izhaja vsako sredo. Cene: Letno Din 32'—, polletno p in 16'—, Četrtletno Din 9-—, Inozemstvo Din 64 —. " jPoštno-čekovnl račun Stev. 10.603. Uredniš [pravništvo: Telefon 2113. Cene lnseratom: Cela stran, Din 2000—, pol strani Din 1000—, četrt strani Din 500'—, '/» strani Din 250—, 'Itt strani Din 125—. Mali .oglasi .vsaka beseda Din Avstrijski zvezni kancler dr. Schuschnig je bil pretekli teden v Pragi ter je stopil v stik s predstavnikom čehoslovaške države in predstavniki čehoslovaške vlade. Namen tega obiska je kancler sam tako opredelil: Odzval sem se povabilu Zveze industrijcev, da jim predavam. Hkrati sem razpravljal z vodilnimi osebnostmi Čehoslovaške o nekaterih aktualnih vprašanjih. Glavni predmet razgovorov je bilo gospodarsko sodelovanje obeh držav. — Kar je povedal avstrijski zvezni kancler o namenu svojega poseta, je brezdvoma resnično: vse to je res, pa še več je res. Zunanji svet je poudarjal zlasti zunanjepolitičen namen in pomen tega obiska. Kot nekako izjemo v izjavah raznih listov beležimo vest nekaterih socialističnih in framasonskih glasil, češ, da je g. dr. Schuschniga vodila v Prago želja, da bi stopil v zvezo s socialističnimi begunci, ki 30 ob nameravani in poskušeni revoluciji L 1934 zbežali iz Avstrije in ki jih vodi znani socialistični voditelj dr. Bauer, kateri sedaj prebiva v Čehoslovaški. V tej vesti je ta-le resnica: to ni bila želja dr. Schuschniga, marveč želja dr. Bauerja, ki kajpada ni bila izpolnjena. O zunanje-političnih nagibih kanclerje-vega potovanja soglašajo v Nemčiji izhajajoči listi v tej sodbi: preobrat v zunanji politiki Avstrije s približanjem mali an-tanti in Franciji na škodo Italije. Italijanski listi, ki bi v drugih političnih okol-nostih gledali na to potovanje z neprijaznim očesom, vsled sedanje politične in vojaške zaposlenosti Italije v vzhodni Afriki milejše sodijo ter celo izjavljajo, da zbli-zanje držav v Podonavju ne nasprotuje italijanskem težnjam. Francosko javno mnenje je kanclerjevo pot pozdravilo ter Poudarilo, da ima Avstrija, ki mora na vsak način ostati neodvisna država, to-le nalogo: biti mora posredovalni organ med italijansko-avstrijsko-madžarsko zvezo na ?ni in med malo antanto in Francijo na drugi strani. Cehoslovaško-avstrijsko zbli-zanje in italijansko-jugoslovansko zbližale so najvažnejši stavbeni kamni za zgraditev miru in utrditev političnih razmer v Podonavju. Jedro resnice je v vseh teh ugibanjih in domnevanjih naslednje: Avstrija potrebuje močne zaslombe v svojem boju za neodvisnost, ki je ogrožena od narodno-so-c'-alistične Nemčije. Doslej je to oporo Predvsem iskala v Italiji, kamor je vleklo ne toliko avstrijsko prebivalstvo, kakor avstrijski Heimwehr srce in še bolj pra-zeP- Heimvvehr je idejno vzniknil iz italijanskega fašizma ter se razvil in razbohotil do sedanje premoči v Avstriji z gmotno podporo iz fašistične Italije. Voditelj Heimvvehra podkancler knez Star-hemberg je s svojega enostranskega fašističnega vidika usodno vplival na zunanjo politiko Avstrije, ki- je navadno zavzemala državam male aptante (Čehoslovaški, Rumuniji in Jugoslaviji) neprijazno, deloma tudi sovražno stališče. Sedaj se je začela ta glavna opora avstrijske zunanje politike majati. Treba je najti za Italijo nadomestila kakor glede na zajam-čenje avstrijske neodvisnosti, tako tudi glede na denarne podpore, ki jih Avstrija vedno potrebuje. To je nagnilo krščansko-socialni del sedanje avstrijske vlade s kanclerjem Schuschnigom na čelu, da popravi to, kar je Starhemberg s svojim Heirmvehrom pokvaril, ter poišče tesnejše zveze s Francijo in z njb združeno malo antanto. Nam, ki tvorimo z našo državo važen del male antante, takšno približevanje nikakor ni nesimpatično. Saj nam je dobro znana, da se dado važna meddržavna vprašanja Srednje Evrope in osobito v Podonavju najboljše rešiti v medsebojnem sporazumu. Nekaj pa bi pri tej priliki radi poudarili, kar moramo poudariti:; ako obstoja resna volja, da bi se odprla vrata za pravi sporazum in resnično sodelovanje med Avstrijo in mak» antanto, ter tako tudi našo državo, se ne sme pozabiti, da stoje ob teh vratih koroški Slovenci. Stoje brez vsake pravice narodne zaščite, ki jo jim slovesno zajamčuje mednarodnopravna pogodba. Poleg mednarod-no-pravnega jamstva so bili koroški Slovenci deležni slcvesnih obljub ob in po plebiscitu, da jim bodo pristojni činitelji izpolnili vse želje in zahteve po ohranitvi slovenske narodnosti in narodne kulture^ Saj je sam kancler dr. Schuschnig v preteklem letu to obljubo v svečani obliki ponovil z zatrdilom, da bo Avstrija dala koroškim Slovencem »vzorno« narodno zaščito. Avstrija pa doslej ni izpolnila prav. nobene obveznosti narodne zaščite do koroških Slovencev, marveč brez obzira in brez sramu nadaljuje politiko njihovega ponemčevanja. Pot, ki so jo doslej hodili v tem vprašanju pristojni činitelji v avstrijski državi in predvsem v koroški želi, je pot krivice, prizadete Slovencem* Takšna pot pa ne vodi do sporazuma in prijateljstva. Ob vratih, ki vodijo v sporazum, stoje torej koroški Slovenci. Brez njih se ta vrata ne morejo odpreti. Sffaifrta zmaga JEZ pri oöelnslcilra volitvah- Zadnjo nedeljo 19. januarja so se vršile v devetih občinah občinske volitve, pri katerih je JRZ zmagala s 76.4%, združeni nasprotniki pa so dobili komaj 23.6 odstotkov. Občinske volitve na Slov. štajerskem. Pri nedeljskih občinskih volitvah se je izborno postavil naš obmejni št. Ilj. Volilnih upravičencev 820. Volilo je 566 vo-lilcev. JRZ (Kari Swaty) je dobila 453 glasov (23 odbornikov), združena nasprotna lista (Rudolf Hammer) 113 glasov (1 odbornika). Zgorn ia Potekava. Volilcev 320. Za .TRZ (Kari Poharc) oddanih 151 glasov. Nasprotne liste ni bilo. JRZ 18 odbornikov. Spodnja Polskava. Volilcev 241. JRZ 'Matija Kotnik) 124 glasov (16 odbornikov). Združeni nasprotniki (Kari Hebar) 18 glasoy, 2 odbornika. Na Kranjskem. Zagorje ob Savi. Volitev se je udeležilo 1514 volilcev. JRZ (Anton Prosenc) je dobila 1148 glasov, 33 odbornikov, zdru- ženi nasprotniki (Jurij Arh) 366 glasov, 3 odbornike. Begunje na Gorenjskem. Samo lista JRZ — 18 odbornikov. Brezovica pri Ljubljani samo lista JRZ — 18 odbornikov. Kostanjevica na Krki. Lista JRZ 410 glasov (16 odbornikov) združeni nasprotniki 171 glasov, 2 odbornika. Tomišelj. JRZ (Ivan Kraljic) 166 glasov (16 odbornikov) združeni nasprotniki 111 glasov (2 odbornika). Lesce pri Bledu. Vseh volilcev 332. JRZ (Ivan Žark) 94 glasov (2 odbornika), združeni nasprotniki 178 glasov (16 odbornikov). Lesce je znano gnezdo samo« stojnežev. Na vseh voliščih sta vladala največji red ter mir. Okrajni načelniki in orožniki niso imeli posla, ker so se volilci prostovoljno odločili za JRZ ali pa proti. * JNS poražena. Pri občinskih volitvah preteklo nedeljo je doživela JNS straho- /it poraz. Da bodo JNSarji tepeni, so se savedali, da pa bodo pretrpeli polom kar /seh svojih kosti, tega niso pričakovali. Ljudstvo komaj čaka, da pri volitvah pokaže svoje mišljenje o teh čudnih »drža-votvorcih«, ki pa so v resnici samo tvorci «iAKOR NA SUHEM, TAKO TUDI NA MORJU. V Londonu se je vršila pomorska konferenca, katero so pa Japonci razbili s svojim odhodom. Z razbitjem tokratnih londonskih posvetovanj je uničen tudi ključ pomorskih sil, na katerega so bile vezane petere svetovne sile: Velika Britanija, Združene ameriške države, Japonska, Francija in Italija, po pogodbi, katera je bila sklenjena v ameriški presto-Iici v Washingtonu leta 1922 in pozneje zopet nekoliko spremenjeno obnovljena v Londonu leta 1927. Zelo dvomljivo je, da bi prišlo do nove pogodbe med še štirimi V Londonu po svojih delegatih zastopanimi državami. Gotovo se čutita Anglija in Združene države z odhodom Japonske ogroženi in bosta za bodočnost vztrajali na tem, da se smeta neomejeno oborože-/ati na morju. Japonci bodo za bodoče larekovali, kaj in koliko novih bojnih edine bodo spustili v morje Angleži in Ame-ikanci iz strahu pred zvito Japonsko. Meseca decembra 1934 so odpovedali v Londonu Japonci wašingtonsko pomorsko :ogodbo. In že pri tej odpovedi je bilo ja-no, da se bosta zmanjšanje in omejitev oboroževanja na morju ravno tako razblinili v nič, kakor se že je isto zgodilo oa suhem. Japonci so se izmuznili iz omenjene pogodbe z izgovorom, da je zanje danes nemogoče, se držati v Washingtonu sklenjenega ključa v razmerju 5:5:3: 1.75 : 1.75 (na prvem mestu sta Anglija in Sev. Amerika, potem sledi Francija in končno Italija in Japonci). Japonska je zahtevala na morju enakopravnost z Angleži ter Amerikanci. Sir John Simon, takratni angleški zunanji minister, je tudi svoj čas gladil Japonce z zagotovilom, da imajo tudi oni iste pravice do varnosti, kakor KATOLIŠKEM Zadnji poskus za sporazum v Nemčiji. Preganjanje katoličanov, zlasti katoliških duhovnikov in redovnikov v Nemčiji traja naprej. Takozvani devizni procesi, kf jim je predmet obdolžitev, da se po-iilja denar ali denarna vrednost iz Nemčije v inozemstvo, se prirejajo s prozornim namenom, da se prikažejo katoliški duhovniki, redovniki in redovnice v nemški javnosti kot sovražniki države. Du-bovniki, ki jim je naloga, da sestavijo uracuie zapiske o slučajih preganjanja, se '■-opirajo kot državni sovražniki. Tako je bil, kakor smo že v našem listu poročali, zaprt voditelj cerkvenega obvešče- nesreče za ljudstvo in državo. JNSarji lahko iz nedeljskega izida spoznajo, kaj jih čaka pri bodočih volitvah v narodno skupščino. Kjer se ne more uveljaviti nasilje in razživeti goljufija, tam zmaga pravičnost in poštenost, tam JNS propade. vsaka druga država, vendar imajo Japonci omejen zemljepisni okoliš; angleška mornarica pa je raztrošena po celem svetu. Enakost Angležev z Japonsko na morju bi pomenila za nje na Daljnem vzhodu — poraz. Amerikanci se napram Japoncem izgovarjajo, češ, da morajo biti močnejši nego Japonci na morju, ker branijo Združene države Severne Amerike atlantsko obalo in morajo biti budno na straži v ogromnem Tihem oceanu. Tokratna londonska konferenca je padla v vodo in s tem je pokopana tudi misel, da bi se še dale kedaj pomorske bojne sile omejiti po gotovem ključu. Velesile se bodo za bodočnost ravno tako z vso naglico in vsemi mogočimi krediti neomejeno in nevezano oboroževale na morju, kakor že to delajo na suhem. Angleška spodnja zbornica je že sklenila, da se razpiše notrajne posojilo, katero se bode uporabilo za oborožitev na morju. Revolucijonarni upi Moskve. Vodja komunistične obratne internacijonale, ki tvori del kominterne, Losovski, je imel pred osrednjim komunističnim odborom ali sovjetskim parlamentom zunanjepolitični govor. Naglasil je, da vzdržujejo so-vjeti na Daljnem vzhodu radi tega močno armado, da bodo lahko lepše sprejeli Japonce kot »ljube goste«. Sovjetska Rusija nima namena, da bi zavojevala japonsko prestolico Tokijo. Zgodilo bi se samo lahko to-le, da bi zasedli Tokijo za slučaj poraza Japonske japonski proletarci. Vse velesile lahko znajo, da pomeni vsaka vojna proti sovjetom vojno v lastni državi. Losovski se je upal v svojih izvajanjih napram drugim državam tako daleč, da je izustil besede: »Mi vemo, proti komu bodo namerili proletarci velesil puške.