104. številka. Ljubljana, soboto 6. maja. IX. leto, 1876.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po polti prejeman za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gld., za pol leta 8 gld., M četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošifjnnja na dom za celo leto 18 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa i0 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po poŠti prejeman za četrt lete 3 gld. — Za oznanila se plačuje do .       . četiristopno pctit-vrste 6 kr., Če se oznanilo enkrat tiska, 6 kr., če se dvakrat in 4 kr. še se tri- ali večkrat tiska.
Dopisi naj se izvole frank i nt ti. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 25—26 poleg gledališča v „zvezdi".
Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Naše meščanstvo in puška na kres.
Za nobeno idejo se nijso ljudje tako resno bojevali kakor za versko. Zgodovina veroiz-povedanj nam kaže povsodi, koder verska ideja stopa na vrhunec razvijanja in moči, da more cel narod do tacega navdušenja dospeti, ki vse drugo pozabi, v katerega srci ima le ta misel in nobena druga prostora. Angel, nad-zemeljsko čutje biva v tem navdušenju, le Skoda, bi rahla duša rekla, da hudič nij daleč proč. Angel in zlodej bivata skupaj složno v jednej duši; največja žrtvovalnost in tortura in gromada; ljubav do ideala in sovraštvo do vsega, kar drugače misli. To je naravno in opravičeno in tudi koristno.
Navdušenje v človeškem srci je dosta lepega spravilo na dan, ali zlodej-sovraštvo, dosleden izpremljevalec tega navdušenja ne dela škode, je tudi koristen. Nekdaj, pred par stoleti objemal in stiskal in davil je še fevdalni svet kakor opica svoje mlade narode na prsa; sape je ubozemu človeku zmanjkovalo v Evropi. Tu pride kakor hud vihar turško Mohamedanstvo mej to oklenjeno Evropo ; s krasnim navdušenjem in z vsemi furi-jami verske ideje podilo je narodivše se to veroizpovedanje svoje izpoznovaljce mej svet na krvavej zemlji stavilo je oltarje in v morji krvi rudečila se je njena zastava. Ali življenje hodi v zaton, da novo raste iz krvavih tal.
Mohamedanska ta vihra predramila je Evropo in opica-fevdalizem pustila je strastno objemanje, da se brani pred sovražnikom. In tu vidimo živahno življenje, živahno odbijanje, tu vidimo strastem strasti se zoperstavljati in to je bilo dobro, akoravno je to negativna stran verskega mohamedanskega navdušenja prouzročila. Vsa Evropa, osobito pa vzhodnja Evropa je bila sedaj v orožji in vojna je bila tedaj
Iclftfek.
Veliki moskovski požar.
(Po Petruševskuiu spisal J. S te k las a,) (Konec.)
Bivali so v Moskvi požari gosti in veliki, ali tacega nij bilo še nobenkrat. Na tisoče ljudij jo izgubilo svoje dobro tlo poslednjega novčića, ter ostali pod vedrim nebom, brez strehe in brez koščeka kruha. Več nego 1700 ljudij je zgorelo, sam mitropolit se je komaj rešil; na početku požara je molil on v Uspenskem soboru, in toliko da nij zadahnil od dima in strašnega žara ter se s trudom priplazil do skroviša na Moskvi reki. Tukaj so ga hoteli spustiti po vrvi k roki: ali vrv se je v trgala, vladika je pal ter se silno pobil tako, da so ga v nesvesti odpeljali.
Car s carico, bratom in mnozimi bojarji utekel je iz požara na Vorobjove gore. Drugi
„die starkende Eisenkur der Menschheit." V tej dobi vidimo, da Jjudje izpoznavajo, da je fevdalna država trohla, da jih ne more obraniti sovražnikov; v tej dobi se državljan sam postavi na obrambo javne sigurnosti ter misliti začenja, da je on se svojimi sodržavljani država in ne kakor je jeden absolutističen poten-tat rekel: država sem jaz sam. Tu se zbira ljudstvo v društva, tu se po mestih, trdo zveze meščanstvo, tu se vojaški organizuje, tu se rodijo meščanske garde, ki so bile pozneje v službi revolucijonarne dobe tolike važnosti za napredek človečanstva. Oboroženo mestjanstvo, ki je zoper Mohamedance se vojevalo, stavilo je tudi barikade proti fevdalizmu.
Ali mohamedansko versko navdušenje zašlo je kakor vse na svetu; utonilo je solnce te verske ideje; druge ideje so izhajale in krdala svoja vodile v boj ; druga doba, druga podvzetja in misli prišle so na krmilo sveta in mestjanke garde „bttrgerchori", ki še sedaj tu pa tam v solnci novejše dobe životarijo, šli so spat za idejo, ki jih je poklicala na dan. Čestivredne bi zval meščanske garde, ki se tu in tam po Nemškem in Slovanskem nahajajo, če bi ne bile koneem našega stoletja smešne. Da bo, to hočem dokazati.
