Andrej Theuriet-Kristina:
Pravična botra
gozdnih Argonih, dcželi lovcev, starih steklarjev, drvarjev in drugih gozdnih prebivalccv, vedo veliko lepih pripo-vedk, ki služijo v to, da si z njimi ljudje krajšajo dolge zimske večere od Vsch svetih do cvetoče Velikc noči. Ljudje, ki prenašajo andi les in oglje na brbtih svojih mul preko gozdnih sotesk, prenašajo hkrati tudi bajnc zgodbe po dolinskih vaseh'in jih odlagajo zvečer po gostilnah ob visokem ognjišču, kamor se hodijo gret in kjer pokade kako pipico tobaka ob kozarcu vina. Med drugimi evo naslednje zgodbc, ki sem jih stiša! ob takem ognjišču pri »Zlatem solncu« v neki decemberski noči, ko sc je sneg kopičil na okna in zametaval ceste.
Nekdaj je živel rešetar. Rešetarji so rokodelci, ki stanujeio v gozdu ob kupih lesa in izdelujejo ondi razne potrebščine iz bukovine ali javorinc, n. pr. žlice, lcsene zajemalke, lesene sklede, rešeta in druge lesene posode, da jih potem prodajajo kmečkitn gospodinjam. Ta posel ne prinaša dosti dobička, in ob njem se nihče ne valja po zlatu. Naš rešetar, ki mu je bilo irae Makvarij Dudu, je imel mnogo truda, da se je pretolkel od enega konca leta do drugega, posebno še, ker se je oženil s hčerko nekega gozdarja, ki mu za doto ni prinesla nič drugega kot dvoje rok in dvoje lepih oči. Po preteku enega leta je pa imel debelega deSka, ki je bil zclo močan in živ ko veverica. Tcdaj si je mislil Dudu: »Če ne rnorem dati otroku ničesar, mu moram preskrbeti vsaj krstno botro, ki ga bo ščitila in mu stala ob strani, ko mene več ne bo. Toda predvsem velja, da bo oseba, ki mu bo dala ime, pravična, poštcna in odkritosrčna; kajti le osebam takih lastnosti človek lahko zaupa.«
Ko se je odločil, je zapustil svojo kočo in sc napotil preko gozda. Ko je koračil ob »Visokem jezdišču«, je videl, da se mu bliža gospa, oblečena v rdečo obleko in ogrnjena z modrim plaJčem. Imela je na glavi krono iz umetaih rož in je nosila zlat relikvijarij v svoji roki.
»Dober dan, dobri mož,« mu je rekla. »Kam pa greste tako zgodaj?« »Grem, gospa, da podščem botro svojcmu novorojcncu.«               J
»Res?   No dobro, li hočete mene?   Na razpolago sem vam.«         1
»Najlepša hvala, dobra gospa; samo pošteno in pravično osebo hočem imeti.«
»Onda vzcmitc mene; ne bo vam žal... Sveta Heloida sem, patrona vaše fare.«                                                                                       *
»Sveta Heleida? ... Vi da ste pravična oseba? — Ne, ne, dobra gospa, ne morem vas vzeti!«
»In zakaj ne?« vpraša svetnica razočarana.                                .-:
»Zakaj ne? Takoj vam povem. Postavili so vas v lepo kapelicd-v naši cerkvi, da bi bili zaščitnica vasi, da bi delili dobrote poštenim in gledali na prste ničvrednežem. Mesto tega se pa ravnate le bolj po svoji volji. Po tem, če ste dobro ali slabo razpoloženi, razdeljujete na desno in levo svoje ljubeznivosti in grejete nje, ki vas prosijo mraza, in dajete dežja njim, ki prosijo solnca. Pozabite pa ubogega reveža, ki dela ko živina, in dajete prednost brezdelnežem, ki ne vedo kaj počeli s svojimi desetimi prsti... Ne, to se raeni ne zdi pravično, in vi neboste botra J mojemu fantu.  Brez zamere, pa 2 Bogom!«                                                 I
In Dudu je obrnil po teh besedah svelnici hrbct in šel dalje ob bregu rcke Klaon.  Ko se je bližal steklarnici, jc zapazil na trati, polni dišečih šmarnic, mlado gospo v beti in zelcni obleki.   Imela je poln predpasnik      ¦ cvetic in bila lepa ko majniško jutro.                                                         ¦
»Kam pa greste tako hiiro, dobri mož?« je zaklicala.                        i
»Iščem boire svojemu novorojenemu dečku.«                                     M
»Ali hočete  mene?« mu  je rekla uslužno.   »Srečna bom, čc vam     1 zamorem ustrcči.«<                                                                                     ¦