« Izvajanja Losovskega kažejo dovolj jasno, da se sovjeti niso in se ne bodo odrekli načrtom za svetovno revolucijo, četudi zahtevajo zase nedotakljivost! valnega urada kanonik dr. Ba"nasch. Ker je ta stvarna in uradna poročila predal, kakor je bila njegova dolžnost, berlinskemu nunciju kot zastopniku vrhovnega poglavarja katoliške cerkve, ga dolžijo državnega izdajstva, češ, da je ta poročila izdal zastopniku tuje vlasti. Vse zahteve nemških škofov in papeževega nuncija, da bi dr. Banascha izpustili, so bile kakor bob ob steno. Narodni socializem se tudi z vso silo zaletava v katoliška mladinska in delavska društva, ker hoče sam okupirati in po svoje vzgajati vso nemško mladino. Zlasti so narodno-socialističnim mogotcem trn v peti nekdaj tako cvetoče centrale katoliških mladinskih organizacij v Diisseldorfu in Kolnu. Radi teh neprestanih, dnevno se ponavljajočih krivic je nezadovoljstvo katoličanov priki-pelo do vrhunca. Nemški škofje so po- stavljeni pred težko izbiro: ali pustiti, da prenapeti lok kmalu sam poči, kar bi pomenilo popolni prelom med državo in cerkvijo, ali pa storiti zadnji posku's, da se ustvari vsaj delni sporazum ter omogoči nekako sožitje. Na posredovanje znanega ministra dr. Goebbelsa so se katoliški škofje, ki so se nedavno zbrali na skupno konferenco v Fuldi, na grobu sv. Bonifacija, apostola Nemčije, odločili za drugo pot, za poskus sporazuma z narodno-so-cialistično vlado. Ker hujskaški voditelji Hitlerjeve mladine ne morejo trpeti navedenih izvrstno organiziranih in odlično delujočih central katoliških mladinskih organizacij v Diisseldorfu in Kolnu, je bil sprejet predlog, naj se ti centrali opustita, zato pa naj župnijska in krajevna mladinska in delavska društva nemoteno obstojajo in delajo naprej. Katoličani ponujajo po svojih škofih poslednjikrat svojo roko nasprotnikom v pomirjenje. Dalje ne morejo iti v svoji popustljivosti. Ako se ta poslednji predlog ne sprejme, je popolni prelom med državo in cerkvijo neizogiben. Apostol krščanskega tiska. Takšen apostol je bil Pavel Perazzo, železniški uradnik v Turinu, ki je umrl leta 1911 v slovesu svetosti. Poln ljubezni do bližnjega, je porabil ves svoj prosti čas za dela krščanskega usmiljenja, zlasti za širjenje katoliškega tiska. Leta 1874 je ustanovil majhen list, ki je rastel po vsebini in številu naročnikov ter se razvil v velikega borca za idejo in prakso Katoliške akcije. V Turinu so se začela potrebna dela, da se prouči življenje tega vnetega apostola katoliškega tiska, da bi bil proglašen za blaženega. Abesinci molijo in se postijo. Abesinski Abuna, vrhovni poglavar koptske kršd, cerkve, je po poročilu angleških listov iz Addis Abebe v nedeljski pridigi v svoji stolni cerkvi sv. Mihaela odredil zadnji, teden pred ofenzivo kot teden molitve in posta. Namen: prošnja Bogu, naj bi abesinski vojski pomagal pri njeni bližajoči se odločilni ofenzivi. V tem tednu je bila prepovedana vsaka svečanost in vsaka slovesna prireditev. Do poldne ni smel nikdo zavžiti ne jela ne pila. Popoldne je bila dovoljena hrana iz žita in žitnih izdelkov, piti se je smela samo voda. Strogo prepovedana sta bila alkohol in meso. Kdor bi se bil pregrešil zoper te predpise, njega bi zadele stroge cerkvene kazni, ki se tudi razširijo na celo družino kršitelja. Tako se je vse abesinsko ljudstvo pripravilo na odločilne boje svojih vojakov. Obenem so poslali največjo relikvijo (svetinjo) Abesincev, namreč skrinjo zaveze, ki je po veri Abesincev bila prenešena v Abesinijo iz Salomonovega templja, na fronto, da bi spodbudili in okrepili zaupanje in hrabrost vojakov. Zakoni v sovjetiji. Boljševiki v Rusiji so zakon popolnoma razkristjanili, pro-glasujoč ga kot povse svobodno zvezo med možem in ženo, temeljujočo na svobodni pogodbi. Kakor se ta pogodba svobodno sklene, tako se tudi lahko povse svobodno loči. Odločuje pri tem samo volja enega »pogodbenika« in zakonska zveza je raztrgana. In zakonske zveze se čedalje bolj razdirajo. »Izvestija«, službeno glasilo moskovskih boljševikov, se pritožuje, da je leta 1934 prišlo v Rusiji na 100 sklenjenih zakonov. 37 razporok. Lg- ta 1935 pa je prišlo na 100 sklenjenih zakonov v prvih petih mesecih 38.5, v nekaterih mesecih pa celo 44.3 razporok. Boljševiški list se zgraža nad tem žalostnim pojavom, ki pomenja veliko nevarnost za vzgojo in usodo ruske mladine, ter zahteva zakonske odredbe, ki bi uredile sklepanje zakona ter zlasti omejevale možnosti razporoke. Ako bi bil ta list odkritosrčen, bi moral priznati, da je zakonodaja, ki rodi takšne sadove, slaba in za bodočnost ruskega ljudstva in ruske države škodljiva. Protikrščanstvo in brez-boštvo, ki je na njima zasnovana boljše-viška ureditev države, vpliva na vse oblike zasebnega in javnega življenja razdiralno kot dinamit. Filipekov rod v Vogričovcih še ne bo tako kmalu umrl. Franc pa je tudi velik dobrotnik cezanjevške cerkve. Poleg drugih stvari je kupil tudi lepo novo monštranco popolnoma na svoje stroške. Ob GOletnici mu vsi prijatelji in znanci želimo: »Bog mu daj še mnogo let na tem piiklavem sveti živeti!« Nesreče. Dva dni ležal mrtev v snegu. Dne 11. t. m. se je odpravil od doma v Mežici v Maribor, kjer je hotel marsikaj nakupiti, 65-letni vpok. rudar Franc Pernat iz Pod-pece. Čez dva dni so ga našli mrtvega v snegu v gozdu Gmajna ob poti, ki vodi iz Mežice k Sv. Heleni. Pri sebi je še imel denarnico z 1460 Din in na truplu ni bilo nobenih znakov nasilja. Najbrž je starčka zadela kap in je obležal mrtev. Ogenj v noči. V noči je v Pongercih pri Cirkovcah zgorelo gospodarsko poslopje posestniku Jožefu Baumanu z vsemi poljskimi pridelki in gospodarskim orodjem. Škoda znaša 30.000 Din. Gasilci iz Šikol so preprečili, da se ogenj ni raztegnil na sosedna poslopja. Ponočni ogenj je upepelil gospodarsko poslopje posestniku Jerneju Unuku v Pongercih pri Ptuju. Zgorela je tudi krma in precej orodja. Huda nesreča pri podiranju hrasta. Hrast je podiral 261etni Anton Matečko z Janškega vrha pri Ptuju. Padli hrast mu je zlomil desno roko ter nogo in ga je hudo poškodoval po celem telesu. 100 let stara viničarija je pogorela pri Sv. Ani nad Makolami. Odebelelim osebam pomore ena čaSa naravne Franz-]osefove grenke vode zjutraj na tešče do lahke stolice. Reg. po min. soc. pol. in nar. zdr. S-br. 15485, 25. V. 1935. Huda letalska nesreča. Pri Goodwinu v severnoameriški državi Arkansas je padlo iz neznanega vzroka v močvirje potniško letalo, ki vzdržuje zvezo na progi Njujork —Los Angeles. Ubitih je 14 potnikov, oba pilota in telegrafist. Farmerji, ki so bili prvi na licu nesreče, pravijo, da vsled padca zdrobljeno letalo ni imelo propelerja^ trupla ponesrečenih so bila čisto razmesarjena. Razne novice. Asfaltirana cesta Maribor—Št. Hj bo še letos dograjena. Nova cesta. Med Mariborom in Kamnieo bodo zgradili ob Dravi 4 km dolgo cesto, ki se bo priključila pri Bresternici na staro cesto. Proračun znaša poldrugi milijon dinarjev. Novodobni Ahasver. Na Plaču ob severni meji so prijeli zadnje dni naši graničar-ji tujca, ki je hotel na skrivaj prekoračiti mejo in se k nam vtihotapiti. Odvedli so ga v Maribor na obmejni komisarjiat, kjer je izpovedal, da se piše Ivan Aksamit, rojen v Omsku v sovjetski Rusiji. Kot delavec je bil zaposlen na državnih kolhoz nih posestvih v podolski guberniji. Zarad: nečloveškega ravnanja z delavstvom je 1. 