Ne da se tajiti, da kljubu Kruppovih topov zmirom več mirno delo, vojski sovražno delo, mirno državljanstvo na površje človeškega gibanja prihaja. Ljudje so po toliko iznajdbah, kakor jih je človeštvo v novejšej dobi doživelo, več potreb dobili, katerih prejšnji čas nij poznal, in katera se morajo izpolniti, ker so se s časovno izgojo vcepile v krv in meso, ker njihova izpolnitev terja srečno življenje ljudij. Več potreb, pa več dela. Kakor v velikej fa-briki se zdaj delo človeštva vrši; vse mora delati, vse suče urno roke, da nasiti toliko sto žejja. Malo preostaje časa za razvese\jevanje,
dan je prišel obiskat bolnega mitropolita. Tukaj je čul od ljudij vest, da je izgorela Moskva vsled velike čarovnijo. A v čarovnijo so v tem času verovali skoraj vsi. Car je zapo-vedal, da se čin iztraži. Bojarji so odšli v Kremlj, na trg, k Uspenskemu soboru, zbrali prosti narod ter začeli izpraševati: kdo je zažgal Moskvo? Narod je odgovoril, da so prouzročili požar v Moskvi knezi Glinski; da je kneginja Ana Glinska izrezavala iz teles otrok in svojih ljudij človeška srca, ter je polagala v vodo; da je potem s to vodo, vozeč se po Moskvi škropila; vsled tega se je požar porodil. Neizvestno je, kako se je to začulo, ali narod je poveroval, zato ker je od družine Glinskih trpel veliko nasilstvo in se na Glinske jezil. Mej bojarji, ki so izpraševali narod, stal je tudi jeden knezov Glinskih; začuvši od svojih ta glas, zbal so je, ter utekel v Us-penski sobor. Bojarji tudi nijso ljubili CJUnskih, ker so oni   imeli pri carju veliko moč,
prav resnoben je naš čas. Čas je u«uur in s hitrostjo brzovlaka moraš se voziti in sč stroji delati; vse s sopuhom, nič več s polžem. Velikanske napore dela naš čas, velikanske čine stavi zdajšnje človeštvo. In tu vidimo ravno v tem našem času telegrafa in železnic, velikanskih svetovnih razstav in družili čudežev človeškega duha kako zastopnik srednjega stana meščan in tržan prvo besedo govorita; tu ravno vidimo, da nema srednji stan niti tega gibanja v rokah, tu vidimo, kako je mestjan zamenjal gardno suknjo prejšnjega časa, ter si oblekel suknjo nove garde, garde dela, mravljinsko pridnega, neumornega dela.
Drugi časi, drugo delo, drugo razvesetfe-vanje, drugo sploh razmerje v vseh odnošajih človeškega življenja. Tudi sedaj, in veliko več kakor kedaj poprej, se ljudje družijo, asoci-jirajo, čas je ravno velicih združevanj, ali z vsem združevanjem hoče se kaj koristnega doseči. Nahajamo asocijiranje v delu, nahajamo ga tam, kjer je treba sočloveku pomagati, najdemo velikanske ustanove za vsako vrst boleznij človeške družbe, najdemo bolnice, najdemo odgojevalnice zapuščenih sirot, nahajamo izgojevalnice neplodnih udov-lumpov človeške družbe, ter vidimo gasilna, telovadna društva in pevska društva in drugo združevanja na polji veselja itd. V takem času je kak „bttrgerchorM strašanski nesmisel; v takej dobi je puška na kres, ki jo še ti gardisti nosijo na sprehod, persiflaža na časovni duh in neumnost prve vrste; s to puško je mestjan zdajšnje dobe prav smeha vreden Človek.
To so razvaline minolosti in če je na pr. kaka razvalina kakovega fevdalnega grada po« gledu lepa videti, ker se nam je v mladih letih vcepilo občudovanje pogumnih stanovalcev v njih brez pravega označenja teh roparjev v
zato so oni našuntali narodne kneze. Narod je skočil z rjovenjem v sobor, ubil Glinskega, izvlekel njegovo truplo na trg, vlačil ga po ulicah, ter ga vrgel na trg, kjer so kaznovali razbojnike. S trga je nahrupila množica na stanovanja Glinskih, razvlekla vse njihovo blago potolkla družino hj ubila tudi mnogo tujcev, katere je držala za celjad knožovsko. Prošlo je posle tega dva dnij. Kolovodjev ubojstva niti so iskali uiti polovili. Le to je dalo narodu smelosti; druhal je pohitela na Vorobjeve gore, k carskemu dvoru, in s strašnim krikom začela zahtevati, da car izda Glinske. Car je /apovodal uloviti in ob glavo d jati najsmeleje krikune; ostali so se prestrašili in razbegli.
