JOŽA GASPERSIC
O JELOVŠKEM RUDARSTVU
Komaj se nam na gorenjski cesti za Nakloni primaknejo jelovški robovi:
Kom nad selškimi Lajšami, Bela peč — vizitka Podblice — in iz Zečje ravni
po rudarjih prekrščeni Jamnik, že jih zakrije zelena kulisa gozdov obakraj
Save. V Gobovcih spet zastrme v dolino sive pečine kroparskega amfiteatra
in ob nemirni Lipnici, meji dveh srednjeveških gospostev in dvojih
najbližjih, a po govoru in značaju različnih sosedov, Kroparjev in Kamnogoričanov,
se utegnemo domisliti: tod je bila železna ruda kruh, ki so za njim
tolikrat pretaknili vso Jelovico.
Apneniško-dolomitni svet na Jelovici dokazuje svoj kraški značaj z brezni,
votlinami, udori in vrtačami in z vsevprek razpokanim, zažlebljenim in preglodanim
kamenjem. To delo pradavnih voda nadaljujeta deževnica in zlasti
snežnica, ki na poti v notranjost gore razjedata mehki apnenec ter sta nekoč
polnili luknje in votline z rudnimi delci. Kjer ni za nastanek krasa primernih
kamenin, temveč ležijo drobniki in različni skrilavci ali šlibernik in porfir,
tam ni kraških pojavov in ne rude. Pas drobnikov in skrilavcev se vleče
v višini 500 do 800 metrov od DražgoS do Krope, kjer so goro predrli porfirni
stožci.^ Porfir pokriva tudi jelovško planoto med Partizanskim vrhom (Kotlič)
in Rovtarico in ga nahajamo še nad Drnovcem, na široko pa nad Hotinom
onstran Kamne gorice. V predgorju se dvigajo nad drobnike, skrilavce in naplavinski
svet trije 500 do 600 metrov visoki apneniški hrbti s starimi rudnimi
jamami, ali kakor Kamnogoričani lepo pravijo, rudnicami: Vreče in Drnovec
ob vasi Kamni gorici ter Peči, na kartah vpisane tudi kot Kamna gorica, nad.
zaselkom Brezovico na freisinškem svetu. Vzhodno od Jamnika in izven pasu
drobnikov in skrilavcev nad Rovtami stoječi apneniški Mali vrh ima prav
tako votline in jame. Rudarskega pasu na področju južnega robu Jelovice nad
Dražgošami z Železno goro — poslovenjenim Valvasorjevim Eisenbergom, ki
ga z gorenjske ceste ni videti, se bomo dotaknili v tem članku le mimogrede
ob rudiščih, ki so jih izkoriščali fužinarji z obeh strani Jelovice, ker so imeli
do njih približno enako daleč.
Kraškega značaja so tudi zbirališča, podzemska pota in izvirki voda v
vznožju Jelovice, ki so pridno gnale številna vodna kolesa, v Kropi petdeset
na pičlo četrt ure hoda. In ker so na apneniških tleh, na soncu, zraku in svetlobi
rade rasle bukev, smreka in jelka, je mogla Jelovica stoletja oskrbovati
svoje rudarje in kovače z najpotrebnejšim: z rudo, pogonsko silo, lesom in
ogljem.
63
Jelovška ruda
Ne bi bilo ne Krope, ne Kamne gorice, ne Železnikov, če bi ne bilo na
Jelovici rude in ne bi se tod in drugje na Gorenjskem ustanovilo žebljarstvo
s tisoč kovači, če bi ta ruda ne dajala rada mehkega in žilavega železa. Jelovška
ruda je bila limonit, rjavo železo ali železooec (Brauneisenstein, kemično
izraženo 2 Ye.^ O3 H^O)^, ki so ga rudarji po zunanji obliki in drugih lastnostih
ločevali v debelo in drobno rudo. Debela ruda je bila rjave barve, sprijeta
v večje ali manjše čoke, ki jih je bilo treba za predelavo v peči razbijati in
drobiti. Njena specifična teža je bila nižja od drobne rude, ker so bili kosi
kolikor toliko luknjičavi, gobasti. Drobna ruda — bobooec (Bohnerz) — je bila
gladka, zunaj temna, gomoljastih, grozdastih in podobnih oblik. Temne barve
je bila le lupina, znotraj katere se je nahajalo svetlejše jedro. Ogladili so
bobovec vodni tokovi, v katerih so se gomolji in zrna premikala, valjala in
drgnila.
Obe vrsti limonita so dobivali v jamah pa tudi na površju. Železovcu
izpod prsti so pravili podrušnica (Rasen-, Moder-, Sumpferz) in so jo kopali
včasih kar na travnikih na Jamniku' in drugod. Povprečna, v peči praktično
dosegljiva vsebina železa je bila 28% do 35%, pri čemer se je bobovec bolje
obnašal glede čistoče in taljivosti. Železo iz podružnice ali sploh iz debele
rude je bilo manj vredno; ker pa niso dobili ne ene ne druge dovolj, so ju
mešali in talili skupaj.
Da bi se na Jelovici dobil rdečkasti jeklenec ali siderit (Spateisenstein,
pri Hacquetu Stahleisen), ki je bil doma v karavanških javorniško-savskih
jamah in je dajal surovino za jeseniško jeklo, se ne more trditi. Rdečkasto
vijoličasta barva porfirja iz Se danes odprte luknje v Smukarjevem grabnu
v Petrovcu* je nekoč zavedla Kroparje, da so ta kamen topili kot železno rudo,
seveda z zelo slabim uspehom.''
Rudne jame
Medtem ko sega imjgloblja im Jelovici znana jama Tavčarica" v Rajhih
98 metrov globoko, a v njej ni sledov rudarjenja, so bile jelovške jame, ki so
vsebovale rudo. po dosedanjih dognanjih do 20, 30 in največ 40 metrov globoke.