1933 pobegnil na Poljsko. Iz Poljske je odromal v Romunijo in iz te na Češko ter nazadnje v Avstrijo, iz katere so ga izgnali. Rus pravi, da bo odpotoval iz naše države preko Grčije in Turčije v Perzijo kjer gradijo novo železnico. Kap ga je zadela smrtno vsled preobilnega žganja. V Orlici pri Ribnici na Pob. se je nacejal v neki krčmi posestnik Fr Vitrih tako dolgo z žganjem, da se je zgrudil mrtev, zadet od kapi. Zadeva je v preiskavi. Za 12 milijonov dinarjev so pokadili v lanskem letu tobačnih izdelkov v Celju. V Ljubljani so popušili v preteklem letr za 34 milijonov Din tobačnih izdelkov. Neznanega moškega je vlak razmesar ne daleč od železniške postaje Breg pr. Sevnici. Trupli dveh neznanih utopljencev. Pri Renkah v bližini Litije so potegnili iz Save še dobro ohranjeno truplo neznane, kakih 20 let stare utopljenke. Med Krškim in Brežicami je naplavila Sava napol razpadlo moško truplo, ki je bilo v vodi že več tednov. Železniška proga Veles—Prilep je bile zadnjo nedeljo slovesno izročena prometu. General Nobile poklican v Rim. Musso lini je poklical nazaj v Rim letalskega generala Nobile, ki je bil zadnja leta sve tovalec sovjetskih zračnih sil v Moskvi. Nobile se bo vrnil v domovino še mesec;: januarjgi. Italijan Nobile je preletel 12. V 1926 skupno z norveškim raziskovalcer tečajnih pokrajin Amundsenom z zračn ladjo »Norge« severni tečaj. V priznanj za prelet je bil povišan v generala, 25 ita lijanskih mest ga je imenovalo za častne ga občana in v Rimu na Kapitolu so m1 postavili spomenik. Dve leti za tem se j odpravil Nobile z zrakoplovom »Italia proti severnemu tečaju, katerega je sice srečno preletel, a na povratu se je zrake plov razletel. En del ekspedicije je tako smrtno ponesrečil, drugi del, ki si je reš z generalom vred življenje na ledeni plo šči, so oteli po nepopisnih težavah Rusi svojim ledolomilcem. Radi neuspele dri ge tečajne ekspedicije je padel Nobile pi Mussoliniju v popolno nemilost in se j zatekel v Rusijo. Kaka naloga bo sedaj poverjena Nobilu, še ni znano. Prepir med delavcema. Zakaj? Starejši delavec očita mlajšemu, da je njegovo perilo zaprano in da njegova žena ne zna prati. Mlajši pa se poteguje zanjo. V pranju izkušena gospa Ivanka daje starejšem delavcu prav: S terpentinovim milom Zlatorog se da oprati z lahkoto vsako še tako zaprano perilo. Tu šele prav pokaže to milo svojo čistilno moč! ©seibiie vesti. Šestdesetlefnica našega naročnika. Iz Cezanjevcev pri Ljutomeru nam pišejo: Zvesti in dolgoletni naročnik »Slovenskega gospodarja« Franc Senčar, kmet v Vogričovcih, in znan šaljivec, je 18. t. m. dopolnil 60 let. Spodobi se, da se ga kot vernega katoličana in značajnega moža ob tej priliki spomnimo. Rojen je bil 18. I. 1876 na svojem sedanjem domu. Ljudsko šolo je obiskoval v Cezanjevcih, pa ima iz svoje šolske dobe slabe spomine. Učitelj je redil kozo in nekoč je naročil šolarjem, naj mu jo ženejo v ščavnico v kopališče, šolarji pa se niso spomnili, da koza ni konj in ko so jo v vodi zajahali, je sirota požrla preveč vode in utonila. Ko prinesejo učitelju to žalostno novico, je seveda šiba pela. Naroči jim, naj jo oderejo, da bo rešil vsaj kožuh. Pa še tega so mu razrezali. Kot fant je bil zvest član mladeniške Marijine družbe, našli ste ga skoro pri vseh cerkvenih pobožnostih. Rad je romal tudi po božjih potih. Na nekem romanju, menda k Mariji Bistrički, je prenočeval z drugimi romarji vred v neki cerkvi. Za glavnim oltarjem je našel neko votlino, ki se mu je zdela najbolj primerna za prenočišče. Pa je spregledal, da je tu mežnar shranjeval žagovino za pometanje cerkve. Ko drugo jutro ves bel prileze izza altarja, so ga seveda vsi romarji začudeno ogledovali. Vojna leta je prebil v Italiji. Kot vojno trofejo je prinesel domov pečat Tou-ring Cluba Pio di Cadore, s katerim sedaj pečati svoje »javne listine«, kadar vabi svoje prijatelje in znance na koline. S starejšim bratom Tonekom sta sklenila, da se ne bota poročila. Pa sta se nazadnje le navolila kuhati, sklede pomivati in kruh Peči. Tako je nazadnje domača konferenca sklenila, da se mora Franc kot najmlajši oženiti. V svojem 49. letu življenja, že blizu Abrahama, si je izbral za družico Mun-Liziko iz tomaževske fare. Ker ima e tn fante-korenjake, obstoja upanje, da Gospodarsko poslopje zgorelo. V Raz-vanju pri Mariboru je zgorelo gospodarsko poslopje posestniku Antonu Mešičeku. Z bolezenske postelje v vodnjak. IzHo-tinje vasi pri Hočah poročajo: 471etni delavec Anton Karo v Hotinji vasi je bil že dalje časa bolan ter je ležal več tednov v hudi vročici. Večkrat se mu je zaradi vročice celo bledlo. Ko je te dni prišla njegova žena po kratki odsotnosti v sobo, kjer je ležal bolnik, je našla posteljo prazno. Iskala in klicala ga je okrog hiše, pa zaman. Potem je šla zajemat vode Iz vodnjaka, ki je na dvorišču. Pri zajemanju je opazila neke pene na vrhu vodne gladine in v zli slutnji je poklicala sosede. Preiskali so dno vodnjaka in potegnili iz njega truplo pokojnega Antona. V vročici je vstal iz postelje, stekel na dvorišče in skočil v globino vodnjaka, kjer je utonil. Dva posestnika pogorela. Pozno v noči je izbruhnil požar v gospodarskem poslopju posestnika Franca Toplaka v Sp. Hajdini. Ogenj se je razširil tudi na To-plakovo hišo. Iskre so užgale še gospod, poslopje soseda Martina Gojkoviča. Zgorela so vsa tri poslopja s kmetijskim orodjem ter krmo. Živino so rešili. Najbrž gre za požig. Podlegel poškodbi pri padcu s kolesa. 251etni trgovski nastavljenec Ivan Jug iz Podvipcev pri Ptuju je padel pred dnevi s kolesa in se je poškodoval na levi roki. Nastopilo je zastrupljenje krvi, Jug se je zatekel prepozno po zdravniško pomoč in je umrl v ptujski bolnici. - f • :>:•-' ■ s ■■ Težka nesreča otroka. V mariborska bolnico so prepeljali sedemletno Matild«? Gradišnik iz Selnice ob Dravi z opeklina? mi po celem telesu. Deklica je pomagala ogljarju pri delu, se je preveč približala ognju, kjer se ji je užgala obleka. Če se igra otrok z vžigalicami. Med tem, ko sta bila zakonca Matija in Neža Mohorko na Ptujski gori zaposlena na njivi, se je igral šestletni sinko na skednju z vžigalicami. Naenkrat je vzplame-nela tamkaj shranjena slama. Predno je Angleški lord Wauchoppe, komisar Palestine. Njegov nastop proti arabskemu gibanju je še bolj razburil arabska pleme, na, ki so proti naseljevanju Židov v Sveti deželi. Dr. Ignacij Mošcicki, 10 let predsednik Poljske. Iz manevrov severnoameriške vojne mornarice ob obali Kalifornije. Na sliki vidimo veliko bojno ladjo »Colorado«, ki ima na krovu vsak čas za odlet pripravljeni letali. Spredaj pred ladijo je nova podmornica »Caeholot«. Dr. Anton Korošec in dr. Š. Behmen zapuščata sijajno uspeli kongres JRZ v Bel-gradu. Novi francoski zunanji minister Yon Del-bons, radikal. Predsednik nove francoske vlade Leon Blum. Čeravno nimajo v Franciji ženske volilne pravice, je bila poklicana v sedajno francosko vlado kot državna podtajnica na znanost gospa Jolliot-Curie. bilo mogoče misliti na preprečen je nesreče,, je že bilo gospodarsko poslopje v ognju in znaša škoda 15.000 Din. Posestnik ob gospodarsko poslopje. V Skalah za cerkvijo na majhnem bregu ima svojo domačijo posestnik Jože Skorn-šek, po domače Šrot. Iz neznanega vzroka mu je v noči uničil ogenj gospodarsko poslopje. Domači so rešili s težavo živino. Gašenje je bilo skoro izključeno, ker je primanjkovalo vode. Radi zlomljene noge umrla. Marija Ko-lar, 451etna žena posestnika v Drenskem rebru v župniji Pilštajn pri Kozjem, je padla pri razobešanju perila z lestve tako nesrečno, da si je zlomila desno nogo. Prepeljali so jo v celjsko bolnico, kjer je podlegla posledicam poškodbe. Planinska nesreča. Na Stol v Karavankah sta bila namenjena neki Celovčan in 251etna Micka Kebitzeva iz Št. Vida na Koroškem. Kebitzevi je spodrsnilo ter je padla čez strmo snežišče, priletela je med skale in je obležala vsa potolčena. Ko je prišla pomoč iz Prešernove koče na Stolu, so ugotovili, da je turistka poškodovana po celem telesu in ima desno nogo dvakrat zlomljeno. Razne novice. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani razpuščena. Trgovinski minister dr. M. Vrbanič je razrešil vse svetnike in člane predsedstva Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Zbornici je postavljen za komisarja g. F. Logar, inšpektor banske uprave. Pevski zbor Glasbene Matice bo na Telovo popoldne ob 3. uri priredil koncert pri Sv. Lenartu °za tržane in okolico. Pel bo nekaj umetnih, večinoma pa narodne pe3mi, kakoršnih še pri Sv. Lenartu gotovo ni pelo nobeno pevsko društvo. Ljudstvo, ne zamudi lepe prilike in pridi polnoštevilno. Z avtomobilom na Pohorje se bo mogoče peljati že tekom par tednov. Pohorska cesta iz Marije Reke pri Hočah gre proti koncu in je že dogotovljena pod Pohorski dom, oziroma do Mariborske koče. Parni valjar mariborskega cestnega odbora je na delu, da povalja zadnje dele nove ceste. Dva utopljenca je naplavila Drava na Fali. Gre za Jakoba Cerna, tesarja v Dravogradu, ki je pred tedni zginil od doma, in za truplo 16—181etne deklice. 651etnico obstoja je slavila zadnjo nedeljo v Celju prostovoljna gasilska četa. Ob tej priliki je bil slovesno blagoslovljen nov rešilni avtomobil. ŽENE ZASIOREJO PO VEČKRATNI NOSEČNOSTI z dnevno uporabo pol kozarca naravne FRANZ-JOSEFOVE genčice, užite na tešč želodec, doseči lahko iz-praznjenje črevesja in urejeno delovanje želodca. FRANZ-JOSEFOVA voda je davno preskušena, najtopleje priporočana in se dobiva povsod. Ogl. rej. S. br. 30.474/35 V letošnjem maju samo 10 dni brez dežja. Našega , kmeta bo zanimalo, koliko dni smo prebili letošnji majnik v dežju. Letošnji maj je bil najbolj deževen mesec tekom zadnjih osmih let. Letošnje majske količine dežja so bile štirikrat tako velike kakor maja 1932 in trikrat tolike, kakor maja v zadnjih osmih letih. Deževne količine v maju 1936 so rekordne v zadnjih 96 mesecih. Deževalo je 21 dni in brez dežja smo prebili 10 dni. Pojasnjena zadeva s prvotno neznanim utopljencem. Poročali smo v našem listu, kako je prinesla Mura iz Avstrije na jez papirnice v Sladkem vrhu na severni meji truplo neznanega utopljenca. Na telesu so bili znaki nasilne smrti. Graška policija je sedaj dognala, <$a gre za Henrika Griesriegla iz Puntigama pri Gradcu. 