Veliki moskovski požar nij prošel brez posledic za Ivana Vasiljeviea. Ko je ou gledal z Vorobjevih gor na Moskvu in videl, kako je ogenj požiral cerkve božje, palače carske in vso dedščino svojih prednikov, zgrabil ga je strah na dnu duše njegove in trepet
najboljši  obliki,  tak  nij  lepa  ta razvalina „bttrgerchoru nekdanjih  socijalnih  razmer v našem času s celo drugačnimi razmerami. Tudi v držav no-pravnem oziru se je marsikaj pre-drugačilo.  Absolutizem se je moral omekniti in 1 j udov kula zaseda njegovo mesto.   S spoznanjem pravega suverena prišlo je tudi vprašanje vseobče brambe države na dnevni red in sedaj moramo vsi, kar nas je sposobnih za belo suknjo, vanjo. Na mesto prejšnje plačane slabotne  vojske absolutizma stopila je vojska narodna, sestavljena po pravilu: vsem jednaka krvna bremena.   Armade, ki milijone brojijo, stopajo na menzuro, Če je treba, in če te nič ne opravijo v kakej državi, ne bode nič opravil niti   „landsturm"  niti  vse meščanske garde države, ker vsi ti stari možaki s puškami na krCs se zapode z mokro cunjo na vse vetrove. (Na  srečo  menda nobeden teh gardistov ne misli, da  bode  sovražnike  on odpodil.) Če zdajšnja državna vojska ne more države obraniti, potem nikdar ne pride do tega, da bi se vse,  kar  še nij uvojaščenega,  poklicalo na krvavi ples, ker ob takih prilikah je najboljše sklepati mir s sovražnikom ter rajše plačati, nego žrtvovati srečo več generacij. To je jasno in zaradi tega so meščanske garde tudi prav nepotrebne oziroma koristi, ki bi je družina od njih v časih nevarnih imela. Utegnilo bi se mi odgovarjati, da so vsaj v ulovljenje roparjev in take baze ljudij  te garde koristne. Ne. Imamo dobro disciplinirano žendarmerijo, in če ta nič ne opravi, so s prvim vlakom regu larni vojaci pripeljani. In roparskih trum, ka kor  so nekedaj se po deželah klatili in gospodski kljubovali, je zmanjkalo kakor divjih zverij, kultura tudi mej temi čisti kakor mej onimi.  Nij vredno,  da se to argumentiranje navaja, pa ker se od opravičevalcev gard več krat to naglašuje, je bilo omeniti.
Res sistema ljudskih milic ali gard ima bodočnost, ali ta se uže razvija v zdajšnej brambnej sistemi. Leta službovanja vojaškega 80 se uže skrčila in se še bodo in kakor je uže zdaj vojska dosta izgubila značaja za sebne kaste, ter dobila narodno krilo, do bila obče človeški značaj, tako bode tudi v bodoče zmirom več se izgubila oblika kaste, ter bode meščan naših in bodočih časov zdaj v tugi, krilu dela in mira, zdaj oborožen v vrstah narodne vojske stal, ali zmirom z istim značajem. Pa tu nemate ve garde, razvaline prejšnjih dnij  prostora.   V tej bodočej vojni
bodo vendar le mladenci in ne starci ali bolj zastavni možje stali, kakor v vaših gardah; tu bodo se vadili mladenci uže v prvej mladosti za vojsko in možje se bodo le kot voditelji uvrstevali, drugi pa se lotili dela za kruh in v tej dobi se bode, to bo gotovo če uže milica ne, delo, ki ljubi mir in Bovraži vojsko, nad vse povzdigovalo, in če tudi ne bodo vojske morebiti nikdar iz površja zcmhe izginile, ker so te morebiti naravni zakon v življenji narodov in kakor viharji v drugej naravi potrebne, vendar bode človeštvo malo, malo časa in denarja žrtvovalo za to, da pripravlja za vojsko; humaniteta, omika, ki povsodi divjo zver vojne pokončuje, bode tedaj svoje oltarje stavila, in če bodo prišle krize mej narode, ki se dado le z mečem razvozlati, potem bode državljan šel v boj, kakor se je v telovadnicah in perijciičnih kratkih vojaških vajah bojevanja navadil in kocka bode tudi tedaj zmirom le pala kakor sedaj na isto stran, kjer ima glavni poveljnik več dovtipa. — Časi ti, dela varčnosti v vseh odnošajih življenja vas bodo zdajšnje meščanske garde videli uže mrtve; nobena vas ne bo prebila do tija, ali ve ste se pa tudi uže preživele. Otročje igranje je to vaše vežbanje ali ekser-ciranje in če mimo železnice ali kake fabrike hodite, krohotajo se vam duhovi 19. stoletja, vam, ki boljšega ne veste početi, nego na tak dolgočasen način čas tratiti.
Verjemite mi, iz lastne skušnje vam povem, da ga nij za resno mislečega človeka bolj dolgočasnega opravila, nego par ur ekser-cirati. Če kdo najde v njem kaj duha, kar precej grem v „dunkelarrest" blaženega spomina, Ah in vi potrosite čas, potrosite čas, potrosite denarje za tako opravilo 1 Pri vas se ve da še nij čas denar ali za denar, ki ga vtaknite v uniforme in druge reči, ki so potrebne, da vaša neumnost maršira, je škoda; dajte ga rajši za gasilno stražo , dajte ga za bolnico, dajte ga za uboge, ali zapute ga, ali ne trosite ga za take otročarije 1 Vi ste navadno mestjani, tržani ki n. pr. po Kranjskem in posebno po Dolenjskem to otročjo igro igrate; ali nemate si s čem družim si dolg čas preganjati, koncem vseh koncev je to jedini argument, ki bi se dal od vas sprejeti! Ah jemine, poglejte, ve dolenjske meščanske garde, po vsem ljubem svetu; idite okoli in vidile boste, da se za ta denar, ki ga vaše vežbanje stane,  da dobiti
vse drugačno veselje, vesele, ki možjane inte-rizira, ki je dostojno za vas, ki ste zastopniki inteligence. — Vi pravite, daje to vežbanje za to, da se ohrani spomin na nekdanje čase, v kojih so bili naši očaki kot gardisti slavni branitelji domovine. Nemajte tega resno vzeti; kdo vas gledajočih ae pri vaj nem pogledu turških bojev spominja!   In če? Bodite možje!   Kar so naši očetje pogumnega storili v minolej dobi, to je zapisala zlatimi črkami zgodovina; v njo poglejte in tam si ponos kujte in bodite vi, kakor so oni bili z mečem korenjaki zoper domovinskega sovražnika — Turka, korenjaki z uma svitlimi meči zoper vaš,   od vaših pogumnih očetov podedovani domači jezik in ž njim vaš celi značaj ruši. Ah da, dosta one  lastnosti je v vas, ki se da kakor otrok z dobro besedo, z laskanjem in dobrikaujem uzdati, da ste pokorni in ponižni strežaji, kacega dosluženega vojaka, ki v pre ganjanje, dolzega čaša in da si nasiti svoje prejšnje veselje, ko je uže kakor bog komandi ni 1 s kompanijo ter ugajal svojej ošabnosti, vidivši, da se vse pred njim trese, vas zdaj komandira,  se ve da na  strašansko veselje meščanskega ponosa, — ki si drugod in povsod drugod ne da stopiti na glavo tako z lehka. To se pravi biti ponosen in neodvisen meščanski stan !   Poj te, poj te se solit s takim ponosom.
