glavah ideja dozori: »Brez gasilstva nam živeti ni!« Sledi tečaj za tečajem, za prostor vname se boj, se dlan združi z ročajem: gradimo gasilski dom svoj! Če se nam kdaj gasit bo mudilo, že v njem stoji IM V vozilo. Danes na voljo je dobra oprema, S časom lovimo korak. Je krepki MAN nasledil IM V ja. A naš pravi ponos spozna naj vsak: članstva številna podmlad je naš največji zaklad. V nas naj dobrota zmaguje, korajža naj ne zamre. Obletnica nova naj se praznuje, za bližnje naj bije srce. Svetnika Lenart in Florjan, v oporo nam podajta dlan! Neutrudno vrti se kolo zgodovine, vojne puste srca polna ran pustijo le trpke spomine. A ognjeni petelin je noč in dan pripravljen, da nas obišče, od gozda, domačije ostane le pogorišče. Večkrat od dima stemni se nebo, plamen strahoten se dviga. Nemočen človek ihti.«Zakaj vse to?« Rešiti človeka nesrečnega, od povsod že gasilci hitijo podivjanega petelina se nič ne bojijo. Z leti zorimo, zaupa soseska, zaupa nam vas. Pred požari nikdar ne bežimo. Pomagamo, čim pokličete nas! Ko skupno ogenj ukrotimo, na klic vesti odgovorimo. Kot otrok preraste obleko, nam dom postane pretesen. Sosed ponudi nam smreko... Razširit dom! namen je resen. V pomoč ponudijo dlani, gasilci, sosedje, vsi Colčani. 30 LET-NA POMOČ! V jubilejnem letu 2007 za Colske sasilce zapisal 22 (joVČ/Vc-*- cojS-i+aČ/Z J? K?K? Voščilo sosednjesa društva Spoštovani eolski sasilski tovariši ! V res veliko čast mi je, da vam lahko čestitam ob vaši 30-letnici in odprtju novega gasilskega doma, do katerega ste prišli s požrtvovalnostjo, vztrajnostjo in odrekanjem. Upravičeno ste lahko ponosni, saj takih dosežkov ne slavimo vsak dan in kjerkoli. Naj pomislim: kdaj seje pričelo naše sodelovanje poglabljati? Od takrat je preteklo že dosti vode - tudi v naših gasilskih ceveh. Prvič smo skupaj gasili izven naših občinskih meja pod Strmcem in od takrat je naše sodelovanje vedno bolj intenzivno. Za tako dobre sosedske odnose se lahko še posebej zahvalim predsedniku PGD Col Ivanu Škvarču, poveljniku Kristjanu Polancu, tajniku Francu Urdihu, mentorju mladine Srečku Pračku - seveda pa tudi vsem delovnim in podpornim članom PGD Col. Krajani Cola in okoliških krajev ste lahko ponosni, da imate tako Požrtvovalne in delavne gasilce! Tudi gasilski tovariši iz Vipavske doline bi 'morali biti ponosni na vas in morali bi vas imeti za vzor delavnosti, iznajdljivosti in poguma.Jemati bi vas morali kot primer, kako se lahko neko zdravo društvo z majhnimi sredstvi, °b velikih obveznostih, tekmovanjih, učenju, treningih itd. spopade še z novogradnjo. Pozorno sem spremljal gradnjo vašega novega gasilskega doma, čudil sem se zagnanosti in vedrini, kije žarela iz vas. Bali ste se, kaj bo, ko vam zmanjka denarja - kako takrat naprej. Pa je primaknila še občina svoj lonček, ki pa bi moral biti večji, saj na tak način najceneje rešuje problem gasilstva na tem območju in tudi širše za kar nekaj let, če ne desetletij. Občina bi morala omogočiti prepis celotne stavbe v last gasilskega društva, saj je novogradnja izključno delo eolskih gasilcev, s plačanimi vsemi dajatvami. V čast nam je, kadar nas povabite v goste - na veselico, poroko ali ob manj zaželenih priložnostih. Z veseljem se odzovemo, saj vemo, da bomo toplo sprejeti, kot prijatelji - in tako naj tudi ostane! Kar se tiče medobčinskega sodelovanja, sem prepričan, da ga bomo še poglabljali in s tem potrjevali, da med nami ni umetnih meja. Ogenj in nesreče ljudi povezujejo že od nekdaj - a mi smo povezani tudi sicer. Hribi, ki so med nami nas ne ločujejo - nasprotno: na njih se srečujemo in si podajamo roke. Zato še enkrat, čestitam vam iz srca in - vedno se bomo odzvali vašemu vabilu ali klicu na pomoč. Na pomoč ! Poveljnik PGD Črni Vrh in kako so aktivni 3asilci danes? Nikoli nisem bila sasilka, poznam jih iz risanke o sasilcu Samu, iz požarov, kijih lahko 3ledamo na televiziji in seveda iz domačih sasilskih parad ter veselic. Priznati moram, da o njihovih dejavnostih do nedavnesa nisem vedela prav veliko. Zadnje čase pa so na Colu postali popularnejši, zgradili so nov gasilski dom, praznujejo tridesetletnico... Tako sem nekega dne pokukala za stene rožnate stavbe v središču Cola in bila, iskreno povedano, presenečena. Colski sasilci se, prav tako kot vsi dru-Si, delijo na pionirje, mladince, člane in veterane. Seveda vsako katesorijo zastopajo tudi ženske predstavnice. Ker je posredovanje pri požarih zelo resna zadeva, se jih ne more udeleževati vsak, ki pride mimo, zato imajo sasilci dobro organizirana izobraževanja in vzgojo mladih. Izobraževanje se začne že pri pionirjih, ki lahko na preizkusu o preventivi Preprečujmo dosežejo srebrno, bronasto ali zlato značko. Sledi preizkus znanja za pridobitev naziva starejši pionir. Pri osemnajstih letih lahko starejši pionirji opravljajo izpit za naziv izprašani gasilec in šele z diplomo v žepu lahko gredo na pravo gasilsko intervencijo. Ker pa se ljudje učimo celo življenje, imajo tudi gasilci dodatna izpopolnjevanja, na primer za bolničarja, »radioveze«, za uporabo dihalnih aparatov... Kaj pa medsebojna povezanost med gasilci, ki se morajo v primeru požara z njim boriti kot eno? Temu so, poleg urjenju znanja, namenjena tekmovanja. To niso kar »ene vaške prireditve«, ampak obstaja cel sistem gasilskih tekmovanj, kjer se desetine med seboj potegujejo na občinski, regijski, državni in celo olimpijski ravni. Da, desetine; ekipo namreč sestavlja deset tekmovalcev; devetim je do- deljena vsakemu svoja vloga, deseti pa je rezerva in mora poznati vloge vseh. Tekmovanje je sestavljeno iz zbora, vaje in štafete. Desetina ima svojega mentorja, s katerim pridno vadi in se pripravlja na nastop. Pravijo, da imajo dva meseca pred nastopi kar dva- do trikrat na teden čisto prave treninge. Kaj ne, to se vidi tudi na rezultatih: naši gasilci iz občinskih tekmovanj redno nosijo prva mesta, iz regijskih druga, pred dvema letoma pa so bile pionirke in mladinke celo na državnem tekmovanju. Kot edino severnoprimorsko društvo se PGD Col lahko pohvali z udeležbo v čisto vseh kategorijah. Poleg tega pa imajo zadnje leta tudi 13 tekmovalcev na Otlici. K temu gotovo največ pripomorejo mentorji desetin: Nataša Škvarč, Srečo Praček, Manca Likar, Magdalena Škvarč, Kristjan Polanc, Franc Urdih injulija Vidmar. in ženske? Ker je dovolj moških gasilcev, se ženske ne udeležujejo intervencij. Če pa bi bilo treba, imajo opravljena usposabljanja za bolničarke, »radioveze«... in bi tako lahko pomagale, sicer pa je njihova vloga v društvu posvečena predvsem vzgoji mladine. »Na mladih svet stoji«, pravijo. Tega se zavedajo tudi gasilci, zato so ponosni nanje. V novem gasilskem domu bodo dobili svojo sobo, ki si jo želijo opremiti z računalnikom in televizijo. Tam se bodo srečevali enkrat tedensko. Brez mladine ni društva - tega so se začeli zavedati tudi starejši, ki se včasih bojijo prepustiti stvari iz svojih rok. Colsko gasilsko društvo je lep primer sodelovanja vseh generacij in skupnega sodelovanja za dobrobit kraja. Ni pomembno »le« zaradi gašenja požarov, v kraju ima tudi močno povezovalno funkcijo. Otroci se zelo radi udeležujejo treningov, ker je tam družba, ker se tam dogaja, za ženske je to ena redkih skupin, kjer se lahko srečajo, moški so pa tako ali tako glavni. seje pogovarjala z Manco Likar in Natašo Škvarč Zakaj sem gasilec? Manca - predsednica mladine: Vključila sem se že pri šestih letih 24 zaradi družbe, ker je bilo 'fajn' na tekmovanjih, na vajah ... Pri 16-ih letih sem postala mentorica, sedaj pa sem že štiri leta predsednica. Rada delam z mladimi in mislim, da nisem prestroga. Na mlade sem tudi zelo ponosna. Vsako leto jih je več, radi prihajajo na vaje in se trudijo na tekmovanjih. Hvala, ker ste tako pridni. Povabila pa bi tudi druse mlade; kdor pride, je vedno dobrodošel. Srečko - podpredsednik društva: Tu sem že 30 let. Tekmovati sem začel na Tekstini v Ajdovščini. Z leti postaneš del tesa in ne moreš več ven. Že ves čas sem mentor, tekmujem pa tudi pri članih B. Nataša - članica upravnesa odbora: Ze dvajset let sem sasilka. V začetku osem let intenzivno, potem je sledil predah in sedaj - zadnjih pet let - sem spet bolj dejavna. Vsi člani naše družine smo sasilci. Menije predvsem všeč, ker se tukaj družimo ženske. Vesela sem, da seje zbralo toliko žensk, da smo naredile svojo desetino - ženske nad 30 let. Dobrodošla tudi vsaka ženska, ki bi se nam še rada Pridružila. Jože - hišnik: Tu sem že 30 let. V začetku je bila potreba po druženju, hitro smo delali, bili smo še bolj povezani. Nikoli nam ni bilo nič problem, sradili smo celo s svojim denarjem. Jaz sem hišnik že 20 tet, bil pa sem tudi tri leta tajnik. Pionirji in mladinci: Hrban: Navdušila sta me brat in sestra. Andraž: Všeč mi je, ker hodimo na tekmovanja. Pia: Rada sem sasilka, ker bi rada pomasala ljudem v stiski pri požaru. Gasilka sem postala, ker se pri vajah zabavamo. Aljaž: Gasilec sem, ker rad delam z vodo in ker rad pomasam ljudem. Jan: Gasilec sem, da se lahko že sedaj učim osnov sasilstva, da bom lahko pozneje pomasal pri resnejšem delu. Tjaša: Rada sem članica PGD Col, saj je na vajah zanimivo in se vsi zabavamo. Še boljše pa je zdaj, ko imamo nov Sasilski dom. Katja: Pri sasilcih sem rada zaradi dobre družbe. Na vajah se imamo lepo tudi zaradi duhovitih mentorjev. Ines: Pri sasilskih vajah sem rada zato, ker nikoli ne manjka dobrih rezultatov in dobre družbe. Neja: Všeč mi je, ker 'rataš' cel moker. Norimo in se imamo 'fajn'. Ines: Pri sasilcih sem zato, ker mi je všeč Sasit. Jernej: Pri sasilcih sem zato, ker 'špricamo' z vodo. Maja: Pri sasilcih sem zato, ker bi nekoč zelo rada pomasala ljudem, ko bi bili v nevarnosti. Nika: Gasilka sem, ker so me povabili, ker sem hitra. Teja: Gasilka sem, ker so mi všeč sasilci. Gasilci na Otlici Ko sva hodili v prvi razred, so k nam prvič prišli sasilci in nam predstavili svoje delo. Takrat sva se začeli zanimati za sasilstvo. Odločili sva se, da se bova vključili h sasilskim vajam kot mladi pionirki. Najina prva mentorja sta bila Franc Ur-dih in Srečko Praček. Začele so se prve vaje za tekmovanje v Vipavi, kjer smo dosesle druso mesto. Po tekmovanju smo se začele resno pripravljati na resijsko tekmovanje. Vaje smo imele trikrat na teden. Na tekmovanju seje trud poplačal, bile smo prve. Za tem tekmovanjem je sledilo državno tekmovanje. Trenirale smo vsak dan približno dve uri, naša pričakovanja so bila velika. Vendar smo se iz Celja vrnile praznih rok, ker smo bile diskvalificirane. Hodile smo na razne kvize in se udeleževale drusih gasilskih tekmovanj. Ker nas je Franc Urdih zapustil, smo dobile novo mentoricojulijo Vidmar. Tudi skupina seje spreminjala, nekatera dekleta so odhajala, druga prihajala. Gasilske vaje obiskujeva zaradi zabave, druženja in z namenom, da bi se naučili, kako ravnati z ognjem (ob manjših požarih, začetnih požarih, kako zaznati požar...). Z gasilskim pozdravom: Na pomoč! Nina Vidmar injanja Krapež - otliški gasilki Večna želja, da bi na Gori ustanovili desetino sasilcev, dolso ni bila uslišana, vse do leta 2002. Naloso, da sreva na OŠ Otlica in začneva z delom mladih, sva prevzela s kolesom Francem Urdihom. V mesecu septembru, ki velja za mesec požarne varnosti, sva se odpravila na Goro, na OŠ Otlica. Učencem sva na kratko predstavila zsodovino delovanja društva, nekaj opreme, zakaj jo uporabljamo, zakaj smo potrebni. Povabila sva jih v naše vrste. Kmalu je bil odziv zelo velik. Tako sva že isto leto začela s poučevanjem in raznimi vajami. Prvo leto je bila zasnanost po nečem novem velika. Sledila so tekmovanja in kvizi. A kaj kmalu je prišlo tudi do osipa, ostali so samo tisti, ki so bili v celoti predani sasilskemu krožku in željni nečesa novesa. To je bila desetina pionirk, kije v kratkem času veliko dosesla. Tu se nam je pridružila šejulija Vidmar, mentorica z Otlice, ki nam je bila v veliko pomoč. Dekleta so dosesla lepe rezultate in se leta 2004 celo uvrstila na državno prvenstvo. Za doseso teh rezultatov je bilo potrebno vložiti veliko truda, prostesa časa, vaj in znoja. Moram se zahvaliti staršem, ki so nam zaupali otroke, nas bodrili na tekmovanjih in bili prisotni tudi na vajah. Posebna zahvala sre mas. Rajku Ipavcu, ravnatelju OŠ Otlica, za vso podporo, ki nam jo je nudil in za prostore v šoli, ki smo jih imeli na razpolaso; prav tako bi se rad zahvalil učiteljicam, ki so nam pomasale v določenih situacijah. Na pomoč! Srečko Praček - mentor Gorazd Repše s.p. QOSTllM^cot TRAXMlk Info: 05 3668610, 041 622 514, repse.gorazd@siol.net Urnik: Ponedeljek in Torek zaprto, Sreda-Sobota od 12. do 22., Nedelja od 10. do 22. 26 5? ^Duri" so odprte Pri vsaki stvari je tako, da se začne z idejo. Nekatere ideje se izkažejo za zelo pozitivne in obrodijo dobre sadove. So pa tudi ideje, ki bi lahko obrodile sadove, a se pojavijo v času, ko ljudje še nismo dovolj pripravljeni, da bi jih popolnoma uresničili. Ena izmed takih idej seje pred leti utrnila Mateju Likarju iz Vodic. Nekateri sadovi te ideje so že vidni in morda bo nastopil čas, ko bodo prerasli v tisto pravo stvar, ki si jo večina želi. Naj razkrijem, o kateri ideji pišem - sre za mešani pevski zbor mladih na Colu. Čeprav sem že od samega začetka njegov član, nisem nikoli pomislil, kaj je botrovalo njegovemu nastanku. Da bi to razjasnil sebi in vsem, ki berete ta prispevek, sem se odpravil na obisk k Mateju. Posnetek s kora v cerkvici na Vrsniku, kjer smo peli na Dimitrijevi poroki (naš prvi nas top). »Želel sem si, da bi se mladi pevci združili v prosvetnem zboru, ki bi povezoval ljudi iz najrazličnejših naselij in zaselkov naše širše okolice. Ta želja je bila v meni že dolso prisotna in prišlo je do trenutka, ko se mi je zdel čas za njeno uresničitev primeren,« je povedal Matej. »V teh krajih je zelo veliko pevskesa talenta, ki sem 33 skozi leta lahko opazoval - tako v podkrajskih kot tudi v eolskih pevskih druženjih. Skupni cerkveni nastopi obeh župnijskih Pevskih zborov, skupaj z drusimi prosvetnimi prireditvami, kjer so nastopale posamezne pevske skupine in močni posamezniki, ki so izstopali s svojim pevskim talentom - vse te dogodke je vedno bolj prevevala želja po sestavi neke skupne, širše zasedbe. Glavni namen takesa druženja bi bila ohranitev in nadaljevanje petja v naših krajih, istočasno pa krepitev ter ustvarjanje novih vezi in prijateljstev nned mladimi iz različnih okolij. Poleg toga je petje vedno v tesni povezavi s kulturnim dogajanjem in udejstvovanjem. Taka pevska zasedba bi predstavljala središče kulturnega udejstvovanja mladih in postala bi zaščitni znak kulture naših krajev.« Te ideje odraža tudi pesem, ki jo je Matej napisal mešanemu pevskemu zboru Duri. Nejc Pregelj in Matej Likar sta se skupaj odločila, da bosta postavila temelje novemu zboru, najprej seveda z iskanjem pevcev. »Večina pevk in pevcev izhaja iz generacije, katere del je tudi Nejc. Prav to je botrovalo moji odločitvi, da ga povabim k sodelovanju - njegovo poznavanje mlade generacije je bilo namreč v veliko pomoč pri iskanju kadra,« mi je razložil Matej. Te priprave so 16. februarja 2006 priv- edle do prvih vaj novega mladinskega mešanega pevskega zbora. »Nejca sem v času oblikovanja zbora prosil, naj postane predsednik zbora. V tej vlogi je Nejc s svojo mladostniško zagnanostjo in energijo dosegel, da zbor ni le obstal, temveč tudi napredoval do te mere, da smo se lahko do današnjega dne predstavili na kar lepem številu odrov,« je še dodal Matej. Nastop na Primorska poje 2007 na gradu Dobrovo v Goriških brdih. Ob ustanovitvi zbora se prej ali slej pojavi odločitev, kdo 33 bo vodil. Nejc in Matej sta se pri tem oprla na domače pevovodsko znanje - umetniška vodja in dirisentka je postala Martina Peljhan, korepeti-torka pa Ana Trošt. Na tem mestu je treba izpostaviti njuno zsledno sodelovanje. Medtem ko Ana skrbi za intonančno pravilnost petja in vse ostale nalose korepetitorke, se Martina s svojim močnim pedasoškim pristopom posveti oblikovanju izraza pesmi, tehniki petja in vodenju. Zbora mladih, kjer velikokrat ne znamo biti zbrani med vajami in imamo tudi dneve, ko je naša volja precej borna, še zdaleč ni lahko voditi - in zato smo Martini ter Ani še posebno hvaležni. Obema se na tem mestu iskreno zahvaljujem v imenu vseh pevk in pevcev. Hvala za ves trud, ki sta 33 prostovoljno in z velikim navdušenjem vlasali v nas! Marsikdo bi nad nami obupal, a Martina in Ana nas znata vedno spraviti v dobro voljo ter nas navduševati nad petjem. MePZ Duri je imel do danes že dva občna zbora. Na prvem, 13. januarja 2007, je stari predsednik Nejc svojo funkcijo predal novoizvoljenemu predsedniku Robertu Likarju, ki je vodil zbor do drusesa občnesa zbora, 17. novembra 2007- Robert je imel v času svojesa mandata zahtevno naloso - resis-tracijo kulturno-umetniškesa društva in iskanje imena zanj. Veliko težav je bilo predvsem z iskanjem imena, saj je v tako veliki skupini težko najti ime, ki bi bilo vsem všeč. Na zadovoljstvo vseh smo na drusem občnem zboru premostili nasprotja in skupno izslasovali ime Duri, pod katerim bomo od sedaj naprej nastopali. To ime dejansko nosi v sebi nekaj, kar opiše nas vse. Kdor namreč pride do roba Vipavske doline, do področja, kjer mi živimo, se mu odpre posled na dolino in pokrajino naprej kot vrata v svet - kot „duri", za katerimi se razteza drusačen svet. Tako, kot si bomo Nejca zapomnili v VI03Ì predsednika, kije z veliko enersije vodil zbor od začetka do prvih nastopov, si bomo Roberta zapomnili po njesovem trudu, da bi nas združil pod enim imenom in naše delovanje tudi pravno uredil. Robertov mandat je zaznamovalo zsledno sodelovanje z zborovodkinjo Martino in to sodelovanje bo lahko v dober zsled vsem nadaljnjim predsednikom. Na tem mestu je treba omeniti še Alenko Benčina, kije Robertu ves čas nudila močno in vestno podporo pri uradnih zadevah. Drusi občni zbor, 17. novembra 2007, je poles novesa imena prinesel tudi novesa, tretjesa predsednika - Marka Korena. Želimo si, da bi njesov mandat zaznamovalo veliko novih uspehov in pevcev, kijih z veseljem pričakujemo. Za nami je uspešna sezona, v kateri smo se predstavili že na marsikaterem odru. Nekatere najbolj opazne nastope smo imeli v sradu Dobrovo (Primorska poje), na Colu (Novoletna proslava), v eolski cerkvi (koncert Marijina zsodba v pesmi in besedi), v Ajdovščini (praznovanje Aerokluba Josip Križaj ob 50. obletnici Letalske šole Ajdovščina) in na Sveti sori (spominska maša za blažene3a cesarja Karla I. in branilce Škabrijela ob 90. obletnici). V spominu nam bo ostal tudi naš prvi javni nastop, ko smo 30. septembra 2006 pri poročnem obredu peli Sonji in Dimitriju Polancu v majhni cerkvici na Vrsniku. Seznam nastopov s tem še ni izčrpan, saj smo bili navzoči še na več drusih krajih. Načrti za prihodnost so jasni - nastop na prireditvi Primorska poje in na občinski reviji pevskih zborov. Načrtujemo velikonočni koncert v domači župniji, imamo pa tudi velike želje po 3ostovanju pri sorodnih pevskih zborih in drusih zasedbah. Marsikateri nastopi se pojavijo tudi nepričakovano in ti se velikokrat vtisnejo v spomin kot nepozabna doživetja, kijih čas ne bo nikoli izbrisal. Začetna ideja je zaživela, čeprav še vedno ne popolnoma. Posrešamo več pevcev iz območja Pred meje, Javornika, Hrušice, Sanabora in vseh zaselkov, ki so vmes. Vsakesa novesa člana bomo zelo veseli, saj v našo družbo vnese dih svežine in delček svojesa kraja. Želimo si, da bi naključni sost, ki vstopi v pevsko sobo, zasledal prijateljsko družbo, iz katere bi lahko razločil bosastvo narečij naših krajev. Ta članek naj bo vabilo vsem mladim, ki radi pojete. V tej sezoni ne bomo mirovali - k iskanju novih pevcev bomo pristopili orsanizirano. To pa nikakor ne pomeni, da morate čakati na vabilo. Pridružite se nam zdaj! Skupne vaje imamo ob sobotah zvečer, za natančno uro vaj pa lahko vprašate kosarkoli izmed članov. Če ne poznate nobenesa, pokličite predsednika Marka na telefonsko številko 040 387 632 ali Pa mu pošljite elektronsko pismo na naslov korenmarkol@3mail.com. Zagotavljamo vam, da svoje odločitve nikoli ne boste obžalovali! 