0 nagibih nravnega življenja. ,,Hodi pred inano, in bodi popolnoma; jaz sem tvoje neizrečeno veliko plačilo." In Abraham je verjel tem gospodovim besedam in to mu je bilo šteto v zasluženje. V teh besedah je izraženo, kar je v e r a. Vera tedaj ni še to, da je človek v kerstnih bukvah zapisan in podučen v veroznanstvu in v resnicah svete vere, da se v nekaterih prilikah pokaže tudi kristjana. Sicer to inora biti, a to še ni vera. Kaj pa je tedaj vera? — Vera je živo prepričanje tega, da je Bog svet vstvaril, ga vlada in ohranuje, da vodi osodo posameznega človeka, kakor tudi osodo vesoljnega sveta, da je človeka vstvaril za se, mu sicer dal prosto voljo a zapisal svojo postavo v njegovo serce, da pa Bog pred vsem tirja vero, da poslednjič njemu ni vse cno, ali človek živi po svoji spačeni volji ali po postavi božji, — to je vera. V tem smislu govorimo tudi od vernih poganov, tudi ti so verovali na neumerljive bogove, na kazen in plačilo po smcrti, tedaj na neumerjočnost človeške duše. Do pravega spoznanja Boga, do prave vere ubogi pogani niso mogli priti; nkolikor bolj premišljujem, kaj je Bog, toliko manj to nizuinein, je rekel Simonid kralju Hieronu. Bog sam se je mogel človeku razodeti, kdo da je, in kaj da hoče od njega imeti. V božje razodenje so verovpli pravični stare zaveze v sredi med poganstvom, in to jim je bilo šteto v zasluženje, ker je bilo tudi njih življenje po tem božjem razodenji. — Taki so še sedaj verni judje, ki Zveličarja ne spoznajo, pa vcndar verujejo v božje razodenje in v dobrotlji- vega, usmiljenega pa tudi svetega in pravičnega Boga. — Kristijan pa vzame v podlago svoje vere božje razodenje, desetere zapovedi dane na sinajski gori, pa tudi živo veruje, da je Bog svojega edinega Sina na svet poslal, da je ljudi učil, svoj nauk poterdil s svojo smertjo in tako svet odrešil, da ni ga rešenja zanj drugej, kakor v kerščanski veri. To verujejo tudi verni razkolniki in krivoverci. Katoliški kristijan pa še tudi veruje, da je katoliška cerkev nezmotljiva, da ona edina hrani in razlaga pravi Kristusov nauk; vsakemu vernemu kristjanu vzlasti pa katoličanuje vera ravnilo njegovega dejanja in nehanja, naj močnejši nagib v nravno življenje, v sedanjem življenji podpora, o smerti pa tolažnica. Taka vera siccr na videz človeka ponižuje, ker ga veže povsod na postavo božjo, v resnici ga pa povzdiguje v prostost božjih otrok, in mu vliva v serce sladek mir, upanje in zadovoljnost. človek ni nikdar večji, kakor tačas, kedar se pred Bogom ponižuje. Nevernik se sicer ponaša s svojo prostostjo in močnodušnostjo, pa vendar červa, ki ga noč in dan grize, ne more ukončati, vse svoje upanje stavi na ljudi, pa se vendar Bogu ne more umakniti, zastonj je njegova prevara, da po smerti telesa vse mine. — Spomin na sinert ga napolnjuje z grozo in strahom; pravičen se sicer tudi boji ostrega sodnika, a on upa v božje usmiljenje, ker mu vest pravi, da je svoje talente dobro obračal, njegova dela gredo za njim. To je v kratkih besedah vera katoliškega kristijana. In tako živo vero moramo svojim gojencem v serce vcepiti, oporainjati in voditi jih moramo tako, da se bodo pri vsera svojem djanji in nehanji živo spominjali svetega, vsegavednega in povsod pričujočega Boga. Vsi drugi nagibi nravnega življenja, kakor smo jih poprej naštevali, namreč veljava gojiteljeva, ljubezen do njegove oseb", spoštovanje, so le slaba senca, medel odsev tega, kar se združuje pod besedo: vera; vzeti so le iz verskega čuta, in imajo le pravi pomen in pravo veljavo, ako jih rabi veren učitelj. Začetek modrosti je strah božji; otrok, ki se Boga boji, spoštuje tudi svoje starše in učenike, rad se uči, rad uboga, hudega se varuje in dobro dela; odraščen bo svoje dolžnosti spolnoval. Hvala ga ne bode napihovala in graja mu ne bo serca podirala, on ima svojega sodnika v svojem sercu. Tak človek ne bo prašal pri svojem delu, pa kaj dobim zato, če tako