Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja ndom brezplačno. Vsebina: Jan. Jurančič: Čebelarska opravila spomladi. — A. Žnideršič: Opazovalne postaje. T. Kurbus: Kako razločevati pristen vosek od mešanega? — Fr. Rojina: Poročilo o zborovanju avstrijskih, ogerskih in nemških čebelarjev v Vratislavu. (Dalje.) — Dopisi. — Raznoterosti. — Vprašanja in odgovori — Čebelarski učni tečaji na avstrijski čebelarski šoli na Dunaju. — Izkaz. — Listnica uredništva. Štev. 4. V Ljubljani, aprila 1902. Letnik V. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem y Ljubljani. Čebelarska opravila spomladi. Z zimskimi opravili končali smo pri prvem splošnem izletu; od tod tedaj imamo nadaljevati ter pričeti pomladna opravila. Kakor se vedno giblje čebelno življenje ter se širi in napreduje njih delavnost spomladi, tako se tudi množijo opravila čebelarjeva. Po prvem izletu takoj, ali pa že med izletom, je prav dobro, ako, vsaj večinoma, na panjevem dnu ležečo nesnago in mrtve čebele odstranimo, da pri tem čebele olehkotimo, ker sicer pri tem težavnem delu marsikatera čebelica življenje žrtvuje, ko jo težko obloženo veter na hladno zemljo vrže. Po prvem izletu, ako je le nekoliko ugodno vreme, čebele pogosto izletavajo po vodo in tudi že nekoliko cvetnega prahu najdejo; pri teh izletih se jih vedno več ali manj pozgubi, ali v daljavi ali v bližini. Da rešimo vsaj one, ki padajo ravno pred žrelom na tla, naredimo nekako klop ali polico iz desk pred spodnjo vrsto panjev. Na tako klop padajo onemogle, domu prihajajoče čebele ter lahko pridejo „peš" v spodnje, četudi tuje panje, v katerih se jim ne zgodi nič zalega, ker vsaka nekaj prinese. Kadar postane vreme toliko ugodno in toplo, da čebele že bolj redno na pašo izletavajo, t. j. proti koncu marcija ali začetkom aprila, je čas, da se izvrši pomladno pregledovanje. Naloga tega pregledovanja je: -h« 46 1.) Panjevo dno se popolnoma očisti vsake nesnage, droba in moljeve zalege, koje se sedaj gotovo že tu in tam v kotičkih, zlasti pri slabejih ljudstvih, nahaja. Vzame se satovje toliko narazen, da se čebelar prepriča, ali ima panj matico, ali je poslednja brez napake, ali in koliko ima zalege, ali ima še dovolj živeža, dovolj čebel, itd. Pusti se v vsakem panju le toliko satovja, kolikor ga zamorejo čebele obsesti, da jim ni treba nepotrebno praznih prostorov ogrevati, kajti ravno zdaj jim je gorkote najbolj potreba, ko se zalega v panju od dne do dne množi, vreme pa je še pogosto hladno. Ravno iz tega vzroka je napačno in škodljivo, ako takoj po prvem izletu odstranimo vse, s čimur smo čebele za zimo odeli in zapazili; vse odeje in blazine naj še tedaj ostanejo vsaj do maja ali do rojenja. Panj, ki v tem času nima zalege, je brezmatičen, ali se je matici v teku zime, ali pa že pri zadnjih jesenskih opravilih kaj pripetilo, vsled česar je postala nerodovitna. Pripeti se tudi, da matica, ki je bila še lani prav dobra, letos naenkrat — dasi še ne prestara — nepravilno, raztreseno nastavlja zalego, ali pa čebelno zalego s trotovo meša. Ako je še panj dovolj čebelnat, se taka matica nadomesti z rezervno, kojo smo v kakem medišču na petih kratkih satih s primerno množino čebel, med drugimi panjovi dobro zadelano in odeto, prezimili. Ne smemo se pa prenagliti