Je prav žalostno, ali resnično, da te garde slovenskih meščanov kak star penzijoniran ali drugače odpravljen bivši nekdanji Častnik kot stotnik komandira. Ta človek je navadno pokorni sluga kakovega druzega, — ki mu daje plane, po kojih se naj otročji meščan vodi in vodi v večjo oropanje Slovenstva. In v tacih okolnostih se čudimo, da bistra, umna Kranjska nema ponosnega meščanstva! Kakor vidite, komandira kako ubogo penzijonišče celo meščanstvo: „nieder" na trebuhe. — Tako, zdaj ne smem dalje, zdaj sem zagledal grdobo v našem organizmu, ne smem vpiti: nogenj, hiša gori." sapa se mi zapre, kakor še pred kratkim. S—c.
Jugoslovansko bojišče.
„Pol. Corr." zna iz Pel grada poročati, da je Turčija postavila nad 100.000 mož okolo Srbije in da srbska narodna vojska ne bi mogla tek turških vojakov odbiti. Milan sam najbolj za mir dela. Poslednje verujemo prvega ne.   Pa da si mlad narod, kakor je
zašel v kosti. On se je spomnil vsege zla, kar ga je storil ljudem nedolžnim, spomnil se, kako je ugnetaval siromašni narod raznim na-silstvom, in požar moskovski je smatral za veliko, ali pravično kazen, poslano nanj gnevom božjim. Kar se je prijavil k njemu neki svečenik, po imenu Silvester, ter mu začel govoriti z besedami svetega pisma, strogo zaklinjaje njega imenom božjim. Kakor se grozi oče svojej deci, da bi jo odvrnil od zlih zabav, tako se je grozil Silvester Ivanu Vasiljeviču, da bi ublažil njegovo kruto nrav. Ivan Va-eiljevič je poslušal osorne besede s trepetom in z bojaznijo. Srce njegovo uže pripravljeno na dobro, se je zmehčalo, oholi razum se je pomiril, in v mislih svojih je car krepko odločil, da bode vladal za naprej svojo državo pravično in milostivo.
Od tega Časa je postal Silvester prvi svetovalec carjev. On je bil človek trd, oso-ren, hladnega razuma; vsak obred in običaj je izpolnoval strogo, red je obdržaval v vsem
še celo pri neznatnem delu. Silvester je dobro razumel, da bode tem večja njegova sila pri carju, čim več bode imel prijateljev, zatorej se je trudil biti vsem dober in prijazen ter ne prouzročiti nemira niti hudobna zalezovanja. Razun njega čislal je car posebno še tudi svojega spalnika Adaševa. Ada-šev je bil roda neznatnega, nrav je imel mehko, laskavo; v poslovili je bil vešč, okreten in previtljiv, proti ljudem vsacega stana in zvanja milostliv in dobrohten.
Vzevši sebi takih svetovalcev, moral je Ivan Vasiljevič, hočeš nečeš, pustiti bojarje na miru ter ne izliti svojega gnjeva za stare njihove grehe. In da bi se opravdal pred narodom radi poprejšnjih krivic, odločil se je sklicati „zemskij sobor" t. j. izbrane ljudij iz vseh mest ruske zemlje. Ko so se sešli poslanci v Moskvi, podal se je car na nedeljo s križem na Lobnoje mesto (morišče), slišal zahvalno molitev in potem spregovoril nekaj besedij na metropolita. Car je prosil vladiko,
da naj mu bode pomočnikom spomnil ga na svoja otročja leta, na brezčine in nasilja bojarje v ter odbil od sebe vsako odgovornost za toliko prolitih solz in nedolžne krvi kristi-janske. Potem se je car naklonil na vse strani in počel govoriti izbornikom. On jim je rekel, da se zdaj ne dado popraviti vse uvrede, pokončanja in davki, ki so nastali za njegove nezmožne mladosti, od nekrivic bo-jarjev in vlastelov, od brezsodstva, odrtnije in koristoljubja. On je prosil narod, da oprosti jeden druzemu v prepirih in težavah razun v kakšnih večjih zadevah; v takih novih zadevah pa hoče biti car sam sodnik in branika. Z radostjo in veseljem so poslušali Izbornik] javno izpoved carja in z zahvalno molitvijo k gospodu so so vrnili domov oglaševat zemljakom dobre vesti.