5 ponosom pokažemo delček sveta, tja nad Vipavsko, kjer smo doma; v vaseh in zaselkih prijaznih domov, v potrjenem varstvu farnih zvonov, kjer pevk in pevcev zvene melodije, dokler se ta ubranost v eno ne zlije. Pod vznožjem dveh križnogorskih gora, v skalnih pregradah je naše srce, na tleh, kjer še petje veliko velja, zdaj pesmi v zboru Duri zvene Smo se združili pod eno ime, da lažje uresničimo pevske želje, naj z roba glas naš prostrano doni, naj kot razgled se poslanstvo zbistri, da pevk in pevcev zvene melodije, dokler se ta ubranost v eno ne zlije. Pomembni dogodki v zgodovini MePZ Duri dogodek KRAJ DATUM Prve vaje MePZ Pevska soba na Colu 16.09.2006 Poroka Dimitrija Polanca Vrsnik 30.09.2006 Novoletna proslava Telovadnica OŠ Col 30.12.2006 1- občni zbor MePZ Col Gasilski dom PCD Col 13. Gl. 2007 Občni zbor PCD Col Gasilski dom PGD Col 03. 02. 2007 Predvečer kulturnesa praznika OŠ Col 07. 02. 2007 Primorska poje 2007 Grad Dobrovo, Dobrovo v Brdih 02. 03. 2007 Materinski dan Telovadnica OŠ Col 30. 03. 2007 Koncert Marijina zsodba v pesmi in besedi Cerkev Sv. Lenarta 06. 05. 2007 Koncert skupaj s postojnskim zborom Postojna 18.05. 2007 Piknik MePZ in tradicionalni Drobničji bal Januc v Križni Gori 14. 07. 2007 Maša pri križu na Špečku Špečk nad Colom 15.07- 2007 Praznovanje Aerokluba Josip Križaj ob 50. obletnici Letalske šole Ajdovščina Dvorana prve slovenske vlade Ajdovščina 01.09.2007 Šasra v Sanaboru Sanabor 09.09. 2007 Spominska maša za blaženesa Cesarja Karla 1. in branilce Škabrijela ob 90. Bazilika na Sveti Gori 09.15- 2007 obletnici 2. občni zbor MePZ Duri - nov predsednik Marko Koren, nov upravni odbor Gasilski dom PGD Col 17. 11.2007 Novoletna proslava Telovadnica OŠ Col 30.12. 2007 Drobničji bal prerasel v pastirske igre Po tem, ko smo se lani pri podiranju smreke z »amerikanko«, izkopu kala za napajanje drobnice in cepljenju drv v peklenski vročini hudo »nasarali« in zvečer »omasali«, smo si letos rekli: »A/e, tokrat bo pa drugače!« Drobničji bal naj bi bil sprostitev, združevanje prijetnesa s koristnim ter nekakšen skok nazaj v bolj umirjene čase, ne pa norenje v novodobnem stilu. Prvo pravilo bala - »Če čiš Iježt, (ježi!« - mora veljati! Torej, kako naj bi zadeva potekala letos? Že na enem od prvih sestankov je zasato rešil Matej - Skolar: predlasalje, da bi se šli pastirske isre. Ideja seje prijela, seveda smo mu kot idejnemu očetu »vtaknili« še odsovornost za izvedbo. Že kmalu po tem je prinesel osnutke posameznih iser, ki smo jim nato skupaj določili pravila.Jaz sem dodal še povabilo novemu eolskemu mešanemu zboru, ki seje v skoraj polni zasedbi odzval in aktivno soustvaril letošnji bal. Da bi bila zadeva bolj raznolika smo ekipe sestavili slede na pripadnost posameznemu slasu: sodelovale so sopranistke, altistke, tenorji in basi. Ostali udeleženci so sestavili ekipo Sostov in priprave so se lahko začele. Narediti je bilo treba nekakšen scenarij celodnevnesa dosajanja, naročiti pijačo in hrano, izdelati rekvizite ter postoriti še kup stvari. In končno je nastopilo sobotno jutro, ko smo se ob običajni uri (5-01) zbrali pri Duškotu. Gospodinja Fani in sosede s Hrastove sorice so nas postale s kavo, žsanjem in sladkarijami, tako da smo se hitro »razčujali«. Zbor je zapel pesem \/hribih se dela dan, Školar je prijel za kitaro in tako smo s pesmijo začeli letošnji bal. Nato je sospodar drobnice Dušan zaukazal odhod, iz osrade na Z30-jnah smo spustili še slavne akterke, koze in ovce, ter se odpravili proti Križni sori. Potem, ko smo pri Lok-varju prečkali najnevarnejši del poti - cesto, smo si privoščili krajši odmor. Vodja iser Matej je razložil pravila prve isre, kije potekala kar med pohodom. Ime Najlepši šopek pove vse: ekipe so morale po poti nabrati cvetje in zelenje ter sestaviti najlepši šopek. S pesmijo smo končali odmor in se odpravili proti vrhu Križne sore. Sonce je med tem že prišlo čez Suhi vrh in pozlatilo nas ter Col, ki seje prebujal pod nami. Med nabiranjem cvetja smo prispeli na sedlo, najvišji del poti. Ljubitelji klanca navzdol ali ravnine so si vidno oddahnili. Po počitku, med katerim smo se odžejali, odpočili in zapeli, nas je pot vodila več ali manj le po ravnem, mimojerinovca in prek Smrčka smo bili hitro vjanucu. Po prihodu na pašnik je sledila drusa isra: Zapiranje vrat pašnika. Dva člana ekipe sta morala med dva kola pravilno napeti štiri žice, ki služijo za osrajevanje pašnika. Glavni sodnik in »časomerilec« Darjo (izbran na osnovi močne telesne konstitucije, ki naj ne bi dovoljevala usovorov tekmovalcev) je vestno zapisoval čase, ki sojih dosesale ekipe. Po koncu isre smo pozajtrkovali suho- mesnate dobrote, ki sojih pripravila naše dekleta pod budnim očesom »šefa zajtrka« Nejca. Sledila je isra Lupljenje krompirja z enim samim zelo enostavnim pravilom: član ekipe mora v čim krajšem času nalupiti določeno količino krompirja. Sledila je Ì3ra Spravilo trave v rogovilo - iz prej nakošene trave smo naredili pet kupov (vsaki skupini je pripadal eden), ki 33 je bilo treba čim prej stlačiti v vreče, prinesti do lesenih rosovil ter tam obesiti na veje in oblikovati čim lepšo kopo. Taktiko je lahko izbirala ekipa; eden od članov je na primer polnil vrečo, drusi nosil, tretji oblikoval kopo. Isra je bila zelo zanimiva, ker seje štel čas, ki saje ekipa dosesla in »lepota kope«, ki jo je ocenila strokovna komisija v postavi: Silvester Peljhan, Martina Peljhan, Ana Trošt in sodnik Darjo. Komisija je ocenjevala tudi druse izdelke, ki sojih ekipe oblikovale tekom dneva. so se namreč večkrat odpeljale čez dolino. Na »štrik« smo spravili tudi našo zborovodkinjo Martino in celo njenesa sina Simona, kije v tandemu z Duškotom »preletel« Taprvo dolino. Ostali, ki imajo raje trdna tla pod nošami (ali pa niso zaupali mojim »štrikom«), so pred vikendom naredili pravo zabavo. Školar na kitari in ostali (predvsem predsednik zbora Robi) pa so z vokali, ki so presesli meje pred-stavljivesa, »zabluzili« v blues slas-bene vode in z improvizacijo pričarali delček ameriške slasbene kulture. d«»««j Po končani isri, ko so tekmovalci Počivali (fantje bolj v senci, dekleta Pa na soncu), je Lučo v vlosi slavnesa kuharja začel pripravljati kosilo. Tudi Letos v obliki mesa in zelenjave, Pripravljenesa v železnem loncu s pokrovom, na kateresa nasujemo žerjavico. Mi temu rečemo »izpod Peke«, drusi »tisanj«, tretji »izpod sača« - ni važno ime, ampak daje zadeva še kako dobra. Po čevapčičih 'n pasulju ena boljših stvari, kar jih je (seveda v kulinaričnem smislu) prišlo z Juga. Medtem seje križnosorski zrak že dodobra sesrel, in ko seje Lučo »pražil« poles osnja, smo čez dolino napeli žičnico in se po njej spuščali Po škripcu. Glede na odziv deklet srno fantje spremenili naše predsodke o njihovi korajži - nekatere Po okusnem kosilu in daljšem počitku (med katero seje zaslišalo tudi smrčanje) je sledila isra Pastirček iz gline. Pravila so bila taka: član ekipe mora iz kala prinesti vodo in prej narezan kos sline (ki saje odstopila Ana Trošt) do mesta, kjer so ostali člani. Nato morajo skupaj v določenem času oblikovati kipec pastirja. Pri tej isri so vse ekipe pokazale veliko mero nadarjenosti in domišljije. Iz umirjenih oblikovalcev sline so se ekipe nato prelevile v zasrizene športnike v isri Pastirski golf. Z leseno palico je bilo treba poslati lesen »balinčk« v polje z največ točkami. Daje bila stvar težja, je moral »balinčk« najprej zadeti ploščato skalo in se odbiti na cilj. Sledila je vsem znana isra Metanje podkve. Ti dve isri sta se tako prijeli. da sta se nadaljevali tudi po koncu uradne tekme. Kljub temu, da smo prejšnji dve leti po večerji intenzivno splakovali jezike in mu očitali, da dela za solinarski lobi, smo pripravo polente tudi letos zaupali Nejcu. Kot bi rekel pokojni Tone Suničerski: ))Starih običaju nej z vpestM No, letos je bila polenta odlična, predvsem po zaslusi Matjaža Mežnarskesa, kije prevzel kuhalnico in nadzoroval soljenje. Po večerji je sledila slovesna podelitev nasrad. Zmasala je ekipa altistk, drusa je bila ekipa sostov, tretja ekipa sopranistk, četrta ekipa tenorjev in na zadnjem mestu ekipa basov. Skupaj s soncem sta tako zašla tudi ponos in samozavest basov, saj sojih zmasovalke našeškale po delu telesa, kjer hrbtenica zsubi svoje pošteno ime. In ko se jih je lotil še Darjo z veliko desko, so trdno sklenili, da se bodo drusič trudili vsaj na predzadnje mesto. Ker seje medtem že stemnilo,je »odsovorni lučkar«Jernej Škvarč razsvetlil prizorišče z baklami in petrolejkami. Zasorel je tudi osenj, Sozdarska peč je začela delovati, v redkih trenutkih tišine je bilo s pašnika slišati cinsljanje zvončkov - drobnica je trsala zadnje srižljaje tesa dne in se odpravljala k počitku. Nam pa oči še niso lezle skupaj; ob osnju smo še kakšno zapeli, zaorali so tudi sodci. Šele v zsodnjih urah je nad Januc lesla tišina. Iz šotorov in drusih zasilnih bivališč smo zjutraj pokukali vjasno nedeljsko jutro. Po visoko kaloričnem zajtrku (čevapčiči) smo počasi prihajali k sebi in se začeli pripravljati za mašo. Termin je bil »zsoden« za ponočnjake, maša pri križu na Špečku seje namreč začela ob dveh popoldne. Tisti, ki smo vjanucu prespali, smo pripešačili iz ene strani, ostali udeleženci, ki so prespali doma ali jih v soboto ni bilo z nami, pa so se h križu povzpeli s Cola. Prišlo je tudi veliko drusih ljudi, ki so lep, a vroč dan izkoristili za sprehod in mašo v naravi. Pri maši je zapel zbor, maševal je vojaški kaplan Milan Preselj, kljub temu, da mu je v preto- plem mašniškem plašču pot dobesedno lil s čela. Še dobro, daje podobnih razmer vajen iz Afsanistana, kjer skrbi za duhovno oskrbo naših vojakov. Po končani maši smo še malo posedeli na klopeh pri križu in uživali v razsledu. In misli so prek meslic na obzorju že letele v prihodnje leto, k naslednjemu Drobničjemu balu. Hvala vsem za sodelovanje! Kose so tudi letos »pele po starem« Poleti, ko je trava čedalje višja, tako visoka, da v vetru valovi, ko jo polepša vseh vrst travniško cvetje, ko se zasliši njena melodija, ki jo ubirajo čmrlji, murni, čebele in vsi muzikanti v travi, takrat me vselej obidejo spomini na tiste čase, ko smo sklepali in nabrusili kose ter se podali na travnike in senožeti. To so po malem nostalsični spomini in tisti časi se zdijo zdaj lepši, kot so bili v resnici. To sre vsekakor pripisati temu, da smo bili mladi, da nam je bilo lepo in da smo uživali v življenju, kakršnesa smo imeli. In da so zdaj, v naših letih, spomini na tisti čas svetli in prijazni, je čisto v redu. Kakorkoli že, košnja je bila vselej neko posebno obdobje poletja, če ne celesa leta. Brez dvoma je bila najpomembnejše kmečko opravilo in smo se 33 po svoje tudi veselili, čeprav ni bilo niti malo lahko. Ko je prišel čas košnje, smo vstajali zsodaj, zares zsodaj. Kar se tesa tiče je bil naš oče Maks še posebej zasret. Zbudil meje še v trdi temi in ko sva jo ubirala proti Policam ali Lokvam, sem še na pol spal. Zsodilo seje, da sva čakala na dan pod kako rešilko in zavihtela kosi, ko seje komaj kaj videlo, ko so ptiči šele uslaševali svoje viže. Ampak oče mi je ubijal v Slavo, da se zjutraj, ko je rosa obilna, trava najraje reže. Potem začne pritiskati sonce, nabira se urh in trava se začne upirati kosi. Vse to je bilo sicer res, a vendar bi težko dejal, da sem bil nad to »nočno« košnjo posebej navdušen. Prve dni so bile roke že do prvesa sonca malce svinčene, zvečer pa mi od utrujenosti še večerja ni šla posebej v slast, čeprav sem bil lačen kot volk. No, pa smo se po nekaj dneh utrdili, žulji so postali usnjeni in tudi križ seje počasi privadil in ni več vpil po počitku. Ko smo pokosili svoje, smo šli na »žrnado« drusam. To se mi je zdelo v redu, danes se mi celo zdi, da sem kar malce užival. Dobro se spominjam košnje na velikih senožetih. Takrat, pred petdeset in več leti se je še kosil velik del Križne sore, pa Rižemberk ter še kak velik travnik ali senožet. Takšne košnje so bile lepše in prijetnejše, ker nas je bilo ponavadi več koscev. Zjutraj smo dobili nekaj malega za pod zob in zmeraj tudi »štamperli« kačje sline. To je bil zakon. Potem peš s kosami na rami bo senožeti in smo zarezali eden za brugim. Čez nekaj ur so prišle ženske zjerbasi in malico, običajno je bila to polenta s kislim mlekom. Kaj dolgo se s tem nismo obirali, saj seje sonce hitro vzpenjalo po nebu in trava seje čedalje bolj upirala. Takrat so zapeli prvi »betci«, kose je bilo treba sklepat. Sam nisem znal klepat pa sem klepačem kar zavidal, da sedijo lepo v senci. Kosilo, pravzaprav smo mu nekli »južna«, je bilo težko pričakovana stvar. Bilo je obilno, pospremljeno z vinom in kar je bilo najlepše, sledila je kaka urica prijetnega počitka. Zavlekli srno se v senco pod drevo ali grm in utrujenostjo počasi odtekala v tla. dišalo je po pokošeni travi, tu in tam Je potegnila kaka sapica, trebuh pa Je mirno predel. Recite kar hočete, takšnih užitkov dandanes ni več... Zdi se mi hvalevredno, da poskuša Trillek med drugim ohranjati tudi košnjo po starem in da zato vsako leto zbere nekaj starejših pa tudi mlajših prostovoljcev, ki za nekaj ur obudijo v življenje to staro kmečko opravilo. Letos sem se koscem pridružil tudi sam. To pot smo se namenili na Vodice, kjer nas je čakala kar obsežna senožet Ivana Suhovrškega. S seboj nismo imeli samo kos in vsega, kar gre zraven, pač pa so organizatorji poskrbeli tudi za to, da smo s kozarčkom lom, siti in vedro razpoloženi. Trdno upam, da se tudi prihodnje poletje spet zberemo in pokosimo še kako senožet. žganega počistili iz grla vse, kar seje strupenega nabralo v njem čez noč. Zarezali smo v gosto travo eden za drugim brez hudobnih namer, da bi »gonili« tistega pred sabo. Malce meje skrbelo, to že moram priznati, kako bom, že dolgo nevajen tega opravila, kos ostalim mojstrom. No, pa je kar šlo. Kose so si veselo utirale pot skozi travo, hrbti še niso jamrali, osle so dobro brusile in moči še niso usihale. Le nekaj ur in Ivanova senožet je bila obrita. Na njenem robu, gori pod gozdom seje vil dim, kije obetal toplo malico. Pavle seje izkazal kot imeniten kuhar, boljšo polento, obilno zalito s kislim mlekom sem malokdaj jedel, to že moram priznati. Razšli smo se zadovoljni z opravljenim de- Prevozi, gradbena mehanizacija KOBAL IVAN s.p. Višnje 5a, $273 Col tel.: OS/36 68 187t gsm: 041/703 131 Pestro na eolskem glasbenem odru Tudi letos je društvo Trillek uspešno pripravilo že tretjo (in tako že tradicionalno) prireditev Colski Slasbeni oder, kije obsesala dva koncerta. Na prvem smo lahko uživali v petju kantavtorja Adija Smolarja, na drusem pa seje predstavilo več domačih narodno-zabavnih ansamblov. Pobuda za nakup odra je prišla tri leta nazaj, približno v času, ko smo dobili novo telovadnico, ki pa za razliko od stare ni imela stalnesa odra Člani društva Trillek so si zato morali oder, stole in vso ostalo _ opremo za novoletno ^ proslavo izposojati drugje. Stvar je bila dokaj nerodna, saj je bilo treba po potrebne rekvizite s kamionom tudi do Nove Gorice, kar pa je pomenilo, da so priprave na Prireditev in pospravljanje po njej trajale vsaj dva dni. Nov oder je vse to olajšal in skrajšal, poleg tega pa Postal povod še za eno tradicionalno prireditev in s tem za obogatitev kulturnega življenja na Colu. Otvoritev novega odra seje tako zgodila 30. oktobra 2005, s podobnim koncertom kot je bil letošnji, lansko leto pa je novi colski oder gostil dva pomem-dna koncerta: Koncert iz naših krajev 'n petdeseto obletnico moškega zbora Razpotje. Tudi letos smo bili v kratkem času deležni dveh prireditev - predvsem zaradi praktičnih nazivov: v času osnovnošolskih počitnic Je namreč telovadnica prazna in