in tako ravnam, sreče in bogastva drugim ne bo zavidal, niti se ne bo štel nesrečnega, ako ga ne zadeva drugega kakor težave in terpljenje. — Več je vredno dobro serce kakor bister um, in naj nevarnejša zver na svetu je bistroumen človek s hudobnim sercem. Blažimo tedaj mladosti serce s priporaočki, kakoršne nam ponuja sveta vera. — Kaj boljšega bi tudi mogli otrokom dati kakor versko odgojo? Učen ne more vsak biti, ravno tako tudi bogat in injeniten ne, a pošten človek, to je lahko vsakdo. Vadimo tedaj otroke, da bodo iz naj čistejšega namena, iz verskega nagiba svoje dolžnosti že v mladih letih spolnovali, tako izrejeni otroci ne bodo le resnice svete vere iz glave znali, terauč vero bodo tudi v sercu imeli. — Clovek pa je to, v kar se izredi; zgodaj začne žgati, komur je kopriva mati. Poglejmo pa še nasprotno, izrejo brez Boga, brez vere, t. j. brez vernih nagibov v nravno življenje. — Mladost si bistri sicer um, aserce je čedalje budobnejši. Taki so mogli tisti otroci biti, ki so svojega učenika, Kasijana, s pisalnimi bodalci umorili. Oziraje se na take otroke so skovali pogani pregovor: Kagar bogovi sovražijo, postavijo ga za učitelja. Pri kerščanskih učenikih, pri kerščanskih otrocih zgubi ta pregovor svojo veljavo, resničen pa postaja v tej meri, kolikor zgubljajo šole svoj kerščanski, svoj verski značaj. nAllgemeine Menschenbildung", ohne Dograen und konfessionellen Zwang, so tiste neprebavljene besede, s katerimi slepi danajšni vek svoje verne ovčice. Take šole bi pa ne bili niti judovske, niti protestantovske, niti katoliške, tedaj ne samo brez verstva, temuč tudi brez vere. Ni čuda, da se za take šole ne poganjaje ne judje, ne protestantje, samo češkatoličanje. V takih brezverstvenih, tako imenovanih komunalnih šolah v Ameriki se je primerilo, da je učenec svojega učenika v šoli vstrelil, in 1. 1. snio brali, da so v taki šoli otroci svojo učenico do smerti terpinčili. — Čuden naš vek, kdo ga razume! Od luči se obrača, oči si zavezuje, da bi ne videl luči, pa zmirom vpije: Več luči, več svitlobe, napredek, napredek!! Da je mladost tako razuzdana, da je težko, težko ž njo shajati, to je občna tožba, tako je tožila ndunajska Volksschule" v dopisu iz Berolina, pa vendar le zmirom krik in vik: Šole so preveč verne, v šoli se izrejajo verski fanatikarji. — Kdo vam more nek pomagati ?! 0 človeški duši. (Spis. Conf. Alb.) (Dalje.) P a m e t. V vsakdaajem življenji često zamenjuje se um s pametjo (ratio). Tudi ni pamet prav za prav nobena samostalna zmožnost, nego le del uma. Razloček med njima ,je: da um nazirno ali intuivno spoznava, pamet pak presojevaje ali diskursivno. Sploh se pod pametjo razumeva moč, s ktero človek vzroke i nasledke reči i stvari razločno i jasno spoznava. S to sposobnostjo snuje človek nove resnice, po njej dopriča ali 22» dosvedoči, kar reče, poterdi, kar je prav, i overže, kar je krivcga. —•Ne.J kteri psihologi imajo pamet za največo moč spoznatne kreposti; po njihovem mnenji je to ona sposobnost, s ktere pripomočjo se nad vse zemske i omejene stvari povzdigujemo. — A gotovo sta um i pamet najimenitniši i najplemeniteji zmožnosti človeka. Ona vabita ga k globokem premišljevanju svetišča duše, povzdigata ga nad materijalne stvari ter opominjata na javnost njegovega izvira, oznanovaje mu vzvišenost njegovega poklica. Dandanes, ko vse hrepeni po bogastvu i razkošji, ko izobražujejo se navadno dušne zraožnosti le v ta namen, da služijo izpolnitvi mesenih želja, treba je, da zbude se važna vprašanja, s kterirai giblje se duša v višjih krogih. Z umom obdarjeno bitje zamore preiskovati samega sebe. — Kamen pada, a zato ne ve, strela razruša i uničuje, a še ne sanja se jej o groznej tej svojej sili; cvctlica nič ne ve od čarobne svoje lepote; živinče sledi svojemu nagouu, brez vprašanja zakaj. Samo človek, slabo bitje, kteri se za majhen čas na zemlji prikaže, ter kinalo v prah nazaj