Y nasprotju z Bohinjci, jelovški rudarji niso bili kos večjim globinam, ali pa
so geološke razmere v Jelovici drugačne kot v triglavskem pogorju." Tudi niso
vse jame na Jelovici znane in še manj raziskane. Jame. o katerih imamo
poročila iz leta 1955. so precej oglajene od vode. večinonm ozke, tu in tam
obložene z apneno sigo. Iz sten štrleči skalni pomoli so služili za spuščanje
in plezanje. V ozkih jaških so morali rudarji uporabljati zlasti hrbet in noge.
V neki tesni luknji na Planicah je rudar delal sede, da se v ilovici poznajo
odtisi prtenih hlač. Globlje ali zavite in razčlenjene jame so temne ter jih je
bilo treba pri delu razsvetljevati, a pozimi so bile tople. Za Varlovno je jama,
katere vhod je bil zgodaj kopen. Ker se je glas iz jame premalo slišal, so se
obveščali z dogovorjenimi znamenji, z vejicami na keblii z rudo, ki so ga na
vrvi z vitlom pošiljali gor in dol.
Ob zgornji odprtini so bile jame, v katerih so delali dalj časa. ograjene
z lesom ali iz kamna zloženim zidom, in sicer zaradi varnosti v jami in zunaj
nje, pa tudi zaradi opore strehi, ki naj bi varovala dvigalno napravo in jamo
64
pred dežjem in snegom. Razčlenjene jame so imeli vitel tudi vrh kolena, kjer
se je smer v jami lomila. Rudne dupline v ostenju so po izpraznitvi zadelavali
z jalovino, da se ne bi zrušile. Nekatere jame so imele po dva ali več vhodov.
Pri 60 m dolgem rovu pod Markovo potjo nad Farovškim lazom je bil izvozni,
sedaj zasuti vhod v višini rova; prišlo pa se je v jamo tudi po poševnem, verjetno
naravnem jašku z višje točke pobočja. Ta vhod in notranjščina rova sta
še danes odprta.
Naravni rudni rovi v Jelovici niso znani. Umetne, sprva izsekane ali izkopane
rove, ki so bili draga naprava in delo posebnih raonih kopačeo (Stollenliauer),^
so poznali v Jelovici
že leta 1668; mnogo podelitev
se glasi na roD in
jašek (Schacht- und StoUenrecht).
Od nekako 1720 so
razstreljevali hribino za rov
s smodnikom. Mimo že opisanega
rova v območju Planic.
vemo še za enega pod Črnim
vrhom in za nekatere v Jainniški
gori. Najbolj pa je znan
rov pod Vrečem, ki baje sega
od dobravskega mostu do Mišač.
Z rovi so šli za rudo tudi
s pobočja, ker so jo upali
najti pod dnom jani, a so
imeli ob velikih stroških sorazmerno
malo ali celo nič
uspeha.
Z rudnimi jamami ali
brez njih so nekajkrat podelili
tudi perišča, rudne luže
(Wasclilaken, Waschwerk,
Wasserwerk). Na Jelovici jih
je bilo nekaj desetin. Potrebne
so bile za pranje bobovca,
nakopanega v ilovici
in zmešanega z njo. Luže je
napajala deževnica, včasih tudi studenček, kakor Perjatlovo lužo nad Cutovim
lazom, tik nad potjo A'zhodno od Planic. Tudi znano Lužco na razkrižju poti
z Jelovice na Jamnik in Golo Brdo (Kolombart) je pojil studenček. Z besedo
naprava (Werk) so pač označevali umetno urejena in morda večja perišča. Za
ureditev luže izkopano zemljo in kamenje so nasuli v obliki štirikotnika in
vstavili vanj zatvornico. Po pranju so lužo izpraznili, na dnu pa se je nabiralo
rdečkasto ilovnato blato iz jam. Takšna prst se je n. pr. pokazala pod 10 do
12 cm debelo plastjo prepereline v suhi luži pri Zenicah v Jamniški gori, še
potem ko ta že dolgo ni bila več v uporabi, v okopu te približno 9 m široke
luže pa se je ohranila odprtina za izpuščanje vode.
Kropa z Goro. Desno Črni vrh, na levi se začenjajo rudišCa
Jamniškoga vrha. (Foto M. Gašperšič 1959.)
5 Loški razgledi 65
Kako je prišlo do fužinskih rndnih in gozdnih pravic
(Kratek pregled)
i. Do 12. stoletja je vsakdo na svojem svetu svobodno rudaril in ni potreboval
nobenega dovoljenja. Vršilo pa se je to v najmanjšem obsegu. Sredi
12. stoletja je nemški državni zbor odpravil svobodno pridobivanje rud in
kovin; pravico do rud (regal) ima odslej samo deželni knez — kralj ali cesar,
ki sme to pravico prenesti na svetne in cerkvene velikaše (škofije, samostane,
grofe in podobne zemljiške gospode).
2. V 13. in 14. stoletju si tudi pri nas pridobe od vladarja rudarsko pravico
zemljiška gospostva, in sicer na Gorenjskem freisinška in briksenška škofija
in ortenburški grofje ali Loka, Bled in Radovljica. Z rudarsko pravico so dobili
zaradi rastoče potrebe po oglju tudi pravico do izkoriščanja visokih
gozdov.
3. Gospoščine privabijo v deželo in naselijo v njej tuje družbe rudarjev
in fužinarjev (v Mojstrani, Železnikih, na Jesenicah), katerim podelijo zemljišča
za pridobivanje hrane in krme in za bivališča ter obenem pravico do
izkoriščanja rudišč, gozdov in voda, osebno svobodo, na Jesenicah tudi lastno
nižje sodstvo, znižanje dajatev in podobno.