tako °dra ni treba podirati. Na zadnjo soboto v oktobru smo bili priča koncertu Adija Smolarja, ki nas je zabaval s svojim iskrenim, preprostim in spontanim nastopom. Nasmejal nas je s svojimi pesmicami, veliko zanimivega pa je povedal tudi vmes tudi veliko slavnih osebnosti - med njimi Wernerja, Radka Poliča, Zlatka Zahoviča, Saša Pečeta, Antona Ropa in druge. Najbolj pa smo bili Colčani ponosni, da smo lahko gostili tudi premierja države, Janeza Janšo in bivšega predsednika,Janeza Drnovška. Na koncertu smo lahko slišali tudi veliko dobre glasbe, saj seje na odru zvrstilo kar pet narodno-zabavnih ansamblov, med njimi tudi mladinski svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko, Niko Poles, kije spremljal gostujoči - predvsem seje znal dobro »pohecati« na račun svojega izgleda in nam dal nekaj uporabnih nasvetov za življenje. Koncert je privabil nekaj manj kot tristo obiskovalcev, ki pa so se kar dobro ogreli in živahno sodelovali. Prireditev, kije sledila čez teden dni pa je do zadnjega kotička napolnila eolsko telovadnico. Velike zasluge za uspešnost koncerta lahko pripišemo Marjanu Šarcu (ki ga večina poznaa kot imitatorja iz oddaj Hri-bar in Radio Ga-Ca), ki seje na izviren in zabaven način pojavil v vlogi napovedovalca. Poleg tega je s seboj pripeljal mlad ansambel iz Brkinov z imenom Navihani lisjaki. Da smo Colčani (ali naj raje rečem: Gorjani) »gajstni« za narod-no-zabavno glasbo, pa so dokazali še štirje domači ansambli. Javor iz Črnega Vrha se je predstavil prvi, za njimi je močan aplavz požel Gorski cvet, po dolgem času in še boljši kot prej se je z novim basistom in baritonistom vrnil tudi ansambel Nanos, še posebej prijetno in zabavno presenečenje pa nam je pripravil Trio MOS. Po dveh urah smeha in 3lasbe je sledila še posostitev na Tomaževi štali v Orešju, kjer so nastopajoči in sodelujoči nadaljevali večer v istem duhu. Sto let v kraljestvu zlatoroga 1907 Slovenski lovski klub ~ 2007: Lovska zveza Slovenije »Naše društvo ne pozna politike, temvečje odprto vsakemu lovcu in ne preiskuje njegovih političnih nazorov. Kdor je vnet lovec, nam je dobrodošel, naj kaže to ali ono politično barvo. Mi poznamo samo eno barvo - to je- zeleno, barvo naših lovišč« (Dr. Ivan Lovrenčič, 1907) V letu 2007 smo slovenski lovci praznovali velik in častitljiv jubilej - sto let naše orsanizacije. Na slovenskem je malo institucij in orsanizacij, ki slavijo tako častitljiv jubilej kot je stoletnica obstoja. Še manj je takih, ki bi se lahko pohvalile z neprekinjenim in orsaniziranim delovanjem. Zato smo vsi lovci ponosni na to, daje daljnesa leta 1907 prišlo do ustanovitve Slovenskesa lovskesa kluba in začetka °rsanizirane3a lovstva, kije združeval vse takratne lovce na slovenskih tleh. Člani Slovenskesa lovskesa kluba so $i za svoj stanovski znak (in tak je še danes) izbrali motiv zlatorosa, bajes-lovnesa belesa samsa z zlatimi roslji, Wje v davnih časih čuval in vodil trop Sarnsov v trislavskih sorah. Kot nekoč zlatorog, naj bi tudi danes in v prihodnje slovenski lovci varovali divjad in lovišča. Organizirano slovensko lovstvo se je rojevalo ob koncu 19. in v začetku 2Q. stoletja. Nastanek lovske organ-'zacije je povezan s prizadevanji za krepitev slovenske narodne zavesti in z narodnim prebujenjem v času, ko so Slovenci doživljali živahen družbeni in kulturni razvoj. Nastajajoča lovska društva so morala spoštovati Zakon o društvih iz leta 1867- Njihova pravila je morala potrditi tedanja politična oblast, kije tudi nadzorovala usklajenost delovanja društev z zakonom (pravočasno prijavljanje občnih zborov, plačila članarine, pravilni postopki pri spremembi pravil...). Prvi dve leti po ustanovitvi organizacije so bili slovenski lovci združeni v Slovenskem lovskem klubu, leta 1909 pa seje klub preimenoval v Slovensko lovsko društvo. Ob ustanovitvi so si slovenski lovci zastavili zelo jasno poslanstvo: varovati divjad in varovati interese svojih članov. Za sedanje ime Lovska zveza Slovenije so odločili delegati na občnem zboru junija 1959-leta. Lovska organizacija je od nekdaj združevala posameznike z različnimi pogledi in interesi. Vsaj na začetku so v organizacijo vstopali le tisti, ki so se zavzemali za ureditev lovske dejavnosti in ohranitev divjadi, pa tudi za varstvo narave v širšem pomenu. Pozneje so se morali v lovsko organizacijo vključiti vsi lovci, tudi tisti, ki so v organizaciji videli predvsem uresničitev lastnih interesov. Če je bil v preteklosti cenjen tisti lovec, ki se je ponašal z rekordi, po drugi vojni pa z vrhunskimi trofejami, bi morale sodobnega lovca odlikovati druge vrline - predvsem spoštovanje načel trajnostne rabe in skrb za varstvo narave. V Lovsko zvezo Slovenije je danes vključenih 22.000 članov iz 415 lovskih družin. Skrbimo za skoraj 1,5 milijona hektarov lovnih površin, članstvo in delo pa že od začetka temelji na prostovoljstvu in skrbi za strokovno usposobljenost, ki je bistvena za uspešno varovanje ogroženih živalskih vrst. Ob praznovanju 100-letnice slovenskega lovstva konec oktobra v Cankarjevem domuje bilo poudarjeno: .. da je Slovenija ena redkih evropskih držav, kije uspela v naravi ohraniti velike zveri ( volk, medved, ris),... da je lov le del naše naravovarstvene funkcije,... da lovci vzorno sodelujemo z drugimi uporabniki prostora in z vsemi, ki so z naravo tako ali drugače povezani,... da je velik problem staranje v lovskih vrstah in da smo zaradi vsega dela, ki ga (cxdzvksc Sfržržf 37 opravljamo lovci v/ naravi in v dobro divjadi tudi v mednarodnem merilu zelo spoštovani..«. V sto letih seje zsodilo marsikaj, vendar pa dobi še tako obsežna in raznolika zsodba svojo pravo vrednost šele takrat, ko vidimo, dajo prežema več temeljnih vrednot: celovita skrb za naravo, ohranjanje šes in navad ter nezanemarljiva vlosa pri ohranjanju naroda. Ekološki in nacionalni vidik ostajata torej v svojem bistvu nespremenjena vse od leta 1907, ko ju je zapisal dr. Ivan Lovrenčič, nestor slovenskih lovcev, dolsoletni predsednik in avtor številnih člankov s področja lovstva, na ustanovnem zboru kluba v hotelu Ilirija v Ljubljani. Mar ni to najboljši dokaz, da smo lovci tudi po sto letih še vedno na pravi poti, da iz izkušenj preteklosti izbiramo najboljše za prihodnost. Kljub vsemu pa bo treba v času, ki prihaja, storiti še marsikaj. Ob prebiranju zsodovine lovstva na slovenskem mi je prišla v roke tudi Lovska prisesa iz leta 1889, kije, kljub svoji častitljivi starosti skoraj 120 let še vedno zanimiva zaradi vsebine in jezikovnesa slosa in še danes aktualna in uporabna, pa ne samo v lovskih vrstah, ampak v vsakdanjem življenju nasploh. cMLx sVi z t P' {jza/dist pr. -------------------------------------------------- ~ Zaprisežba za lovsko službo Prisegam, da bodem nad pravico jage, ktera je meni zaupana v nadgled, vselej kolikor bo mogoče skerbno in zvesto čul, in jo varoval, da bom vsacega, kteri bi kakorsikolj bodi skušal jo poškodovati, ali jo v resnici poškodoval, ne glede na persona, po svoji vesti naznanil, če bo treba po postavi rubil ali prijel, da ne bom po krivem tožil ali v sum postavljal nikoga, ki bi bil nedolžen, da bodem vsako škodo, koliko bo mogoče odvernil, in storjene poškodbe, kakor naj bolj vem in po svoji vesti naznanjal in cenil, in se poganjal za-to, da se po postavi popravijo; da se dolžnostim, ki so mi naložene, brez vedi in dovoljenja svojih višjih, ali brez neogibljive zaderžbe ne bom nikoli odtegnil, in da bom od blaga, ki bode meni izročeno, vsigdar kakor gre, raj tengo dajal, kakor resnično mi Bog pomagaj! edimo/ 'mm načeh 38 kRS p j/ . Dušan Koren s.p. ' Col 95 {S tel: 031/327 937 Vam želi zadovoljstva in topline v letu 2008! Pogum, vse ljudstvo v deželi! Tako pravi misel iz grba našega rojaka in škofa Jurija Bizjaka, kije vzeta iz starozavezne knjige preroka Amosa. V letošnjem juniju smo graviran grb škofajurija postavili v tlak na sredo naše župnijske cerkve kot dar kamnoseka Vojka Mužine. Vsem nam je potrebna Božja MOČ. Za vse pa je to tudi lepa in spodbudna misel preroka: ne obupajmo nad časom, nad ljudmi in razmerami, ampak ohranimo korajžo in zaupanje v Boga in bližnjega. Preko tega grba stopamo k oltarju, posebej k obhajilu. Naj nas te lepe in ohrabrujoče prerokove ter škofove besede vedno znova spodbujajo k zaupanju v Boga. On nas nikoli ne bo pustil samih. Opogumljeni po obhajilu odhajajmo v svoje vasi in na domove. Ta zapis, pripravljen za Colski časnik 10. decembra 2007 verjetno statistično ne bo čisto točen, saj nas od novesa leta ločijo še trije tedni, kljub temu je nekaj spominov in vtisov na utrip župnijskesa življenja v iztekajočem se letu 2007 na razpo-lago. Točnejše podatke bomo lahko prebrali v prvi številki Oznanila po novem letu. V oklepaju so številke za Primerjavo z letom 2006. Zakrament svetesa krsta je prejelo devet (8) otrok, štirje (6) dečki in Pot (5) deklic. Če jih naštejemo po innenu: Gašper Hladnik, Erik Curk, Enia Leban, lobija Fabčič, Tinkara Mur, Neli Eva in Lana Lea Hladnik, Tai Bajec in Eva Grmek. Številke varajo. Dva od novokrščenih sta bila rojena že leto Prej, dva sta iz tuje župnije in sta bila Pri nas krščena s soslasjem njihovesa župnika. Prvoobhajancev je bilo sedem (n), od teh štirje (6) dečki in tri (5) deklice. Prvo obhajilo je bilo v nedeljo, 20. maja 2007. Cerkveno zakonsko zvezo je sklenil samo en (3) par. Še ta seje poročil izven domače župnije. Novoporočencema Marjanu Hladniku in Brisiti Cisoj z Avžlaka želimo božjesa blasoslova, zdravja in sreče v zakonu. Daleč največ pa je bilo posrebov, kar trinajst (7). Pet (3) je bilo moških in osem (4) žensk. Rajnih se radi spomnimo v molitvi. Naštejmo jih: Marija Kovšca, Frančiška Česnik, Anton Vidmar, Slavka Preselj,Jožefa Likar, Anton Podobnik, Franc Leban, Andrej Bajec, Marija Praček, Tomaž Božič, Kristina Černisoj, Marija Ansela Tratnik in Ana Kovšca. Iz naše župnije v Sanaboru ni bilo posreba, čeprav je en posreb od Zavetnikov v Sanaboru v tem letu bil. Naj vsi počivajo v Božjem miru. Ob tej priliki naredimo tudi primerjavo med rojstvi in smrtmi. Trinajst (7) posrebov in samo šest (6) krstov v letu 20G7-Stanje je zares zaskrbljujoče. Skupaj z župnijo Podkraj smo imeli več romanj. Od 23. do 26. junija smo poromali skozi severno Italijo mimo znanih jezer na največjo švicarsko Marijino božjo pot Einsiedeln. Romali smo skupaj z župnijama Godovič in Zavratec. Vseh romarjev je bilo za dva avtobusa. Enodnevno romanje z enim avtobusom je bilo v soboto, 10. junija v Polzelo, na Goro Oljko in v Radmirje ter Gornji Grad. Skupaj z bolniki ter starejšimi smo z enim avtobusom poromali na Brezje na vseslovensko romanje bolnikov in invalidov. TJ. oktobra smo se pridružili romarjem v okviru škofijskesa romanja ob 100-letnici kronanja milostne podobe na Brezjah. Iz vipavske dekanije nas je bilo za tri avtobuse. Molitvena skupina iz obeh župnij je v nedeljo, 11. novembra, popoldan poromala k Devici Mariji Obršljanski na Krasu. Na praznik sv. Štefana popoldne je otroški zbor prepeval v Postojnski jami ob živih jaslicah. V nedeljo, 6. maja 2007, popoldne ob 15.00 je bil v colski cerkvi lep in uspešen koncert z naslovom Marijina zsodba v pesmi in besedi. Sodelovali so Otroško-mladinski pevski zbor, Mešani pevski zbor, Dekliška skupina in Mladinska skupina Col. Koncert so pripravile Mateja in Martina Peljhan ter Ana Trošt. Prvi teden v juliju, od 1. do 8. julija, so bili strežniki in najmlajši pevci župnij Col in Podkraj na počitniškem tednu v Piranu v minoritskem samostanu. Z nami sta bili dve odlični kuharici: Ančka Rijavec s Cola in Ana Bajc iz Podkraja. Patri minoriti so bili z nami zadovoljni, mi pa še bolj z njimi, z udobnim bivanjem v samostanu ter lepim vremenom in toplim morjem. Redno vsak dan smo skrbeli tudi za skupno duhovno življenje, za zbrano molitev in pripravljeno bososlužje ter ubrano petje. Oratorij smo imeli prvič letos tudi na Colu od ponedeljka, 20., do sobote, 25. avsusta 2007. Skupaj z animatorji iz mladinske skupine sta 33 vodila Mateja Peljhan injernej Škvarč. Za hrano je skrbela Ančka Rijavec. Kljub zelo slabemu vremenu seje srečanj udeleževalo res lepo število otrok, celo preko 70. Bili so zelo navdušeni in si podobnih dosodkih še želijo. Oratorij seje dosajal večinoma v Župnijskem domu in v cerkvi, en dan pa so udeleženci odšli tudi na izlet. Krematorij pa so v baraki pri Župnijskem domu naredili nepridipravi v torek, 10. julija, popoldne med 14. in 15. uro. Da se nekaj dosaja v zasilni drvarnici, je bilo čutiti že več časa prej in smo bili tudi v Oznanilu na to opozorjeni. Večkrat je bilo v barako vlomljeno, drva in opeke pa razmetane okoli nje. Na Župnijski dom so bili narejeni razni neprimerni srafiti. Baraka z vsemi drvmi je popolnoma posorela kljub takojšnji intervenciji domačih sasilcev. Ti so ob močnem vetru obvarovali pred požarom vsaj bližnji Župnijski dom in preprečili, da bi se požar ne razširil v sozdu v okolici. Policija, kije tudi prišla na kraj podtaknjenesa požara, doslej še ni odkrila storilcev, čeprav sum obstaja. Podobni primeri načrtne poškodbe javne lastnine se v vasi ponavljajo. Prav bi bilo, da se starši otrok in mladoletnikov zavedo odsovor-nosti in potuhe, ki jo dajejo svojim »nadebudnežem«. Naslednji so na udaru prav oni. V župnijsko črno kroniko tesa leta spada tudi huda oskrunitev Najsvetejšesa, ki seje zsodila v času od nedelje, 11. februarja, opoldne do torka, 13. februarja 2007 popoldne. Iz zaklenjenesa tabernaklja župnijske cerkve so zlikovci ukradli okros 200 posvečenih malih hostij ter tako popolnoma izpraznili enesa izmed dveh ciborijev. O skrunitvi smo poslali zapisnik na Škofijo v Koper. Prijave na policijsko postajo nismo podali, ker iz izkušenj (orsle v Podkraju) ni nobenesa učinka. Naslednjo nedeljo, 18. februarja 2007, smo imeli spravno in zadostilno pobožnost v obliki celodnevnesa čaščenja, ki pa je bila bolj skromno obiskana. Nekaj več udeležbe je bilo pri popoldanskem blasoslovu in skupni uri molitve. V tednu pred misijonsko nedeljo, v sredo, 17- oktobra 2007, je v Londonu v bolnici umrl najstarejši izmed treh eolskih misijonarjev, redovni jezuitski brat Franc Preselj DJ. Rojenje bil 1922 pri Kovaču v Orešju. 18. februarja letos je slavil 85 let življenja. Želel je postati duhovnik. Po vojni je emisriral v Anslijo in vstopil v jezuitski red ter precej časa preživel v afriških misijonih. Tam seje z lahkoto naučil več lokalnih jezikov (Zimbabve, Sudan). Zadnja leta je preživel v Londonu. Redno smo mu pošiljali naša Oznanila. Pokopan je bil v petek, 26. oktobra 2007, v cerkvi sv. Isnacija v Stamford Hilu v Londonu. (Več o njem lahko preberemo v Oznanilu št. 21 in v Družini št. 47, stran 29 ter zadnjih Misijonskih obzorjih). Priprava na birmo poteka že druso leto. Na birmo se pod vodstvom dvanajstih animatork v petih malih birmanskih skupinah pripravlja 34 bodočih birmancev iz osmesa in de-vetesa razreda devetletke. Birma bo predvidoma pomladi ali poleti 2008. Dosedanja katehistinja s. Rebeka Kenda je pred koncem veroučnesa leta 2006/07 dala odpoved. Ves osnovnošolski verouk tako sedaj poučuje župnik. Potrebne bodo nove moči pri katehezi. Lepa izjema je mladinski verouk, za kateresa vestno in vzorno skrbi absolventka teolosjje Mateja Peljhan. Nov tlak v župnijski cerkvi je v juniju po načrtu dia. Franceta Kvaternika položil Darko Rener. Ves material je preskrbel in dela strokovno vodil Vojko Mužina. Belo-siv sranit, kije položen v večini cerkve, ima naziv bianco-sardo in je iz Sardinije. Bal-moral, tisti čokoladne barve, pa je iz Norveške. Plvala izvajalcema in vsem darovalcem. V letu 2007 seje v župniji Col v tem posledu izkazalo nekaj več kot polovica finančno sposobnih župljanov. Ostali so še nasovorjeni in povabljeni. V zakristiji je pod stopnicami nova zidna omara za paramento. Na sod sv. Miklavža sta bila zopet postavljena oba kropilnika pod korom - peskana in obnovljena. Nov križev pot bo v župnijski cerkvi do prve postne nedelje, 10. februarja 2008. Bog plačaj vsem, ki želite biti botri posameznim postajam križevega pota. Že vnaprej.smo hvaležni ustvarjalki, prof. Ani Trošt. Lepo bi bilo, če bi to slovesnost in našo cerkev ter župnijo zaznamovali in predstavili takrat tudi v slovenskih medijih (TV). Še kar nekaj stroškov bo v tem po-S^du za križev pot. Nove klopi so v načrtu za leto 2008. Rečeno je bilo, da se zaprosi za dodatno svetovanje in načrt dia Franceta Kvaternika. Prodaja sedmih parcel »Drage« je potrjena s strani 2CS in ŠGS. Upamo na čim manjšo obdavčitev s strani države. Le tako bomo lahko še bolj obnovili naši cerkvi, ki res kličeta po zunanji in notranji prenovi. Vsi trije lestenci iz župnijske cerkve so bili oddani v obnovo »kovinopasarju«. Upamo, da se vrnejo obnovljeni (medeninjeni ah pozlačeni) domov do velike noči 2008. Priporočamo se novim darovalcem. prijavitelja trudi zatreti to »črno« župnikovo dejavnost (»zaposlovanje na črno in namestitev v hotelih v tujini«). Upajmo na boljše čase, ki ne bodo črni ali rdeči, ampak vsaj pozimi čim bolj beli. Zahvala vsem sodelavcem in darovalcem ter molivcem. Colski župnik in dekan vipavski Obnova podružne cerkve v Sanaboru je bila predložena kot možnost za sofinanciranje RS. Žal smo za naslednji dve leti izpadli iz državnega Proračuna, ker nismo priložili gradbenega dovoljenja. Vztrajali bomo še naprej. Smučanje v Zoncolanu, prej Nevegalu, Je bilo dvakrat, skupno trije avtobusi. Oe nam je bila zima naklonjena, pa nam ni bila naklonjena tržna inšpekcija, ki Se po zaslugi domačega anonimnega Seničarska kapelica na Križni Gori Ob 120-letnici postavitve prvesa znamenja na kraju, kjer stoji sedanja kapelica, je bila le-ta v celoti obnovljena. