Ncprijatelji šol. i. Otrokom našili pprvih staršev ni bilo (rpba v šolo lioditi, zemlja je bila dosti prostorna za nje ; kraje, Ippe in rodovitne pod toplim podnebjem so si poljubno zbirali. Tubalkanju, od ktprega se bere, da je pervi začel bron liti, se ni bilo treba bati konkurpncije. V patriarhalnem stanu, pri kočovniških Ijudstvah, v krajih pod milim obnebjem, kjer zpmlja vsega obilno ponuja, tam ni tako potreba šol. Ali pri nas in pa v sedanjih časih je vse drugače. Ljudi je čedalje vec na svetu, zemlja pa zavoljo tpga ni prostornejša, in le tistemu kaj da, kteri jo prisili; dpla ne priinanjkuje 1p takšnemu rokodplcu, ki seje kaj po svetu ozprl; navadne kupčijske pota se dostikrat zapirajo, in kupčevavpc mora gledati, kje si bode drugačnih odperl. Za vse tp reči' je pa treba vednosti; ljudstvo mora biti podučeno. Poglejmo, kako je bilo to pri izvoljenemu ljudstvu božjemu. V pusčavi Izraplci niso impli šol; pozneje nahajamo pri njih preroške šole, in po Babilonskpm preselovanji imel je vsaki kraj svojo lastno šolo. Judje so prekosili vse tačasne ljudstva v vednostih; znali so že tačas dobro kupčevati; najdemo jih ob Kristusovem času naseljene po vsem svetu. XTa pervi pogled bi mislil človpk, da je v sedanjih časih nppotrebno govoriti od potrpbe Ijudskih šol; vendar temu ni tako. Veliko jih je iz vseh stanov, ki ljudske šole pisano gledajo in bi jih radi odpravili, ko bi se le dalo. Kteri pa so neprijatelji šol? Obertnik, ki dela spise, np sovraži šole, — kramarju, ki se je v nji naučil račune dplati, pride na hvalo, — kmet ki prpbira ,,Xovice" ali ,,I)anico" (udi ne sovraži šolp; pisano jo glpda le tisti iz nied prostpga Ijudstva, ki nič ne zna, razun svojega dela, tedaj ne more razumeti, kako bi mu šola kaj koristila po latinskem pregovoru: ,,Ignoti nulla cupido" (_kar ne poznam, tpga si tudi ne želim). ,,Za prosto ljudstvo je motika pa sekira", besedujejo nekteri, ,,če bo vse v šolo hodilo, kdo bo pa dplal?" Pervič je treba premisliti, da je v vsaki Ijudski šoli, če več ne, vsaj dve tretjini otrok terdih glav, ki se ne bodo nikdar z učpnostjo kruha služili, ker se za silo brati in pisati ali kaj malega računiti nauče; modri stvarnik je že svpt tako naredil, da izraste zmirom več Ijudi po telesu, kakor po duliu, krepkih; taki raji delajo, kakor da bi se učili. Pa ko bi rps vsi ljudje bili brihtne glave in imeli veselje do učenosti, bogati pa ne bodo nikdar vsi, in revni bodo zmirom niorali delati; innnega posla pa ima vsak raji od nevednega. Prevzetni in neverni Rušo je iz same ošabnosti svetu hotel dokazati, da so vede in znanosti človeški rod pokazile in ob srečo pripravile. ,,Da so vede človeškemu rodu na dobro, dokazal bo vsak laliko, ali jaz hočem nasprotno terditi, in svet bo s perstom na nie kazal", modreval je zapeljivi učenjak. Xjegov Erail, vzor človeka, ko bi iniel biti izrejen, je rastel brez vere in brez podučpnja!! Kdo pa dandanašnji kaj lakšnega veruje? Ve pa vede in znanosti v resnici človeški rod blažijo in mu, v dobro obprnjene, pripomorejo k večni in časni sreči, zakaj bi jih pa ne privosčili delavnpmu človeku ? Ali je mar npvednost mati in varhinja nedolžnosti? Za današnji čas bolj vpljajo besede učenika vseh učenikov: ,,Bodite zviti, kakor kače*. Ali je niar tam nianje hudodelstev in zločinstev, kjer je Ijudstvo nevedno in v šole ne hodi? Kaj so mar sirovi Ijudje naj mirnejši in zvestejši podložni? Kdo bo neki kaj takega dokazal? Mar je nevedni kristijan boljši od podučenega? Kdo more kaj takega terditi! Mati katoliška cerkev ni nikdar sovražila šol, in ona si je nekdaj prizadevala tudi za časni blagor svojih podložnih, kar je hotla s podukom mladine doseči. V rokah nevednega ali hudobnega zdravnika se pa naj boljše zdravila spremene v strup, tako je tudi z učenostjo. ,,Šole se ne bojim, pa sitnosti s šolo sklenjenih se bojim. Ljudje so že tako rpvni in z davki obložpni, sedej pa bodo mogli šolo zidati in učitelja plačpvati. IJudstvo moje fare sam podučujem, kolikor lini je treba. Sedaj pa dobim učiteljčka. Se ve, kakšni so mladi Ijudje; bogajo neradi, in imel bom sitnosti brez konca in kraja". Tako govore marsikteri gospodje duhovni. To je vsaj resnično, vendar le prenapeto. Vsak stan ima svoje judeže; vendar pa uciteljčpk ne stoji tako terdno, da bi se ne dal premakniti; če ne bode dobro hotel sam sebi, naj zatorej gre rakom žvižgat! Duhovni je oča cele fare, in ena naj iraenitnejših njpgov dolžnost je šola, šola. Dobri duhovni si školnika zbrihtajo, in če ima le količkaj razuma, bode za to hvaležen. l)a je pa šola dobra, jp treba, da vsi, kterim je skerb za njo izročpna, svojo dolžnost store, in ti so: 1) deželna gosposka, 2) duhovni gospod in 3) pride še le učitelj.