4. V drugi polovici 15. stoletja odvzame cesar zemljiškim gospodom rudni
in gozdni regal, ker hoče dobiti ta vir dohodkov in nadzorstvo nad njim v svoje
roke. Na freisinški posesti se je to zgodilo v začetku 16. stoletja. Zato postavi
nad rudnike svoje uradnike, toda rudniki si hočejo obdržati ali dobiti lastno
sodstvo. Rudarski sodniki urejajo s fužinarji rudniške zadeve in so gospoščinam
trn v peti.
5. V prvi polovici 16. stoletja razvnamejo gospostva (v Radovljici imetnik
zastavljene gospoščine) borbo zoper odvzem rudnih in gozdnih pravic in
zoper z njimi zvezano samostojnost fužin. Te stoje na strani deželnega kneza,
gospoščine pa pridobivajo in imajo na svoji strani kmečke podložnike. Vladar
podeli fužinam v Kropi, Kamni gorici in Kolnici lastni rudarski red, s katerim
je bilo potrjeno ortenburško nižje sodstvo in so bili v njem sprejeti posamezni
členi tedanje koroške rudarske uprave.
6. Gospoščine podležejo v boju glede regala in rudniške samouprave deželnemu
knezu — cesarju. Fužine zahtevajo in dobe višjega (deželnega) rudarskega
sodnika, ki bo po karolinškem rudarskem redu za Kranjsko in Goriško
iz 1575 podeljeval pravico do uporabe rudišč in kopišč, varoval koristi
komore v rudnikih itd. Podelilnih listin se je ohranilo prav malo, pač pa vpisne
knjige podelilnic (Empfachbiicher) ali fužinske knjige od leta 1668 dalje.
Prejemniki rudarskih pravic -
Kakor kopišča" so prejemali tudi rudne jame v uporabo, ne v last, fužinarji
in kmečki ljudje, kajžarji in bajtarji. Koparske ležne bajte, kjer so ti
prebivali med gorenjem kope, so služile zdaj koparjem zdaj rudarjem, če ti niso
imeli posebnih jamnih bajt. Med tistimi, ki so živeli samo od koparstva, je bilo
več posestniških sinov kot med rudarji. •
Od oglarstva se je rudarstvo razločevalo vsaj v prvem obdobju, a v določenem
obsegu tudi v kasnejših časih, v dveh primerih. V odnosu do fužinarjev
so bili rudarji pri podelitvah jam številčno bolj upoštevani kot oglarji pri
66
prejemanju kopišč. Tako je na primer v 11 letih od 1668 do 1678 dobilo
kopišča 30 % oglarjev proti "O % fužinarjev, v dvajsetih letih med 1668
do 1687 pa je prejelo jame 42 % rudarjev proti 58 % fužinarjev; toliko več so
torej v Jelovici pomenili rudarji. In drugič. Y jamah je prevladovalo delo v
kompanijah, družbah dveh ali treh. redko štirih mož; pozneje nastopijo tudi
posamezni rudarji, samici z gosti (Gaste).^" V letih med 1668 in 1687 je dobilo
jame ali delalo v njih 78 % kompanij proti 22 % samičev, pač glede na prilike
pri delu. Rudarske kompanije so ostajale skupaj in moremo istim imenom
tovarištev (Gespane) slediti desetletja: ad hoc nastale družbe fužinarjev prejemnikov
jam z 2 do 5 člani, ki so dobile poprečno po 1 in pol prejemnice na
na leto, so se po zaključku dela razšle. V 18. stoletju pa se vedno bolj zmanjšuje
število prejemnikov jam iz vrst rudarjev;
zelo redko so dobili jame pripadniki
nedeležniških fiižin tudi drugod."
Za imeni prejemnikov beremo navadno
tudi ime stranke, ki bo dobila delo
oziroma blaga — rudo. Včasih je zapisan
tudi dogovor, v kakšnem razmerju se bo
razdelila ruda med fužinarje družabnike.
Pri rudarjih prejemnikih je redkokdaj
sporočeno bivališče, pri fužinarjih pa redno.
Po priimkih precej lahko ločimo med
rudarji hribovci in dolinci, kakor tudi s
katere strani Jelovice so. Ce dvomimo o
legi rudnega področja, nam jo pomaga zadeti
fužinarjev priimek in bivališče ali
imena rudarjev ali obratno.
Rudarje, bivajoče v svojih kajžicah
pri fužinah, štejemo za prave knape; v
Podblici so jim bili blizu štirje nekoliko
prezirani kuclerji, imenovani po kucljih
nad vasjo, kjer so se naselili. Njihova domača imena v 19. stoletju so bila:
Murn, Šturm, Kodela, Medved in Jakovi s priimkom Princ. Nepričakovano pa
najdemo leta 1678 med rudarji v Dražgoški gori, v Jelenci v jami Pod skalo,
žensko Marušo Šolar s sinom Mihom in leta 1717 v Filipanki ali Filipovki
v Jamniškem vrhu, v jami Godli, Marino, vdovelo Soklič, z možem Mihom
Župejem (Supey); takšen je tudi primer rudarske vdove Koprivke z otroki.
Za rudo so neprestano stikali fužinarji in po njihovem naročilu ali na
lastno pest rudarji, ki so poznali goro in rudo kot svojo kožo. Prebrskali so
vso Jelovico, preiskali vsako luknjo in otrkali vsako skalo. Izsledeno najdišče
so si dali brž pri sodniku zaznamovati ali začasno podeliti kot nooo najdeno,
začeto oziroma odprto jamo (neu erfundene, neu angefangene, neu aufgeworfene
Erzgrube). V podeljeni jami se je delo moralo začeti v šestih mesecih,
sicer je podelitev zapadla in so jamo šteli, za opuščeno ali zaležano (verlegen),
t. j . prosto za podelitev drugemu prosilcu. Primerov neizrabljenih podelitev
je bilo zelo malo; tudi se je redko izkazala podeljena jama za jalovo.
