JANKO LEBAN:
Darilo.
Šako  se  je   Glažarjev Tine  veselil  velikonočnih  po čitnic! Ali mu bomo zamerili? Nikakorl Šolal se je v bližnjem mestecu in odlikoval se je v šoli in zunaj šole kakpr vrl učenec. Velikonočnih počitnic se je pa veselil posebno za to, ker je vedel, da ga doma čakajo pirhi, in še kakšni pirhil Pri Glažarjevih so znali »pisati« pirhe, da niso nič zaastajali za belo* kranjskimi, ki ste o njih gotovo že čitali v časopisih. Pa vesel je bil Glažarjev Tine tudi zato, ker se je za nekaj časa mogel otresti šolskega prahu tei kreniti v pomlajajočo se prirodo naravnost proti domul Ali si pa morete misiiti večjega veselja,   kakor  ubrati   pot   pod  noge   med   brstečimi   drevesi,   med krasnim,   vonjajočim   cvetjem   in   milim   gostolenjem   pestrobojnih ptičevl In vrhu tega še zavest: VT žepu iraam izborno »šolsko nazna= nilo« in kako veselje me čaka doma v družbi vdanih prijateljev! Kako bodo tam za cerkvijo »sekali« pirhe! Ni čuda, da je cele tedne prej štel, kdaj pojde domovl
Ali letos bi ga bilo upanje na veselo sekanje pirhov skoro varalo. Poslušajte, kako se je to zgodilo!
Glažarjev Tine je doma skrbno čuval svoje kure. Pridno jih je pital in vselej, preden je zvečer odhajal spat, je tudi pogledal, če je filev, ki so v njem spale kure, dobro zaprt. Toda vkljub njegovi skrbi, so nekega večera ostala hlevna vrata odprta! Lisica pa se je klatila blizu hiše, ki ni stala daleč od gozda. Prekanjena ijavka je zavohala,
188
da bi se tu dobil zanjo dober prigrizek. Zvito in necpaženo se prihuli do odprtega hleva. Gotovo bi bila pomorila vse kure, da se ni nekaj posebnega prigodilo. Domači petelin se je namreč bil ta večer malo zamudil in se je uprav spustil na stopnice, ki 50 držale v kurnik, ko zagleda bližajočo se lisico tihotapko! Petelin začne vpiti na vse pre= tege. To zbudi tudi domačega psa Azorja, ki je spal v pasji hišici pod stopnicami. Takoj srdito plane vun ter se zakadi proti lisici. Tcnla ta jo je še pravočasno srečno odkurila tako hitro, da ji je rep vihral po zraku. Petelin se ji je smejal ter je še dolgo kikirikal na stopnicah.
Da nista domača prijatelja — petelin in pes — skrbno čuvala, bila bi se Iisica vtihotapila v hlev in kure pomorila; Glažarjev Tine pa bi bil letos brez pirhov, kar bi mu grenilo velikonočne praznike.
Ko je minilo velikonočno veselje, se je Glažarjev Tine spomnil tudi obeh zvestih čuvajev. Petelinu je natrosil celo košarico zrnja, a Azorju je podaril polovico klobase, ki si jo je prihranil pri kosilu. Azor je bil tega tako vesel, da je njegov »hov, hov!« daleč odmeval, a z repom je zadovoljno mahljal. Petelin se pa zrnja ni lotil ptej, dokler ni sklical svoje pernate družine, da se z njim udeleži obeda.
¦¦¦—                                                                                                                               <¦¦¦
KilUE.  ,Y..HEC Wk ILEPHI
3                                                                                                          189