12. maja ga je odnesla Mura, ko je skočil v njo za nekim samomorilcem, da bi ga rešil. Pri skoku v vodo se je udaril z glavo ob kamen. Izredna žeparska spretnost. V Belgra-du se je vršil kongres znamenitih šefov policijskih uradov v Evropi. Po zboru so napravili udeleženci več izletov in med drugimi tudi v Sarajevo, kjer so bili posebno prijazno sprejeti. Gospodom iz inozemstva so razkazovali Sarajevčani znamenitosti mesta in so jih popeljali tudi na trg. Tamkaj si je kupil vsak nekaj za spomin. Neki sarajevski odvetnik si je dovolil šalo in je najel mojstra v žepar-ski spretnosti, ki je na trgu ali čaršiji zastopnikom policijske oblasti posmukal iz žepov vse, kar so si nakupili. Ko so prišli gospodje v Ilidže na kosilo, so opazili, da so bili vsi okradeni. Odvetnik, ki je oskrbel, da jim je spretna roka izpraznila žepe, je prinesel v Ilidže celo vrečo ukradenih spominkov in jih je vrnil na veliko zabavo imenitnim lastnikom iz inozemstva. Sarajevska šala je dokazala gospodi, ki ima vedno opravka z vsemi mogočimi zločinci, da tudi oni niso varni pred »mojstrsko« roko. Gasilska zajednica dravske banovine opozarja vse prostovoljne gasilske čete in župe na razglas v »Finansijskem zborniku« št. 22 z dne 28. maja t. 1., ko pod členom 39 dovoljuje finančno ministrstvo vsem dobrotvornim in humanim društvom na njihovih zabavah s humanim ciljem točenje alkoholnih pijač na drobno brez plačanja takse, ako izvršujejo to točenje v lastni režiji. Pravico za to točenje in sicer za vsak posamezen slučaj posebej, izdaje pristojna finančna direkcija po prošnji društva (čete) in predlogu pristojne davčne uprave, ki potrdi na podlagi predloženih in overovljenih društvenih pravil, da je cilj društva v resnici dobrodelen in človekoljuben. — Na dravsko finančno direkcijo naslovljene in s kolekom 5 Din kolekovane prošnje je vlagati vedno le pri pristojnem davčnem uradu. Njih rešitev bo prosilcem vedno sporočena potom finančne kontrole do-tičnega kraja. Trošarina se bo plačevala. Glede poslovnega davka bo poučila prosilce davčna oblast. — Zajednično predsedstvo. M\ si že obitotfJ naročnino? Razgovor s pregnanim abesinskim negušem. Poročevalec ugled, angleškega lista je objavil razgovor, katerega je imel z negušem, ki se je prepeljal iz Jeruzalema na angleški križarki v Gibraltar (utrjena angleška • postojanka v Španiji). Razgovor je potekel takole: »Veličanstvo, ste bili zadovoljni s sprejemom v Gibraltarju?«' »Izredno sem zadovoljen. Ginjen sem, ker 3em se lahko prepričal, da obdrži Angleška zvestobo svojim prijateljem tudi tedaj, če jih je doletela . nesreča.« »Mar li tudi za bodoče računate Veličanstvo na podporo Anglije?« »Velika Britanija je oila zmiraj predbojevnik Društ. narodov. Zaupam Clc^onico- 3 Povest iz domačih hribov. »Tako dober mi še noben človek ni bil na svetu kakor ti. Rada te imam!« je vzkliknila ciganica, se vrgla dekli okoli vratu in jo poljubila. Dva dni nato je prišel Franc, mladi gospodar, domov. Bil je postaven mož, ki mu njegovih trideset let ni bilo videti. Nekaj oblastnega je imel na sebi in tudi oblečen je bil pol po mestno in pol po kmetiško. Vrnil se je slabe volje. Čeprav je toliko dni obletaval tiste ogrske trgovce, ki so kupili pri njem les, svojega denarja še vedno ni dobil. Mati si zaradi tega tudi ni upala ziniti o ciganici, ampak je hotela kak dan še počakati. Ujec Miha pa je vse počenčal, in ko je mladi silil, mu je na dolgo in široko pripovedoval, kako je prišla ciganica na Ravne in da jim jo hoče potovka kar vsiliti. Gospodar je gubančil čelo in nevoljno odkimaval: »Nak, Hruplja pri nas ne bo komandirala.« Potem ves večer ni več zinil o tem. Drugo- jutro je stopil gor pod streho in zagledal ciganico pri oknu. Ta se ga je tako prestrašila, da je nekaj nerazumljivega zagrgljala in se jela po vsem telesu tresti. Z mračnim pogledom jo je gospodar premeril in jeza ga je obšla, ko je videl na njej obleko svoje rajne sestre. Le nekaj trenutkov je tako stal, potem se je obrnil in brez besede odkorakal po stopnicah dol... Ne, ta ženska ne sme ostati niti ena noč več pri hiši! Naj Hruplja le pride! Zagodel ji bo, kakor ji ni še nihče ... Pa mu ni bilo treba dolgo čakati; kajti potovka je spodaj v hiši že čakala nanj in se glasno menila z materjo. Trdo je odprl vrata in široko stopil pred ženski. Potovka je koj videla, da je vstal z levo nogo, pa je dejala hudomušno: »O, Ravnjak! Dober dan — ali si že nazaj? Ali si dobro opravil?« »Nič te ne briga!« jo je obrevknil. »Ampak kako je s teboj, o tem se bova menila.« »Z menoj? Hvala Bogu! Kar zadovoljna sem. Za kruh si že zaslužim.« »Da, poteplješ se okoli in kjer kako mrcino izvohaš, jo nam vrineš. Jaz ti bom dal!« je rohnel. Tedaj je potovka vstala in stopila tik pred gospodarja; bila je še za spoznanje večja od njega. Z enim očesom je pomežiknila in se predrzno ozrla nanj: . »Hoho, fantič, ali misliš, da se te Jerca kaj boji. To bi morali pa že večji- in starejši možakarji priti. Ko bi bila deset let prej na svet pokukala, bi ti lahko bila babica.« Nana, gospodinja, se je zbala prepira in je tiho ¿muknila skozi v - rejšimi sosedi razmere pri nas v preteklosti. Tu so dognali, kako so se pri nas ščitili povodom turških napadov in da so bile baš na njihovem posestvu na ledinah »ograja« in »krča« od starih dob pripravljene »skri-še«, o katerih pa nima danes pri nas nihče več pojma; zato mi je mogoče jih natančneje opisati le v toliko kolikor sem še mogel zvedeti od svojega očeta. Prebivalci Selc, Dvoršine in deloma tudi Župečje vasi so si priskrbeli zaščito »v turški sili« za svoje ljudi v onih plasteh, kje je bilo mnogo ilovice, in te je tukaj povsod na izobilje. Tu so si izkopali okoli 4 m globoko, velikemu »Štefanu« podobno jamo, katera je pa imela samo malo odprtino, ki je pa bila vedno zastrta, kadar ni bilo nevarnosti; drugače pa je bila ta luknja okrinkana in v njeno sredino vtaknjen močan in dobro priostren kol, na katerega se je moral neizogibno vsakdo, ki je vanj zadel, natakniti in se z lastno močjo tudi ni mogel več izkobacati, če se sploh že pri vpadu ni ubil. V take jame so poskrili žene, otroke in starce, dočim so moški odšli kot brambovci v tabor. Tako se je mnogoteri sovražnik nataknil, drugi pa, ko so videli, da se drug za drugim na neki začarani način udira v zemljo, niso hoteli svojim vodjem slediti. Tako je bila zmanjšana nevarnost za tabor, katerega Turki skozi vsa stoletja niso niti enkrat zavzeli, kolikor je zgodovinsko znano. Prišli so sicer enkrat pred tabor, ko je bil slučajno tam semenj, in so par moških in žensk ujeli; toda sledili so jim takoj pogumni domačini in vse potolkli v takozvani »turški grabi«. To ni nikaka bajka, kajti starinoslovci so zlasti pri Vedrovičih na Moravskem, potem pri Recu in Mistelba-chu na Dolnjem Avstrijskem ugotovili ne-broj takih »skriš«, katere so prebivalci od pamtiveka kot take poznali, samo zgodovinarji niso vedeli, kaj te jame pomenjajo, dokler jim niso naši slavisti povedali, da so tu bila zatočišča za prebivalce, kateri bo se v njih skrivali za dobo napadov. Ugotovili so tudi, da so si ljudje v teh »skrišah« pripravljali hrano, ker se je tam našlo mnogo potrenih črepov in ogorkov od ognjišč. Dognali so celo, da so tu in tam celo slepnjali, ker so si s suhimi orehovimi jedrci tudi za kratko dobo v temi svetili. Preiskusil sem to in dognal, da se s takimi jedrci res da svetiti blizu četrt ure in da ni treba kaj takega takoj označiti kot kako golo izmišljotino. Drugo vlogo je igral prav pri našem taboru »krop«. Če so se pokazali Turki, je še priskočilo brambovcem takoj na pomoč par korajžnih deklet, katera so nanosila polno brent vode iz »virbovšeka«, t. j. naj-najbližjega in najizdatnejšega pramena tik tabora. Te so pripravile veliko kropa, katerega so bušile v človeka, ki je iz vrst napadalcev postal tako drzen in hotel preskočiti obrambni zid. Ko so ga polili s škafom kropa, se je moral takoj umakniti, če ni bil pri tem oslepljen. Tak slučaj je znan v naši domači zgodovini. Ko so nekoč pridrveli Turki v jeruzalemske hribe, so ženske ob zelo strmem klancu pripravile mnogo kropa in pregnale Turke s tem, da'so jih do dobrega poparile s kropom, nakar so se brzo pozgubili. Zato še danes imenujejo ono mesto, kjer so se naše ženske tako hrabro izkazale: »Babji klanec«. Mladim maieram in ženam po večkratni nosečnosti pomaga naravna 1275 Franz-fossfova grenka voda — najve krat že v malih množinah — k rednemu delovanju črev. Reg. po min. soc. pol. in nar. zdr. S- br. 15485, 25. V-. 1935. Razen porate, skriš in kropa je še tudi služilo kamenje v obrambo proti sovražniku. Najznamenitejši rimski vojaški tehnik Vegecij (živel okoli leta 450 po Kr.) je zahteval, da je v vsaki trdnjavi dovolj pripravljenega kamenja, ki so ga hitro metali, ako se je sovražnik že napotil po lestvih, da preskoči obzidje trdnjave. Primer za to imamo zopet na našem taboru. Že iz mladih let smo se vedno čudili, za- kaj nam je prepovedano, da ne smemo a tem kamenjem lučati; to kamenje ima namreč namen, če bi zopet prišel sovražnik pred tabor, da se proti njemu porabi. In res tega kamenja tudi ni nihče odstranil, če ga ni kdo pozneje za sebe porabil, ker ni poznal več pravega pomena. Prav pa res ni nihče vedel, kak poseben namen ima to kamenje. Mnogi so trdili, da to vse še leži od one dobe, ko so tu cerkev gradili; toda temu je nasprotovalo dejstvoma je ves potreben kamen bil Školč« njat apnenec, katerega so dovažali od Sv. Barbare tik Drave, ono kamenje pa je nanošeno zgolj iz bližnjih kamnolomov peščenca. Nekoč nas je vodil učitelj tudi k »Vir« bovšku« in nam pokazal zazidano odprtino v studencu, katera je bila takrat še dobro vidna, češ, da so brambovci odtod lahko zapustili tabor, ako bi jim huda predla; nikdar pa nisem slišal niti besede, da vedejo stopnice do kleti cerkve, ker se o tem nisem nikdar prepričal. Če pa je res, da je ona luknja brambovcem služila v sili za beg, so pa morale biti stopnice vseskoz do izvirka, kajti drugače bi ne bilo mogoče črpati od tod vode za potrebo tabora. Teharje. 