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki so z delom, materialom ali kako drusače pomasali pri njeni obnovi. Naj Marija v kapelici še naprej varuje in bdi nad nami vsemi. Naj kot naša vodnica v veri in delu za vedno prežene zle duhove, uroke in misli, ne le s Križne Gore, ampak s celesa sveta. Pridružujem se željam in hotenjem mojih prednikov, ki so postavili prvotno znamenje in nato še kapelico, da z vero, poštenjem in ljubeznijo prežene hude misli in dejanja, ki povzročajo žalost in 3orje med ljudmi. Vesela in zadovoljna bom, če se bodo mimoidoči ozrli ali celo ustavili ob kapelici. Ne le za Križno Goro in eolsko faro, v kateri se nahaja kapelica z Marijo, tudi za ves vesoljni svet naj prosi Marija, mati vsesa sveta ... Poletni dnevi veselja ali Oratorij 2007 Oratorij - dnevi veselja, razsibanih dejavnosti, pesmi, isre in tudi krščanskega življenja. Kako seje pravzaprav začelo? »Druso leto pa bi lahko tudi na Colu imeli oratorij. Veš, tako lepo je...« je na neko lepo jesensko nedeljo leta 2006 začela posovor ena od mam udeležencev. Kaj človek navadno reče, da drusemu zapre usta? »Mosoče bi pa res šli v ta projekt, ja, ja ...«V resnici pa si misliš svoje. Vseeno pa sem to idejo predala in predstavila mladincem in še pomnim, s kakšnim veseljem in navdušenjem so začeli risati oziroma packati plakate s funkcijo oslasa. Potem je to nekako zamrlo, dokler nas moreče sanje o financiranju tesa projekta niso zopet prebudile in seveda smo pri mladinskem verouku v roke takoj vzeli telefonski imenik ter s pomočjo računalnika začeli s pisanjem dopisov za donatorstvo. V začetku julija sem opazila, da vsi ti dopisi niso ugledali lista, na katerem bi morali biti natisnjeni. Zadnji hip smo poslali Prošnjo na Fructal in Yoviland ter bili tako preskrbljeni s sokovi, josurti in skutami, ki so nam obosatile jedilnik, za kateresa so ves teden skrbele Pridne roke Anice Rijavec. Naj se vrnem še malce pred sam Začetek tedna otroškesa živžava: ^arca sva se dva člana udeležila enodnevnega seminarja namenjenega temu projektu. Tam sva si nabrala gradivo ter ga nato kar nekaj mesecev kasneje razdelila našim animatorjem, ^a, brez animatorjev tega nikakor ne bi uspeli izpeljati. Nabrala sem jih kar petnajst; priznam pa, da so bili trije za ta naziv okronani prav na dan začetka, torej 20. avgusta. V vsem tem času smo pripravili tudi prijavnice ter nekako pričakovali vsaj 20, no, 50 otrok. S tridesetimi prijavljenimi bi bili že »na konju«. Trideset za prvič, za takšno majhno župnijo... Vam povem, koliko nas je bilo? 70 otrok in 15 animatorjev ... Da, neverjetno, krepko smo presegli svoje cilje. Končno je nastopil 17. avgust, ko smo dvignili zastore ter na stežaj odprli okna župnijskega doma, kjer je bil naš glavni štab. Sledilo je čiščenje, krašenje, urejanje prostorov za delavnice, izobešanje panojev, nošenje materialov... Potem pa je sledilo pričakovanje ponedeljka, 20. avgusta, in... Kako lepo je priti v cerkev, polno mladih pojočih glasov. Da, bilo je čarobno! Otroke smo glede na starost prvi dan razdelili v pet skupin, ki sojih vodili trije ali dva animatorja. V letu 2007 so animatorji bili: Ivana Kobal, Karmen Koren, Veronika Koren, Tina Kovšca, Danijela Krapež, Janez Mikuž, Marjetka Mikuž, Tjaša Pregelj, Jernej Škvarč, Ana Tratnik,Jerneja Tratnik, Monika Tratnik, Nina Tratnik,Janja Vidmar in Tim Žgavec. Dan je potekal nekako takole: Ob 9. uri smo se zbrali v cerkvi, kjer smo peli, molili jutranjo molitev, poslušali zgodbo Ostrogi jelen, potem pa smo se razdelili po skupinah, kjer je približno eno uro potekala kateheza. Nato so sledile delavnice: izdelava nakita, bobnov, okvirčkov za slike, origamijev, raznih lepih slik in škatlic. Rezljali smo tudi palice in to z nožički, ki še krompirja ne bi olupili. Vsak dan je bila na razpolago tudi pevska delavnica. Sledilo je kosilo, katerega je skozi cel teden pripravljala že omenjena Anica Rijavec. Bilo je tako dobro, da so kdaj tisti zadnji ostali brez glavne jedi in so se morali zadovoljiti z jabolki ali hruškami. Ko sem se ravno ustavila pri hrani, se moram na tem mestu zahvaliti tudi Joži Trošt ter stari mami naše Ivane, ki nas je razvajala s svojimi zelo dobrimi »štravbami«. Po kosilu so sledile razne družabne in športne igre. Dobro se spomnim prav prvega dneva, ko so naše animatorke s skrbjo pripravljale Ì3ro Lov na skriti zaklad, pri tem pa nam jo je zasedlo vreme in vsi otroci so bili mokri od Slave do pete. Seveda nas je bilo strah, kaj porečejo starši, če kdo zboli, ampak na srečo so bili vsi zdravi. Edina poškodba seje zsodila sredi tedna, ko je pri štafeti Žan utrpel resne poškodbe noše, tako daje nekaj časa prebil celo v bolnišnici. Na zaključek v soboto pa je že prišel tudi on. Okras 16. ure smo zaključili z basnijo (o kavboju in indijančku z buciko v Slavi, z žabo...), pesmijo in molitvijo. Tak je bil okvirni vsakdan, izjema je bil le petek, ko smo se podali na izlet jala kar okras dve uri. Najlepše od vsesa pa je bilo posledati ta mlada bitja, ki so kar žarela od navdušenja, veselja in neizmerne sreče. Na koncu bi se še enkrat rada zahvalila prav vsem, ki ste kakorkoli pripomosli k uresničitvi tesa projekta. B03 vam povrni! v naravo v »Kovačuco« - da, bilo je res odlično. Oratorij smo zaključili v soboto z mašo, kije, tako mislim, tra- Prvo leto je mimo, ledje prebit - pa se ozrimo nazaj in poglejmo v prihodnost Prvo leto mandata sedanjega sveta Krajevne skupnosti Col seje že skoraj izteklo, toda minilo je zelo hitro in zmanjkalo nam je časa, da bi dokončali vse začeto, kar smo načrtovali za leto 2007. Nekaj nalog, ki smo sijih zadali, smo kljub skromnim sredstvom, ki smo jih prejeli iz občinskega proračuna za investicije in tekoče poslovanje krajevnih skupnosti, vseeno izpeljali in tako omenjena sredstva v celoti racionalno porabili. Upam, da smo v okviru finančnih možnosti dosesli tisto, kar je bil naš namen, torej v večini krajev, ki sestavljajo celoto KS COL, opraviti najnujnejša dela, na katera so opozarjali predstavniki vasi ali zaselkov. Tako smo na Malem polju s pomočjo krajanov uredili križišče in hkrati obračališče tik pred vasjo. Na novo se je uredila kanalizacija meteornih vod z novo zsrajeno srezni-co, skozi katero voda Ponikne v zemljo in ne uničuje travnikov in njiv, kot seje dosa-jalo v preteklosti. Krajani Malesa polja so križišče razširili 'n utrdili, s sredstvi KS Col pa je CPG Položilo asfaltno prevleko. V Gozdu seje razširilo in asfaltiralo javno pot v smeri proti Križni Gori za približno dva metra v dolžini 95 metrov. Tudi pri tej investiciji so sodelovali krajani oziroma stanovalci ob omenjeni cesti z 40 odstotki finančne soudeležbe. Na Avžlaku smo z finančno pomočjo domačinov asfaltirali razširitev križišča z slavne ceste proti Curku in na novo asfaltirali del obstoječe ceste. deloma pa tudi KS Col. Občina je zasotovila nova okna, vhodna vrata, Sranitne police, pločnik ter izvajalca del, podjetje Remont iz Vipave. S sredstvi KS Col pa smo preuredili električno in telefonsko napeljavo in tako končno uničili kabelsko mrežo v zraku pred Zadružnim domom. Že ob koncu leta 2006 smo začeli urejati pokopališki red in ponovno uvedli pred časom opuščeno Srobarino. S tem smo pridobili sredstva za poravnavo stroškov in plačilo položnic, ki se nanašajo na pokopališče. Skozi vse leto smo se trudili urediti odlasališča smeti na Še posebej smo veseli obnove fasade Zadružnesa doma, ki jo je financirala Občina Ajdovščina, Colu in okolici.Od DRSC smo končno dobili soslasje za sradnjo odlasališča smeti in ekološkesa otoka ob cesti Col-Žasolič pri kabini, kije že skoraj dokončano s sredstvi KSD Ajdovščina. Manjka le še osraja ob cesti, kije tudi eden od posojev DRSC. V novembru smo na cesti proti Orešju zsradili nov podporni zid v dolžini 15 metrov in s tem cesto razširili za dober meter. Tudi tukaj je bila prisotna fizična pomoč domačinov. Seveda pa je svet KS Col počel tudi kaj drusesa, kot le rabil krajevni proračun za materialna dela, zato smo, kot smo obljubili, finančno pomasali tudi društvom, ki delujejo v okviru krajevne skupnosti Col in s tem vsaj deloma pripomosli k temu, kar seje na Colu in okolici dosajalo poleti ter se nadaljuje tudi sedaj, proti koncu leta. Prav društvom sre zahvala za čudovite prireditve v letošnjem letu: za Colsko nedeljo, kije letos trajala kar dva dni in bila obakrat množično obiskana; za sasilsko veselico ter konjske dirke v Gozdu, ki so bile eden od vrhuncev letošnjih poletnih prireditev. Da, pravo veselje seje ozreti nazaj v leto 2007, ko je naše prireditve obiskalo nič manj kot 12 tisoč obiskovalcev. Tesa ne zmore niti prva Slovenska nosometna lisa. Bravo, PGD Col, SD GOZD, RK COL in bravo, društvo Trillek, ki nas je jeseni presenetilo še s koncertom Adija Smolarja in Colskim slasbenim odrom ter ob koncu leta pripravlja še tradicionalno Novoletno proslavo. Sicer skromna finančna sredstva so vam zasotovljena tudi v prihodnjih letih. Verjetno marsikosa zanima, kaj bomo počeli v prihajajočem letu 2008, v katerem KS Col ni upravičena do investicijskih sredstev Občine, kar vsake štiri leta doleti vsako krajevno skupnost, ki deluje v okviru Občine Ajdovščina. Kljub temu, da nismo upravičeni do omenjenih sredstev, bomo v letu, ki že trka na vrata, zelo aktivni. Nadaljevali bomo posa-janja o sradnji vodovodnesa omrežja Col-Malo Polje in Col-Avžlak. Evropska unija je namreč zaradi nepopolne dokumentacije ob sradnji omrežja na Colu in okolici sredstva preusmerila drusam, zato je bilo treba v letu 2007 začeti vse od začetka. Proti Malemu Polju se bo projektirala nova trasa, ki bo v večini potekala po občinski zemlji, deloma pa po zasebnih parcelah. Išče se nov projektant, saj je prejšnji odpovedal sodelovanje. Predvidevamo, da bodo načrti za novo traso izdelani v prvi polovici leta 2008. Za vodovod Col-Avžlak je že izdelana idejna zasnova, v letu 2008 pa bodo izdelani projekti, za katere je posod-ba z projektantom že podpisana. Gradnja obeh tras je načrtovana za leti 2009 in 2010 - seveda upamo na evropska sredstva, za njihovo dejansko pridobitev pa potrebujemo le še popolno dokumentacijo. Upamo, da nam bo s pomočjo krajanov, Občine Ajdovščina ter Evropske unije to res uspelo. Zavzemali se bomo tudi za sradnjo pločnika od križišča na Colu proti Črnemu vrhu. Soslasje od DRSC smo že pridobili, prav tako so nam obljubili sofinanciranje, vendar priprava načrtov temelji na Občini Ajdovščina, zato upamo, da bomo s slednjimi našli skupni jezik in projekt pripravili v čim krajšem času. V letu 2008 nas čaka tudi dokončanje javnesa kanalizacijskesa omrežja na Colu, pri čemer bo še kako potrebna potrpežljivost in razumevanje krajanov, saj bo vas ponovno v celoti prekopana. Cena priključka znaša 400 EUR in velja za uporabnike, ki bodo sklenili posodbo o izvedbi priključka do 31. marca 2008. Investicijo sradnje priključkov bo vodila Občina Ajdovščina pod posejem, da bo posodbo o izvedbi priključka podpisalo najmanj 50 odstotkov uporabnikov. Glavna investicija v letu 2008 bo Sotovo težko pričakovana mrliška vežica. Po 12.-ih letih bo končno dobila svojo obliko in svoje mesto na pokopališču. Dokončanje projekt za pridobitev sradbenesa dovoljenja (PGD), v pripravi je tudi projekt za izvedbo (PZI), tako da bo do konca leta 2007 dokončana in pridobljena vsa potrebna dokumentacija. Tako PGD kot PZI je izdelalo podjetje Projektant studio 3 d.o.o., Atelje za arhitekturo, Ajdovščina. Odsovorni vodja projekta je Viljem Fabčič. V začetku leta 2008 bomo skupaj z Občino Ajdovščina začeli zjavnim razpisom za izbiro izvajalca del za sradnjo mrliške vežice. Z sradnjo bomo predvidoma začeli ob koncu marca 2008, mosoče tudi prej, odvisno od bližajoče se zime. Poles sredstev, ki so bila zbrana s samoprispevkom, bomo za sradnjo namenili še sredstva, ki so bila zbrana s plačevanjem sro-barine za leto 2005, 2006 in 2007 ter sredstva, ki bodo zbrana v letu 2008. Za sradnjo vežice bomo namenili tudi sredstva, kijih Občina namenja KS Col za investicije v letu 2009. Ker se bo ob izsradnji mrliške vežice širilo tudi pokopališče, omenjena zbrana sredstva vseh stroškov ne bodo pokrila, zato bo del sredstev namenila tudi Občina. Ta vsota s strani Občine bo znašala predvidoma 29.000 EUR. Torej, po pravkar prebranem lahko sklepate, da nas čaka zelo pestro leto 2008, v katerem se bo velikokrat slišalo brnenje basrov in ropotanje zidarskih orodij. Leto 2007 se počasi poslavlja in za seboj pušča le še spomine. Upam, da samo lepe. Ob novoletnih praznikih in vstopu v novo leto 2008 se odpočijte od staresa leta in se okrepite s srečo, zdravjem in ljubeznijo ter ne pozabite: spoštujte mir! Predsednik KS Col gozDARSTV0 in Tgm • XoBaCSiCvester s.j). MALO POLJE 26 5273 COL TEL.: (05) 36 68 306 GSM: (041) 414 603 Zgode in prigode na »mavrični« šoli -OŠ Col v letih 2006/07 Šola je pomemben del vsakega kraja, mesta ali vasi. Je neke vrste središče dogajanja, saj združuje tako mlade, starše, dedke in babice. Tudi teto včasih zanima, »kako je z vašim Jako« ter kaj se dogaja na šoli, stric pa sprašuje, če so že naredili tisti prizidek, o katerem že toliko časa govorijo, pa... In res, dogajanja in novosti je vedno veliko. No, za tiste, ki ne sledite toliko (seveda ste tudi ostali lepo vabljeni), pa bi vas utegnilo zanimati, kaj je novega na OŠ Col, kar vztrajajte z branjem, kajti sledi kratek pregled dogodkov za lansko šolsko leto. Usotovila sem, daje vse dosežke na različnih tekmovanjih najbolje spraviti kar v tabelo. Tako so stvari najbolj pregledne, pa še s pisanjem je manj dela. Torej, v spodnjo tabelo sem zapisala dosežke, ki sojih učenci dosegli na takih in drugačnih tekmovanjih, natečajih in podobnem. SLOVENŠČINA mentorja: Franc Černigoj in Svetlana Bušen - Cankarjeva priznanja: eno srebrno in štiri bronasta - tekmovanje za FIZIKA mentorja: Nataša Grom in jože Rutar - 5 bronastih Štefanovih priznanj Gregorčičevo bralno značko MATEMATIKA (68 učencev), knjižne nagrade LOGIKA za 16 najbolj vnetih bralcev. mentorice: razredne učitetjice priznanja za učence, ki tekmu- mentorica Danica Peljhan in Danica Peljhan jejo za BZ 8 let (5 učencev) - 9 priznanj za učence pred- - dve srebrni Vegovi - bralna značka - razredna metne stopnje priznanji v 7. r. in 36 bronastih stopnja: 51 učencev z OŠ Vegovih priznanj od 1.-9. r.; Col ter 19 iz podružnične OŠ Col in Podkraj za uspeh Podkraj ZGODOVINA na tekmovanju 'Evropski matematični kenguru' - 1. mesto na literarnem mentorica jasmina Likar natečaju »Moja sedma - zlata priznanja iz tek- dežela«, mentorica Tina - eno srebrno ter štiri movanja »Računanje je igra«; Scozzai bronasta priznanja na 6 učencev iz podružnice tekmovanju iz zgodovine Podkraj ANGLEŠČINA LIKOVNA VZGOJA - štirje učenci so sodelovali na Ekstempore instalacije v mentorici: treno Saksida in mentorica Silva Kari m Štanjelu Ana Furlan - nasrada (izlet z vlakom) na - 2. kiparsko srečanje »Kaj se - bronasto priznanje na tek- natečaju slovenskih železnic skriva v lipi«; movanju v znanju ansteščine »Z vlakom po Sloveniji« (koordinatorka Nataša Grom, likovna mentorica Silva Karim) - štiri zlata in 29 srebrnih - XVI. Ekstempore v priznanj v bralni znački Šempasu; udeležili so se 33 3 - Cici umetnije; štiri nasrade učenci za kiparsko delo »Konjički« ter - priznanje na tekmovanju eno priznanje. Knjižni molj so prejeli vsi - državni natečaj za dela (mentorica: Katja Turk učenci 4. r./9 Col in Podkraj s področja prostorskesa Medvešček) oblikovanja »Po Fabianovih Poteh«; 10 učencev je pre- - dve nasrajeni učenki na jelo priznanja strokovne žirije natečaj Policijske enote Nova ITALIJANŠČINA in ena posebna nasrada Gorica »Moja pot v šolo« (mentorica Katja Turk mentorica Andreja Repič - nasrada na Petrolovem Medvešček natečaj »Otroci odraslim«; - priznanje za bralno značko vsi učenci likovnesa krožka z dvema učenkama razredne stopnje so celo leto sodelovali z revijama Ciciban in Cicido Tudi sicer smo bili aktivni. Kot je v navadi, učenci izražajo svoje spret- - dva učenca sta se udeležila nosti in znanja tudi pri različnih NARAVOSLOVJE kiparskesa srečanja v izbirnih vsebinah ter raznih šolskih Malečniku n izvenšolskih dejavnostih. Svoje mentorica Lilijana Nabergoj Sovorne sposobnosti in pametno - sodelovanje učencev na razmišljanje so učenci pod men- - dve srebrni ter devet bro- mirovnem natečaju »Praznu- torstvom Jasmine Likar pokazali na nastih priznanj na državnem jmo mir«; priznanja prejme otroškem parlamentu. Udeležili so se tekmovanju iz kemije 9 učencev ter eno posebno območnesa parlamenta v Ajdovščini. priznanje za domiselnost in Nekoliko drusačne miselne sposob- - zlato, srebrno in bronasto izjemno kakovost nosti in dobro koncentracijo so otroci priznanje na tekmovanju pokazali na šahovskem turnirju. Pod iz biolosije za Proteusovo - osem učencev prejme mentorstvom sospoda Franca Odarja priznanje priznanja za državno razstavo so učenci dosesli lepe uvrstitve v »Likovni svet otrok« na katesorijah do 10 in do 15 let. Mali - srebrno in bronasti priznanji predmetni stopnji ter dve cicibani so pridno obiskovali Cici na tekmovanju iz znanja 0 učenki razredne stopnje s Veselo šolo in za vse osvojeno znanje sladkorni bolezni (mentorica podružnice Podkraj na koncu prejeli tudi prava »Cici« Ana Furlan) (mentorica Katja Turk priznanja. Medvešček) Kot vedo že vsi, se na naši šoli tudi veliko prepeva. Glasove uri zborovodkinja Lejla Irsi, ki skrbi kar za dva pevska zbora. To sta otroški pevski zbor Cekinček v Podkraju in Pikapolonček na Colu. Z različnimi pesmicami nastopajo na raznih šolskih prireditvah. Oba zbora pa sta lansko leto tudi zelo uspešno nastopila na območni reviji »Naša pomlad« v Ajdovščini. Veliko seje dosajalo na športnem področju. Lahko se pohvalimo s kar nekaj lepimi rezultati. Pa začnimo pri rokometu: pod mentorstvom učitelja Stojana Korena so fantje tekmovali v rokometu. Na medobčinskem in področnem tekmovanju so zasedli 2. mesto, na državnem pa 3. Fantje so se zelo dobro odrezali tudi v atletiki. Na področnem tekmovanju so si v skokih v daljino in metu žosice priborili 2. in 3. mesto. Uroš Bajc pa je na tem istem tekmovanju celo zmasal