Car Ivan nij spregovoril na zemaljskom zboru praznih besedij: nogo on je v samem činu pokazal, da hoče skupaj s Silvestrom in Adaševom red uvesti v svojej državi. Sil-
srbski daje vso bodočnost od malega nezrelega fanta kratiti, tega nerazumemo.
Iz Dubrovnika se 4. t. m. brzojav-lja: Posebni dopisnik „Independance Belge" javlja, da so v poslednjih bitkah v Dugi Turci streljali z eksplozivnimi kroglami in da je to razlog velike izgube vstašev. Kakor se tudi iz Zadra poroča, prinesli so take, pri vseh človeških in le pol omikanih vojskah prepovedane krogle, v Zader kot dokaz. Turki se Če dalje bolj nemogoči delajo. In vendar te človeške zveri hvali nemškutar in ustavo-verni Nemec.
Politični razgled.
Motrttnje dežele.
V Ljubljani 5. maja.
neMegncijp so sklicane na 15. dan tega meseca v Budopešto.
Čefki listi se hudujejo z vsem opravičen jem na neki članek magjarskega časnika „Fuggetlen Polgar", ki surovo in cigansko-magjarsko Čehom zabavlja, da so narod tatov in beračev, Polackv glavni lopov, češki lev roparska zver, Hrvatje bastardi, ki zaslužijo z metlo pognani biti itd. In Mag j ari se sami štejejo h „kulturnim" narodom.
O nagodbi z OgersUto pišejo vsi časniki. Ogerski se delajo kakor da bi bili nezadovoljni, ker nijso vsega tega dosegli kar so zahtevali od Avstrije. „Nemzeti Hirlap" na primer pravi: Mi smo tepeni, pa samo v jed-nej bitvi. Glasilo radikalcev „Egvertertes" pak je kar divje, ko piše: „Kde je pero, ki bi izrazilo jezo nad onimi, ki so našo osodo in bodočnost prodali." TalistTiszi vpije na uho, da je politično umrl in 3. maja mu je mrtvaški zvon pel ter pokopana je njegova državniška veljava. — Nepotrebna je magjarska jeza, ker dobili so več nego jim gre po pravici. — Sicer se bode dalo pa o vsej nagodbi več govoriti, kadar bode obem zbornicam predložena torej popolnem znana. Ogerska vlada jo misli baje uže ta mesec svojemu parlamentu razložiti. Cislejtanska vlada pa menda še le jesen. — Hrvatski „Obzor" piše o tem: „V Beču in v Pešti so bili uže naprej pripravljeni za vsako ceno obdržatidualizem in gospodstvo Nemcev in Magjarov, za to so poravnali se, da obdrže sistemo, in nagodba ne more nikogar iznenaditi."
Viittimje tlržuve.
Velike važnosti  za /»#//«*/«t*A«
vprašanje bode utegnil biti shod treh kancler-jev-ministrov v Berlinu. Bismarkova „Nord. Allg. Ztg." priobčuje članek, kateri nekoliko naprej pove", o čem se bode govorilo, kaj Rus hoče,  ki je najbrž to konferenco sprožil. V
vester in Adašajev sta namreč zbrala okoli njega svoje privržence in prijatelje ter vse tako uredila, da jih je Ivan skoraj v vsem poslušal. Ljudje pa, katere sta postavila okoli carja, so bili razumni, dobri in hrabri, izku-sni v vojskinih stvareh in vešči v zemeljskih zadevah. Take ljudi, umne in za vsako delo pripravne nadarivala sta Silvestev in Adašev z imanji in druzimi darovi, da bi službo priljubili in za njo nadareni bili ter darmojede, po-sileže, šalivce odstranjevali in ne pustili pred carja. Za Silvestra in Adaševa je zapo-vedal car zbrati vse zakone in napisati je po redu, v jedno knjigo, katero je nazval „Sudebnik". Taka knjiga je bila sostavljena uže za velicega kneza Ivana III., ali v njej nij bilo še zakonov proti odrtji in krivici sodnikov in vojvodov ; v sudebniku Ivana IV. pa so za take prestopke odmerjene stroge kazne. V le tem sudbeniku je car tudi ustanovil, da ima v vseh okrožjih narod sani pravico izbirati si staroste in poročevalce pri sodniji in
tem članku se Turčiji očita, da v 4 mesecih nij mogla čisto nič svojih „ reform" v življenje spraviti in nij nobene garancije dala za nje. Bismarkov list, ki mora tu Rusiji udvornost delati, terja dalj ujo akcijo velevlasti se svetom, naj ob pravem Času vmes posežejo. — Ta članek je hudo zadel dušo glavnega glasila naših nemških ustavovercev in nem-škutarjev, „Neue Freie Presse", katera se zopet 4. maja gorko poteguje za Turke, češ, da jim nij bilo mogoče tako brž reforme izvesti, kaj tacega od njih terjati „man kann sich nichts frivoleres denken" pravi. Britke solze joka avstro-nemška „N. Fr. Pr." o Turčiji, da je „von Russland untenviihlt, von Deutsch-land prcisgegeben, und so ist auch von westen keine Ililfe zu erwarten", kajti Francoska se za vnanje razmere ne peča, na Angleškem je s Palnierstonoiu zadnji prijatelj Turčije umrl, v Italiji celo Garibaldovei hite vstašein na pomoč, in uže v Avstriji neče vse stare nemške vere obdržati da Turčija mora biti. Tako toži „N. Fr. Pr.M — A Andrassvjev organ „ Pester Lloyd" pravi, da ima potovanje Andrassvjevo v Berlin daleč sezajoč pomen. Ono je dokaz še obstoječe zveze treh cesarjev. Pa to je fraza. Drugi mislijo, da bode tu Rusija Avstriji svetovala Bosno zasesti, sama pa bode drugod delala.
