Leto 27      _______ANGELČEK_________Siran 155
Ksaver Meško:
»Jokajočemu otroku. T. 1 iho bodi, dete,  nikar ne jokaj sredi ceste!
Nikar ne jokaj,  ker glej,  dotna te čaka mamica o skrbeh in z Ijubeznijo.
ITepli so te, zato jokaš ? Četudi, nikar ne jokaj, zakaj glej, doma te čaka mamica. Ce so  bili udarci  boleči,   božajoča   bo   njena roka, ki ti pogladi kodre s čela in ti poboža breskuino Jičece.
Še kričijo nad teboj, še te zmerjajo in zasme-hujejo, ko že bezš, ki so te tepli! Naj! Le nikar ne jokaj, zakaj glej, doma te čaka mamica. Če ie bole kričečih tovarišeo besede, kakor bi lučali kamenje oate, beseda tvoje mamice je dobra, mehka in sladka. V enem trenutku bo pregnala iz srca trpke spomine na ose grde psooke — ¦ —
Tiho bodi, dete, nikar ne jokajl Glej, na pragu stoji tvoja mamica in fe čaka, Z roko si senči oči, da bi videla dalje in razločneje. Njene oči in vse njene misli so eno samo vprašanje, eno samo pri-čakooanje: ,,Kje hodi danes tako dolgo naš )anko?" \          Kadar prideš po cesti proti domači hiši, bolj
toplo kot žarek solnca o čašico cvetice ti bo posijal v srce žar njenih Ijubečih oči.
I          Nikar ne jokaj, hiti, ker mamica čaka na pragu.
Vso žalost in uso bridkost pozabiš ob nji. . . Se že smehljaš? Tisočkrat lepši od razdraže-nega joka je tvoj, dasi še otožni smehljaj.
Stran 156_________ANGELČEK__________Leto 27
Pogovoriva se malo, otrok moj, da fi moretn še gledati u oči, da si morem še ogreuati srce ob tvojem smehljcju.
Povej mi, kaj imaš lepega doma, kdo te čaka ?
Sabljica, oojaška čepica ? Se mi je zdelo, da si junak. Takšni kakor ti — so Dsi junaki.
Pa bi jokal? Kaj pa bi rekla sabljiea, ki jo sme vzeti u roke le praoi junak ? Kaj pa vojaška čepica ? Še z glave bi ti padla, češ: ,,Kaj bi naj na glavi junaka-zajčka, ki joka ?"
Ali si videl oojake-junake, ko so šli skozi oas, šli na boj in v smrt? Pa so jokali? In ko so ranjeni, brez roke, brez noge, z leseno nogo, prihajali nazaj, ali so jokali?
77 pa, bi jokal ?
Kaj še imaš doma, kdo te še čaka ?
Sestrici? — Due? — Manjši, večji? Ena mlajša, ena starejša ? - Ali siarejša tudi vsak dan joka ? Ne ? Pa se ne bi smejala, če bi jokal njen bratec, Janko-junak, ki nosi oojaško čepico in suče bridko sabljo ?
In manjša ? Štiri leta ji je ? Ta rada joka ? A kdaj se fi zdi lepša, kadar joka ali kadar se smeji? — Kadar se smeji ? - - Sem si mislil. Kadar pa joka, ji prauiš šale, ji kažeš, kako lefi ptica pod nebom, kako smešno skaklja zajček doli po obronku hriba. Pa se zasmeji sredi solz. In ti se smejiš z njo. — Kaj ne, kako lepo, kadar se smejita oba ? ¦         Koga še imaš doma,  kdo te še čaka? — Ma-
mica ? — Glej, mamico imaš, Janko, pa bi jokal? „         Ne, ne! Smej se, oriskaj, poj!
P         Kadar matere ne  boš  oeč  imel,   tedaj jokaj, ctrok moj . . .