251etnico društvenega dela bo proslavilo v nedeljo dne 26. januarja Prosvetno društvo. V ta namen bo dopoldne v župni cerkvi slovesno cerkveno opravilo, popoldne pa v prosvetni dvorani društvena proslava s slavnostnim občnim zborom, ter pevskimi in glasbenimi točkami. Slovenci v Zagrebu. V novem letu smo začeli z novim pogumom in delo nam gre, hvala Bogu, kar lepo od rok. Zadnjo nedeljo v mesecu • decembru, 29. 12. 1935, je priredilo Slomšekovo prosvetno društvo nad vse zanimivo predavanje o bengalskih misijonih. C. g. misijonarja Vizja-ka D. J. smo dve Uri poslušali in bi ga še dve, pa je moral končati. Vsi komaj čakamo nada-'' ->Ije norčujte se, mojster,« je reklo dekle in zar-devalo. »Krištof moj! Kar je res, je res. Kakor pri Zvoniku, take hrane ne dobiš po vsem Podkraju. Ko bi še tako medel in suh bil, ti bi človeka zredila in opitala za sedem suhih let. Pa kapljico imajo tudi žlahtno pri Zvoniku.« >A tako!« se je nasmejala Marta. »Tja pes taco moli.« Odhitela je in se kmalu spet vrnila s kozarcem, ki ga je nalila in postavila pred krojača. »Bog nas živi, hočem reči: Bog vaju živi!« je nazdravil mojster in krepko potegnil. »Nikar vama ne bodi sitno! Koga pa naj živi Bog, če ne najboljših ljudi?« Tevž in Marta sta načela vsakdanji pogovor in krojač jima je sledil. Pri tem pa je ves čas opre-zoval in meril zdaj njega, zdaj njo. Čez nekaj časa ee je Marta izgubila iz sobe in zunaj skrbno nabrala nekaj rož ter jih zavila v papir. Prinesla jih je Tevžu fn mu natanko razložila, kako je treba čaj kuhati in kako jemati. Mladi mož se ji je skoraj preko mere zahvaljeval, potem pa vstal in rekel: »Zdaj pa moram domov, drugače so oče nevoljni, če me dolgo ni.« »Počakaj! Pojdem s teboj,« je zaklical krojač. ÍIzpiti še moram. Ali veš, kateri je največji greh? 'ijačo pustiti, kadar drugi zanjo dajo, hehehe.« Ponudil je kozarec, da mu ga je Marta še dvakrat natočila. Ko je izpil, ga je poveznil na mizo in odšel z mladim Dvornikom. Tevž in Marta sta se mogla le s toplim pogledom posloviti.- Po stezi med polji sta zavila moža. Krojač je ves čas govoril; ko pa sta bila nekaj sto korakov od Zvonika, je prijel Tevža za gumbnico in £a začel spovedovatl: »Tevž, zdaj mi pa odkritosrčno povej: Kaj ti je rekla?« »Kaj? Zaradi čaja?« »Hehehe, zaradi čaja! Ta ti je dobra. Pa ne kakega za letanje! Povej, povej, ali sta sklenila?« »Kaj naj bi sklenila?« »Ti Krištofov štor ti! Saj sta se vendar o ženitvi menila.« »Kaj vse si ne domišljate, stric!« »Poba zeleni, moj ljubi! Nas eden si ne domišlja nič, ampak govori to, kar vidi in čuje. Ali misliš, da imam repi v glavi namesto oči? Ne, moj ljubi. Mojster Krištof ima bistre oči. Zakaj sta potem tako zardela, ko sem nepričakovano treščil med vaju? Zakaj sta se muzala, ko sta o čaju govorila? Zakaj sta se pri slovesu tako neznansko milo pogledala? He? He?« »O tem jaz nič ne vem.« »Tatatata! Kar sem videl, sem videl, veš! Le no od Assaba ob Rdečem morju in so proglasili za, italijansko kolonijo 1100 kilometrov dolgo obalo od rta Kasar do Rahei-ta. Na zemljevidu zgleda Eritreja prav lepo. Obala pa je golo skalovje, notranjost pokrajine je pustinja brez vode in je njena rodovitnost tolika kakor na betonskih tleh. Istočasno kakor Italijani so zasedli Francozi južno od Eritreje ležečo Somalijo, o kateri pravijo, da poseda samo eno drevo in sicer palmo pred guvernerjevo palačo, ki je iz pločevine in jo morajo trikrat na leto prepleskati, da ostane zelena. Prvo pomoč so poslali abesinskim kristjanom krog Tsana jezera nä njihovo prošnjo proti mohamedanskim uniče- Ijevanja tega predavanja. Silvestrov večer, o Katerem smo govorili v zadnjem zagrebškem pisemcu, je minil v prijetnem razpoloženju. V nedeljo pred sv. Tremi kralji, 5. januarja, je bilo predavanje o lepi knjigi in njenem pomenu za življenje (nekateri zagrebški Slovenci zares premalo slovenskega berejo!), na sv. Tri kralje pa nam je medlcinec g. Lenče Peter govoril o prvi pomoči v nezgodah. Dne 12. januarja je bilo zopet predavanje o Abesiniji, zadnjo nedeljo dne 19. januarja pa vesela igra »Izbirčna nevesta«. Tako skrbi Slomšekovo prosvetno društvo (lokal ima v Nikollčevi ulici 10 I) za zagrebške Slovence. Pobrežje pri Mariboru. Avtobusna postaja, jd je bila nekaj let sem pred trgovino Henčelj na Aleksandrovi cesti, se je zopet prestavila na staro mesto in sicer pred gostilno našega somišljenika g. Hrena, ker tukaj bolj odgovarja dejanski potrebi. Prav tako! — Občinski odbor je na svoji zadnji seji sklenil, da se naj loči stara prejšnja občina Tezno od sedanje velike občine Pobrežje. S tem se je zadostilo želji Tezenčanov, ki niso šli radi v našo občino. Pač pa nam še ni znano, kaj bodo Tezenčani počeli, ali bodo sami za sebe ostali kot občina, ali se bodo priključili mestu, ali kaki drugi veliki občini. Sv. Peter pri Mariboru. Bahavo in lažnjivo piše petkov »Večernik« o naši samostojni občini, za katero se potegujemo, še nedavno so naši hlapci diktatorskega režima ogabno denun-Cirali naše poštene fante in može, sedaj ko nimajo več prilike za denunciranje, pa kričijo kakor sejmski mešetarji proti upravičeni naši zahtevi, da se vrne šentpeterčanom občina. Kaka hinavščina! Prej, ko so bili na oblasti, so gazili zakon in sleparili pri volitvah, sedaj, ko jim trda prede, se naenkrat sklicujejo na zakon, da bi preprečili samostojno občino. Sedaj bi vam bil zakon dober, nekdaj ga niste poznali. Pa si zapomnite: Sv. Peter dobi svojo lastno občino nazaj, ker se je zanjo izreklo skoraj tri četrtine volilcev s svojimi podpisi. Nič vam ne bo pomagala vaša farbarija, ko ste ljudi begali in jim vse mogoče reči obljubljali, naj podpise prekličejo. Kar je podpisano, je podpisano! Vse tiste figovce, ki so podpise preklicali, si bomo dobro zapomnili. Zgornja Sv. Kungota. Dne 14. t. m. je priredila tukajšnja šola božičnico za revno šolsko mladino, ki je prejela različno blago in deloma tudi obutev v skupni vrednosti nad 3000 Din. Da se je vršila božičnica v tem obsegu, gre iskrena zahvala: kr. banskl upravi, Družbi sv. Cirila in Metoda, vsem cenjenim vaščanom, ki so darovali večje alt manjše zneske, g. trgovcu Josipu Senekoviču in gdč. trgovki Anici Leber za obilno podarjeno blago, občini Zg. Sv. Kun-goti za denarni prispevek, tvrdki Zlatorog za podarjeno milo in pekovskemu mojstru g. Hud. Smonigu za podarjeni božični kruh. Topla zahvala pa gre tudi cenjenemu učiteljskemu zboru za nesebičen trud, ki ga je imelo s to človekoljubno prireditvijo. Limbuš pri Mariboru. Neznani storilci so poskusili v noči od 19. na 20. t. m. vlomiti pri zamreženih oknih v župnišče. Domačini so zaslišali sumljiv šum ter jih pregnali. Sv. Lovrenc na Dravskem polju. Organizacije Katoliške akcije v župniji so nam na Božič in na Štefanovo vprizorile svojevrstno staro »Božično igro «. — V letu 1935 je bilo pri nas rojenih 46, umrlo je 28, poročenih pa je bilo 16 parov, ki so s tem popravili veliki izostanek v prejšnjem letu 1934, ko je le 6 parov stopilo pred oltar. • Sv. Tomaž pri Ormožu. Ob priliki srečolova pri Sv. Tomažu je fant Alojz Kukovec zabodel z nožem v prsa moža Kramar Martina iz Ra-kovec, ki je bil navzoč kot član tamburaškega zbora. Ranjeni je bil v hiši g. župana Cafa še isto noč spreviden s tolažili sv. vere. Takoj drugo jutro so ga odpeljali na rešilnem avtu v bolnico v Ptuj. — Pretečeni teden nekega dne proti večeru je neznani predrzneš vlomil skozi okno celo v orožniško stanico pri Sv. Tomažu. Obiskovalec si je za spomin svoje pustolovščine odnesel dve repetirki. Ponikva. Zopet ljubezenska žaloigra. 191etni kmetijski delavec Karol Gorjanc, rojen na če-hoslovaškem, pristojen v Ponikvo, se je dne 12. t. m. ob 7. uri zvečer na naši postaji vpričo bolečine 9 r ' P a ' ASPIRIN OgU» t* Mfii.tt pod S Si IVI2 *d II U! liji svoje izvoljenke in čakajočih potnikov vrgel pod mariborski potniški vlak, ki ga je popolnoma zmečkal. Prepeljali so ga v mrtvašnico in čez dva dni na tihem pokopali. Kam plove današnja mladina ? Sv. Rupert nad Laškim. Staro leto se je trdo in nemilo od nas poslovilo: same težave so nas zadevale ob koncu leta: pred Božičem je padla velikanska množina mokrega snega na mokra tla; težki sneg je napravil po mnogih, zlasti osojnih krajih naše župnije nepopisno škodo: češplje je kar razčesnilo, jablane in posebno še hruške pa s korenino izruvalo iz tal, da je mno« gokje sadni vrt izgledal kakor bojno polje po topovski bitki. — Smrt pa se ni spravila samo na drevje, ampak tudi nad ljudi: ravno na božični praznik so popoldne po večernicah v mrliškem sprevodu nesli štiri krste na pokopališče, eden otroček pa je bil prejšnji dan pokopan: torej pet mrličev naenkrat! — Vse nas je tlačilo v letu 1935; to kaže tudi gibanje prebivalstva: rodilo se je 60 otrok, med njimi 2 mrtvorojena, 2 nezakonska, najmanjše število rojenih od leta 1918! Umrlo je 36 oseb; pri rojencih in umrlih so imeli moški veliko premoč. Poročenih ja bilo 14 parov, sprevidenih 52 bolnikov, sv. obhajil se je razdelilo 11.100. — V tretje gre rado, pravi prego\'or, posebno v nezgodah; tudi pri nas! Bivši JNS režim žalostnega spomina je našo starodavno občino leta 1933 razkosal na valcem v 16. stol. Portugalci. Iz Lisabone je bilo odposlanih 400 vojakov in 30 topov. Krištof da Gama je pripeljal ta oddelek po nepopisnih tež-kočah in neštetih doživljajih do Metrabe ob Tsana jezeru. Njegovi topovi so odločili v bitki z mohamedanci, kojih poveljnik Ahmed Gran iz Hararja je padel. Razvaline portugalskih cerkev in gradov v Gonda-ru so ohranjene do danes. Ko so pa sledili portugalskim vojakom misijonarji, ki so hoteli Abesince pokatoličaniti, so Abesinci pognali tujce iz dežele. Italijani so se Abesincem »ajbolj zamerili 1. 