v skoku v višino. Na državnem prvenstvu, kije bilo junija 2007 v Postojni, sije priskakal 2. mesto. Za največje veselje pa je poskrbela častna sostja tekmovanja, kije najboljšim trem podelila priznanja in medalje. To je bila svetovno znana in priznana atletinja, tekačica Merlene Ottey. Potekala sta tudi športna prosrama Zlati sonček in Martin Krpan. Športne mentorice so bile razredne učiteljice, tekmovali pa so učenci razredne stopnje OŠ Col in podružnice Pod- kraj. Odlične planinske sposobnosti in znanja so otroci pokazali v okviru planinskesa krožka, saj so naše ekipe na resijskem tekmovanju zmasale, na državnem pa splezale na 11. mesto. Sicer pa so ekipe tudi med letom osvajale nižje in višje vrhove. Bili so na pohodu k izviru Tolminke, na Grmadi in Toču, Krimu, Paradani in Čavnu. Mentorici planinske odprave sta Tina Scozzai in Roberta Stesovec. Otroci zelo radi hodijo v šolo v naravi. Tam namreč potekajo različne dejavnosti in učenci se veliko naučijo. Lani so se učenci 3- razreda odpeljali v Sečo na šolo plavanja, učenci 5. razreda pa so smučali na Arehu. Z njimi so šli razredničarka Svetlana Bušen, Stojan Koren in zunanji sodelavec Jože Krapež. No, letos seje šola v naravi izvajala v Libeličah. Sicer v tem članku bolj poročam o dosajanjih za preteklo šolsko leto, ampak ker je stvar še sveža, je morala dobiti poseben prostor na teh straneh. Poročilo sta napisala Uroš Bajc in Dominik Tratnik. Kako sta teden šole v naravi doživljala učenca 8. razreda si preberite na koncu članka. Priložila sem tudi nekaj slik. Od športnih udejstvovanj preidimo k malo bolj umetniškim, na primer k čipkam. Že nekaj let naše učenke in nekaj učencev obiskujejo čipkarsko šolo. Mentorica Anka Jamšek zna otroke dobro voditi, spodbujati in jim svetovati, kar se pokaže v njihovih izdelkih. Na festivalu Idrijske čipke so bile med najboljšimi štiri naše učenke. Tekmovale so pri projektu Kačji pastir in projektu Modni dodatki. Lani pa je čipkarska šola praznovala tudi svojo 10-letnico. Na Colu je bila proslava namenjena prav temu jubileju. Kot sem že prej omenila, seje lani odvil 2. dvodnevni kiparski tabor Kaj se skriva v lipi. Letos sta 33 finančno podprla ZRŠŠ in MSŠ. Kot recenzent pa se nam je pridružil dr. Duh iz Pedasoške fakultete Maribor. Sicer pa smo sostili tudi dve šoli: Državno srednjo šolo Ivan Trinko Gorizia in OŠ Malečnik. Orsanizacijo sta v svoje roke prevzeli Nataša Grom in Silva Karim in uspelo jima je. Otroci so bili odlični, vzdušje pa tudi. Delo seje začelo v petek, končni rezultat pa je nastal v soboto dopoldan. Rezultat? Odličen! No, na tem mestu sre zahvala tudi družinam, ki so za eno noč nudile prenočišče sostujočim otrokom. Nives Žibrik in Nives B. Furlan sta otroke sprejeli in izpeljali zanimive delavnice. Zahvala Janezu Kovšci (ali »žasa man-u« kot mu pravimo tisti, ki smo 33 videli pri delu), kije z motorno žaso pripravil deske za nadalje obdelovanje. Zahvala sre tudi Lucijanu (Lučkotu) Troštu, kije demonstriral uporabo stare žase in Francu Černisoju, kije na Tomaževi štali pripravil razvedrilni prosram v obliki pripovedovanja in recitiranja nekaterih značilnih zsodb in pesmi naših krajev. Andrejka Repič in Ana Furlan pa sva s fotoaparati, kamerami in pijačo budno spremljali dosajanje. Če sem zsoraj pisala o letošnji šoli v naravi, je prav, da na tem mestu omenim tudi letošnji tabor.Ja, tudi letos smo enesa že izvedli, le da so otroci kiparili v Podkraju. Podkrajška šola namreč naslednje leto praznuje 150-letnico obstoja in zato skozi vse šolsko leto izvajajo različne dejavnosti; ena takih je bil omenjeni kiparski tabor. V njem so sodelovali otroci 4. in 5- razreda šole Podkraj ter učenci in učenke 8. in 9. razreda s eolske šole. Nives Žibrik, Tina Scozzai in Nives Bratina Furlan so postale vodje novesa projekta. Lani je zaživel Projekt MERI. Gre za mednarodni prosram za mlade, v kateresa seje vključila tudi naša šola. Ob podelitvi licence so mentorice aprila pripravile slovesno prireditev. Prosram MERI vključuje štiri področja: prostovoljno delo, veščine, odpravo in rekreativni Šport. Z veseljem lahko povemo, da se učenci radi odločajo za sodelovanje in se pridno udeležujejo različnih dejavnosti. ireditve, razstave... Oktobra je MPZ Razpotje slovesno obeležil svojo 50-letnico. V telovadnici so priredili pravi koncert, katerega gostje so bili pevci Slovenskega okteta. Imeli smo proslavo za Prešernov dan in obenem odprtje razstave avtorske keramike in slikarskih del treh domačink. Učenci razredne stopnje so pripravili prireditev za upokojence in jih razveselili z raznimi igricami. Tako na Colu kot v Podkraju so se otroci svojim materam zahvalili tudi z njim namenjeno prireditvijo ob materinskem dnevu.. podjetje, organizacija, šola... mora imeti svojega šefa. In tudi mi ga imamo. Letos smo mu celo podaljšali mandat in ga na volitvah potrdili s 100 odstotki. Tako je Ivan Irgl naš »stari novi šef«. Za mnenje o njem smo vprašali tudi učence šole Col in Podkraj. Naključno smo izbrali nekaj izjav naših najmlajših, torej učencev razredne stopnje. Odgovore si preberite v nadaljevanju. Mi smo se ob branju prav od srca nasmejali in prepričana sem, da bodo simpatični odgovori nasmejali tudi vas. Pa da ne pozabim: opravičujem se vsem tistim otrokom, katerih misli nisem zapisala. Odgovore sem namreč izbirala naključno, iz vsakega razreda nekaj. Če bi hotela zapisati vse, bi me namreč na uredništvu časopisa grajali, ker bi bil članek preveč obsežen. Otroci 5- r./8 «• »Naš ravnatelj se mi zdi strog in večkrat hodi po razredih in preverja, če je vse v redu. Velikokrat nas opozarja na red in čistočo.« » »Je zelo vesten pri delu, ko pride do pomote, on vse lepo uredi. Vedno da dovolj veliko kazen za učence, ki nagajajo.« a »Naš ravnatelj Ivan Irgl se mi zdi zelo sposoben. Zelo veliko pomaga šoli. Vestno opravlja svoje delo in mislim,da si zasluži pohvalo.« a »Naš ravnatelj Ivan Irgel je zelo skrben, strog, pravičen in odgovoren ter je glava na naši šoli.« a »Ravnatelj je dober. Kar gre na ti šoli narobe vse on 'porihta'.Je zelo strog.« Poleg prireditve v okviru MEPI-ja 'n proslave čipkarske šole so na šoli Potekale še druge proslave, pr- Preden zaključimo tale članek, pa še eno pomembno obvestilo. Vsako a »Ravnatelj je zelo dober, govori po pravilih, kako je treba pravilno delati itd.« Otroci 5- r./9 « »On skrbi, daje v šoli red, deli pravila šole in je včasih malo stros.« « »Skrbi za šolo in za malico.« » »Skrbi za šolo in red. Ko se kaj v šoli zgodi, ga učiteljice obvestijo, potem lahko pa tudi gredo učenci na razgovor z ravnateljem!!« « »Beseda ravnatelj me spominja na šolo, na red in disciplino. To je pomembna oseba, ker od nas zahteva poslušnost, spoštovanje in odgovornost za svoja dejana.« « »Mene pa spominja na tata, ki skrbi za svojo družino, ravnatelja šole in kot predsednika sveta ali vladarja sveta.« Otroci 4.r./9: Col in Podkraj » »Skrbi za šolo, malico in šolska pravila v razredu in na šoli.Je prijazen!« « »Je ravnatelj naše šole Col in podružnice Podkraj. Naš ravnatelj je prijazen. Zna dobro voditi našo šolo. Naš ravnatelj je 'kul'.« « »Naš ravnatelj je prijazen in dobro opravlja svoje delo.« » »Naš ravnatelj ima sive lase in sive brke. Trudi se, da bi se v šoli lepo vedli. Oblečen je v sivo ali kakšno drugačno srajco, črne hlače in kravato. Zelo vesela sem, da imamo takega ravnatelja.« •m »Gospod ravnatelj se mi zdi vljuden, prijazen, ima vse pod kontrolo, če kaj manjka on naroči ali kupi.« « »Gospod ravnatelj se mi zdi kar prijeten, radodaren in gostoljuben. Ne zdi se mi pa strog in nevljuden.« ■tu »Gospod ravnatelj je visok, močan, ima sive brke in lase, ni preveč strog in če je kaj narobe takoj popravi.« «• »Gospod ravnatelj se mi zdi postaven, vljuden, resen kdaj pa kdaj tudi zabaven. Ko pride v razred nas pozdravi in se nasmehne. Če je kdo poreden tudi malo zakriči. Drugače pa je zelo dober« •m »Gospod ravnatelj je prijazen do učencev. Ima tudi lepo postavo. Če kaj naredimo narobe potem kriči. Včasih pride k nam na obisk, včasih reče, daje treba kaj pospravit. Otroci 3.r./ 9 Col Učenci so napisali asociacije na besedo »ravnatelj«: » »strah, šola, učiteljica, zbornica, kričanje, ljubosumje, iti k ravnatelju«, » »začudenost, kričanje, pozdraviti, velik, počasnost, strah, sram, jeza, pogovoriti«, a »strah, služba, prijazni pogovori, prijateljstvo, nadzor, zaskrbljenost, ljubosumje, obtožba«, a »strah, 'uha', šola, pisarna, učenje, hudo, boječe, lepo«, a »neopravičena ura, razbita šipa, 'ščipavke', šola, zvočnik, zbornica, strah« Otroci 2.r./9 Col in Podkraj a »Ima rdečo majico in črne hlače in na hlačah tudi žepe. Zelo, zelo je strog.« a »Ima rdečo majico in oblečene kavbojke. Ima sive lase in je malo strog. Če je kaj nujnega pove po zvočniku.« a »Naš ravnatelj je zelo zanimiv. Vedno je oblečen. Ima rdečo majico in modre kavbojke.« a »Je strog. Ima svetlo rjave brke. Obleče kavbojke in majico. Če je kaj narobe, pove po zvočniku.« a »Je lep.« a »Gleda, pride v šolo, govori, je lep.« a »Ravnatelj malo kriči ampak pove če kaj ne upoštevamo.« a »'Ronatel' hodi v šolo. 'Ronatel' je priden, on je lep. 'Ravnatel'je v pisarni. 'Ronatel' kriči.« Otroci l.r/9 Col in Podkraj a »Ravnatelj je strog.« a »Ravnatelj je zelo prijazen in je zelo strog.« a »Ravnatelj je zelo strog in včasih kriči.« a »Ravnatelj je'fajn'.« a »Meni je'ful'lep.« a »Je zelo 'fajn', ker je prijazen, ker nas pride vsako jutro pogledat.« a »Jaz bi se kar 'poroču' z njim.« a »Je'fajn', ker je ta glaven.« a »Ima lepe lase in 'muštafe, lep obraz.« a »Nič se ga ne bojim, ker je 'fajn' fant« a »Če je kakšen 'lump', ga okrega.« Sola v naravi, november 2007 Že kar nekaj let je na OŠ Col za učence 7. razreda osemletke oziroma 8. razreda devetletke orsanizira-na šola v naravi. Letos smo bili eolski osmaki v šoli v naravi na Libeliški Gori pri Libeličah na Koroškem, in sicer od 19. do 23- novembra. Teden smo preživeli v domu Ajda, tik ob slovensko-avstrijski meji. V tej zsradbi je bila v časujusoslavije obmejna stražnica. Bližnje Libeliče pa so znane predvsem po tem, da so po plebiscitu v letu 1920 pripadle Avstriji, a so domačini dosesli, daje bil kraj priključenjusoslaviji in s tem Sloveniji. Spremljala sta nas naš razrednik Franc Černisoj in učitelj zgodovine Martin Štinjek. Istočasno pa so bili v domu Ajda tudi osmošolci iz Domžal. Takoj ko smo prispeli, smo bili presenečeni nad lepoto pokrajine. Pod Libeliško Goro leži širno Libeliško polje, ki ga državna meja deli na pol, kar se lepo vidi: na avstrijski strani je eno samo širno polje, posejano z eno samo kulturo, na naši strani pa je razdeljeno na mnogo njiv in njivic, posejanih z različnimi poljščinami. Na drugi strani Libeliškega polja pa teče mejna reka Drava. Ze prvi dan smo popoldne imeli pouk: biologijo in krajši pohod proti državni meji, od koder nam je učitelj Dušan razkazal pokrajino, ki obdaja Libeliško Goro. Ko smo zvečer morali v postelje, fantje kar nismo in nismo mogli Zatisniti oči. Ker smo si imeli veliko povedati, smo se pogovarjali še kake tri ure. Zaspati nam je uspelo šele ob dveh ponoči. Naslednji dan smo morali vstati že ob sedmih. Zaradi naših nočnih pogovorov smo bili zjutraj vsi zaspani in le stežka smo zapustili zavetje toplih Postelj. Po zajtrku smo odšli na daljši Pohod na Strojno. To je gora nad Libeličami, kjer je tudi vas z istim imenom. Videli smo čudovito pokrajino, ki jo je prekrivala snežna odeja. Okoli nas seje razprostirala prava zimska idila. Ob poti smo videli tudi znamenje, kije izgledalo kot večja kapelica, vendar le s tremi stenami - vsaka zre v svojo faro in na vsaki je naslikan zavetnik le-te. Znamenje je trikotne oblike zato, ker je tu stičišče treh župnij. Med potjo je prišlo tudi do nekaj konfliktov z gospo Mojco, razredničarko domžalskih osmakov, vendar smo jih hitro rešili. Zvečer smo imeli predstavo za „naj frizuro". Med fanti je zmagal fant iz Domžal, med puncami pa Mateja iz našega razreda. Zatem smo še nekaj časa plesali. Tokrat smo dobesedno popadali v postelje, saj smo bili zelo utrujeni, ker prejšnjo noč skorajda nismo zatisnili oči. V sredo dopoldan smo šli peš v Libeliče po zelo zanimivi učni poti. V vasi smo najprej obiskali kostnico, ki je posebnost in zanimivost tega kraja. V preteklosti niso mogli svojih umrlih pokopavati v vsaki vasi, le nekatere fare so imele pokopališča, med njimi tudi Libeliče. Tako so sem nosili pokopavat mrtvece iz več far, zato je postalo pokopališče premajhno. Po določenem času so kosti izkopali in jih zlagali v kostnico, kjer so nekaj metrov na debelo še danes na ogled obiskovalcem. Tuje bilo kar srhljivo, vendar obenem tudi zanimivo. Odšli smo tudi v zelo bogat etnološki muzej, kjer smo si ogledali stare predmete ter orodja, ki sojih kmetje včasih uporabljali pri delu na polju in pri ostalih kmečkih opravilih. Zvečer smo imeli predstavitev naših krajev, torej Domžal ter Cola. Mi smo poleg predstavitve zaigrali tudi dva skeča ter zaigrali in zapeli Slakovo uspešnico V dolini tihi. Domžalčani so nekaj zaplesali in tako kot mi tudi peli. Po predstavitvi je sledil kratek ples. Četrtek je bil najbolj zanimiv dan. Dopoldne smo najprej imeli lokostrelstvo. Mislili bi si, daje streljati z lokom nekaj preprostega, vendar temu ni ravno tako. Če hočemo tarčo zadeti, se moramo kar potruditi. Treba je namreč pravilno stati in pravilno držati lok. Pomembneje upoštevati še nekatere druge podrobnosti. Ko smo z lokostrelstvom končali, smo odšli v dom plezat. V steno smo se zasrizli prav vsi, tudi oba naša spremljevalca. Skoraj vsi smo jo tudi preplezali. Bilo je zelo zanimivo, saj smo imeli na voljo več različno težkih plezalnih smeri. Večerni ples je bil slavni dosodek tedna. Prav vsi smo sa nestrpno čakali. Na začetku je bilo opaziti nekaj razlik med nami, otroci s podeželja, ter Domžalčani, mestnimi otroci. Mi smo hoteli plesati na narodno zabavno slasbo, oni pa na tehno ter ostalo moderno slasbo. Vseeno smo se nekako sporazumeli ter plesali nekaj časa na našo, nekaj časa pa na njihovo slasbo. Zelo smo uživali in se imeli lepo. Prav neradi smo se ob 22.30 odpravili v postelje. Bili smo tako razisrani, da nam tudi ta večer ni uspelo takoj zaspati, oči smo zatisnili okros polnoči. Tamara in Anja sta stopiti v Avstrijo... (Foto: F Č) Uroš, soavtor prispevka, ter Rene... (Foto: F. Č) 70 c&jssi+aIaa Petek je bil najbolj žalosten dan. Morali smo se namreč posloviti od doma Ajde ter od vseh, ki so ta teden preživeli z nami. Najtežje seje bilo posloviti od prijateljev ter prijateljic iz Domžal, saj smo ta čas z njimi navezali kar nekaj stikov. Verjetno seje prav vsak ob slovesu spraševal, če se bomo še kdaj videli. Vseeno smo se veselili tudi odhoda domov, saj smo po drusi strani komaj čakali, da spet vidimo Col ter svoje domače. In kar je Slavno, ne bo nam treba več prenašati domžalske razredničarke. Prav vse nas je namreč motilo, da seje neprestano vtikala v naše stvari. V šoli v naravi smo se imeli zares lepo. Res pa je, da si, kot je rekel učitelj Dušan, dan naredimo lep sami. Če se nočemo imeti lepo, se tudi ne bomo imeli, pa čeprav zunaj sije sonce. In kar je skoraj najbolj pomembno: bolje smo spoznali drus drusesa, usotovili marsikaj novesa o svojih sošolcih, sošolkah, odnosi med nami so se zelo spremenili in to na bolje, saj malo drusače sleda mo drus na drusesa. Postali smo še boljši prijatelji. in 8. razred b=Liusm NOTRANJA VRATA BELPORT d.0.0. Col 3/s P 5273 Col tol: 04-1 377 501 Otroška ustvarjalnost v glini Portret sošolke Avtor: neznan 9. razred Ž3ana slina (šol. leto 2005/06) Portret sošolke Avtor: neznan 9. razred žsana slina (šot leto 2005/06) Portret sošolke Avtor:Jerneja Tratnik 9. razred žsana slina (šol. leto 2005/06) Hišica Avtor: Anja Mikuž in Nina Petrovčič 5. razred žsana slina Portret sošolke Avtor: Nives Sajevic 9. razred žsana slina (šol. leto 2005/06) Hišica Avtor: Rebeka Bajc in Anja Puc 5. razred žsana slina Hišica Avtor: Urška Puc in Špela Bajc 5- razred žgana glina Na plaži Avtor: neznan 5. razred žgana glina (šol. leto 2005/06) Mentorica Vasica Avtor: Patrik Čuk 5. razred žgana glina, les Vasica Avtor: neznan 5. razred žgana glina, les Prenova avtobusne postaje v Gozdu V letu 2007 je bila ena pomembnejših nalos krajanov Gozda prenova čakalnice. Kar 30 let je že minilo, odkar je bila zgrajena, zato je bila njena obnova kljub rednemu vzdrževanju nujno potrebna. Leseno okno smo zamenjali z novim plastičnim, prav tako smo zamenjali vrata, ki so sedaj aluminijasta. Na novo smo uredili električno napeljavo. V celoti smo obnovili streho, položili nove ploščice, pragove iz granita in čakalnico v celoti prepleskali. Tako je avtobusna postaja v Gozdu spet dobila novo lepo podobo, kar si tudi zasluži. Zadnji delovni dan pri njeni obnovi smo bili krajani Gozda enotnega mnenja, daje čakalnica v Gozdu obraz kraja in hkrati tudi center vasi Gozd, v katerem za razliko od drugih centrov niso problematična parkirna mesta. Omenjena avtobusna postaja danes ne služi več takemu namenu kot pred tridesetimi leti, ko je v zsod-njih jutranjih urah v njej na avtobus čakalo dvajset in več ljudi, ki so se odpravljali na delo v dolino. Danes si v njej najdejo zavetje le še naši otroci, ki čakajo na šolski kombi. Kljub temu, da ne deluje več s polno paro, smo se odločili, daje že skrajni čas za njeno otvoritev. Prav to seje letos oktobra tudi zsodilo. Tretjo soboto v oktobru seje ob čakalnici zbrala večina krajanov Gozda, saj je bila prav ta otvoritev, poles otvoritve prihoda elektrike v vas, edina, ki seje v Gozdu kadarkoli zsodila. Otvoritev je naznanil zvok trobente osemletnesa Slasbenika Aneja. Ob tej priložnosti smo najzaslužnejšim za nastanek in obstoj čakalnice do danes podelili plakete z losotipom Gozda. Plaketi za izsradnjo čakalnice in druse infrastrukture sta prejela Silvester Peljhan in Vladimir Mikuž. Plaketo za podarjeno zemljišče, kjer čakalnica