»Da! Toda .. . iščem poštene in pravične ženske ... Ne, da bi vam     1 zapovedovaf, foda poveftc predvsem, kdo ste.«                                          1
»Jaz sem kraljica Venera ... Jaz dajem lepoto in ljuhkost človeškim     ¦ otrckom.   Dajem jim tudi to, kar je na svetu najboljše: Ijubezen.«               I
»Potem vi že niste prava ženska, ki jo iščem.«                                  jl
»Zakaj vendar ne, predrzneš?«                                                          I
»Zakaj? ... Ker niste pravični... Vi dajete Ijudcm Iepoto, tudi takim, ¦ ki imajo dušo črno ko dimnik; delale pa tudi grde in pohabljene ubogc reveže, ki so polni lepih čednosti. .. Kar se tiče ljubezni, mi pa dovolite, da vam povem, da jo sejeie brez razsodka v srca. Ne poznate ne pravič-nosti ne razsodnosti... Hodite svojo pot, lepa gospa; ob našem ognjišču se vi ne bostc greli!«                                                                                J
»Kakšna klada!« je zamrmrala gospa Venera in zmignila z rameni.      ^ Dudu je   šel  dalje in dospel  do vznožja  hriba   Furš,  ravno  pred kamen,  kjer so  obešali hudodelce.   Tam je  srečal  staro  žcno, rcsnega obraza.   Nosila je  očali in hodila s premišljenmn koraki; v eni roki je      J držala tehtnico, v drugi pa slonokoščcno paiičico,                                       I
Gospa  )e   opazovaia Duduja   preko   svojih   očal   in   ga vprašaia   z rezkim glasom:
»Hoj!   Dobri mož, kam?«
»Iščem boiro svojemu faniu, ki se je pravkar rodil.« »Botro? . ..   No, dobro, posiušaj:   Všcč si mi, in pripravljena sera, da držim tvojega fanla nad krslnim kamcnom.«
»To jc vsc preveč časti zame!«  odgovori previdno rešetar.   »Toda en trenutek!... Kdo sie7   Predvsem potrcbujem pravične ženske.i
»Kot nalašč!   Boljše nisi mogel zadeti,   Jaz sem .Pravica sama,«
»Pravica? 0 dobri Bog!.., Torej vi ste, ki predsedujete sodnim stolom, da razsojate pritožbe tožiteljev? Vi stet ki obsojate obtožence, ali jih pa izpuščate bele ko sneg?«
»To sem jaz!«
»Dovolj! Midiva se ne bova botrinila... Zdi se mi, da vi kljub svojim očalom ne vidite dostikrat jasno .., VečkTat pošljete kakega ne-dolžnega na morišče in izpustite krivičnega. Večkrat tudi, pravijo, zaidejo v nemilost Ijudje, ne ker so se pregrešili, ampak ker ne mislijo tako ko vi. In to imenujete pravico? Ne, ne in tisočkrat ne! Vi niste botra, kot jo jaz rabimf   Ničesar skupnega nočem imeti z varai!«
»Potepuh!  ti zabavljaš pravici...?  Čakaj,  takoj ti pokažem...«
Toda Dudu je imel dobre noge in bil jc že dalec. Mcditem, ko je bežal, pa je zašel s ceste na travnik in trčil z glavo ravno ob zid pokopaliŠČa
V tem hipu pa je zagledal, kako sc dviga proti njemu žena, oblečena v belo tančico in s koso na rami. Tančica ji je pokrivala obraz. Ko ie Sla, so rezko klopotali njeni udje, kot bi padala toča na streho, io s hripavim glasoin je zakričala rešctarjii:
»Tovariš, kam  tako hitro?«
»IšČem botro svojemu novorojencu.«
»AH hočcš mene?«
»VeŠ ,.. Iščem žene, ki je praviČna.«
»Nikjer ne boš dobil bolj pravične, kot sem jaz.«
»Vsak mi pravi tako. —, Kdo ste?«
»SmrU
Dudu sc je nekoliko zamislil in nato odgovoril:
»Res, da, vi ste pravični, in nihče nima prednosti pri vas! Mlad ali star, bogatin ali bosopetec, berač ali gospod, princ ali kmet, vsakega.po-grabite, ko je ura, brez razlike. In ne solze ne kriki vas ne morejo omehČati, in nič vas ne podkupi, ne obljube zlaia nc srebra. Vi potrkate na vsaka vrata. In ko ste zaveleli; »Stopaj!«, je treba iti. To drži, res, vi ste pravicni, in Človek se Iahko zanese na vas .., Moja lfuba, vi bosfe botra tnoiemu dečku.   Pojditc z menoj!«
In Dudu se je napotil prott svo*ji koči, roko v roki z botro, ki jo je izbral svojemu sinu,
Smrt je držala malega nad krstnim kamenom, in po krstu so imeli v koči veliko gostijo, kjer so jedli mnogo slaščic in spili veliko steklenic belega vina in se razveselievali do pozne noči.