Višji rudarski sodnik je prihajal s pisarjem ali slugo v rudnike vsake
kvatre na uradni dan. Tedaj je večkrat lastnoročno napisal podelilnice, če jih
interesenti niso šli iskat v samo Ljubljano.
Kraška votlina na Jelovici, v katere dnu
utegne biti ruda. (Foio Tehniški muzej Slovenije
1955.)
67
Lega in imena rudnih področij in jam na Jelovici v letih 1668—1744
Zamudnost branja in izpisovanja iz fužinskih knjig (Enipfachbiicher),
shranjenih v Državnem arhivu LR Slovenije, je kriva fragnientarnosti tega
poglavja. Izpisane so podelitve kopišč in jam poČenši z 12. avgustom 1668 do
leta 1744 za Kropo in do leta 1734 za Kamno gorico; za Železnike pa mimo
redkih beležk iz po.sameznih let samo podelitve v letih 1733 in 1734. Vseh izpiskov
je nekaj nad 1200 od skupno 5000 podelitev.^^
Pisarji in sodniki so zvesto po ljudskih izrazih prosilcev označevali lego
in imena področij in jam oziroma kopišč. Pri tem so se za poimenovanje posluževali
splošnih in vidnih orientacijskih pripomočkov, kakor so imena pečin,
robov, vrhov, dolin, pašnikov, poti, drč. luž, dreves, opuščenih jam in kopišč
in podobnega, n. pr. Bela peč, jama, Levičnica, tepka na Planicah. dolina Valavka,
javor v Rajhih, vrbica v Močilih. Mnogo imen še sedaj živi v Ijudstvii,
nekatera tudi na zemljevidih. Večinoma pa so z objekti vred pozabljena, tako
da bi bilo težko narediti nadroben zgodovinski zemljevid jelovškcga rudarstva.
Imen upravičencev do že takrat starih rudnih objektov (alte Gruben, alte
Arbeiten) prva fužinska knjiga ne beleži. Le včasih stoji pri opuščeni jami
ali jamski napravi (Werkgaden) ime nekdanjega nporabljalca.
P l a n i c e
Zaviti hrbet Plauic zahodno nad Kropo se spušča pri Raci strmo nad Črni
potok ali za Dolgo njivo. Pod robovi Planic se zvrsti nazaj na jug proti Vodicam
sedem, še v 16. stoletju bržkone fužinskih lazov in lazičev, pod katerimi
leže nadaljnji trije s Petrovcem vred. v katerem je bila imjnižja rudna jama.
Ob poti od cerkve na Ovinek, nekdaj Vinek imenovan, sledimo rudarsko
delo. Tik nad Cutovim lazom je pri studenčku Perjatlova luža. Pod strmino
Markove poti je zavrtan 60 metrov v goro že omenjeni rov, v katerega vodi še
danes odprt poševni jašek. Z vrha Markove poti se spušča v dno skalna drča,
ki je mogla biti nekdaj z nadaljevanjem v Miklavževi drči najbližja zveza za
dovoz rude s Planic do Spodnje fužine. Vrh Markove poti je navzgor proti
sredini Planic in v desno navzdol proti Ovinku na desni in levi strani ves
preluknjan, prekopan in razrit. Tu nekje pod zunanjim robom gore so bile
Perjatlove jame in pod njimi rudna luža. Naprej gori spet naletimo na rudne
luknje, ob večjem rudišču dalje na levi pa na nizke zidove jamne bajte, med
katerimi je nedavno rastla 70—80 let stara smreka: ko je ta klila. se je vedelo,
čigavi sta bili bajta in jamska pravica, danes table s številko nidoslednega
dovoljenja seveda pri jami ni več. Stezica v levo nas pripelje skozi bukovje
na goli, s travo ia grmičevjem porasli rob pravih Planic. Tja čez, na oni strani
kroparske kotline, vidimo 100 do 200 metrov višje robove Jamniškega vrha ali
Jamniške gore, ki jo Kroparji po pravici imenitjejo svojo, ker ne vidijo vrhov
za njo. Na levo od izrastkov Jelovice se začenja ob Savi proti vzhodu gorenjska
ravnina med Loškim hribovjem in Kamniškimi planinami.
Fužinska knjiga nam obuja imena jam na Planicah: nad ali pod Staro
Valavko (do 1709 šestkrat): v ali nad Breznom: v drugi dolini na Bohinjki
(do 1704 dvanajstkrat in še enkrat 1742); nad Bohinjko pod zebovnakam
(čebelnjakom?) uad vodo: pod ali pri tepki: pri lesniki ob kamenški poti (desetkrat);
pod lužo v dolini pri starih delih (enkrat): pod ali v Iglerjevi ali
68
Jerglerjevi ali Jelerjevi dolini; pod rudno lužo (štirikrat); v Mekinki (1704 do
1706) trikrat); za ali pod Zmrzlico (sedemkrat); v Rožancu, v Žlajfanu, v Nemčevi
in Crvičevi dolini (večkrat ali enkrat); v Francovi ali TazoUovi dolini
(Franc Tazoll je bil fužinar tudi v Bohinju); nad Petrovcera (1676, 1697 z imenom
Sv. Lenart); pod Planicami v drči; Sovražna jama (štirikrat); pod Orlovo
pečjo v drči; na Vinku (Ovinku); za cerkvenim lazom v robu; v plazu ali pod
plazom; v brezencu; nad Vretenom v srednji dolini: pod Kuzovcem.
Vseh podelitev je bilo na Planicah v letih 1668—1744 osemdeset, med leti
1714 in 1738 samo tri, potem so se spet malo pomnožile; v 19. stoletju so bile
zelo redke.
Kiidnu lu/a na Jelovici, kjer so prali bobovec. (Foto Si. Skriba 1960.)