stoji, je prejela družina Mikuž, Gozd 4. Plaketo za vzdrževanje in skrb za urejenost čakalnice in njene okolice ter osemletno delo v KS Colje prejel Silvester Mikuž. Ob tej priložnosti je Smučarsko društvo Gozd, kije tudi bilo pobudnik te otvoritve, podelilo plaketo častnemu članu društva, Pavlu Čuku iz Črnesa Vrha. Dobitnik plakete je bil še nekdo. Človek, brez kateresa ne bi bilo tesa, kar je danes v Gozdu in SD Gozd. Eden slavnih akterjev, daje nastala prva konjska dirka, ter eden Slavnih krivcev, daje leta 2004 izšel Gozdanski časnik. Človek, kateremu uspehi, taki, kot sijih pripisujemo v vasi in v društvu, morda ne bi pomenili nič, saj je sam v svojem življenju dosesel bistveno več že v svoji rani mladosti. Človek, kateremu ne bi bilo treba izsubljati časa za društva in krajane Gozda. Je človek, ki svet pozna bolj, kot sam misli, ker je že veliko prepotoval, doživel in videl marsikaj, veliko dosesel in priveslal v poslovni svet s svojim znanjem in brez poznanstev tako visoko, daje postal kapitan ladje slovenske carine. Prepričan sem, da bo šel še višje. Vprašam se, zakaj izsublja čas z nami - navadnimi sokrajani. Tako visoko rine, a vseeno se tako dobro počuti na tleh. Ali mu ta plaketa, kije povsem brez vrednosti, sploh kaj pomeni? Ima sploh pomen, da se mu tako zahvalimo za njesov trud, ne samo v društvu, temveč tudi v vaseh Gozd in Col, na Gori ter v Ajdovščini in okolici? Njesove zasluse so o3romne, vendar jih zna tako prefinjeno zakriti, da se jih nekateri sploh ne zavedamo, zato sem prepričan, daje plakete zelo, zelo vesel, ker predstavlja Gozd in je po srcu vseeno in vedno Gozdanc. Torej: dobitnik plakete širšesa pomena je električar, šofer, profesor, inštruktor, pilot, carinik, kapitan ladje slovenske carine ... To je Slavko Mikuž. Četrte tradicionalne konjske dirke Najuspešnejša prireditev doslej je okronala peto obletnico delovanja Smučarskesa društva Gozd. Avsusta je v Gozdu kljub počitnicam in času za dopust vladalo delavno razpoloženje. Odmev kladiv, lopat in traktorjev seje vrstil dan za dnem in naznanjal bližajočo se tradicionalno prireditev. Na pra3u je bilo četrto Srečanje konjenikov in konjske dirke. Odvile so se tretji vikend v avsustu. Osrednji dosodek ali vrhunec pr- ireditve so seveda bile konjske dirke, ki pa še zdaleč niso bile edino, kar je bilo vredno osleda. Tako kot vsako leto smo tudi letos poskrbeli za nekaj novosti in presenečenj. Eno takih novosti so v dosajanje vpletli naši mladinci, ki so v soboto v zsodnjem popoldanskem času v neposredni bližini prireditvene3a prostora dvodnevno dosajanje odprli s turnir- jem v malem nosometu. V turnirju je sodelovalo več ekip iz okoliških krajev. Po razburljivih tekmah so v finalni tekmi Veterani Primorja usnali ekipo iz Vrhpolja. Medtem ko smo člani društva in ostali sledalci navijali za svojo ekipo, so se na bližnji travnati površini že zbirali konji in njihovi jezdeci. Predsednik društva Janko Mikuš, tudi sam spreten jezdec, je bil in Ivana Mikuša. Po uspešnem biatlonu so si konji zaslužili pošten počitek, njihovi jezdeci pa so se lahko zabavali in družili do zsodnjesa jutra. je s konjem na proso posnal dvakrat. Tudi letos je med vsemi najhitreje s slalomsko proso opravila, vsem dobro znana, simpatična petnajstletnica Karin Bernik iz Žirov, kije že drusič zapored z lahkoto pometla z vso, tudi moško konkurenco in tako ohranila naslov absolutne zmasovalke v spretnostnem jahanju. Sicer sta zmaso z mislimi že pri konjskem biatlonu, ki je bil osrednji sobotni dosodek. Štiriindvajset konjev in konjenikov seje v osmih tričlanskih skupinah pomerilo v hitrostnem jahanju in streljanju z zračno puško. Ko je prvi član skupine opravil obe nalosi, se je v stilu štafete na proso podal drusi in za njim še tretji tekmovalec iz iste skupine. Komur streljanje ni šlo najbolj od rok, je moral za vsak zsrešen strel - tarče so bila kar kokošja jajca - odjezditi kazenski kros. Brez kazenskih krosov sta se izmed vseh štiriindvajsetih tekmovalcev na proso podala le dva. Kljub malo slabšemu streljanju sije zmaso prijezdila najhitrejša ekipa v sestavu Boža Nusdorferja, Aleša Černisoja Nedeljsko dopoldne je minilo v znamenju treninsa in pričakovanja Slavnesa tekmovanja. Popoldne, tako rekoč kmalu po kosilu, ob 14. uri, je pester sprevod, v katerem je sodelovalo več zanimivih vozov z okoliških in oddaljenih krajev, odprl osrednje tekmovanje - tako imenovane konjske dirke. Osemindvajset konjev in konjenikov, razdeljenih v tri katesorije, sije prizadevalo, da bi pravilno in hitro jezdili med slalomskimi količki ter prijezdili v cilj kot najhitrejši. Vsak se .■■'V -.. *r: e* slavila še Tomaž Kravos iz Žabelj v otroški in Alan Leban iz Prvačine v moški katesoriji. Po krajšem odmoru je sledila še ena tekmovalna panosa - hitrostno jahanje. Petnajst tekmovalcev seje pomerilo v sprintu. Na tekmovanju, zanimivem za sledalce in vznemirljivem za konjenike, so tekmovali v dvojicah, odločale pa so zsolj desetinke sekunde. Samo najboljši so napredovali iz krosa v kros. Zmaso je na koncu slavil Aljaž Černisoj iz Žapuž, kije v finalu premasal Alana Lebana, tretje mesto pa sije v tej disciplini priborila odlična Karin Bernik. Med samim tekmovanjem je bilo poskrbljeno tudi za presenečenje. Številni 3ledalci, bilo jih je največ doslej, so se radovedno ozirali navkreber proti sozdu, kjer naj bi bil po besedah napovedovalca skrit neukrotljivi konj Elan. Nestrpni sledalci so 33 na koncu le dočakali, ko je Jože Krapež prismučal iz sozda na smučkah za smučanje po travi. Da, prav ste prebrali. Tokrat smo le predstavili smučanje po travi, kdo ve, mosoče bomo naslednjič že tekmovali. Prireditev je bila brez dvoma najuspešnejša in najbolj obiskana doslej. To je mosoče doseči le z dobro voljo, trdim delom, vztrajnostjo, dobrim razumevanjem in sodelovanjem. Tokrat nam je šlo res sladko. V raznih člankih in prispevkih, ki so bili o tej prireditvi napisani, mi je k srcu najbolj prirasel stavek »Bravo, zmasali ste!« Resje tako. Zmasali pa smo vsi skupaj: člani društva s predsednikom Jankom Mikušem na čelu, sosedje, sokrajani, prijatelji, sponzorji, donatorji in drusi, ki ste po svojih močeh dodali svoj delež k uspehu. Hvala vsem za še en lep nepozaben praznik, s katerim smo lepo zaznamovali peto obletnico delovanja našesa društva. Smučajmo malo drugače Zakaj pa ne po travi? No, pa pojdimo smučat malo drusače, toda obenem tako zelo podobno tistemu smučanju, s katerim se ukvarjamo pozimi. No, sovorili bomo o smučanju po travi. Omenjena športna zvrst spada med mlajše športe. Pojdimo malo v zsodovino tesa lepesa športa; vse seje začelo v sedemdesetih letih prejšnjesa stoletja, leta 1963 so bile namreč izdelane prve smuči za smučanje po travi. Razvili sojih zato, da bi smučanje po travi postalo nekakšen suh trenins za zimsko smučanje. Toda smučanje po travi je ubralo svojo pot ter postalo popolnoma samostojna športna panosa. Prvo svetovno prvenstvo seje dosodilo leta 1979, od tesa leta naprej se svetovna prvenstva zsodijo vsaki dve leti. Poles tesa se vsako leto vozi svetovni pokal ter tekme FIS. Tekmuje se v naslednjih disciplinah: slalomu, veleslalomu, superveleslalomu ter superkombinaciji. Svetovni komite smučanja na travi združuje naslednje države: Avstrijo, Iran,Japonsko, Nemčijo, Švico, Francijo, Češko, Slovaško, Avstralijo, Turčijo, Italijo, Veliko Britanijo in Kitajsko. V Sloveniji je bila prva predstavitev veleslaloma na travi junija 2004, v Smučarsko-rekreativnem centru (SRC) Ros Črmošnjice na Gačah. Na predstavitev sta prišla svetovni prvak in prvakinja v smučanju na travi ter demonstrirala to športno panoso. S tem pa seje promocija smučanje po travi v Sloveniji tudi končala. Zsodba o sami ideji in o tem, kako so prišle prve smuči v naše kraje je zanimiva in kar dolsa, zato o tem mosoče kdaj drusič. Dejstvo je, da sem kupil smuči sredi aprila in z bratom Marjanom sva jih še isti vikend testirala. Ha, »porodni krči«, težišče naprej, nazaj, kolena v zavoj, tisoč in ena kombinacija, prav toliko tudi konstruktivnih razprav. No, prav sotovo je bil slavni krivec, da so zavoji iz-Sledali resnično začetniški, previsoka trava! Zato je bilo potrebno počakati na konec košnje in žeje bila na Pirjuši zakoličena prosa, tista »ta prava«, veleslalomska. Vsak začetek je težak, vendar so se stvari z dobro voljo in veliko navdušenja kmalu postavile na noše. V skakalnem žarsonu bi rekli: vsak spust iz višjesa naletnesa mesta in v hipu sem se znašel na vrhu Pirjuša. Ne, višje ni šlo. Ha, ko bi pred par leti pomislil, da se bom poleti prav tukaj dol smučal, da, smučal, izpeljeval prave carvins zavoje. Ne, niti pomisliti ne morem. In že prismučam v dolino ter si v želji po več adrenalina želim še! kri po žilah, in vsak, ki vsaj malo da na smučanje, ne more ostati ravnodušen. Smučati poleti v čisti carvins tehniki je »noro«. (O tehniki mosoče kdaj kaj več v kakšnem priročniku.) Sledile so prve promocije smučanja na travi. Gozd 24. junij: srečanje Ublcovih, Gozd 30. junij: promocija za SDG, Gozd 19. avsust: Konjske dirke. Črni vrh 04. oktober: predstavitev smučanja za SK Javornik in športno zvezo Ajdovščina. Zanimanja in začudenja ni manjkalo, prav tako tudi ne smučarjev, ki so si želeli začutiti kanček adrenalina na zelenih strminah. Kmalu so se mi pri demonstracijah smučanja po travi pridružili: Darjan Vidmar, Armin Vidmar, Marjan Vidmar ... Vrhunec promocije za letošnje leto je bila prav sotov orsanizacija in izvedba prve promocijske tekme v Sloveniji v smučanju na travi v Črnem Vrhu 15. oktobra 2007. Z vsakim spustom je šlo bolje; kolena, Kaj naj rečem? Modna muha ali boki, ritem, sibanje, stvar, ki ti požene športna panosa, ki ima prihodnost? Prav solevo je treba pustiti času čas, ne vidim pa nikakršnesa razlega, da se ta športna zvrst tudi pri nas ne bi ukoreninila, saj v močnih smučarskih trdnjavah, kot so Avstrija, Švica, Italija, Francija, predstavlja dokaj popularno športno zvrst, kije v razmahu. K vse večji popularizaciji tesa športa prav Sotovo prispeva tudi slobalno ses-revanje planeta, posledica katera so zelene zime. Skoraj ne mine dan, da v dnevnem časopisu ne bi brali takšnih in drusačnih strokovnih razprav o tem, kaj nas čaka v prihodnosti. Posebno črne se zdijo analize strokovnjakov, da bomo čez približno dvajset do trideset let takšno obliko zimsko alpskesa smučanja, kot ga poznamo danes, lahko gledali le še v alpskih muzejih. Stvar za razmislek! Čeprav se približuje obdobje zimskih radosti, vas ob morebitni zeleni zimi člani SDG vseeno povabimo na zimske radosti »malo drugače«. V pričakovanju bele zime Že pet let je minilo, odkar smo se željni smučanja povezali, zasnovali načrte in se odločili, da ustanovimo smučarsko društvo. Da bo svoje ime nosilo po imenu kraja, ni bilo dvoma, saj so slavni pobudniki prihajali prav od tu, iz Gozda, sicer majhnesa kraja, a lepesa in prostranesa, zato namenjam uvodne besede prav njemu, Gozdu. Da bi človek ujel vse čare njegove lepote, se mora po njem pošteno sprehoditi. Morda je bil tudi zato v preteklosti premalo poznan, omenjen in cenjen. Tako smo se, roko na srce, nemalokrat počutili tudi krajani. Obdani z veličastno planoto Goro na eni strani in vse prodornejšim Colom na drugi strani, smo bili malce odrinjeni in pozabljeni. Morda pa je bila prav v tem naša prednost, ki smo jo izkoristili, ko smo pred petimi leti ustanovili Smučarsko društvo Gozd in z njim ime kraja preko medijev ponesli po vsej Sloveniji. S podporo, ki smo jo deležni z vseh strani, pa smo tako postali pomemben vezni člen pestrih dogajanj od Cola do Predmeje. Po petih letih je za nami veliko vloženega časa, truda in trdega dela, tako na snežnih planjavah kot tudi na travnatih površinah. Čeprav kar nekaj članov društva zelo rado jaha, igra nogomet in košarko ali planinari, ostaja smučanje še naprej naš paradni konj. V svojih vrstah imamo kar tri učitelje smučanja z opravljenim strokovnim izpitom, ki so v preteklih sezonah že izvajali šole smučanja ne samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Temu se bodo, kolikor bo le mosoče, ali bolje rečeno, kolikor jim bodo zimske razmere to dopuščale, posvetili tudi v prihodnje. Žal je bila zadnja sezona s snesom preskromna, da bi izvajali tovrstne tečaje in orsanizirali tradicionalen slalom v Gozdu in tekmovanja v Črnem Vrhu. Ob koncu sezone smo kljub vsemu uspeli orsanizirati tekmovanje v veleslalomu na Kaninu za tako imenovani Pokal Primorje. Ker je bilo tekmovanj to sezono malo, je bilo malo tudi rezultatov. Enesa pa se bomo vseeno radi spominjali - četrtesa mesta, ki gaje naša članica Anja Vidmar dosegla v veleslalomu na državnem prvenstvu za srednje šole na Rogli. Medtem ko se nas je preteklo zimo sneg spretno izogibal, je naš prvi učitelj smučanja Jože Krapež tuhtal kot Baltazar in prišel na dan z novo idejo. »Bomo pa smučali po travi,« nam je enkrat spomladi bežno omenil. Sprva smo njegove besede vzeli bolj za šalo kot zares, a čim je bila trava pokošena, nas je sklical, nam najprej predstavil smučke za smučanje po travi, sijih nato pritrdil na pancerje, nataknil vse ščitnike na roke in noge ter se spustil po Pirjuži. Korajžni so se opogumili in ga posnemali. Sledila je predstavitev v Črnem Vrhu, pa še ena na konjskih dirkah, oktobra pa je že bilo prvo tovrstno tekmovanje v Sloveniji sploh. Organizirali smo ga 13. novembra v Črnem Vrhu v sodelovanju s smučiščem Ski Bor v sklopu finalnega tekmovanja v gorskem kolesarjenju. Lep uvod v našo novo športno disciplino, kije vsekakor dobra alternativa za zeleno zimo, čeprav si smučarji kljub novo pridobljenim smučkam za smučanje po travi, še vedno najbolj želimo klasičnega smučanja po pravem snegu. Kakor koli že, še naprej bomo razvijali ter spodbujali rekreacijo in šport med vsemi generacijami, najbolj seveda med mladimi, ki so s svojim vstopom v društvo naše članske vrste letos dodatno okrepili. Naravni pogoji bodo sami od sebe poskrbeli za snežno belo ali travnato zeleno podlago, ki seji bomo prilagodili in poskrbeli za zdrav duh v zdravem telesu. O smučišču Ski Bor Črni Vrh Zaradi izpada zimske sezone 2006/2007, kije bila zelo skopa s snesom in nizkimi temperaturami, sem bil prisiljen razmišljati o kakršnikoli prireditvi v poletnem času, da bi vsaj malo omilil neporavnane stroške smučišča. Tako sem se z Odborom za gorsko kolesarjenje pri KZ Slovenije dogovoril za organizacijo Zaključka /W TB sezone 2007. Priprave so z veliko pomočjo Smučarskega društva Gozd stekle v avgustu. Tako smo morali pripraviti progi za mini downhill z nekaj ovinki, ovirami in skoki. Poleg ostalih malenkosti smo postavili štiri krat osem metrov velik oder, ki bo v tej zimski sezoni služil smučarjem. Prireditev smo izpeljali 13. oktobra. Vsi tekmovalci in gledalci so bili kljub mrazu zadovoljni, saj smo jih ob zaključku prireditve presenetili in navdušili z več minutnim ognjemetom. Sedaj pa že prihaja nova smučarska sezona, zato že kujemo načrte in sestavljamo program. Poleg šole smučanja, kije pri nas 80 cojS-viaITc- Č?7?7?^ vedno na voljo (informacije na telefonski številki 041 312 807), se bodo odvijala tudi naslednja tekmovanja: veleslalom in slalom v orsanizaciji Smučarskesa društva Gozd, kombinacijska tekma (slalom - veleslalom), imenovana Pokal Ski Bor, v orsanizaciji smučišča Ski Bor Črni Vrh in SD Gozd. Poles teh tekem se bodo vrstile tudi druse sindikalne tekme. Vsa tekmovanja bodo potekala v času, ki drusih sostov smučišča ne bo oviral. Proti koncu sezone pa bo SD Gozd priredilo tekmo v paralelnem slalomu, ki bo poles tekme v smučarskih tekih poslastica zimske sezone 2007/2008. Umik obratovanja smučišča bo letos naslednji; - od ponedeljka do petka nočna smuka od 16. do 20. ure - sobota od 9. do 16. ure in nočna smuka od 16. do 20. ure - nedelja od 9- do 16. ure - v času šolskih počitnic vsak dan od 9. do 16. ure in nočna smuka od 16. do 20. ure, razen v nedeljo, ko nočne smuke ni. Cene smučarskih vozovnic ostajajo iste kot lani in sicer: ODRASLI: dnevna 8 EUR OTROŠKA: dnevna 7 EUR poldnevna 7 EUR poldnevna 6 EUR nočna 7 EUR nočna 4 EUR Vse informacije dobite na tel; 031-585-667 V upanju na dobro zimo vabim vse ljubitelje smučanja in smučarskesa teka, da pridete in se naužijete zimskih radosti Smučišča Ski Bor Črni Vrh. Mi se bomo za trudili po najboljših močeh. .K' O /K// vam zadnja dacambraka noč , odnaaa vaa tisto, kar žalita pozabiti in naj van prvo januarako jutro prinaaa ia dva baaadi SZkJCW dAT ZDZA VO ZOOS. - à sisr Je ; mi.. ~ J J Zkdkk/ZSk/ SAd0AČ»MdddČA« Naši ljudje po svetu: družina Gerljevič (Damiani) - z rodnesa Cola na Sicilijo Zakonca Janez injulka Gerljevič (Damiani) sta zapustila njun rojstni kraj Col in šla stanovat v novo cestarsko hišo v Črni vrh. Hiša je bila velika in lepa, kraj pa zelo prijazen, tako da so bili moji starši z novo namestitvijo zelo zadovoljni. Tam seje rodil Mario, njun prvorojenec, in tam bi se rodila tudi jaz, če zaradi fašističnesa zakona o raznarodovanju Slovencev, moj oče, kot državni uslužbenec, ne bi bil premeščen na Sicilijo. Janez je prišel na Sicilijo 14- novembra 1934 in tam najel stanovanje v kraju po imenu Gioiosa Marea v pokrajini Messina. V prvem nadstropju so bile tri sobe, stranišče pa v pritličju. Mama in Mario sta prišla na Sicilijo 6. januarja 1935, po dolsi in naporni vožnji z vlakom. Iz Slovenije sta pripeljala samo pohištvo za spalnico, ki saje dedek Franc Trošt kupil v Trstu, ter posteljo, na kateri je spal oče, ko je bil še samski. Spominjam se, daje bila žimnica iz »šušt«, iz česar so bili včasih narejeni kavči. Pohištvo za dnevno sobo pa so dali delati nekemu mizarju iz okolice. Takrat je bita zima in mama je vedno pripovedovala, kako jo je kljub milemu podnebju zeblo, saj takrat stanovanja še niso bila osrevana, zato je bila cele dneve v plašču. 