z obsodbo kake matice; marsikatera iz kakega drugega vzroka, n. pr. zavoljo pomanjkanja živeža in o slabem vremenu leže jajčeca nepravilno, raztreseno, kar se pa včasi zboljša. Vsi slabi panji, najsi bodo brezmatični ali ne, naj se brez pomišljanja združijo, ako je mogoče, s sosednimi panji. V panju, kateri je bil že dalj časa brezmatičen, začne ena ali več delavk jajčeca leči, iz kojih se izvalijo le troti. Tak panj navadno že nima tolike množine čebel, da bi se splačalo, ga zdraviti, toraj ga nesemo kakih 30 korakov od čebelnjaka ter ondi po-metemo vse čebele na trato; satovje z zalego razdelimo močnejim panjem, prazno satovje in ono z medom pa shranimo do potrebe. Na trato pometene čebele zletajo k sosedom ter si ondi sprosijo vstopa, trotnice pa najdejo v vsakem panju, kamor se skušajo vsiliti, gotovo smrt. Skrbeti treba, da ne pustimo slabih in brezmatičnih panjev predolgo na stališču, ker taki so prvi povod k ropanju. Ako smo pri pregledovanja zapazili, da ima kateri panj malo medu, dati mu treba takoj eden ali dva sata medu; praznih satov se pa seveda toliko odvzame, da ljudstvo vse satovje obseda. Naj se krmi tako ali tako, dajati se morajo večje porcije, t, j. najmanj 1/i kg naenkrat in s prestankom 2—3 dnij. Z majhnimi in pogostimi porcijami se ljudstvo le draži in spodbuja k obširnejemu nastavljanju zalege, k večji delavnosti, k pogostejim izletom v neugodnem vremenu, k obilnejemu vživanju in vsled tega je škoda večja nego korist; kajti v tem času (marcu), kojega imamo v mislih, je namen krmljenja le ta, da ljudstvo brez pomanjkanja ohranimo, ne da bi ga k pre-rani, času neprimerni delavnosti dramili. — Omenim pa še opetovano, da bi 47 g»*- naj bilo tako zgodnje krmljenje le nekaj izvanrednega; vsak čebelar naj skrbi, da pusti že jeseni vsakemu panju obilno zalogo medu. Dokler še ni izdatne paše, je nevarnost glede ropanja dokaj velika. Če imamo slabe ali brezmatične panje, če nismo pri krmljenju dovolj previdni, če nimamo za krmljenje pripravnik ali sposobnih posod in sredstev, če imamo pomanjkljive, razpokane ali drugače poškodovane panje, da čebele na vseh straneh lahko vun in noter pridejo, tedaj se ni čuditi, ako nad roparijo tožimo; toraj odstraniti vse, kar bi dalo povod k ropanju; paziti, da se nikjer med ne razlije ali se kaj ž njim ne pomaže; krmiti le zvečer in ne skozi žrelo s koritcem, katero drži morebiti komaj eno žlico medu. S tem se čebele le razburijo za trenutek ter se roparice vabijo, glede živeža se pa panju bore malo pomaga. Veliko dobroto storimo čebelam, ako jim dajamo o slabem vremenu v panju vode, da jim ni treba izletavati v takih časih, ko jih marsikaterikrat blizo do polovice slabo vreme pobere. Voda se daje čebelam v panju najbolje v medišču v posodi na veho poveznjeni. Kjer nimajo čebele blizo čebelnjaka vode, je tudi prav dobro, da se jim oskrbi blizo čebelnjaka na solnčnem kraju napajališče. Mesec april, ako vreme ni „pravo aprilovo", ponuja čebelam že precej zdatno pašo; v tem mesecu cvete mnogo takih rastlin, ki dajejo sicer malo ali nič medu, tem več pa cvetnega prahu, in ta spodbuja čebele k vedno obilnejšemu zaleganju. Ljudstvo se od dne do dne množi tako, da začne v panju prostora manjkati. Ko zapazimo, da je pri oknu tako natlačeno čebel, da