IIii.v h i listi poročajo, da je v turškej Gruziji tudi vstanek zoper Turke. Pa je uže tudi tukaj Rus zraven podpihaval, zajavka „N. Fr. Pr."
Min vnrskn zbornica je predlog odsekov naj se zavržejo volitve Monakovske sprejela. Ta energičen sklep je za poostrene razmere kakoršne so na bavarskem jako važen.
Na ftfinskem so volitve izpale proti vladi. 74 krajev je volilo za opozicijo, in le 27 za ministerstvo. Vlada je namreč zahtevala ogromno svoto od parlamenta za utr-jenjo in obrambene priprave nasproti kaceinu vnanjemu sovražniku, posebno Nemčiji nasproti, katere požrešnosti se ima tudi Danija bati. Opozicija je bila iz denarnih ozirov zoper to in je zmogla. Vesele se nemški listi in to je znamenje.
Domače stvari.
— (Slovensko gledališče). Ker so bile zaradi vojaške godbe zapreke, da se nij mogla gospice Namretove benefica dne 3. t. m. vršiti, opozorujemo prijatelje slovensko muze, da bode d ene s predstava na korist g. Namretove.
. — (M ariborska čitalnica) napravi jutri v nedeljo 7. t. m. izlet v Fram. Članovi, ki se mislijo tega izleta udeležiti, zbirajo se ob dveh po polu dne na kolodvoru, ter se peljejo z mešanim vlakom v Rače, od koder krenejo  peš v Fram na vrt g. Gerta.
da nemajo carski namestniki pravice soditi nobenega brez teh starostrj in poročevalcev. Posle tega je sklical car zbor iz ljudij raznih duhovnih stanov ter jim zapovedal, da uravnajo cerkvene zadeve in uvedejo strogi red samostanskega života. Vse, kar je zaključil in odredil ta zbor, bilo je objavljeno pod imenom „Stoglava", ker je obstajalo iz sto raznih oddelkov ali poglavij. In ker je bil sam jako razumen in po tadanjem času dosta znajden, hotel je Ivan Vasiljevič poiskati tudi drugozemne nauke. Zavoljo tega se je odvažil poklicati izza morja lekarjev, tolmačev, rudokopov, klesarjev in druzih ljudij, veščih v naurih, umetnostih in obrtnosti. Ta poskus se nij posrečil. Livonski Nemci so stvar pomešali; ali brez sledu vendar nij namera propala: od tega časa so namreč tujci češče nego poprej dohajali v Rusijo.
V takih razumnih činih je preteklo 13 let posle velicega požara moskovskega.
Za vrnitev v Maribor bodo se najeli vozovi in ne bode presegala vožnina za posameznike ceno, ki je navadna za vožnino po železnici. K tej veselici so tudi rodoljubi iz okolice uljudno povabljeni.
— (Pijanska smrt). Pirš Ignacij 30 let star iz Moravč mitničar na dunajskej cesti napil se je včraj Žganja in [obležal za Koli-zejem — Zanikernost nekaterih delavcev, kateri so reveža uže od 11. ure videli tam ležati kriva je, da je prišla zdravniška pomoč prepozno. — Še le opoludno, ko mu je žena njegova prinesla kosilo; našla ga je ob cesti ležečega. — Ob 1. uri so ga donesli v bolnico, kjer je četrt ure poten umrl zarad preobilo zaužitega alkohola.
— (Visok tat.) Piše se nam: V Trstu je bil te dni obsojen od vojnega sodišča knez Jablanowski na osem mesecev ječe, izgubo plemstva in na vsa pooštrenja brigad-nega zapora. Bil je k o rp oral v našem domačem polku Kulmovem in je nekemu tovarišu ukral deset forintov. Fant je bil lani izpoden iz kadetske šole v Gradci. Vidi se iz tega, da tudi „svitli" gospođici lehko — kaj postanejo. In da plava kri nij za atom boljša od plebejske.