poverne, krije v sebi duha, kteri premišljevavši vesolnost sveta, želi spoznati samega sebe ter zapiraje se v lastno svetišče pita: Kdo sem, kaj radim, kaj molim, zakaj mislim, kako mislim, kakošne so te prikazni, kterih se zavedam, i kterim sem podveržen, od kod izvirajo, kako nastajajo, kakošni so njihovi nanosi; — v resnici težka i važna pitanja, a tudi plemenite i vzvišena. Ta pričajo nam jasno, da smo kaj boljega nriino lene materije, da smo v istini podobe onega, kteri je vesolnji svet iz nič vstvaril. S p o m i n. Duša, kakor je vsakemu znano, zamore pridobljene misli ali ideje obderžati, ponoviti, ter jih kod že prej spoznane premišljevati. Moč, kteri ta posel pripada, imenujemo spomin. Pri njem dvoje opazimo: da ideje v njihovi lastnosti obvaruje, i da jih kod ponovljene spozna. To pak zamore duša veršiti, ako ideje, ktere si je enkrat pridobila, v sebi obderži, radi tega smemo tudi reči: spomin je ohranujoča moč idej. — Spomin je za izobraženje človeka neprecenljive vrednosti i važnosti. Kaj bi začeli, ako bi se spominjati ne mogli. Ničesnr bi ne znali, i vse učenje i izobraženje bilo bi prazna iluzija brez omenjene moči. Sprevidimo torej, kako velik dar božji je tudi spomin. — Dolžnost vsakega človeka je, uriti, izobraževati i zboljševati vse svoje telesne i dušne zmožnosti. I ker je med njimi spomin posebne važnosti, i ker človek prav za prav le toliko zna i ve, kolikor pomni, vidimo, kako potrebno nam je, ostriti i likovati ovo dušno moč. Izobraževati pak zamoremo spomin posredno i neposredno. Kar se pervega tiče, ne smemo si spomin kot izolirano ali posamezno moč misliti, nego v soglasji i skladji z drugimi dušnimi zmožnostmi. Kajti spomin služi umu, pameti in nravni volji, kterim osnovo, gradivo i hrano pripravlja i ohranjuje. I, ako jačimo i ozbra- žujemo ove dušne nioči, jakost dobiva tudi spoinin. Poseben vpliv nanj ima razpoložuost duše. čera miraejši je ova, tem lože, gotovejše i stanovitneje obrani spomin pridobljene predočbe. Nasprotno nahajamo pri strastnem človeku. Dalje vpliva na spoinin tudi razpoložnost telesa. Vse telesni bolezni, ktere žilatn in organom potrebno napetje i terdnost jemljo, slabijo spomin. Razuzdanosti, osobito nezmernost, še bolj pak tajni, nečisti grehi slabe spomin, nasprotuo krepčajo ga treznost, čistost, zmernost i šetanje v prostein, zdravem zraku. Glede iieposrednega izobraženja sporaina, je posebno važaosti veselje i ljubezea do dotičnega predmeta, red i ponavljanje. — Toliko ob kratkem o spominu. V o 1 j a, Poleg čutnega nagnjenja nahaja se pri človeku tudi umno nagnjenje, ktero se volja iinenuje. Da je temu res tako, uči slehernega vsakdanja skušnja. Kajti kolikokrat pripeti se nam, da, akoprem nas naš čut sosebno k temu ali unemu nagiba, vendar le nasprotno storiino, tako n. pr. izpolnujemo svoje dolžnosti, če tudi nas mnogokrat strasti ovirajo i odvračajo. V tem siuCaji vname se v naših persih Ijuti boj, i videti je, kot borila bi se dva človeka, kterih enega vodi čutljivost (mesenost), a druzega pamet. Eroičnost ni druzega, nego zmaga samega sebe. Človek se nikoli lepši, veči i plemeniteji ne pokaže, nego kedar v spolnovanji svoje dolžnosti najhujše nagnjenja premaga, kajti tu obnaša se ko človek, ker v pravdi strasti s pametjo, pervo zaverže i zadnji pripozna venec zmage. Ker je človek mnogih idej sposoben, ktere povzdigajo ga nad čutljive kroge, bila bi tako rekoč naša natora pomanjkljiva, ako bi jej bila odrečena volja, ter vse kar pleinenitega i vzvišenega spoznarao, bilo bi za nas le prazne sanje. Človek ima prosto voljo. Pod prostostjo ne razumevamo tu samo nenazočnost vsakoršne sile (coatio) sploh, nego tudi vsakoršnega notranjega peraoranja (neeessitas intrinseca); kajti slobodi ne zadostuje, da nas nič zunanjega ne nudi, ampak potrebno je tudi, da znotraj nas ni nikakoršne moči, ki bi nas k temu ali unetnu činu ali volitvi določno silila. (Dalje prihodnjič.)