se zjutraj in zvečer, ko so vse čebele doma, ne vidi več satovje skozi nje, treba v panju prostor povečati. To se stori s tem, da damo v panj en lep, izdelan, prazen sat (v panje, ki imajo v vališču — vsaj v zadnji polovici — dve vrsti satov, dasta se dva sata); to opravilo imenuje se razširjanje vališča. Ne bi pa razširili vališča, temveč samo prostor, ako bi djali sat kar zadej k onim satom, ki so bili že prej v panju. Čebele imajo sedaj že precej cvetnega prahu, katerega spravljajo tik k zalegi; ako hočemo tedaj vališče razširiti, moramo djati prazen sat tik k zalegi, toraj med zalego in sat s cvetnim prahom. Če bi pa devali sate kar zadej, morale bi čebele oni cvetni prah, ki se nahaja v satu ob zalegi, prej povžiti in sat sprazniti, predno bi zamogla matica vanj jajčeca leči ter zalego dalje nazaj razširjati. O ugodnem vremenu treba za nekaj dni vališče zopet za en sat razširiti, in to se ponavlja tako dolgo, da je vališče do zadej napolnjeno. Kadar dobe čebele že tudi precejšnjo množino medu v naravi, to je pri nas, ko začne črešnja cvesti, takrat zamorejo že vosek pridelovati in satovje zidati; v tem času tedaj in za naprej rabi se namesto izdelanega naravnega satovja za razširjanje vališča umetno satovje. Nek čebelar, Preuss po imenu, sicer navaja, da se naj dene na mesto zadnjega sata le satnik z začetkom, kojega čebele začnejo nadaljevati, kadar jim primanjkuje prostora oziroma satovja; in to naj bi bilo nekako znamenje, kadar treba satovje v panj devati. Meni se pa zdi, da bi po tem nasvetu marsikaterikrat čakal na svojo škodo, kajti ako v prvi pomladi ne pustimo čebelam preveč satovja, temveč le toliko, kar ga obsesti 4* —H»f8 48 zamorejo, jim bode gotovo prej satovja in prostora zmanjkalo, nego jim naravna toplota in borna paša dovoljuje vosek pridelovati in satovje zidati. Pri meni le velja pravilo: Kadar je zadej pri oknu natlačeno čebel ter po večerih že tudi zunaj žrelo močno obsedeno, kakor pravimo „zamašeno", takrat je potrebno dati čebelam več prostora oz. satovja; in to velja skozi celo leto, da čebele nepotrebno pred žrelom ne ležč. Nekateri čebelarji premišljeno ali špekulativno krmijo; to krmljenje naj se ne začne pred, nego je upati že zdatne stalne paše, pri nas nekoliko pred črešnjevim cvetom. Kdor premišljeno krmi, naj zlasti skrbi, da o slabem vremenu daje večje porcije, sicer mu neugodni časi vse špekulacije pokvarijo. Prezgodaj, ko je še paša zelo pičla in vreme večinoma za izlete nesposobno, povzročuje špekulativno krmljenje več stroškov, nego koristi, kajti razvoj čebelnega življenja, ako je odvisen edino le od čebelarjevega žepa, postane predrag. Priporočalo se je že, da se čebelna ljudstva spomladi izjednačijo, t. j. močnejim se sati z zalego jemljejo ter slabejim pridevajo. To je po mojem mnenju v najboljšem slučaju toliko, kakor če vzamem iz desnega žepa en vinar ter ga denem v levega. Dasi močneje ljudstvo en odvzeti sat lažje pogreši, vendar mu ga manjka ter pride panj toliko pozneje do popolnega razvitka, do rojenja; slabeje ljudstvo pa, ki je itak malo vredno, tako ne more več zalege gojiti in obsedati, kakor jo v panju ima, ako ima sploh dobro matico ter mu živeža ne manjka. V slabem panju tedaj pridjana zalega* četudi zadelana, t. j. blizo do zrelosti