20. marca sem se rodila jaz in življenje je teklo dalje. Privaditi seje bilo treba na novo pokrajino in nove ljudi. Naučiti seje bilo treba novesa jezika, novesa načina razmišljanja, se navaditi na novo podnebje in nov način prehranjevanja. Sicilija seje zelo razlikovala od Slovenije in moj oče je zelo trpel, mama pa je bila bolj prilasodljiva. V vsaki situaciji je znala ceniti tisto, kar je bilo dobresa. Predvsem ji je veliko pomenila sostoljubnost, ki sojo domačini kazali do tujcev. Čez petnajst mesecev seje tu rodil brat Giovanni. Kot v sanjah se spominjam sprehodov z mamo in Giovannijem v vozičku, ko smo hodili naproti očetu, ki seje vračal iz službe. Ta hiša je še danes prav taka, kot je bila takrat. Ampak kmalu smo se preselili v drugo hišo blizu cerkve sv. Nicola. Mario in jaz sva začela obiskovati vrtec, ki so ga vodile sestre Sv. Ane. Ko seje rodila Giulietta (novembra 1937), smo že stanovali v kraju po imenu Capo Calava, v cestarski hiši, kjer sta bili dve stanovanji. V enem je stanoval Tone Bizjak, Giovannijev in moj boter. Imel je ženo in dve hčerki. Tudi oni so bili s Cola. Kraj je bil divji, nahajal seje med morjem in goro, ki seje strmo spuščala na cesto. Pihal je zelo močan veter in ljudje, ki so potovali tod mimo, so večkrat spraševali, če lahko kje prespijo. Ampak mojemu očetu je bilo prepovedano odpirati tujcem, kajti kraj je bil na samem in takrat so se okoli potikali ljudje, ki niso bili preveč pošteni. Prav tako mu je bilo rečeno, naj na kakršna koli vprašanja odgovarja z »ne vem«, »nikogar nisem videl«. Z dvorišča za hišo smo imeli lep pogled na morje. Videli smo lahko ribiče, ki vlačijo iz morja mreže polne rib, v daljavi smo večkrat videli morske pse. Ob vznožju gore je bila neke vrste kotanja, kjer smo pogosto opazovali, kako gori trava ter divje zajce, kijih je bilo veliko med okoliškimi strminami in prepadi. Mojemu očetu je bilo dodeljeno vzdrževanje zelo nevarnega predela ceste vzdolž visoke in skalnate obale. Na eni strani ceste je bila strma gora, na drugi globok prepad proti morju. Ob nevihtah in viharjih, je voda pljuskala vse do ceste. Zaradi pogostih plazov kamenja in skal, ki so se vsipali na cesto, je bila mama neprestano v strahu za očetovo življenje. Otroci pa smo počasi odraščali in treba je bilo iti v šolo, zato je oče prosil za premestitev v dru3 kraj po imenu S. Giorgio. Dodeljeno mu je bilo vzdrževanje bolj naseljene in manj nevarne ceste. Tam smo ostali sedem let. To so bila leta moje osnovne šole in leta vojne. Oče je vzel v najem dvonadstropno hišo z manjšim vrtom. V pritličju je bila dnevna soba in kuhinja, kjer smo imeli štedilnik na drva in premog. Imeli smo tudi peč na drva, v kateri smo v času vojne pekli kruh, a le kadar smo prišli do pšenice. Zraven so bili tudi toaletni prostori. Naš najljubši kraj je bilo dvorišče. Spomladi in poleti je oče obdeloval vrt, mi pa smo se igrali. Ob hiši je rasel velik mandljevec, kije vsako leto s svojim zgodnjim cvetenjem napovedoval pomlad in lepo vreme. Imeli smo tudi dve figi po katerih smo radi plezali. Ena je bila blizu kuhinje in najbolj drzni dečki so drevo uporabljali namesto lestve, da so se povzpeli na streho, ki je bila nižja od ostale stavbe. Koliko iger smo se igrali! Uprizorili smo pravi krst punčk iz cunj, ki nam jih je naredila mama, na pogostitev pa smo povabili še vse g otroke iz soseske. Fantje so se igrali duhovnike in so vodili maše ter poroke, za dekleta smo izdelovali krone iz cvetja, ki smo ga prej nabrali. Izdelovali smo lesene hiške, gugalnice, samokolnice... Glede na to, daje bila vojna, smo izdelovali tudi pištole, loke, prače ... Igrali smo se razne družabne igre, kot je na primer skrivanje. Dekleta smo se rada igrala s kamenčki. Bili smo zelo kreativni, pri čemer so nam pomagali tudi starši. V poletnih večerih seje staro in mlado dobivalo na pločniku pred vhodom. Tam smo poslušali zgodbe iz preteklosti ali pravljice. V poletnih večerih, preden smo šli spat, seje bilo treba še okopati. Vsi otroci smo stali v vrsti na klopci, mama nas je namilila ter splaknila z vodo iz vrča. Takrat namreč še nismo imeli tekoče vode v hiši. Po vodo smo hodili v skupni vodnjak, kije bil namenjen za vse mesto. V prvem nadstropju sta bili dve spalnici, vsaka je imela svoj balkon in hodnik. Otroška soba je gledala na dvorišče, v daljavi smo lahko videli morje z Eolskimi otoki. Na prvem otoku smo zelo dobro videli Vulcano, kraj z belimi hišami in s svetilnikom, ki smo ga otroci v poletnih večerih vedno gledali pred spanjem. Soba od staršev je gledala na cesto in na vinograd. Bližnji večji mesti sta še vedno bili Gioiosa in Patti, kamor sta se mama in oče vsak dan vozila Tu so se rodili Pepi, Anica in Franca. Tu sta umrla Pepi injulčica. Tu smo preživeli zelo žalostna leta vojne. Mi, starejši otroci smo spoznali bolečino in strah pred bombardiranjem, strah pred Nemci, ki so se vračali premagani, strah pred prihodom Američanov, ki so še do včeraj bili naši sovražniki in nismo vedeli, kako se bodo obnašali do nas. Spominjam se vstajanja sredi noči in bežanja v hribe, kamor smo se umaknili pred angleškimi letali, ki so hodila bombardirat vojašnice. Spominjam se pomanjkanja. Vse je bilo namenjeno vojaškim silam, tudi mleko in vsi pridelki na podeželju. V trgovinah ni bilo ne blaga ne čevljev. Nosili smo lesene cokle ali hodili bosi, saj so tovarne proizvajale samo za vojsko. Lepi dogodki, ki sem jih preživela v tem kraju, so bili prvo sveto obhajilo, potovanje na Col leta 1941, kjer smo spoznali stare starše, strice, bratrance ... in obdobje, ko je bil pri nas med služenjem vojske v Taormini na okrevanju stric Ivan. s kolesi. Kadar so nas otroke morali peljati k zdravniku, sta mama in oče najela kočijo s konjem in to je bilo nam otrokom zelo všeč. Sedem let, ki smo jih preživeli v tej hiši, je polno tudi bolečih spominov. V prvih dneh avgusta 1943 je prišla k nam ameriška vojska, ki se je med 9. in 10. julijem izkrcala na Siciliji. Na veliko olajšanje vseh so se do nas obnašali prijateljsko. Bili smo v našem zaklonišču, ko se je oče vrnil z mlekom in nam povedal, da so prišli Američani, da se smejijo in da prihajajo v miru. Oče in mi, večji otroci smo šli takoj nazaj na cesto, saj smo želeli videti, kakšni so ti vojaki. Med njimi so bili Američani, Kanadčani, veliko je bilo tudi temnopoltih. V dveh vrstah so ob robu ceste korakali proti Messini. Na sredi ceste pa so se počasi pomikali tanki, na katerih smo videli vojake, ki so se smejali in metali otrokom in odraslim čokolade, piškote ter razne konzerve. Najbolj mi je ostalo v spominu njihovo veselje. To je bilo veselje osvoboditelja. Veselili pa smo se tudi mi, saj smo bili končno svobodni. Malo kasneje smo začudeni videli z obale prihajati še dodatne tanke usmerjene proti Messini. Z lahkoto so zdrobili vse žične ovire, ki sojih italijanski vojaki postavili kot zapore. Slabo oblečenih in sestradanih italijanskih vojakov pa ni bilo videti nikjer več. Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev (Štefančič, Kjebar) iz vasi v okolici Cola, ki so prihajali tudi v našo hišo in so se nam zelo smilili. Počasi smo začeli ponovno živeti in načrtovati prihodnost. Zvok sovražnikovih letal in strele iz mitraljezov so zamenjale ljubezenske pesmi, ki sojih ob večerih ob spremljavi harmonike peli mladi. To je bil znak življenja in popuščanja napetosti. Kljub porušenim mostovom in cestam smo se začeli bolj svobodno sibati. Leta 1944 je Mario začel obiskovati srednjo šolo v šest kilometrov oddaljenem mestu Patti. Tja in nazaj se je vozil s kolesom. Nato sem končala osnovno šolo tudi jaz in oče je prosil za premestitev v to mesto. Bilo je jeseni 1946, vojna seje končala in mesto Patti je bilo kup ruševin. V mestu ni bilo mosoče najti stanovanja, zato je oče od večjesa kmeta vzel v najem polovico hiše izven mesta. Naše stanovanje je bilo v prvem nadstropju z veliko teraso pred vhodom. Vsebovalo je en velik prostor, kije bil razdeljen na štiri sobe. Elektrike nismo imeli, vodo pa samo na dvorišču. Tam je bila tudi kad za pranje perila. Kuhinja in stranišče sta bila zunaj. V okolici so se med drevesi oliv skrivale hiše drusih kmetov. Od mesta, šole in cerkve smo bili oddaljeni en kilometer. Tja smo večkrat na dan hodili peš skupaj z drusimi otroki, ki so prihajali iz mesteca Patti Marina. Obiskovali smo župnijo sv. Nicola, kjer so službovali očetje »Oblati« brezmadežnesa Marijinesa spočetja. Oče seje spoprijateljil z njimi, duhovnikje bil namreč iz Benečije. Spominjam se, da so moji starši pozimi za božično devetdnevnico vstajali že pred peto uro, da so šli k jutranji maši. Preselitev v mestece Patti sovpada z mojim vstopom v srednjo šolo. Na moje veliko veselje mi je oče kupil nove knjise, medtem ko je imel Mario pred dvema letoma zelo stare in že precej obdelane knjise. Mama je kupila blaso in nam naredila nove obleke. Med vojno smo nosili samo rabljene obleke in mi otroci smo dobili predelane obrabljene obleke staršev. Toda to je bilo le kratkoročno izboljšanje. Leta 1947 seje moral oče s težkim srcem odpovedati jusoslovanskemu državljanstvu in nam tako za veliko let preprečil vrnitev v Slovenijo. To so bila leta, ko so se vju-Soslaviji med seboj bojevale različne skupine in veliko ljudi je na skrito zapustilo državo. Oče seje odločil počakati na boljše čase, ki pa jih ni dočakal. Leta 1948 seje rodil Pipo, očetov ljubljenček in mamin obup, ker je malo spal in malo jedel, a je bil kljub temu prikupen otrok. V začetku leta 1949 je očeta povozil pijan voznik brez izpita. Zajela nas je velika žalost, a mama je z velikim posumom in zaupanjem v božjo previdnost vztrajala, da živimo tako, kot je želel oče. Oktobra seje rodil Luisi, ki smo sa starejši bratje in sestre silno razvajali. Takrat je prišla k nam iz Gorizie teta Barbara, očetova sestra. Po Luisijevem rojstvu je imela mama probleme s krčnimi žilami in je za pol leta obležala v postelji. Na srečo je bil Luisi zdrav in močan otrok. Ko sije mama opomosla zaradi noše, je zbolela za hudim bronhitisom z močnim kašljem. Medtem je otrok lastnika hiše zbolel za jetiko in ker je mamo skrbelo za zdravje otrok, smo se preselili v mesto Patti. Hiša je bila majhna in stara, ampak suha in svetla. Imela je samo tri sobice in manjšo kuhinjo. Stranišče je bilo zunaj hiše, poles vhodnih vrat. Vsako jutro je mama pripravljala zajtrk za sedem otrok. Eni so hodili še v vrtec, drusi že v srednjo šolo. Živeli smo vsak dan sproti. Hodili smo v šolo, v cerkev in nazaj domov. Pososto pa sem videla mamo, kako je bila žalostna in v skrbeh. A nam ni nikoli nič rekla, saj nas ni želela obremenjevati s svojimi skrbmi. V tej hiši smo ostali tri leta. Hiša je bila majhna in zlasti Pippo in LUÌ3Ì se nista imela kje israti. Nato smo se preselili v večjo stavbo z velikimi sobami, v katere pa ni prišlo veliko sonca. Mama je zato kupila štedilnik na drva, da nas je pozimi srel. Poleti pa je bila hiša zelo hladna. V tej hiši smo spet začeli Siedati na življenje z lepšimi očmi. Mario in jaz sva dokončala šolanje in se zaposlila. Počasi so zaključili srednjo šolo še Giovanni, Anna in Franca. Leta 1958 seje poročil Mario in se preselil najprej v Calabrie in nato v Tassiano. Leta 1959 sem se poročila tudi jaz ter si zsradila hišo v kraju po imenu Barcellona v pokrajini Messina. Leta 1959 seje zaključil sodni postopek proti človeku, kije povozil očeta. Mama je dobila manjšo odškodnino, s katero je kupila stanovanje v starejši zsradbi. Giovanni in Franca sta se preselila v Calabrie, da bi poučevala, Anna pa v Puslio. Domov smo se vračali samo še za počitnice. Z mamo v stanovanju v mestu Patti sta ostala samo še Pippo in Luisi, ki sta morala še zaključiti šolanje. Tuje mama preživela dokaj mirno obdobje, a njenih selitev še ni bilo konec. Pippo in Luisi sta se vpisala na Univerzo v Bariju. Da bi bila bliže njima, je mama vzela v najem stanovanje v kraju po imenu Gravina di Puslia. Stanovanje je bilo v istem bloku, kjer je živela Anna, ki seje poročila leta 1966. Leta 1967 seje poročil tudi Giovanni. Mama seje kasneje zaradi zdravja vrnila na Sicilijo za krajše obdobje, saj je bilo podnebje na celini zanjo preostro. V tem obdobju je bila kakšno leto tudi pri meni v Barcelloni, a seje kmalu vrnila v Patti. Kasneje seje preselila v kraj Paiasiano v pokrajini Taranto, da bi bila bliže Luisiju in Franci, ki sta tam dobila delo. Tu so najprej vzeli v najem in kasneje tudi kupili svoje stanovanje. Leta 1976 seje poročil Pippo in se preselil v Viterbo, kjer je dobil delo. Potem ko seje leta 1985 poročil še Luisi, je z mamo ostala Franca. Franca je poučevala v Tarantu, kjer sta z mamo kasneje kupili novo stanovanje. Tuje mama končala svoje potovanje. Sedaj počiva na pokopališču v Tarantu. S tem pa seje zaključilo tudi preseljevanje družine Gerljevič-Trošt-Damiani, ki jo je fašizem iztrsal iz lastne domovine in korenin. V mestu Taranto sedaj živi Franca, stanovanje v mestu Patti pa smo prodali, ker 33 ni nihče uporabljal. Na Siciliji sem ostala le jaz z družino ter posmrtni ostanki mojesa očeta, ki ležijo na pokopališču v mestu Patti. J*a ceKict : cCeChz vetu e dcC£'ùttintetà £ l J JNTO O EI 17» I SC? EN O CN F I i vsjvi i an i c; F K F J E V1 c: Z##/ 85 »Moraš trpot', potem rata ta pravo!« Umetnice Silva Pucjoža in Ana Trošt o svojem likovnem ustvarjanju Daje družina Trošt družina umetnikov, ve vsak Colčan - najprej zaradi Ivana, našesa cerkvenesa organista in bivšega vodje moškega pevskega zbora Razpotje. Glasbeni talent dokazuje tudi hči Ana, saj večkrat nadomesti očeta za orglami, poleg tega pa vodi cerkveni otroški pevski zbor in prosvetni mladinski zbor skupaj z Martino Peljhan. Ana je sicer po poklicu profesorica likovne vzgoje. Trenutno slika križev pot za eolsko cerkev in obljublja, da ga bomo lahko kmalu videli. Mogoče najbolj nepoznan talent družine pa je Joža, ki se skupaj s sestro Silvo ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom in kiparstvom. Umetnice so se javnosti prvič predstavile skupaj na predvečer letošnjega kulturnega praznika, 7- februarja, v avli osnovne šole Col. Silva injoža sta predstavili svoja dela iz gline, Ana pa seje predstavila s krajinami. Dozorevanje umetniškesa talenta pa je bilo za vsako od njih nekoliko drugačno.Joža pove, daje že v otroštvu zelo rada risala, kar so opazili predvsem sošolci in domači. V šoli pa je bilo takrat drugače kot danes - imeli so samo eno učiteljico in ta ni dala veliko poudarka na umetniške veščine svojih učencev. Poleg tega je zelo malo otrok po osnovni šoli nadaljevalo študij, večina je namreč šla takoj v službe.Joža se spominja zanimivega dogodka iz tega časa, ko so v razredu njenega brata organizirali tekmovanje v risanju. Njihova naloga je bila narisati risbico na temo varčevanja. Takrat seje brat obrnil na Jožo, ki mu je narisala fantka, ki s tal pobira kovančke in prav njena risba je bila nagrajena. Skoda le, daje nagrado dobil brat. Joža je kot otrok risala predvsem z vodenkami, najbližji pa soji bili motivi iz narave, kar velja tudi danes. Profesorica Silva Karimjo označuje kot »avtorico, ki do svojih del goji izjemno iskren, čustven odnos«, poleg tega pa je Joža tudi zelo skromna in se nerada izpostavlja. Poudarja, da imajo prednost šolani umetniki, kot na primer Ana, in pravi, daje umetniško delo veliko boljše, če te k njegovi ustvaritvi ženejo čustva - malo za šalo, malo zares doda, da »moraš trpet, potem rata ta pravo«. Letos je svoje umetniške veščine izpopolnila tudi na tečaju gline, rezultate pa lahko vidimo povsod po njihovi hiši. Posebna zanimivost so tudi jaslice, ki jih je ustvarila sama, saj vsaka figura upodablja enega izmed članov njene družine. Povabljeni ste, da sijih ogledate pri njej doma. Joža Trošt Joža Trošt Za delo z slino je Jožo navdušila predvsem njena sestra Silva Puc, ki je tudi sama že v mladosti pokazala navdušenje in nadarjenost za risanje. Prav takrat seje s slikanjem tudi največ ukvarjala, ko seje poročila in imela otroke, je namreč za to žal zmanjkalo časa. Silva pove, daje večkrat z zanimanjem opazovala lončarje, ki so svoje izdelke ustvarjali na vretenih. Z slino seje začela intenzivneje ukvarjati, ko jo je k temu nasovorila Silva Karim, ki z slino veliko dela. Skupaj z Ano ju je napotila na osnovni tečaj sline, ki 33 vodi Marinka Kverh (Žnidarjeva) v Ajdovščini. Marinka izhaja iz društva POC - sre za društvo, ki letos praznuje deseto obletnico delovanja. Svoje prostore imajo v Domu krajanov, kjer ustvarjajo različne umetnine iz sline. Vsako leto se širšemu krosu ljudi predstavijo na dveh ali več razstavah, poles tesa pa društvo ali člani društva posebej orsanizirajo tečaje sline. Silva pove, da so ti tečaji tudi neke vrste terapevtske narave - obiskuje jih veliko ljudi, ki imajo težke in stresne službe ali druse težave in se s tem delom nekako zamotijo. Mosočeje obiskati tečaje različnih stopenj (osnovni, nadaljevalni, itd.), trajajo približno 20 ur, in sicer enkrat na teden. Tudi Silva je sedaj članica društva POC in je prava mojstrica pri delu z slino. Poles različnih slinenih posod in kipcev, slik in risb po stenah, lahko njen umetniški duh opazimo tudi pri urejanju zunanjosti njenesa doma. Trenutno pa se celo loteva mozaika iz kamenčkov. Silva Puc Silva Puc omenila, velik del Aninesa življenja predstavlja tudi 3lasba, torej petje, igranje na orgle in vodenje zborov. Že kar nekaj časa vodi cerkveni otroški zborček, približno eno leto pa novi mladinski zbor. S ponosom pove, daje tudi članica pevskega zbora Ipavska, ki slovi kot eden najboljših zborov v Sloveniji. Silva Puc ' I mmmsm Pi P. 1 Silvo Puc Za Jožo in Silvo umetnost torej pomeni zapolnitev prostega časa in ljubiteljsko dejavnost, za Ano pa je umetnost poklic, pridobljen najprej na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani ter na Pedagoški fakulteti v Mariboru. V času šolanja seje preizkusila v različnih slikarskih in kiparskih tehnikah, najraje pa slika abstrakcije, saj se v njih laže izrazi. Navadno je namreč