1889, ko so zanesli iz Italije v Masavo ob Rdečem morju živinsko kugo, ki je ličila v abesinski po- lepo mi priznaj! Sicer oznanim po vsej fari, kje si danes vasoval.« »Tako čenčasti menda niste.« »Ampak Marto bom pojutrišnjem spovedal. To jo bom!« »To vam pa prepovem!« »Aha, bikec moj, zdaj si se pa izdal. Zdaj pa kar vse po pravici in resnici povej! Potem ostane vsa reč med nama, med domačimi. Ne bi rad, da prideš ljudem v zobe.« »Saj ni vzroka zato. Nikar si ne domišljajte reči, ki jih ni!« »Jaz da si jih domišljam?! Če nočeš nič povedati, pa naj! Zaradi mene skrivaj; jaz vem vse. Ali naj ti vse nadrobim, kar sem na vajinih obrazih bral? Ti imaš Marto rad, ona pa tebe. Oženila bi se rada, pa se je nekje še zataknilo. Kje, tega še ne morem pogruntati. Zdaj pa poslušaj, kaj ti svetujem! Ne vdaj se in ne podaj se, dokler je ne dobiš! Marta ti je zlato dekle, pravi angel ti je, lepa kakor kraljična in pridna od glave do pete in kuhati ti zna, kakor znajo le še pri ,Orlu' v Mariboru, ti pravim. In marljiva je kakor čebela, ni skopa pa vendar varčna, ni klepetava in vendar prijazna — boljše ne dobiš v vsej Jugoslaviji ne, niti v vseh državah Male antante, če veš, kaj je to. Mene bi čudno veselilo, že zaradi sorodstva, če bi mogel na vajino ženitnino.« »Stric, zapomnil si bom vse, kar ste mi napri-digali,« se je Tevž smejal, »ampak za zdaj še s to pridigo nimam kam. Zbogom!« Naglo je zavil po stezi v domači hrib. Dolgi, tolsti krojač pa se je počasi zibal proti vasi, se venomer nasmihal in polglasno dejal: »Le počakaj, poba! Pojutrišnjem se lotim dekleta. Ji bom že tako natanko izprašal vest in niti tako vdel, da bo prav. Potem jih boš pa poslušal, hehehe!« III. S starim Dvornikom je šlo na slabše. Neke noči ga je hotelo zadušiti. Kljub temu se ni dal nagovoriti, da bi se obrnil na kakega zdravnika v mestu. Nekoč je šel Tevž sam v mesto; zdravnik mu je pač dal neka zdravila, dejal pa je tudi, da mora bolnika videti in preiskati. Sinu je oče ugovarjal in se branil: »Nič ne pomaga. Prav nič ne pomaga, že vem, kaj mi je.« Nekega večera ga je prosil: »Čuj, Tevž, k meni se prestavi in pri meni spili Tako tesno mi prihaja včasih ponoči, ko sem tako sam.« »Rad, oče.« Postavil je svojo posteljo v očetovo izbico in spal odslej pri njem. Zdaj je večkrat ponoči, ko se jq dva dela in pridelil eden kos daljnemu Sv. Lenartu, drugi kos pa še daljšemu Laškemu, občini Marija Gradec. Pretežna večina naših zavednih mož pa se zavzema za obnovitev stare občine. m (oDoif. Velblod spada med živali, ki jih ni preveč lahko ravnati, ima pa svoje slabosti, ki jih znajo vodniki spretno izrabiti, da se jim trmoglavec vda. Velblod je namreč strasten ljubitelj tobačnega dima, skratka: kadilec. A čim je občutil uspavajoči vpliv zlate zeli, postane pohleven in učljiv. — V Severni Afriki izkoriščajo domačini to velblodovo lastnost na pameten način. Vodniki uporabljajo posebno pripravo, neke vrste trikotno deščico z malo odprtino v sredi: deščico pritrdijo živali pred gobec, prižgejo smodko in jo vtaknejo nato v odprtino deščice. Velblod prične potem kaditi, a dim spušča skozi nos. Pri tem kaže vse znake popolnega ugodja. Malo čudno je gledati žival, ki uživa smot-ko z mirom in zaprtimi očmi kakor pravi jboznavači. Kadi pa seve ne dolgo, nekoliko minut, kajti velblod ima »dober vlak«, da smotka od vdihov kar vidno kopni. Nojtrn peresa, lelezni in bakreni obro£i. Mnogo Abesincev nosi še danes v laseh nojeva peresa, železne obrože okrog členkov na nogah in bakrene zapestnice. Omenjeni nakit označuje položaj vsakega Abe-sinca. Mladenič, ki hoče uživati že vse pravice, mora svojo možatost dokazati s hrabrim dejanjem; mora pač ubiti moža iz kakega sosednega plemena ali pa tujca. Ubitega mora razmesariti. In šele tedaj, ko ima na vesti prvo človeško življenje, si sme vtakniti med lase nojevo pero. Da se sme okititi z železnim obročem, že mora ubiti dva sovražnika. Taisti pa, ki hoče in sme nositi bakreno zapestnico, je moral pokončati tri človeška življenja. ' ); Duhovnik, ki je prebil 30 let v puščavi Somali, ki je eden redkih belokožcev, ka- teri so prišli živi iz »ravnine klicov« v puščavi francoske Somalije, oče Baitemoy, pripoveduje o starem tamošnjem domačinu. Ta se je pokristjanil in je zahteval duhovnika na smrtni postelji. Ko je sprejel zakramente za umirajoče, je svečeniku gla sno potožil, kako mu je žal, ker mora zdaj umreti, ne da bi bil pobil le enega sovražnika. Ta sramota se mu ie zdela tudi po spravi z Bogom neznosna. Resnično velja še danes med Abesinci za slabiča vsak, ki ni lastnik vsaj enega železnega obroča. Moški z dvema ali tremi bakrenimi obroči se veseli vseh časti. Pri slovesnih obedih mu dajo posebno veliko kupico, njegova žena sme pri studencu poriniti ob stran sosede in ji ni treba čakati na zajemanje vode. Celih 19 let so gradili Francozi Abesin-cem železnico od Džibuti ob Rdečem morju do prestolice Addis Abebe. Radi dolgotrajnosti gradnje je abesinska železnica na celem svetu najdražja. Vsled visokosti železniške tarife vozita tedensko samo dva pot- niška vlaka. Za 800 km od Džibuti do Addis Abebe rabi vlak 70 ur, ker se vrši promet samo po dnevu. V Diredavi in Ainachi morajo potniki prenočiti, saj se ne morejo odvaditi kljub izredno hudim kaznim do-mačinska plemena Somali in Issas, da bi ne kradla tračnic. Odnesene tračnice uporabljajo za izdelovanje sulic, mečev, zapestnic in za razno drugo orodje. Prage kradejo radi pomanjkanja kuriva in signalne naprave trgajo, da navezujejo nanje živino. Iz teh vzrokov je mogoče potovati z abesinsko železnico samo po dnevu, ko pa nikdo ne zna, če že ne neha tir za prihodnjim ovinkom. Včasih si pa izberejo železniški tir za počivališče orjaške želve, katere lahko iztirijo najmodernejši vlak. Po celih 19 letih res napornega dela ter stalnega boja z domačini in divjo naravo morajo danes štediti pri železnici. Vlaki morajo večkrat obstati v Diredavi, ker jim poide premog in so prisiljeni čakati, dokler ne pride kurivo od zadaj. O kaki točnosti abesinskih vlakov ni niti govora. Kljub vsem tem nedostatkom je edina abesinska železnica za celotno cesarstvo življenska žila in največje dejanje rajnega neguša Menelika II. Remšnik. Tukaj je preminula v visoki starosti nad 80 let daleč na okrog znana Lojza, postrežnica kaplanov. Dolgo let je bila izborna pevka na koru. Marsikateremu Remšničanu je posodila zadnjo pot. Veselila se je obče priljubljenosti in spoštovanja v domači in sosednih fa-rah. Bog ji bodi obilen plačnik za vse dobro, kar je storila osmim gg. kaplanom ter dobrim Remšničanom. Pobrežje pri Mariboru. Umrla je na Pobrežju ter bila ob mnogobrojnem spremstvu pokopana v soboto dne 11. vdova posestnica Marija Slokan, katera je preminula v 69. letu svoje starosti. Sledila je svojemu možu v smrti po poldrugem letu. Naj v miru počiva! Sv. Lovrenc na Dravskem polju. Neizprosna smrt je v Apačah ugrabila našega zvestega moža Valentana, starega komaj 50 let. Bil je pro-govni čuvaj na železnici, doma pa mali želar, a vselej in povsod odločen in zaveden krščanski mož, zvest v službi Bogu, svoji družini, občini in narodu. Dal Bog dosti takih mož naši ljubi domovini! Lepe spominske besede sta mu spregovorila domači gospod župnik in zastopnik železniške sekcije, pevski zbor železničarjev pa mu je zapel ganljivi žalostinki na domu in ob grobu. — Dva dni pozneje je ista bolezen (jeti-ka) zamorila tudi vrlo mlado želarko Ano Mlakar v Apačah, staro 28 let, ki zapušča moža in štiri otročiče. N. v m. p.! zbudil, čul očeta, kako je molil in zdihoval. Izpočetka se je vsako bart prestrašil in vprašal: »Za božjo voljo, oče, kaj pa je? Ali vam ne morem pomagati?« i-jtari pa je odvračal: »Nič ni. Hude misli, hude sanje. Le spi, Tevž! Ti moraš ostati zdrav in močen.« Polagoma se je sin navadil na to stokanje, vendar ga je vedno znova vznemirilo in pretreslo. Neke noči je bil oče posebno nemiren. Tisto jutro potem je sinu pri zajtrku dejal: »Tevž, oženiti se moraš.« »Se bom že, oče,« je ta odgovoril ves rdeč, »čez kako leto.« »Kmalu, kmalu! Rad bi še to doživel. Pa bogato moraš vzeti, prav bogato.« »Zakaj bogato? Saj z denarjem ni sreče.« »Pač, pač. Naši kmetiji je potrebna taka, ki ima mnogo, mnogo denarja.« »Tega ne razumem, oče. Saj vendar dobro stojimo, dolgov pa tudi ni.« »Ne, dolgov nimamo; šele nam so dolžni. Jaz bi pa Ie rad tako snaho, ki je bogata.« »Zdaj zares ne vem, kodi ga je. Vi vendar nikoli lliste bili na denar in ste vsakemu radi pomagali.« »Res je. Prosim te pa Ie, da pripelji bogato k hiši.« »Ne zamerite mi, oče, ker sem doslej skrival: Jzel bom Zvonikovo starejšo — in nobene druge ne!« »Zvonikovo? Marto? Ali te mara?« »Da; dve leti moram še počakati. Zavezala sva se in to drži.« »Moj Bog, moj Bog, to bo zdaj narobe,« je stokal stari. »Zakaj, oče?« se je sin zavzel. »Ali vam Marta ni po volji?« »Že, že. Pridna je. Ali — ali — imela ne bo bogve kaj. Pri Zvonikovih ni bogati je.« »Kaj vam je toliko na denarju ? Neki vzrok morate imeti. Povejte mi, oče!« »Prepozno je; nič več ne pomaga. Jutri ti povem, jutri — ali pozneje kdaj.