— (Iz mariborske okolice) se poroča „G." o sledečem hudodelstvu. Na langen-talskej stezi fare Spod. sv. Kungote stoji hramič, kder je navadno krčma. 24. aprila je bila točarica celo sama doma, ko okolo poldneva nek človek pride; pravijo, da je bil nekdaj inesarsk hlapec, tudi ve opeke delati, in je uže tudi cote pobiral. Ta jo po dveh po polu dne napade, ter jo najprej s polnim gla-ženi po glavi udari, potem jo začne z močnim, ozkim in na obe strani ostrim nožem zbadati. Deklica dobi 27 zabadcev, jednega ravno proti srcu, pa je bil nož prekratek, ker je bila precej debelo oblečena. Potem jo je pod „štegett vrgel, in tam davil, s prtom jej je usta zap-hal, in pri tej priliki ga je ona tako ogriznila, da mu je skoro prst odgriznila. — Skoro bi bil srečno svojo krvavo delo opravil, da nebi nek domači človek pribežal, ki je njo na pomoč klicati slišal. Na to hudodelnik zbeži, vendar so ga za dve uri našli, in k sodniji v Maribor poslali. Imel je tri nože pri sebi. Deklica še sicer živi, pa je sila slaba, ker jej je dosts krvi steklo, in se še ne ve, bo U ostala ali ne. Zgodilo se je to v Spodnji Kungoti v prejšnjej Kotnikovej, sedaj Šabedrovi krčmi. Natakarica je sestra gospodinje: Julijana Neuvvirth, doma iz Ložen v fari sv. Marjete. Zločinca je ljudem ovadil 8 letni fantič, ki ga je videl, kako je v svinjskej hlev zlezil. Hudobnežu je ime Janez Kravanje iz Tolmina pri Trstu.
PONhlllO.
Knjižermt obznana.
Od djela, koja sam na po so na sviet izdao, još imam njekolicinu nerazpačanih, podpunih iztisaka, pa to različnih pjesama pođ nadpisom: l.irit. Ovo djelo u dvio knjigo lUS književnu zabavu za hrvatski i srbski narod pod naslovom!
('»Moti pruža niz narodnih i novovjekih umotvorina. I z više s u nagradom pridodani vi etiki s p i h i, k o j e s e n a v j e kop i s p o k. dr a. L j u d e-v it a Ci a j a od nose.
Naumiv razparati 6V6 iztisko, poSljednji put pozivam narod, neka nabavi krasosiovna, zabavna i poučna ova djela. -
1 ovako liepo molili) ljubitelje i 1jubiteljko • našo knjigi1, navlast one, na koje je moj poziv drugom prigodom bio namienjen, da mi se rado odiovu.
Člena za nve tri knjige, oko 60 tiskanih listova velike, iznosi 2 st, te se neka čas prije šaljo meni. Poslije će obaljena eiena poskočiti. Na pouzeće opremam obznanjena djela poimence znatnim podupiračem našo književnosti, na deset pođpunih iztisaka pridajuć pe jedan bivzplatnu.   Uzdam se u
rodoljuhje njihovo, da će primiti ovc moje nmotvo-rine narodno-iuoderne škole. V Zagrebu 1876.
Vel i m i r G aj.
Začetek ob V38. uri zvečer. Deželno gledališče v Ljubljani.
V soboto (i. maja 1876. Na korist igralko ..Dramatičnoga društva",
Pavline Namre tove.
Prvikrat:
Dva gospođa pa jeden sluga.
Vaudeville-burleska v 1 dejanji,  po Goldoni-jti poslovenil Davorin H on to i k. Godbo zložil Anton Stdckl.
Regisseur predstave Josip Kocelj. Osobe:
Leopold Prostin, si kar —--g. Schinidt.
Janez, njegov Blnga — — — — g. Kajzel.
Grdin--------g. Kocelj.
Pavlina, mlada vdova, njegova
bratranka —-----gdč. Pod kraj Šk ova.
Lizika, njena hišina----gdč. Namretova.
Natakar —------g. Jokoveo.
Scena: Hotel v Toplicah.
Potem:
Čarobne gosli.
Opereta v 1 dejanji,  bes, do C. Trauraanove, poslovenil J. Cimperman.   Godba J. Offunbachova.
Osobe:
Mathieu,  star godec   —--g. Trnovec.
Georgeta, mlada kmetica--gdč. Namretova.
Antoine, mlad vrtnar---g. Odijeva.
Godi se v nukej vasi v Bretagni.
Pri predstavi svira c. kr. vojaška godba 53. polka pešcev nadvojvode Leopold pod vodstvom kapelnika gospoda Czanskva.
Kasa se odpre ob 7. uri. — Začetek ob '/».H. uri zvečer.
Umrli v KJuMjuiil
od 1. do 4. maja: Franjo Wlastin, 27 L v posilnej delavnici, za
ietiko. — Katarina Rogelj, dete delavca, v Elizabetn j olnici, valed vnetja možjan. — Andrej Malenšak, 67 1., v bolnici, za vnetjem možjan. — Florjan Jaršca, 3 I, dete delavca, v bolnici, za vnetjem pljuč. — Miklavž Kadivec, 68 1., v bolnici za mrzlico. — Marija Zvoljenk, 1 1., dete posestnika, sa vodenico.
Dunajska borza 5. maja.
(Izvirno telegratično poročilo.)
Enotni dri. dolg v bankovcih . 65 *ld 80 kr. Enotni dri. dolg v srebrn 69   .   50 ,
1860 dri. posojilo .... 110 . — , Akoije narodne banke 869   .   — .
Kreditne akoije   ....     138   . 10
London........120   , 10
Napol.........9   , 56
C. k. cekini.......5   . 70
Srebro     . 103   . —
Tajci.