S Planic je vodilo več rudnih poti. Razen tiste z vrha Markove poti
k Spodnji fužini še druga na Ovinek h kamnogorški fužini in tretja preko
peči nad Perčevim lazom, čez Vreteno in na Kotel do Zgornje Fužine.
V o d i c e in Č r n i v r h n a d K r o po
V območju Vodic, kjer omenjajo fužinarji svoja rudišča že leta 1547, ko
se potegujejo za izključno pravico do paše na tej planini,^' so bile jame: na
severozahodu, med eraričnimi mejniki 89—91, močno zaraščeno Gradišče, ki
je z okopom s premerom 40 metrov zgodovinsko zanimivo; po obeh robeh v
dolini pod Gradiščem; na Vodicah v dolini pri kraju seči; pod Vodicami
v noviti (t. j . v svetu za nova kopišča); v Vodiškem hribu (s koto 1118) za
robom (zahodno med mejnikoma KK 82 in 84); na vrhu Vodic pri travniku za
plotom; za kopiščem; za Kocjanovo kočo v dolini; pri (romarskem) počivalu.
69
Črni vrh (v, pod, za) se imenuje kot jamski kraj od leta 1700 dalje, in sicer
z rudišči: v Novi dolini nad srednjo lužo; za Rozmanovim drvošcem: zraven
grabna; Črni vrh na kamenški strani. Morda nastopata dva Črna vrha, enkrat
kot Veliki Črni vrh, drugič kot Črni vrh proti Kuplenški planini. Znan je
umetni rov pod Črnim vrhom nad Kropo in Perjatlov rob ob poti z Vodic na
Zidano skalo med mejniki KK 77—79 severozahodno od Črnega vrha. V svoji
bajti v Črnem vrhu je umrl ok. leta 1876 rudar Perjatu iz Krope, Blaž Dobre
po imenu.
V a r l o v n a in Z e l e n a d o l i na
Najprej so pisali »Vorlouna« (1671), »Verlouna« (1689), >Orlouena« (1697)
in je pomenilo, kakor danes, mogočno pečino, posajeno v venec skal, ki obkrožajo
kroparski Kotel. Jame za Varlovno in v drčah pod njo so dobile imenska
dopolnila kakor: v dolini nad lužo; v starih delih v žlebu; v žlebu pod
robom itd. Varlovno so šteli v sestav Jamniške gore, kakor tudi Babji zob
z okoljem nad Petelinovcem, ki ga podelilnice nikjer ne imenujejo, dasiravno
so bile jame tudi na tem vzhodnem stražnem stolpu Jelovice; 1742 je zapisano
»na konec Varlovne na poti«, kar morda pomeni, da je segal Babji zob do
Varlovne, ki je zavzemala vse pečine do »kraj jamniškega vrha« vrh drče,
kamor je fužinar Luka Hafner nekdaj hodil kres kurit. Nadaljevanje kroga
pečin okoli gore in od tu proti zahodu se imenuje na vseh kartah Zidana skala
in so te stene, dom divjih koz, videti kakor zidane iz skalnih skladov.
»Zelena dolina v kotlu« je v zvezi z jamami prvič imenovana leta 1668 in
potem še osemkrat z dopolnili kakor: na kraju za romarskim počivalom;
v žlebu za Zeleno dolino; vrh Zelene doline; za Varlovno; za Zeleno dolino;
notri v tej dolini za goro; pod Pečjo v Zeleni dolini. Moti nas naziv »dolina«
za visečo drago, ki bi bila navadna drča, če ne bi bila po vsej širini poraščena
z drevjem, spodaj sedaj s smrekovim, višje z bukovim. Jame Zelene doline,
kakor ona »stara, nekdaj sloveča«, leže najbliže srednjeveški topilnici v Dnu
nad Kropo, ob odkritju leta 1953 poimenovani Slovenska peč; vabljiva je domneva,
da se je ta peč nekoč oskrbovala z rudo prav iz Zelene doline.
Jamniški vrh ali Jamniška gora
Rudno področje nad Jamnikom, v zračni črti nad 2 km od Varlovne do
onstran Dolge njive za Rajhi in nad 3 km od Jamnika do Konfina za Črnim
vrhom, je zavzemalo s pobočji kakih 8 km^. V njem naštejemo od 1668 do 1744
nad 360 podelitev. Ledinska imena •in dopolnila, vsa od tod, a posamič še
nepopolno lokalizirana, kakor tudi tista, ki morda ne sodijo mednje, so po
abecednem redu (dopolnila so v oklepajih, število podelitev izven oklepaja)
naslednja:
Bedeniška 15; Cok ali Cok (V Nemčevem štolnu, v Rjavki) 11; Cvekiila 2;
Cisovec, Kisovec, Kisovo brdo (v Ravniku, na Kamnekovem polju, pod lužco,
veliki štoln, pri Štapli) 19; Dolga njiva (Fabijanovo kopišče, Medvedina) 17;
Falenška (dolina, brezen, pod potjo) 8; Frata, Fratje (v hribu, za hribom,
v Jelovici) 12; Globoka dolina (k. o. Kropa?, Globočica?) 6: Godla (Filipovka,
Filipanka, nad Palikovim hribom) 11; Graben; Hudo brdu (v gori. Globoka
dolina) 6: Iderja (dolina, Vidria) 6; Jagodše 8; Kladje (proti soncu, pri Lomu,
' 70
za grabni, pod žlebom) 12; Kobl (za Koblom, Globoka dolina) 10; Kozina (pri
Tavčarici, Gaisberg) 8; Kraj; Krotena (za Kroteno) 4; Lasna (Lasena, v hribu
proti Varlovni, na robcu, v dolini pod Kisovim brdom pri starih napravah,
pri Kladju, druga dolina, ko se z Varlovne pride) 24; Lambergarjeva luža
(stara dolina v Trogovcu) 4; Levičnica (Werkgaden) 8; Lom (Bnich, v Pustinah,
v Pečeh) 5; Lužca; Milnerca (na Preselle, nad Milnerco, med Milnerco in
Šolarco, Šulerc ali Salerco) 5; Pogačnica 8; v Plešenicah (Murnovo kopišče) 7;
Razor (nad Mrzlico, v Plešenicah) 7; Rajhi (na sredi Rajhov, pod Visokim
hribom, za Rajhi, za Javorom, pogorelše, nad grabnom, spodnja pot, na vrhu)
29; Rjavka (rjava prst?) 10; Rupa (kroparska, lužca) 3; Sevšica 5; Stavč
(v žlebu, druga dolina nad Stavcem, nad Petračevim kopiščem) 10; Šulerca
(Salerca, Solarca) 2; Štapla; Tavčarica 8; Trogovec (jama ? — pri Upniški
planini, stara dela, na kraju, nad staro Lambergarjevo lužo) 7; Tripovca 5;
Turnarca 2.