Preden se je poslovila, je rekla smrt Duduju:
»Pošten človek si, toda zdiš se mi premalo bogat in posel imaš, ki ti ne daje zaslužka. Ker sem sedaj botra tvojemu fantku, in ker mi zaupaš, hocem, da nekcga dne tvojemu decku ničesar ne bo manjkalo.   Zato ie
naučim posla, ki ti ne bo povzročal kaj truda in ki ti bo donašal dosti denarja.«
»Katerega neki?« je vprasal Dudu zacuden,
»Posel zdravnika.«
»Jaz zdravnik? Toda ne poznam ne a nc b in niti podpisati se ne znam.«
»Ne vznemirjaj se radi tega! Glej, takole stori: Ko boš poklican h kakemu bolniku, poglej najprej na konec posteljc v gube zagrinjala. Če me ugledaš tam brez kose, si lahko gotov, da bo bolnik ozdravel. Takrat mu zapiši, kar Že hočeš, čeprav čiste vodc — ozdravil ga boŠ. Ce pa zagledaš v senci mojo koso, vedi, da ni za bolnika nobene pomoci več.   Poklicati treba notarja in duhovnika.«
Rečcno, storjeno. Ko je smrt odšla, si je kupil Dudu Črno suknjo, štirioglato Čepico, in iz bivšega rcšetarja je postal -zdravnik. Ni mu manj-kalo uspehov: čimdalje bolj pogosto so ga klicali, in začel je tipati žile bolnikom. Po pomoči svojc tovarišicc Smrti se ni zmotil nikdar, in če jc rekel: Nič nevarnega ni, ozdravili bomo tega raoža — so bili Ijudje gotovi, da se bo bolnik izmazal. Zato so hodili Duduja klicat trideset milj na-okoli, in imel je tem več uspeha, ker so bila njegava zdravila preprosta, in so jih bolniki lahko brez težave zauživali. Zdravil je namreČ s Čisto vodo. Kljiib temu pa je postal slovit radi svojih razpoznav, plačevali so njegovc obiske z lepimi luisdorji, in v nekoliko lctih je postal milijonar.
Njegov deček je pa rastel, da se je kar videlo, in sc razvijal na vse strani. A Dudu se je staral, in njegovi lasje so siveli. Od časa do časa, ko so jo vodili opravki mimo, je Smrt prekoračila gozd in obiskala svojega botranca. Dudu si je sezidal grad na gozdni planoti. Takrat so vrgli petelinca čcz ponev, pili najboljše vino in razdrli kako veselo.
Nekega dne je rekla Stnrt zdravniku:
»Kadar grem mimo tega kraja, vselef obiščem tudi tebe; ti pa nisi bil šc nikdar pri meni,., Treba je vendar, da me enkrat obišccš.«
»NiČ se ue mudi!« je rckel Dudu in se grenko nasmejal. — »Vselej bo prezjfodaj, kadar vas bom obiskal, Nimate navade, da izpuščate Ijudt, ki so prestopili vaš prag.«
»Umiri se! Ne bom te vzela prej, nego bo bila tvoja ura ... Saj vcŠ, kako sem pravična!,.. Ne boj se toref in pridi enkraf na kosilo k raeni.«.