« Stari pa ni črhnil o tem niti drugi dan niti naslednje dni. Z vsakim dnem pa je rastlo njegovo razburjenje in odslej ni imel več miru ne podne ne ponoči. Tevž je večkrat naprosil kaplana, da je prišel očeta obiskat; kadar je bil s tem, je bil dobre volje in nikoli ni kaj česa omenil, da ga tišči. Komaj pa je nekega večera legel, ga je začelo strahovito dušiti. Tevž je hotel takoj hlapca po gospoda poslati. Tedaj je očetu na hitro zopet odleglo; vso noč pa je molil in ječal, da bi se bil kamnu smilil. Drugi dan je hodil nemirno sem in tja, iz ene sobe v drugo, iz hiše na gumno in z gumna nazaj v hišo. Kadar je počival, je zaril glavo med dlani in strmel pred se. Ta večer je ostal dalj časa pokonci. Tedaj je rekel sinu: (Dalje sledi) krajini Tigre na severu 98% vse živine. Abesin-ski mogočnjaki s tisoč glavami krav so postali na mah srditi in zakleti sovražniki Italijanov. Pred kugo so obhajali veliki živinorejci poseben praznik. Ob tej priliki so napolnili umetno jezero z mlekom in so se v njem okopali. Po divjanju kuge so morali s tem praznovanjem za nekaj let nehati. Poklicnih vojakov jc V Abesiniji le 100.000 s 200.000 rezerve . V skrajnem slučaju postavi lahko Abe-sinija na noge 400.000 mož res pravega vojaštva. Stalno pa je pod orožjem 1 milijon brez plače in prehrane iz hvaležnosti, da sme nositi puško. Peter Rešetar rešetari. gamoobsodba. V »Večerniku« sem dne 17. I. J936 čital sledeče iz št. Uja: Pristaši Hamrove liste nismo zavrgli nikdar verskih svetinj, nismo nobeni odpadniki od katoliške Cerkve, smo vsi verni kristjani, vemo pa strogo ločiti Kristusov nauk in Cerkev od ogabne politike.« Tako niti jaz nisem še dosedaj imenoval in ozmerjal politike JNS. Medjimurje je slovensko. To je bilo svoj čas te dokazano, da je Medjimurje slovensko. Prek-murje je slovensko, Tomurje je slovensko in kar je vmes, je tudi slovensko. Zastopniki Mea-jimurja so bili svoj čas v mariborskem parlamentu in ko smo se ločili, so bili potrtega srca. Sedaj pa čitam, da so v Medjimurju dvignili slovensko fronto. Tisti, ki so čitali o tej slovenski fronti v Medjimurju, pa so se zgražali, zakaj se Hrvatje vtikajo v slovenske zadeve, so v popolni zmoti. Medjimurje je slovensko, zato je tamkaj sedaj osnovana slovenska fronta. Reschiitap. Ali znate prečitati to besedo pravilno? V Beogradu je začela izhajati >Buduč-nost Jugoslavije«, ki je združila latinico in cirilico v eno pisavo. Svetoval bi še nemški pravopis zraven. Zadnja črka naj bi bila v cirilici, začetek v latinici in v sredini še nemške črke. Pa če bo kdo tej najnovejši modi nasedel, bodo gotovo Slovenci, ki se imenujejo naprednjakl. Občšnsko poslovanje. Jurek je občinski mož. Jurelc je naročil, naj Jurek vozi šoder za občino. Jurek je nadziral, da je Jurek vozil, Jurek je izplačal Jureku in Jurek je Jureku potrdil sprejem, da je v redu plačal. Marksistični generali hočejo delavstvo še dalje obdržati v krempljih JNS. Pri nedeljskih občinskih volitvah smo videli, kako gliha skupaj štriha. Voditelji marksisti so napravili dogovor s propadlimi generali JNS, da bodo z združenimi močmi uničili naše vrste. Pa so skašljali. Nikjer jim ni uspelo. Delavstvo je svoje rdeče generale zapustilo, še meni se je milo storilo! Pa so se vpraševali, kako je to mogoče. Jaz jim lahko razložim: Bile so svobodne volitve. Vpliv barve. Pucelj vidi, da zelena barva ne vleče več. Marksisti vidijo, da rdeča ne vleče več. Sami so tudi že izgubili čut za vsako barvo. Kar v glavi se jim vrti in vidijo vse črno pred seboj. Predpustni čas se je začel. Vsi naši politič ni nasprotniki so napravili kar skupen zakon. Svatbe se ne bodo obhajale, ker bodo kar na koruzi, dokler se zopet ne raztepejo. Priredili pa bodo maškerado, kjer se bodo našemili kot največji prijatelji slovenskega ljudstva, kot zagovorniki slovenščine, kot najbolj pobožni verniki !n vneti pristaši samega rimskega papeža, v ovčji obleki, da jih ne bi spoznali kot grabežljive volkove. Pa lahko si obraz zakrijejo, kakor si hočejo, narod že pozna te maškare naših političnih protivnikov, ki vedno nastopijo, kadar so volitve. Mi smo Mačkovi, mi smo Kadičevci. Tako so na Hrvaškem začeli volitve »Seljačke sloge«. Kam to ide, kam to gre? Zato boste razumeli, zakaj imamo sedaj tudi v Sloveniji kar dva po-kreta, Mačkovega in Radičevega. Oba pa tako napredujeta, kakor če bi dva vola za repe zvezal in jih razganjal, tudi ne bosta daleč prišla. Letalci so po opravljenem razdejanju bolnice odleteli nad naselbino Valdi, katero so spremenili z bombami v ruševine. Pri napadu je bilo ubitih od bomb 14 oseb, 35 ranjenih in med temi pretežna večina žensk in otrok. Zadnje poročilo z obeh front. Italijani poročajo z južnega bojišča, da so Abesinci precej potrti radi umika pri Dolu. Poveljnik abesinskih čet, ki so se morale umakniti pred italijansko tehnično premočjo, je ras Desta. Omenjeni je bližnji sorodnik abesinske-ga cesarja in je veljal za enega najbolj zmožnih poveljnikov. Italijanska poročila razglašajo v svet, da bo cesar zamenjal rasa Desto z znanim turškim generalom Vehib pašo. Ta bo dobil nalogo, da preuredi abesinsko armado, ki se je umaknila in ponovno začne z napadi. Italijani tudi trdijo, da so se posluževali Abesinci v zadnjih bojih pri Dolu dum-dum krogel. Na severni fronti jč na delu samo italijansko letalstvo in topništvo. Na vsej fronti med Ma-kale in reko Takazo se vršijo izvidi. V Ugovor abesinskega poveljnika. Celi svet se zgraža, ker so Italijani doslej bombardirali že tri bolnice inozemskih Rdečih kri-žev na južnem abesim&tem bojišču. Italija opravičuje svoje po mednarodnih pogodbah prepovedane napade na bolne in ranjene z izgovorom, tía Abesinci neusmiljeno obglavljajo italijanske ujetnike. Ko je izvedel za ta izgovor Ras Na-pibu, je poslal vrhovnemu poveljniku italijanskih čet na somalijski fronti generalu Grazianu pismo, v katerem odločno oporeka, da bi se vr-žilo kako nasilje nad italijanskimi ujetniki, kaj šele, da bi bili usmrčeni. Abesinske oblasti postopajo povsem častno z italijanskimi vojnimi ujetniki; dočim kršijo Italijani mednarodne dogovore z bombami na Rdeči križ in s strupenimi plini. Bombardiranje cerkve, plinske bombe iu letaki. V zadnjih dneh so. se pojavila italijanska bombna letala nad Sokoto, ki leži 90 km južno-za-hodno od Makale. Italijani so pribrneli nad mesto, ko je bila večina prebivalstva zbrana v cerkvi pri službi božji. Ena bomba je padla skozi streho v cerkev. Vsa cerkev je bila takoj v plamenu. Ubitih je bilo 10 ljudi, 8 pa hudo ranje-hih. Po zažigalnih bombah so spustili Italijani na Sokoto še nekaj bomb s strupenimi plini, ki so izzvale med prebivalstvom grozne posledice. Radi strupenih plinov je oslepelo več oseb, zelo mnogo jih je pa bilo sicer težje in lažje poškodovanih. Sokota je skoro čisto porušena. Dve italijanski letali sta metali plinske bombe fa kraj Anale v Ogadenu na južnem bojišču. Ogadensko pokrajino so preplavila italijanska letala z letaki, v katerih pozivajo prebivalstvo, naj se preda prostovoljno Italiji, ki mu prinaša »svobodo in pravice«. Italijani skušajo z dnev- nim bombardiranjem preplašiti in prisiliti v obup abesinsko civilno prebivalstvo. Italijanski uspeh na jugu — abesinsko napredovanje na severu. Angleški dopisni urad javlja iz Londona, da so se italijanske čete na jugu pri Dolu vendarle dokopale po tridnevnih krvavih bojih do vsaj enega uspeha. Italijanski general Graziani je začel pri Dolo z napadi, pri katerih se je po-služil samo evropskih čet, tankov, letal in raznega drugega modernega orožja. Po vztrajnih ter ljutih napadih se mu je posrečilo, da je potisnil nazaj na levem krilu Abesince. Abcsinci so se res umaknili, vendar v popolnem redu se braneč za vsak korak zemlje. S tem uspehom je razbremenil Graziani levo krilo svoje bojne črte. Na severnem bojišču so se abesinske čete zopet postavile. Abesinci so povsem odrezali od zaledja one italijanske oddelke, ki se borijo pri Makale. Med točkama Makale in Adua so udrli Abesinci, kateri bodo v Makali se boreče Italijane z izstradanjem prisilili brez bojev k predaji. Italijani bombardirali angleško bolnico. Italijanski letalci so bombardirali angleško vojno bolnico pri -Valdi, 1000 milj severno od Desije, kjer se nahaja abesinsko vrhovno poveljstvo, kjub dejstvu, da je bila z daleč naokoli vidnimi znaki Rdečega križa opremljena. Ko so zmetala tri letala na bolniške šotore za-žigalne 2n eksplozivne bombe, so se spustila prav nizko in so obstreljevala vojno bolnico iz strojnic. V par minutah je bila postojanka Rdečega križa povsem razdejana, mnogo sanitejcev je bilo ranjenih in pretežna ranjencev ubitih, PssMfc vesti. Novice iz drugih držav. Angleški kralj Jurij V. je zelo nevarno obolel in se je bati pri 701etnem vladarju najhujšega. Regentstvo na Angleškem. Dne 21. januarja je na smrt bolani kralj Jurij podpisal listino, ki določuje regentstvo za čas kraljeve bolezni. V regen tskem svetu je kraljica Mary, vsi štirje kraljevi sinovi, ministrski predsednik in can-terburyjski nadškof. Francoska vlada povsem omajana. Dne 20. t» m. je imel v Parizu zborovanje izvršilni odboE radikalno-socijalistične stranke, katerega se ja udeležilo 1400 odposlancev. Za predsednika stranke je bil izvoljen Daladier. Dosedajni predsednik Herriot je postal častni predsednik. Izstopilo je 20 delegatov iz stranke, ki so nezadovoljni s Herriotovo politiko. Koj po vrnitvi ministrskega predsednika in zunanjega ministra Lavala iz ženeve pride do ostavke vlade. Radi-kalno-socijalistični ministri so dobili poziv od stranke, da odstopijo kot znak nezadovoljnosti z Lavalovo kompromisarsko politiko. Svet Društva narodov se je 20. januarja t ženevi zopet sestal. Tokratno zasedanje bode kratko radi bolezni angleškega kralja in krize francoske vlade. Iz vseh teh oviralnih okolnosti bo žela znaten dobiček Italija. Opasna eksplozija se je pripetila v Bari na Italijanskem v tvornici za čiščenje petroleja, Eksplozija je zahtevala 5 mrtvih. Oblast je aretirala več sto oseb, ker trdi, da je nesreča vzrok upornega gibanja med delavci. Domače novice. Skok v Dravo. Krog 10. ure "v noči 20. t. in* sta šla preko velikega mosta v Mariboru krojaški mojster Auberšek in njegov 201etni po-1 močnik Emil Pevec. Ko sta bila na sredini mosta, je rekel pomočnik mojstru: »Lahko noč!