V neznanih krajih Jamniške gore ali drugod: Brezen (stari deli, v kontah,
za in pod breznom, proti kuplenški planini, v dolini) 11; dolga dolina 1; gladka
dolina nad Jamnikom 1; Jurcova jama (na Planicah ?) 1; Laz, Lazi (Fajdigova
dolina, na lazi, na lazu) 7; Masovnik (na sredi v starih delih, v konti zraven
Masovnika) 4; Močila (luža in jama na Močilih 1650,^* 1634, 1674) 1: Plaz, Plazi
(na, v , nad, Peč, Planica, Ajdovšna) 5; Polanka (srednja dolina, v dolini, na
preselle, v jamniškem vrhu) 6; Praprotnica (dolina) 1; Rupica 12; Robki
(? — med Robki in Benediško) 2; Repešnica (v dolini) 1; Rešenica 2; Stara
(Strma ?) gora (za Zmrzlico. Staro brdo, v Šmitkovem lazu) 8; Stari vrh (v pečeh),
Zmrzlica, v hrinu, Boltežarjeva dolina, pod lužo, gornja dolina proti
Dražgošam, mali laz, v plazih, v luži, pri Ajdovščini) 13; Skok (eden je blizu
Babjega zoba v Kroparski gori, drugi, s koto 1203, za Rajhi) večkrat; Tešenik
(Tečevnik ? — visoki hrib, v žlebu) 5; Visoko brdo i; Vsielli v dražgoškem
vrhu 1; Zmrzlica (v Planicah in na Jamniškem vrhu; Zmrzlica s koto 804 pri
Kobovtu nad Kolnico pač ne sodi semkaj) 5; Zenice (v Jamniški gori —
jame ?). Nepopolnosti in nejasnosti izvirajo iz slabe čitljivosti in pomot pri
vpisovanju v knjigo. S pritegnitvijo oglarskih podelilnic in poizvedb na terenu
bo mogoče rešiti še marsikakšno lokacijo.
Jamniški vrh, Lajški vrh in Dražgoška gora
To rudarsko območje je zaradi starosti in razsežnosti pomembno in zanimivo.
Tudi te jame so vsebovale rudo v nizih (Schnurln), regah, gnezdih in
žlebovih (Wasserlaufe), kakor je leta 1816 opisal rudna nahajališča na Jelovici
kamnogoriški fužinar Ignac Toman.^' Zaradi horizontalne in vertikalne razčlenjenosti,
prepreženosti s stezami, privatnih gozdnih meja in podobnega,
v tem svetu lahko zaidemo. S kote 1223 pri Konfinu za Črnim vrhom nad
Kropo vodi pot, ki pripelje po meji med eraričnim in privatnim gozdom z
Vodic in gre ob Velikem Gregorjevcu dalje proti zahodu. V tej smeri gremo
proti Dražgoški gori, če se držimo vso pot meje eraričnih gozdov ob mejnikih
KK71, KK34 in KK33 pri Mošenjski planini, KK30 ob Mošenjskem robu,
KK 28 pri Kravjem potoku in KK 25 med Lipniško planino in Kotliči (1410 m,
Partizanski vrh). Od Kotličev imamo proti jugu do robu Dražgoške gore
nekako pol kilometra zračne črte.
Vzhodno in južno od te poti od Vodic do Kotličev so rudne jame Planic,
Črnega vrha, Jamniške gore, Lajškega vrha in Dražgoške gore, ki se jim je
7711 • .' • •"•"•"•
erarični gozd, kakor vidimo, skoraj v celoti umaknil. Poučno bi bilo zasledovati,
zakaj in kako se je tako odvijala delitev Jelovice v teku stoletij. V Velikem
Gregorjevcu doslej nismo naleteli na podelitve jam.
Ce od mejnika ne krenemo proti zahodu, vzhodu oziroma jugovzhodu, kjer
bi na robu gore kmalu zagledali Kropo, ampak gremo po poti skoraj naravnost
na jug, bomo po 1 km zračne črte zadeli na levi strani nekaj sto metrov
oddaljene vzpetine Rajhov. katerih kilometer zračne črte dolgi hrbet s koto
1226 se usmerja proti jugovzhodu in se niža proti robu Kroparske gore. Ob
Rajhih tečeta in se, preden pridemo v
Dolgo njivo, skleneta dve poti za smer
proti vzhodu na rob nad Jamnikom. Malone
pravokotno na vzpetine v Rajhih leži
v južni smeri Dolga njiva, precej vzporedna
z robovi nad Jamnikom in Podblico.
Od kote 1280 za Dolgo njivo do kote 1060
na robu gore nad Jamnikom je 800 m zračne
črte, od kote 1280 do kote 1188 zahodno
od Koma, v oglu nad Lajšami, pa je v
smeri točno proti jugu 1400 m zračne črte.