•     *     *
Nekaj dni zatem se je bivši rešetar odločil, da obišče botro svojega sina. Počakal jo je ob robu gozda, kjer je morala mimo, in skupaj sta odšla. Smrt je prckoračila s svoiim gostom razscžne puščave, tihe gozde, brezdna polna skal in gorska slemena, deželo, po kateri Dudu ni še nikdar hodil. Tako se je zgodilo, da je imc! zdravnik vse razbite noge, ko sta prišla do gole pustinje ob pobočju visoke gore, in skoro ni mogel
več dalje. Končno sta zapazila ob robu pustinje neke vrste grad, ki je bil ves črti, obdan s starim zidom, porastlim z bršljanom.
»Doma sval« je dela Smrt in potrkala na vrata,
»Ni prezgodaj!« je zajecljal Dudu, kajti njegove noge ga niso mogle več nositi,
Ko sta vstopiia, je pogostila gospodarica hiše svojega gosta z imenil-nim kosiiom, kjer ni ničesar manjkalo. Potem pa, ko sta se dobro najedla, ga je peljala Smrt na konec ncke dolge dvorane. Ondi so se odpirala akna na širok, obzidan prostor, kjer je bilo tisoče in tisoče gorečih sveč, pritrjenih na zemljo. In kcr se je znočilo, so te mirijade sveč plapolale, žarele in se tresle v temi. Bilc so med njimi dolge, krajše in prav kratke. Nekatere so dajale le slabo, medlo hič, druge pa razširjale živahno svet-lobo. Dudu je obstal ob tem pogledu kot začaran, nato pa vprašal svojo gostileljico:
»Vsi dobri svetniki, kaj naj pomeniio vse te Iučce?«
»To so luči življenja!« je odgovorila Smrt.
»LuČi življenia ...?   Kaj raenite s to besedo?«
»Takoj boš razumcl! Vsak zcmljan ima tu svojo svcčo, na katero je navezano njegovo življenje.«
»Glej kak opravck!« je vzkliknil vmes Dudu. ¦— »Toda vse te sveče so različne. Nekatere med njimi so velike, druge majhne; nekatere gore živahho, druge komaj še brle.«
»Hej da! Tako je tudi v človeskem življenju. Eden zacne rasti, drugi jc v moči svojega življenja, trctji jc na tem, da ugasne, Vsak dan se otroci rode in starci mrje)o.«
»Razumem!« je zamnnral Dudu, ki je čutil, kot bi mu gomazili mrav- • ljinci po hrbtu. — »G!ej tukaj svcčo, ki ima tako lepo prihodnost!«
»To  je sveča  nekega  novorojenca.«
»In ta tukaj, ki gori ko trideset bakclj?«
»To je sveča mladcga moža dvajselih let.«
»Povejte mi vendar, iovarišica,« reče bivši rcšetar in se popTaska po glavi — »rad bi videl svojo ... Kje je?«
»Tukaj, ravno pod teboj!«
»Ohl To ni mogoče!« zajeclja Dudu in obledi. Ta stenj je že skoraj porabljen... Ugasnila bo!«
»Kajpak, moj ubogi tovariš; samo tri dni boš še živeL«
»Kako! Kako ...? Samo tri dni..,! To ne more biti.,. Smrt, dobra prijatelja sva, ali ni mogoče kako popraviti te stvari? Ker ste gospodarica tega kraja, bi morda lahko podaljšala mojo svečo s tem, da vzamcte malo voska oni-ie sveči, ki je tako dolga, in ga daste moji?«
»Nemogoče! Ta svcča, ki je tako dolga, ie ona tvojega sina. Ce bi storila to, za kar me prosiŠ, bi ne bila pravična ... Saj vendar veš. da sem  pravičnost  sama.«
»To je res!« je zasopihal nesrečni Dudu in pobesil glavo.
»Vse, kar morem storiti zate, je to, da te še nekoliko postaram, da boš  imcl manj   strahu umrcti,«
In r§s! Ko je prišel Dudu domov, je bil tako siar in izdelan, da je takoj, ko se jc dotaknil praga svoje hiše, padel po stopnjicah ko kup pepela in prahu, ravno v trenutku, ko je ugasnila njegova sveca v gradu Smrti,  pravične  botre.