« in se je pognal preko ograje v Dravo, ki ga je odnesla. Pevec je prebil večer v kavarni z mojstrom, kjer je bil dobre volje. Hitro najdena 20.000 Din vredna zapestnica« V noči na 20. t. m. je zgubila gospa Weiss iz Budimpešte v nočnem brzovlaku proti Ptuju na stranišču 20.000 Din vredno zapestnico. V Ptuju je bilo obveščeno o zgubi železniško osobje. Pro-govni preglednik I. Pihler je našel v nedelja zjutraj pri postaji Hajdina dragoceni nakit In ga je oddal na kolodvoru v Ptuju. Iz Ptuja so ženo budimpeštanskega trgovca Weissa brzojavno obvestili o najdbi. Vlom v trgovino. V noči 20. t, m, je bilo V Mariboru vlomljena £><1 neznancev I trgovina trgovca Klemenčiča na Tržaški cesti, i vlomilci je zginilo precej raznega blaga in nakita za 3000 Din. Mati rešila v zadnjem trenutku otroka iz goreče Iiiše. Pri posestniku Repanšeku v Sovinji Peči pri Kamniku je izbruhnil nočni požar v stanovanjskem poslopju. Družina si je komaj rešila golo življenje. Ko so bili že vsi člani družine na prostem, so opazili, da manjka štiriletni najmlajši sinček. Mati se je pognala v gorečo hišo in je prinesla iz nje otroka v trenutku, ko se je zrušila za njo streha, škoda znaša 40.000 dinarjev. Novo železniško postajališče. Med postajama Črnuče in Trzin na progi Ljubljana-Kamnik bodo dobili v kratkem na željo tamošnjega prebivalstva novo postajališče. Prepoznan morilec. Med novicami poročamo, kako je ustrelil neznanec v Zagrebu enega stražnika, drugega pa je opasno ranil. Prijeti morilec je Gjuro Halabarec, ki je bil že večkrat kaznovan radi tatvine in je član prepovedane komunistične stranke. Smrtna nesreča monterja. Monter naše slovenske radijo oddajne postaje v Domžalah pri Ljubljani Ivan Povše je prišel iz nepojasnjenega vzroka v dotiko z napeljavo visoke napetosti 10.000 voltov. Zgrudil se je takoj mrtev. Smrtno ponesrečeni je bil star komaj 47 let. Izvoz naših svinj v Nemčijo. Svinjerejska zadruga v Novem Sadu je sklenila z Nemčijo pogodbo glede izvoza 40.000 zaklanih svinj, od katerih bo moral vsak komad tehtati najman 100 kg. Avtomobil v plamenih. V bližini Brezna ob I^ravi je zadel avto trgovca H, Langeršeka iz Marenberga ob obcestni kamen. Radi sunka se je vnel bencin in vozilo je bilo takoj v ognju. Zgorčl je avtomobil in v njem naloženega bla-ta. za 7500 Din. Skupna škoda znaša 60 tisoč bin. Pri nesreči si je poškodoval trgovec Lan-geršejc še roko.. Gospodarsko poslopje je zgorelo v Laporju posestniku Mateju Sagadinu. Zadušilo se je nekaj svinj, škoda znaša 30.000 Din. Ljudje sumijo, da gre z S. požig. Prireditve. Ljutomer. To nedeljo v Katoliški dom, ne bo ti žal! Nasmejal se boš za ves predpust. Igralci Prosvetnega društva vprizorijo znamenito Moli-erovo komedijo >Scapinove zvijače«. Začetek ob pol štirih popoldne. Dopisi. Sv. Peter pri Mariboru. V »Večerniku« se hvalijo JNSarji in se bahajo, kaj vse je občina Košaki storila za Sv. Peter. Kaj ste storili? To, kar mora vsak pošten občinski odbor storiti, saj ne razpolaga s svojim, ampak z ljudskim denarjem. Elektriko ste obljubljali pri volitvah, pa ste si jo lepo doma napeljali, Sv. Peter pa je še vedno v temi. In Vaše dolgove za električno omrežje naj sedaj Sv. Peter krije s svojim občinskim premoženjem. Same ljubezni se cedite v Košakih do nas. Pa so Vam postavili lepo postavko v proračun za pobijanje sadnih Škodljivcev, ne izplačajo pa je nikomur, za gospodarsko šolo pri Sv. Petru so določili beraških 500 Din že pred letom, pa je še niso izplačali. Taka je Vaša ljubezen do našega kmečkega prebivalstva! Sicer pa bomo v kratkem slišali lepe reči o občinskem gospodarstvu v Košakih. Naša zahteva je: proč od Košakov! Mi dobro vemo, danes ali jutri se bo razširila mestna obalna Maribor in zasegla vse boljše vire dohodkov v Košakih in Krčevini, In tedaj nam bode Šentpeterčanom ostala košaška beračija, katere se ne bomo mogli več rešiti. Šmarje prt Jelšah. V nedeljo, 26. januarja, priredi naša Sadjarska podružnica predavanje, i^mm^mm-mrn^Mm. Italijanski kralj in Mussolini sta se poslovila od dveh polkov, ki sta določena za vzhodno Afriko in sta na potu h grobu neznanega vojaka. Abesinski prestolonaslednik nadzira severno bojišče. Angleške ladje prepeljavajo v Egipt letala, hi ga bo imel g. inž. Jenčič o velikem sadnem škodljivcu, o drevesni uši, imenovani San José. Predavanje bo po tihi sv. maši v gornjem nadstropju osnovne šole. Sv. Trojica v Halozah. Trojičani! V 2. številki letošnjega »Slovenskega gospodarja« Vas neki dopisnik poživlja, da bi si vsi premožnejši naročili v letu 1936 »Slovenskega gospodarja« in po možnosti »Nedeljo«. Temu pozivu bi še dodali: »In knjige Družbe sv. Mohorja«. Prav po-vdarja omenjeni dopisnik, da je dobra dušna hrana prav tako in še bolj potrebna, ako hočemo časno in tudi večno srečo, kakor osrečuje fn krepi dobra telesna hrana naše telo. In prav te duševne hrane nam nudijo omenjeni časopisi, oziroma knjige v obilni meri stanejo pa res samo toliko, da lahko dobi naš priljubljeni list najmanj 100 naročnikov v Vaši župniji. Kako lepo in častno je bilo za Vašo župnijo, ko smo Citali v Mohorjevem koledarju imena velikega števila članov. Vaša lepa in prostrana župnija se je tudi ponašala svoj čas z Bralnim društvom, z gledališkimi predstavami, gospodarskimi predavanji itd. Mladina, sedanji zreli možje in žene, je kaj rada segala po dobrih knjigah, katere so ji nudile 2—3 knjižnice. Ako bi mladina povsod iskala izobrazbo in zabavo v krščanskih knjigah, dobrih časopisih in krščanskih prireditvah, koliko žalostnih dogodkov in nesreč bi potem povsod izostalo! — K. Svetinje. Tukajšnje Prosvetno društvo tudi ne spi. V nedeljo dne 12. t. m. smo imeli sestanek naše mladine. Fantom je govoril g. Puklavec iz Ormoža. Povdaril je posebno, kakšen namen ima naše prosvetno delo ter kako naj bi bili vsi naši fantje enega katoliško-prosvetnega duha. Udeležba fantov je bila zelo velika. Številnim dekletom, ki so napolnile šolsko sobo do zadnjega kotička, je govorila gdč. Erna' Zadra-(vec. Posebno je povdarila vzvišenost dekleta kot takega. Osnoval se je tudi ožji krog deklet, iz vsake vasi po dve, in določil program prihodnjih predavanj. Tudi v nedeljo dne 10. t. ra. smo imeli predavanje v okviru Prosvetnega društva. Govoril nam je živinozdravnik g. Nardin iz Ormoža o svinjski kugi, katera se razširja posebno pri nas v Slovenskih goricah. Kdo bi jnislil, da bo prišlo toliko poslušalcev! Pa ne mislite, da je že gotovo! V nedeljo dne 26. t. m. se bo to predavanje nadaljevalo in sledilo še bo več takih govorov. Ob tej priliki smo imeli tudi občni zbor društva, pri katerem je bil izvoljen novi odbor. Vsi pošteni fantje in dekleta bodite ponosni in ne sramujte se pristopiti v naše ko--istno društvo! Spreicm iii §pr€üi!ia¡ti€ ftijih gosfov V Rušili. Češki novinar g. Rudolf opisuje v svoji knjižici »39 mesecev v SSSR«. med drugim tudi, kako sovjeti sprejemajo in spremljajo tuje goste v Rusiji. Na mejah in v Moskvi prirejajo velikanske sprejemne svečanosti, na katere mora priti na komando sovjetov na stotine, na tisoče delavcev s prapori in zastavami. Da bi tujci ne imeli utiša, da jim hočejo pokazati kake »Potemkinove vasi«, jim pokažejo nekaj šol, zavodov, tovarn in za Potovanje se jim predlagajo različne smeri na Kavkaz, na Krim, v Ukrajino itd. Tujci navadno niti ne sumijo o tem, da so šole, zavodi- tovarne in ječe, ki se jim kažejo, poprej skrbno zapisane v poseb-pe zapisnike in izročeni komunistični internati jonali. Enkrat je nek francoski de-leeat prosil sovjetske spremljevalce, da. bi pokazali koncentracijske tabore na severu, a je dobil odgovor, da vreme za tako potovanje ni primerno. Samo ob sebi se razume, da so besede med tujci na eni ter kmeti, delavci, vojaki, jetniki na drugi strani že naprej določene. Vsi ti so se že prej pripravili in so se navadili na razgovore s tujci. V navzočnosti sovjetskega spremljevalca se ne sme nihče pritoževati in kritikovati. Če pa le pade kaka nepremišljena beseda, mora spremljevalec govor obrniti po svojem. Glavni namen vseh teh potovanj je ta, da tuji gosti ali delegati nimajo niti ene minute prostega časa, da bi premislili o tem, kaj so videli in slišali. Vozijo jih od mesta do mesta, povsod so svečani sprejemi, od prvega trenutka prihoda do odhoda so vedno zaposleni. Pomen vsega tega, piše g. Rudolf, sem mogel preceniti šele potem, ko sem začel sam potovati. Takrat sem spoznal, da sta v sovjetski zvezi dve strani. Jedna se vidi iz oken j spalnih vagonov, iz avtobusov in hotela, to je tista, katero vidijo tuji gostje. Drugo stran, resnično, naravno gledajo navadni zemljani, ki potujejo radi svojih opravkov. Potem opisuje, kako žalostne so razmere med kmeti, kjer vlada glad. Rekvi-zicija jim ne pusti najpotrebnejšega zrnja. Kmetje dostikrat porabijo zrnje, katero bi morali sejati. Zato ponovno nastaja glad v najbolj žitorodnih krajih, na Ukrajini, na severnem Kavkazu in v zahodni Sibiriji. Delavci so večinoma slabo plačani. Mašinisti in sprevodniki na železnici se bavijo s špekulacijo; pravijo, da od same plače ne morejo živeti. Gospod Rudolf piše, da je v Tiflisu in Erivanu pogosto čul krepke izraze: »Z nami delavci, ki smo napravili revolucijo, sedaj tako delajo kot s psi.« Kot z gosti tujih držav jednako delajo v začetku tudi s komunisti, ki prisiljeni prihajajo iz raznih držav v Rusijo, n. pr. z avstrijskimi šucbundovci. Prve mesece jih vozijo po Rusiji. Dajajo jim denar in obleko ter vživajo razne ugodnosti. Ko pa preidejo v navadno življenje in začnejo delati, postanejo nezadovoljni kljub ugodnostim, ki jih vživajo kot inozemci. Rudolf piše, da sta šla dva njemu znana šucbundovca v avstrijsko poslaništvo, kjer sta izjavila, da se hočeta vrniti na Dunaj. miH OZNANILA POSESTVA: Dva posestva, 14