Od Komim gredo proti severozahodu in v
zračni črti nad 5 km dolge pečine Dražgoške
gore in zadenejo ob koncu četrtega
kilometra skoraj pravokotno na smer pol
kilometra oddaljenega Kotliča (Partizanskega
vrha). Ce vzamemo z dr. A. Melikom
Jelovico kot orjaško skalo ob Dobra-
Jamska tabla iz muzejske zbirke v Železni- i i- • , •• i • i • ^ • v . j i .
kih. (Foto M, Gašperšii! »959.) ^'^" »b pa po orientacijski turistični deski
v Kropi kot ogromno žival, ki se je vstopila
s čelom proti vzhodu, pokrije ta lik s svojo glavo in hrbtenico doslej
navedena in naslednja jelovška rudišča:
V oglu Jelovice, preden se gora zasuče za 90" proti jugu, v Lajškem vrhu,
so bile jame: nad in pod lužo; v Coklarici; vrh Kodelove doline (3); v gladki
dolini; v Bogatajevi dolini; v Dobravčevem hribu; pod Dobravčevo lužo v stari
globoki dolini; ob Pesjakovem kopišču (3); za Beštrovo pečjo (4), na vrhu in
za vrhom na kraju gore; v lajškem bregu; za cerkvijo; in v rudiščih s pomembnim
imenom Železo (na Železu, pod Železom, Spodnje Železo). Od 1668
do 1744 je bilo v Lajškem vrhu vpisanih 24 podelitev.
Železno goro (po Valvasorju in podelilnicah Eisenberg, slovenskega oziroma
poslovenjenega imena v teh aktih ne najdemo) je treba iskati v daleč
razpotegnjeni Dražgoški gori. Njeno nemško ime beremo v nekaj doslej le
mimogrede pobranih zapiskih poslovenjeno kot: pri Spodnji Železni gori, v
dolini v Železni gori, poleg tega imena pa tudi Jelerca in Flegarica pod potjo.
N i ž i n s k a r u d i š ča
Zahodno od Krope se Planice proti severu znižujejo v koto 801 in preidejo
preko Miklavževca, Brsc (Brdec) in Vrčice (Brdčice), kjer izvira rudninska
voda, v Drnovec s kotama 654 in 623. mimo katerih vodi tostran Kamne gorice
steza k obokanemu mostu. Rudišče Drnovec (Dernauiz) s sledovi rudnih jam
72
srečamo pri podelitvah le enkrat, in sicer jamo Pod dobjem v robu, ki sta jo
dobila kamnogoriška fužinarja Volbeuk Gašperin in Miha Rokele 14. avgusta
1668. Z Drnovca je morda nekoč dobivala rudo opuščena topiiaa peč, ki je
pred letom 1500 stala nekje pod Kamno gorico.
Vreče s koto 621 na savski strani (v podelilnicah imenovane vedno Sackberg)
leži nasproti Drnovca in na drugem bregu Lipnice (proti severu) ter
sega do Zgornje Dobrave. Tu se srečujemo z jamami Dolga dolina za Celom
(1673 in 1682, v peči); pod Zupanko v dolini (1674), Šebanka (Zupanka ?, 1727);
Blekova dolina (1727); zraven usada v preduhu (rovu ?) v robu (1783. 1799).
Rov, ki se začenja na vzhodnem koncu Vreč in je nekoč prevrtal Vreče, kakor
pravijo, do Mišač," je bil mišljen kot glavni rov z odcepi (Erbstollen), so na
višjem rudarskem sodišču zaradi ureditvenih stroškov kritizirali.^' Kamnogoriški
in kroparski fužinarji, ki so imeli pri njem deleže, so ga zaradi premajhnih
uspehov in talne vode, ki je delo ovirala, kasneje opustili. Med drugimi
omenjenimi Kapsov štoln je morda pričeti rudni rov pod Zijavko.
O jamah na Pečeh ali po kartah na Kameni gorici za Brezovico je Miilluerju
največ poročal amaterski geolog in niineralog Karel Pibrovc, ravnatelj
Zgornje fužine v Kropi, ki je imel za iskanje mineralov'* v Jelovici sodelavca
v starem podbelškem oglarju in drvarju Juriju Zupancu, po domače Murnovemu.
Na Pečeh navajajo knjige naslednje jame: Fajkarco ali Falkarco (2);
Rigl (ki ga postavlja radovljiški urbar 1498 za mejo s feisinško posestvijo) na
vrhu (4): nad lazi; Sovražna jama na kraju peči (3); proti grabnu (2); Mesarjev
vrh; za robom; v drugem razoru nad Kocjančičevimi jamami; v srednji
dolini; Globoka dolina (1668); pod orehom; pod Pecarjevim dolom. Skupaj
17 jam, omenjenih Stiriindvajsetkrat, zadnjih pet med 1717 in 1738, ko so že
uvedli smodnik, ki je bi! tukaj potreben za razstreljevanje, česar v jelovških
breznih ni bilo. Jamo Nemko na Pečeh opisuje po Pibrovcu Miillner." Toman
iz Kamne gorice je pustil v njeni globini še več stotov rude, potem ko je je
spravil v svojo fužino okrog 8000 stotov funtov. Nasproti leži nekoč bogata
Pecarica. Obe sta dali po Pibrovcu 30.000 stotov rude. Gadovka se je slepo
končavala v globini 30 m; v zaprti stranski votlini je našel Pibrovc, ko jo je
razstrelil in izpraznil, 100 stotov samega prečistega bobovca brez ilovice v velikosti
od leče do jabolka. Z Mullnerjem^" omenimo še 40 m dolgo, poševnemu
kaminu podobno jamo Rovtarico s stalaktiti, ki se, do tam brez rude, končujejo
s špranjo 1 X 0,5 m. Izven Peči v Rovtih »sa Turkam na srednizi v malim hribi
v Kotih« pa je prejel Andrej Zigan, fužinar iz Kamne gorice, februarja 1706
jamo z gorsko mero, t. j . 7^/2 sežnja »okoli in okoli«. Ker drugih podelitev v tem
okolišu nismo zasledili, sklepamo, da se kopanje tod ni izkazalo.