4. maja:
Za jedno, sč špecerijskim in železnim blagom napolneno štacuno (filijalo; na Notranjskem, sprejme se v kupčiji dobro izurjen
Koiiiis,
z dobrimi izpričevali, ne premlad, zmožen slovenskega in neui.škeg.i jezika, takoj v službo.
Pisma naj s« najdalje do 12. maja. doposi-Ijajo na administracijo Naroda", ker se tudi
pogoji izvedd. (118—3)
Samoklistirni aparat
(Clvsopumpe, Irrigaterje), Inhalacijne aparate,
klistirne, uretralne in maternične briz-galnice, mlečne pumpe, sesalne steklenice, vezi za počene
Jedino le pri (53—8)
Gabrlel Piccoli,
lekarju, na dunojtihej cesti v Ljubljani.
Izdatelj in urednik Josip Jurčič.
«*t*op«- pl. Dala i* Insbruka. — Podboj iz Ljubna
Pri *1obi<: Kozel iz Culja. — Praznikar iz Za-gor a. — Krulc iz Gornjega grada. — VVimer iz Gradca.
— LUber iz Gradca. — Hafner iz Gorenjskega. — GabrielQiz Gorice.
Pri flnllM: Lukanec iz Gradca. — Lederer iz Dunaj*. — Štoru iz Celovca. — Lorene iz Dunaja.
— VVechs or iz Linca
Marseillski žolč
kot najcenejši, najboljši in najpripravnejai pripomoček
za čiščenje in zboljšanje vina
(volja 3 krajcarje za veder ali 5 krajcarjev za hoktolitor) dobiva se vedno z nakazanjem o rabi pri
Pohl cSc S-u.pa.ra-
t- Mjuhljtuii. v Urnmnik-ovej hiši, na dunajskej cesti, v štacuni poslopja brzojavnega urada. (110—3)
vzajemno-zavarovalna banka v Pragi.
Poziv k občnemu zboru društvenikov
oddelka III., (vziijeiuiio-|MMleilovnnekega driištva,
kateri se začne dne 15. maja 1876 ob 10. nri pred poln dne v lastnem poslopji banke „SLAVIJE" na senotrgu (senovažne namesti) h. s. 978—II.
logra jen.:
1. Letno poročilo za 1875.
2. Volitev treh soudov in treh namestnikov pregledovalnega odbora. Izkaznice se dobivajo osem dni*) pred občnim zborom v pisarnici generalnega ravnateljstva (h. š. 978—II. senotrg).
Opravilni svšt
<122) vzajemno-zavarovalne banke „SLAVIJE" v Pragi.
•) t. j. letos 8. maja.
„W AWI*A««
vzajemno-zavarovalna banka v Pragi.
Poziv k osmemu rednemu občnemu zboru,
kateri so začne
dne IS. maja 187H oh U. url pred polu dne v lastnem poslopji banke „SLAVLJE" na senotrgu (senovažne namesti) h. š. 978 — 11.
Program:
1. Letno poročilo delovanja banke za 1875.
2. Poročilo računskih pregledovalcev.
3. Določilo honorare v računskim pregledovalcem.
4. Volitve:
a) štirih soudov in treh namestnikov opravilnega sveta;
b) treh računskih pregledovalcev in dveh namestnikov;
c) osmih razsodnikov; X
d) poverjenikov za generalne zastopništva. ^ Izpis iz pravil. y£
$. 31. 111. Občnega zbora se udeležiti, glasovati in voliti imajo pravico: ^£
a) vsi U8tanovniki; Cj|
b) vsi družabniki, in sicer oddelka I., II. in III., kateri s > pri „Slaviji" v jednem iz tistih oddelkov zavarovali najmenj 100O gld. a. v. svote ali ^£ takim kapitalu zadcvajoČih so dohodek in so najmenj jedno colo leto dru- Gf fitveniki banke, v družili oddelkih pa tisii kateri so pri „Slaviji" v jednem ^% iz onih druzih oddelkov najmenj 10.000 g'd. a. v. zavarovali in so najmenj ^£ jedno celo leto banke društveuiki.
IV. V občnem zboru ima vsak le po jeden glas; zastopati koga druzega je razven y% slučaja §. 26. in '/8. spi. pr. dovoljeno le na ta način, da su zastopnik, kateri po §. 31. apl. \£ pr. nema praviee bo občnega zbora udeležiti, da bi izkaznico dobil izkazati se  mora dotični s posebnim pooblastilom in lastnoročno podpisanim kako od društvenika tako od zastopnika S\. na blanketu, katerega jo ravnateljstvo v ta namen po njegovoj želji zastopniku poslalo in po ^£
\f  rodnem pregledanji podpisavši so zastopniku izročilo. \j
V. Kdor želi udeležiti se občnega zbora, naj so oglasi osem dni *) prej pri ravna- J^L jf&  telJHtvu, kjer izkaznico in program občnega zbora dobi. (123)
o Opravilni svet 5
^ vzajemno-zavarovalne banke „SLAVIJE" v Pragi. ^
*) t. j. letos do 8. maja.
^^^^^r\^r\^r^^^^r\r^^^^^^r\^^^^^^^^^^^rs^r\^r\^^^^^^^^^^^^^^^^^^^r^^^r\^rs^^^rs
Lastnina in tisk -Narodne tiskarne".