tako, da mora slikati po naročilu, za druge ljudi, pri tem pa je motiv že vnaprej znan. To je tudi eden od vzrokov, da doma nima veliko svojih del, ker jih vse odda oziroma proda. Tudi Ana je bolj skromne narave, a z veseljem sprejme vsako pohvalo in tudi kritiko. V veliko čast si šteje, daje bila izbrana, da naslika križev pot za eolsko cerkev in trenutno zaključuje s tem delom. Kot sem že Ana Trošt Ana Trošt Breda Čuk Pìm Trosi Joža Trosi Bilva Puc Ana Trošt Ljudje smo med seboj različni, a vsak si želi, da bi v tem kratkem času bivanja na Zemlji zapustil nekaj, po čemer bi se 33 prihodnji rodovi lahko spominjali. Umetnost je eden od načinov, ki nam to omosoča. Resje, da ta dar ni bil dan vsakomur, toda če ima človek voljo in veselje do tesa, gre lažje. Pomemben pa je še en dejavnik, ki ga povzemam iz besed profesorice Silve Karim: »Bolj, kot smo pri ustvarjanju iskreni do sebe, bližje smo temu, čemur rečemo umetnost« V SERVISU NUDIM: SERVISIRANJE SMUČI IN BORDOV: - popravila poškodovanih smuči in bordov - obnova drsne obloge - impregniranje smuči in bordov - poliranje smuči in bordov - ROČNO brušenje robnikov - montaža / premontaža vezi Za dodatne informacije: GSM: 041/387-680 (po 15. uri) David e-mail: Jimmy.skiservis@gmail.com Poliška pastirica Zorka Bilo je po prvi svetovni vojni. Časi so bili težki, vladala sta lakota in uboštvo. Starši so nam pripovedovali, da so ljudje hodili po hrano na Štajersko, tja pa so v zameno nosili vojaško obleko, obutev in opremo, kije po koncu vojne ostala po kavernah soške fronte. Po družinah je bilo veliko otrok in preživljali so se v slavnem s tem, kar so pridelali doma. Komaj so otroci nekoliko odrasli, že so morali od hiše in si sami služiti kruh. Služili so po večjih kmetijah, kjer so potrebovali hlapce in dekle ter pastirje in pastirice. Tudi pastirica Zorka iz naše zsodbe ni bila nobena izjema; imela pa je to srečo, da ji ni bilo treba daleč od doma. Služila je pri teti Karlini in stricu Alojzu na Policah. Pastirica Zorka se je počasi privajala na novo okolje in nove razmere. Zsodaj zjutraj je morala snati živino na pašo. Pasla je devet Sovedi, kar je bilo za osemletno deklico kar velik zalosaj. Dopoldne je pasla tja do desete, enajste ure, potem pa je zaradi vročine odsnala živino nazaj v hlev. Nato seje pridružila teti Karlini v hiši in ji pomasala 30spodin-jiti. Tako je potekala njena služba dan za dnem po ustaljenem urniku. Vse je potekalo razmeroma sladko, dokler se ni neke nedelje zalomilo in spravilo pastirico Zorko na rob obupa, velike skrbi pa je povzročilo tudi teti Karlini. Bilo je v nedeljo dopoldan. Živina se je pasla po rosni travi, pastirica pa je skrbno pazila, da se katera žival preveč ne oddalji. Sonce je že močno Srelo, ko je opazila, da se stric Lojze, praznično oblečen, odpravlja na Col k deseti maši. Vročina je vse bolj naraščala in pastirica Zorka je začela zsanjati živali skupaj, da jih odžene v hlev. Medtem je stric Lojze že izsinil za srmovjem proti vasi Zorka je preštela krave in junce ter v srozi usotovila, da manjka eden izmed juncev, ki so 33 imenovali Morče. Takoj 3aje začela iskati po bližnjem sozdu in osradah, vendar 33 ni bilo nikjer. Le kaj poreče stric Lojze, ko se vrne od maše?! Hitro žene ostalo živino domov in teče povedat teti Karlini, kaj se je zsodilo. Obe sta hitro odhiteli iskat junčka. Prečesali sta vse osrade in vrtače, toda Morčeta ni bilo nikjer. Vrnili sta se domov, da pripravita kosilo, pozneje pa naj bi skupaj s stricem Lojzetom poiskali junčka. Ta je medtem že prispel do farne cerkve in šel na kor, kjer je imel sedež prav pri oknu. Med mašo se stric Lojze mimosrede ozre skozi okno in opazi, kako si neko sovedo drsne vrat ob Mežnarjevo lipo. Takrat še ni bila obzidana, kot je danes. 'Pa saj imamo tudi mi doma prav takšnesa Morčka,' usotavlja stric Lojze, 'le komu seje moral odvezati, da se sam sprehaja po vasi?' Ko so po maši prišli iz cerkve, je biljunc še vedno pri lipi. Stric Lojze je šel k njemu, 33 potrepljal po slavi in posladil po hrbtu. »Ej, Morče, Morče prav tak si, kot naš doma.« Morče je veselo zamahnil z repom in 33 obliznil po roki. Stric Lojze saje še malo posladil in mu rekel, da 33 bodo že prišli iskat, nato pa jo je z urnimi koraki mahnil proti domu. Kmalu zatem seje za njim odpravil še Morče. Na poti proti domu se ni stric Lojze niti enkrat samkrat ozrl in zato ni opazil Morčeta, kije veselo »maširal« za njim, saj je dobro vedel kam sre. Doma je medtem temperatura naraščala. Pastirica Zorka je kar naprej jokala, pa tudi teta Karlina ni skrivala zaskrbljenosti. Vsaka po svoje je tuhtala kaj bo, ko na koncu polja zasle-data strica Lojzeta. Pastirici Zorki je začelo srce močno razbijati, toda kmalu za stricem seje na istem mestu na koncu polja pojavil Morče. 'Kaj pa je sedaj to? Odkod le seje vzel? Če bi 33 stric Lojze našel, ko seje vračal od maše, bi 33 vendar snal pred seboj.' Misli so jima bliskovito Svisale po slavah, toda nič jima ni bilo jasno. Medtem sta se stric Lojze in junček za njim počasi približevala hiši. Še na daleč je teta Karlina zaklicala stricu Lojzetu: »Ja kje si 33 pa našel?« »Kosa našel?«, seje začudil stric Lojze. »Ja, Morčeta, našesa Morčeta!« »Kakšna Morčeta?« »Ja tistesa, ki sre za tabo.« Stric Lojze se obrne in ostrmi. Sele tedaj je opazil Morčeta in obenem tudi spoznal, da seje prav njihov Morče drsnil ob Mežnarjevo lipo. Tisti hipje teti Karlini in pastirici Zorki odleslo. Pastirica Zorka je bila še vedno vsa v solzah, toda to so bile solze veselja, ker seje vse srečno končalo. Po pripovedovanju Zore Trostove zapisal CìZéT m'Z i:.*- 6 Storitve s fannietijsko imi gozdarsko SANABOR 5, 5271 VIPAVA GSM: 070/756-731 Fantje in možje, pojdite takoj domov, vojna bo! Napoved zsodovinske razstave in zbornika o Colu in okolici na začetku 20. stoletja 31. oktober 1915 „Crmi, grmi.... kakor bi ves svet znorel. Padajo možje, mladeniči - naši in laški, ranjenci zdihujejo. Solnce je utonilo v krvi. Tako krvavordečega neba in solnca še nisem videl. Kakor da bi se nebo in solnce napilo svete človeške krvi - ker zemlja je ne more sproti popiti - človek, kaj delaš?" Tako je srozote vojne med 3. soško bitko doživljal avstro-osrski topničar Albin Mlakar. Bilje eden od več tisočih slovenskih fantov, ki so bili vpoklicani v vojsko ob izbruhu 1. svetovne vojne leta 1914. Najprej so se borili in umirali v daljni Galiciji, Srbiji ali na Karpatih, sredi leta 1915, ko je Avstro-Osrski monarhiji vojno napovedala njena dotedanja zaveznica Italija, pa so prišli branit svoj dom na reko Sočo. O enajstih krvavih soških bitkah je napisanih na metre knjis. Še bolje je opisan t. i. »čudež pri Kobaridu«, kot so zsodovinarji poimenovali 12. soško bitko, v kateri je avstro-osrska vojska z nemško pomočjo prebila frontno linijo in Italijane panala do reke Piave. Kot sem že omenil, obstaja veliko pisnih dokumentov na to temo, slabše pa je dokumentirano sočasno dosajanje v zaledju fronte, v kateresa je takrat spadal Col in okoliške vasi. Kako so se odzvali ljudje ob izbruhu vojne, za katero so najprej vsi mislili, da bo kratka, nato pa seje razvlekla na štiri dolsa leta? Kako je teklo življenje v naših krajih? Kako so ljudje preživeli, ko seje beda vse bolj širila, ko je cena slanine dosegla 35-kratnik predvojne cene? Kako so na življenje vplivale kolone vojaštva narodnostno pisane dvojne monarhije, ki so se valile čez Col proti Soči? Kakšen je bil odnos z na Colu in okolici nastanjenimi vojaškimi enotami, ki so bile prav tako lačne hrane in do grla site vojne? V kakšni negotovosti so živeli domači med čakanjem na pismo s fronte, v katerem je morda pisalo, da je za domovino in cesarja padel mož, oče ali sin? Kako so se počutili ljudje, ko so zaradi splošnega pomanjkanja kovin gledali, kako vojska pobira vse zvonove s cerkva in jih vozi v talilnice? Prav tisti zvonovi, ki so jim zvonili ob rojstvu, krstu, praznikih so postali sejalci smrti. To so le nekatera izmed vprašanj, na katere bo poskušala odgovoriti ekipa, zbrana pod vodstvom Lucijana Trošta, kije tudi idejni pobudnik projekta. Na razstavi, ki bo postavljena v avli Osnovne šole Col v prvi polovici prihodnjega leta, bomo iz arhivov izbrskane dokumente in fotografije prikazali v strnjeni obliki. Ker je gradiva veliko, smo se odločili, da ob tej priložnosti pripravimo in izdamo tudi zbornik, v katerega bo vključeno vse zbrano gradivo. Med vsemi zgodovinskimi dokumenti bomo posebej izpostavili morda najdragocenejše, kar je od tistih časov ostalo med nami, to so pričevanja starejših: diamanti, ki jih je obrusil zob časa, morda malo popačil, a so se vendarle ohranili skozi desetletja in iz dneva v dan pridobivajo na vrednosti. V posebnem delu se bomo spomnili tudi na domačine, ki so se borili v vojni. Na fante in može, na katere so prejšnje in sedanja država pozabile, čeprav so za višje cilje dali največ, kar so lahko: svojo mladost, zdravje, celo življenje. Naj bo to poslavje njihov spomenik. Še na enem področju se kaže mačehovski odnos države in nas samih do naše preteklosti. Na črti Na-nos-Sanabor-Col-Creben poteka linija betonskih utrdb, ki so bile zsrajene kot rezervna linija ob morebitnem italijanskem preboju na Soči. Nekatere so odlično ohranjene in bi bile v kakem drusem okolju morda očiščene, morda obnovljene in povezane s pešpotjo in informacijskimi tablami. Pri nas pa so zaraščene in počasi propadajo v nerazločne kupe kamenja sredi sozda. Z namenom, da jih ohranimo vsaj na papirju, smo jih s pomočjo Seodeta Antona Tratnika toposraf-sko izmerili. Utrdbe pa so še tesneje povezane s našo zsodovino. Niso le materialni dokaz v naravi, ampak tudi delo rok naših prednikov, ki so v tistih hudih časih pri njihovi sradnji zaslužili kakšno prepotrebno krono. Še ena skupina ljudi je pustila velik pečat v okolici Cola. S tem mislim na ruske vojne ujetnike, ki so sradili cesto proti Predmeji za potrebe oskrbovanja fronte. Gotovo najbolj znan odsek te ceste je Ajnšnit, cestni vsek pri Žasoliču. Da bo slika bolj jasna, smo raziskovanje usmerili tudi v čas pred vojno in po njej. V predvojnem času bi tu posebej omenil takratnesa župana Cola Franca Bizjaka, kije s svojim delom in narodno zavestjo trmasto kljuboval nemškemu potujčevanju na začetku 20. stoletja. Ob koncu leta 1918 seje vojna končala, Avstro-Osrska monarhija je razpadla na več držav. Po podpisu rapalske mirovne posodbe novembra 1920, v kateri je bila določena meja med Italijo in novonastalo kraljevino SHS, so naši kraji prišli pod italijansko okupacijo. Na tem mestu se naša zsodba konča. Omenjene teme so le del obsežnejše dokumentacije, ki jo je z občudovanja vrednim zanosom in njemu lastnim elanom v preteklih letih zbral Lucijan Trošt. Skozi vso razstavo oz. zbornik bo povlečena t. i. rdeča nit - borba za preživetje v vedno hujšem pomanjkanju. Zato ne pričakujte še ene razstave staresa orožja - razstavljeni bodo namreč izključno predmeti, ki jih je vsak dan uporabljalo civilno prebivalstvo. Pogled na Col, kot ga je leta 1899 ujel v objektiv svojega fotoaparata mojster A. Jerkič z vrha Žerivš. Gre za (do sedaj) najstarejšo najdeno fotografijo Cola. Vir: Pokrajinski arhiv Nova Conca Načeli smo le vrhnjo plast z3odovme, dela za poznejše raziskovalce je še veliko. V arhivih, depojih, podstrešjih in spominu ljudi je še veliko drobcev zsodovine, ki, le če so povezani v smiselno celoto, podajo pravo sliko preteklosti. Preteklosti, v kateri so bili naši predniki - nič dolžni, nič krivi - pahnjeni v trdo življenjsko preizkušnjo zaradi skrivljenih ambicij peščice ljudi. Kot v vsaki vojni so najbolj trpeli prav navadni ljudje; oni so stradali in umirali, medtem ko so odsovorni za milijone mrtvih in pohabljenih vojno navadno preživeli daleč proč od strelskih jarkov. Naj bosta prihajajoča razstava in nastajajoči zbornik trpek spomin na hude čase naših prednikov in opomin za nas in vse prihodnje rodove, kako nesmiselno je vsako reševanje nesporazumov z nasiljem. Lepo vabljeni! V letošnji Jubilejni številki poskusno obujamo eno izmed najbolj izvirnih in dolga leta nepogrešljivih zabavnih rubrik Colskega časnika, in sicer Guglanje po Colu. Namesto kratkih humornih domislic tokrat v branje ponujamo pet zabavno-poetičnih satir na vedno aktualne eolske teme. Avtorje v zameno za objavo od uredništva zahteval strogo molčečnost, povemo lahko le, daje moškega spola, daje omenjen v vsaj dveh drugih prispevkih pričujoče izdaje časnika ter daje svoje ime, z njegovimi besedami, »skril v petvrstično obnovo iz rim«... Neznani avtor i. V lipovem gaju Avtor neznan uredništvo poprosi za eno stran, da rime natrosi, smo premišljevali, zaradi naklade dolso tehtali, sorje mu če upade. V lipovem saju se vonj je po travi razširjal, ko sonce je ravno vzšlo, volk sedem kozličkov predal je skušnjavi in vsi so se imeti neizmerno lepo. Poskusi lahko, a naj se zaveda, da kar pisal bo naj dobro izsleda. Za čudno besedo, za slab pomen bo vse bolj bledo on izgledal navzven. Kratka otroška neizpovedna misel, a mi smo želeli si vedrejših rim, naj drugi primer ne bo tako kisel dogovarjali dolgo smo, dolgo se z njim. Brez naše kontrole sploh možnosti ni, še vse naše »šole« pa še nas skrbi, če bralci poskus ta sploh bodo sprejeli, ali si usta z nasmeškom razvneli. Za vas sem v službi jaz, mati urednica, na strani tej v stilu njegovega klica. 2. Ja, ja, v tem je vic, teh elektro pastiric Kolku leji je v zgujnih pasla, jen, kdr se en male publiska. ga že v trenutki nej nekir. Rima v narečju, težka za branje, kot da razlagal moreče bi sanje, zato je poslušal naš modri nasvet in se podal v ljubezenski svet. vdi jutra du zjyeàr, dns pa, kuja zi vd rasla, dejla tu en dlruh pastir. V AAa n poje, ma n vriska, cele dni stuji pr mir. S 3. Prodajalec, no, bilo jih je več Tam, pred Alpino gaje čakala, vedno je zmogel in rad je prišel, ob raznih »ponudbah« sta se sestala, med njima pogovor se brž je razvnel. Kanje imel,je pretkano ponudil ona izbrala je vedno vse, četudi še sam se kdaj je začudil, pa sploh ni hotel reči ji ne. Mu ob slovesih bilo je hudo, vedoč, da ne najde take povsod, a v isti je sapi pozabil na njo ter s cunjami srečo poskusil drugod. Ljubezenski svet razume po svoje, zato mu uredništvo je dalo pogoje, naj bo sporočilo jasno odslej, rima pa v stilu čutnih idej. 4. Nam je pač samoumevno, da služi 5. Kako te posrešam ... Vsi, ki smo drseli čez njo, Kako te posrešam eolski izvir, smo jo označevali za ... že v samem izvoru edinstvenih mer, za izpolnitev želja, veš tebi enakesa nikdar ne bo, ne da bi hvaležni bili ji za to. še manj pa takih prošenj za njo. Bila tako rekoč je izklesana, Odkar je na Colu nov vodovod, med sosedi pač potrebna vez ... sejo vse povprek razkošno razliva, vez, ko drveli smo čez, bi rekel, da seje zsodil preporod, brez misli, če je dovolj nesovana. saj niti suša ni več prepričljiva. Pa se zsodilo je na pomlad, Le kje, le kje, so tisti spomini. domneva uresničila seje zares, ko se iz pip razlesal je slas. zares smo čudili se dejstvu potez, ko jo hidrofor je v temni slobini, z jezo naj umakne kamniti se hlad. črpal po kapljicah za žejno vas. Če kdo takrat bil bi na njej, Zala, edina; sploh ni primerjave. v jeklenem konjičku ali pa ... ta je bila najboljša od vseh, ali pa peš, bi zanj to bila pa njena barva, pa tiste vonjave, »cesta«, ki več ne vodi naprej. človek od užitka je padal po tleh. Ne bo Slo, ne bo Slo, naj poizkusi z naravo morda tam naSel se bo, če sploh ima to ustvarjalno pojavo. Pa kje so vse zsodbe 0 pravi porabi, ki nikdar kot ta ne umrejo v pozabi, „Posluši; pij vado in rabijo zmerno, drgači naredi sojo si štirno!" Kako vam bo vSeč se ne ve, če upade naklada zaradi rim, ne bo pomagalo, da Skrilje ime, v petvrstično obnovo iz rim. JE RES »LIPOV GAJ« TAKO DRUŽBO KDAJ TOV EJ, ČREDA ŽE SAMA VEJ KAM PRIDT DOMOV TIST PRODAJAVC SPRED ALPINEJE VŠOV A PA SE SPET VZMO POD PUČKO ČEZ COV MA TUD VODOVOD SE BO ENKRT UGNOV Avtor ilustracij |NHJ mmSžič in sreàWmvdieto 4? f /2 fi '&SWfa tAMMEl PODVELBì Rebus Colski časnik praznuje 20. obletnico izhajanja! Ker je čas praznovanja tudi čas obdarovanja, smo za vse zveste bralce Colskega časnika pripravili nagradni rebus. Katero besedo iščemo? 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Izmed vseh, ki boste do 1. februarja 2008 poslali pravilno rešitev rebusa, bomo izžrebali srečnesa nasrajenca, ki bo prejel vrednostni bon za 50 EUR za nakup v Marketu Podvelb na Colu. Pravilne rešitve skupaj z vašimi podatki (ime, priimek, naslov, telefonska številka) pričakujemo na novem elektronskem naslovu Colskesa časnika, colski.casnik@gmaU.com, ali na naslov Društvo za ohranitev starih običajev Trillek, Col /8, 5273 Col. Srečnesa izžrebanca bomo o prejemu in načinu prevzema nasrade obvestili po navadni ali elektronski pošti. Vrednostni bon podeljujejo podjetje Farna d.o.o.Vipava, za kar se jim najlepše zahvaljujemo! So to le spomini na jaslične dni? !- Ko sveži mah prostor pozeleni, prihaja čas jaslic, ki v nas prebudi nešteto osebnih skrivnostnih vprašanj povezanih z vrednostjo starševskih dot; so to le spomini na mlade dni, je to le tradicija bežnih iskanj, ali pa vendar pomislimo Nanj kot na edino preverjeno pot, ki Novorojeni jo rad prerodi, kdaj s tako mero načrtovanj, do meje, ko GA obsojamo zmot, kar pa je žalitev Božičnih vrednot. Uredništvo Colskega časnika vam v letu 2008 želi obilo MIRU in SREČE! K >& ^ V' Nekdanji Zadružni dom, kije kljub spremembi namembnosti nekaterih prostorov med Colčani obdržal prvotno ime, je le dočakal delno obnovo. ZAKONODAJNI REFERENDUM 11. 11. 2007 Obvestilo o izidu glasovanja na volišču - pomožno graCivo. lii se pntidi na najbliž|o oglas :)0 oglasno desko ali na v!»od na voliseo Št. okraja: ........u .. J Št. volišča: Volišče je v prostorih: tseaož voiišia) Volilni odbor je ugotovil: 1. v volilni imenik za volišče je bilo vpisanih ' {_ volivcev 2. s potrdilom je glasovalo