Gornji kratek zgodovinski pregled o jelovškem rudarstvu, predvsem o ondotnih
rudnih nahajališčih, naj zaključim s pripombo, da ni mogel biti izčrpnejši
in popoln, ker še ni bilo mogoče v celoti kopirati fužinskih (podelilnih)
knjig. Zato je zlasti moral izostali popis jam pri Železnikih in opis rudarskega
dela. Ko bo zbrano vse gradivo, bo to sedaj manjkajoče poglavje jelovškega
rudarstva moglo biti izčrpno obdelano v samostojnih člankih.
73
O p o m b e
/. Pibrovčeve ugotovitve pri Miillnerju, Geschichte des Eisens in Krain..., AVien-
Leipzig 1909, str. 257. — 2. M. Obersnel, Železo in jeklo, Trgovski koledar 1925, str. 35
do 84. — 3. Ko so pred 85 leti kopali temelje za Urbanovčev hlev na Jamniku, so dobili
in v kroparsko fužino prodali za 80 goldinarjev podrušnice. — 4. Primerki rude in
nerude v Kovaškem muzeju v Kropi. — 5. Miillner, o. d. str. 259. — 6. Iz poročila
Justina Ažmana, Nekaj o jelovških jamah, Zadrugar 1940, 62—68. — ?. Hacquet,
Oryctographia Carniolica I, Leipzig 1778, str. 17; Miillner, o. d. str. 333; M. Verbič,
Bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja, Kronika 1956, str. 6—14. —
8. H. Pirchegger, Das steirische Eisenwesen bis 1564..., Graz 1937, str. 90. — 9. Več
o koparjih gl. v Loških razgledih 1959, str. 98 sL — 10. Po Pircheggerju, o. d. str. 88,
so delali erzberški rudarji v 16. stoletju v dvojicah. — 11. Ravno tam. Rudne pravice
so bile na Erzbergu tako rekoč dedne, podelitve so bile le formalna stvar. V 16. stoletju
se je zgodilo, da je podelil fužinar za izkop rude dedno jamo rudarju in njegovemu
hlapcu, torej dvojici. — 12. Miillner je odčrtal (z nekaterimi pomotami) v fužinskih
knjigah pri DAS podelitve za Kropo in ugotovil, da je bilo na Kranjskem
podeljenih nad 5000 rudarskih in koparskih pravic. — /3. Iz rokopisa avtorjevega
spisa o Ferdinandovem rudarskem redu, oddanega Kroniki. — 14. Krištof Gašperin,
fužinar v Kamni gorici, je dobil 1674 potrdilo, da sta bila 1630 in 1634 podeljena
njegovemu očetu jama in rudno perišče (Waschwerk) v Močilih na Jelovici. —
15. Mullner, o. d. str. 263. — 16. Mullner, o. d. str. 299. — 17. MuUner, o. d. str. 261. —
18. Pibrovčeva rudninska zbirka se je po njegovi smrti 11.4.1909 izgubila. — 19. Miillner,
o. d. str. 265. — 20. Ravno tam. — Poleg navedenih virov so bili uporabljeni še:
avstrijska specialka Radovljice, cona 20, Kol X, merilo 1 : 75.000; prejšnja jugoslovanska
karta Bleda, list 10-2-c, merilo 1:25.000, ki so jo Nemci pretiskali; karta planinskih
pašnih pravic v državnem gozdu na Jelovici 1890/91, merilo 1 : 20.000. — K opisu
jelovškega oglarstva in rudarstva so od 1954 dalje prispevali z raziskovanjem na terenu,
z informacijami, muzealijami in z drugo prijazno pomočjo: Joža in Miha Berioncelj,
Anton Lazar, Filip in Jurij Legat, inž. Janez Smitek — vsi iz Krope; Marija
Arh in Miha Toman iz Kamne gorice; Janez Bešter, Lojze Fister, Franc in Polde
Kordež — vsi z Jamnika; Janez Bešter in Murnov oče iz Podblice; Franc Pfajfar-Lukc
iz Lajš; Ludvik Lotrič, Janez Pintar-Miklavž in Jakob Prevc — vsi iz Dražgoš; Alojz
Lotrič s Češnjice; Valentin Pintar in Niko Zumer iz Železnikov; Valentin Benedičič iz
Mošenj; za sodarstvo pa Jernej Nastran z Rudnega in Jurij Blaznik s Češnjice. Leta
1955 je delovala na Jamniku, v Lajšah in na Jelovici terenska ekipa pod vodstvom
ravnatelja Tehniškega muzeja Slovenije prof. Franja Basa.
Zusammenf a s s u ng
UBER DEN EISENERZBERGBAU AUF DER JELOVICA
Die Abhandlung versucht die vvichtigsten Unterlagen zur Geschichte des Eisenerzbergbaues
auf der Jelovica zusammenzustellen. Seit dem 14. oder 15. Jh. waren
sechs Hammer zu FiiBen dieses karstahnlichen Hochplateaus von dieser Erzgevvinnung
abhangig und gingen ein, als sich die Ansbeute seit dem 18. Jh. verminderte und die
Lagerstatten im 19. Jh. endgiiltig erschopft waren. Die Abhandlung, deren zweiter Teil
im nachsten Jahrgang verijffentlicht wird, bespricht Geologisches, Regal- und Rechtsfragen,
Bergordnungen, Bergtechnik, soziale und etnographische Fragen.
74