razvita, vendar trpi, se je mnogo prehladi in umre ter ne pride toliko v korist, kot bi se pričakovalo. Po leti, kadar se čebele pripravljajo za jesensko pašo, ko je toplota mnogo na višji stopnji, je to seveda drugače. Takrat ravno oni panji, ki so bili po leti slabi, toraj, ki imajo manj rodovitne matice, dajejo največ medu, ako jim priskrbimo o pravem času mnogo delavcev. Spomladi je pa najboljša pomoč za slabiče, t. j. izjednačenje ljudstev, to-le: Slaba ljudstva združiti, pri vseh drugih pa skrbeti, da jim noben čas hrane ne zmanjka. Ko je vališče s satovjem in čebelami napolnjeno, je čas rojenja blizo. To je seveda že od nekdaj najveselejši čas za čebelarja, dasi mu prinese tudi marsikatero trudapolno, bridko, da celo nevarno in osodepolno uro. Kadar je čebelno ljudstvo zrelo za rojenje, takrat je na najvišji stopnji svojega razvitka; takrat ima vse, kar sploh k popolni, normalni čebelni družbi spada, namreč: matico, veliko število delavk, primerno množino trotov, skoraj polno satovje zalege vsake starosti, tudi matično zalego ali matične celice; zraven tega je še založeno z obilnim živežem, z medom in cvetnim prahom. Kedaj zamoremo roje pričakovati, kako jih ogrebati itd., so stvari, ki spadajo v področje posebnih člankov ali učnih knjig, tudi so več ali manj znane, toraj se tukaj ne moremo ž njimi baviti. Hočemo pogovoriti tedaj nadalnje oskrbovanje rojev in starcev, oziroma izrojencev. Ako hočemo roja vsaditi v panj s premakljivim satovjem, moramo mu to novo bivališče primerno pripraviti. Dati mu treba toliko prostora, da ga še v teku glavne paše lahko večinoma izdela. Za naše razmere kaže 5 dolgih oziroma 10 kratkih okvircev -hm 49 K» 55 so bile večinoma obravnave, ki spadajo na shode kakih čebelarskih podružnic, zanimivejše pa na vrsto niso prišle. Zaradi pomanjkanja časa ni bilo na kake stvarne in resne debate niti misliti, kajti vsakemu govorniku, izvzemši Dzierzonu, se je določil čas borih 20 minut, če pa se je komu kaj zavleklo, priganjal ga je vedno kdo od prezidija s „kratko, kratko!" Bassler in Alfonsus sta interpelirala predsedstvo, naj se v prihodnje določi predavanjem več časa in naj se tudi vspored teh že prej natanko določi, da se ne bo še-le pri zborovanju svojevolno imenovalo oglašene govornike, da ne bo kot v Vratislavu prišel do besede izmed vseh govornikov samo jeden Avstrijec. Upati je toraj, da bo že letos v Temesvaru glede tega vse drugače, kar bo imelo za udeležence več koristi, kakor nebroj razvese-Ijevanj, katerih pa iz Vratislava niti opisaval ne bom, ker nimajo nikakega stvarnega pomena in ker sem se jih le toliko udeležil, kolikor kolegijalnost zahteva. Pač pa hočem prihodnjič o razstavi kaj več omeniti, vsaj je presegala ta vse, kar sem do takrat iz naše stroke blizo in daleč videl. (Dalje prihodnjič.) -«- Dopisi. S Slivne pri Celju. — Čebela naj ima svoj mir ter se naj kolikor mogoče prepusti samej sebi in svojej naravi. Ogibajmo se preveč umetnosti in novotarij. S poskusi naj se bavi le zveden čebelar in oni, kateremu enega ali dveh panjev ni škoda. To istino podprem s sledečim: Imel sem lani krepkega gerstungovca. Spomladi, ko sem ga izzimil, je bolehal nekaj na griži, vendar sem ga postavil na noge ter je najbolje obetal. Ko grem začetkom junija na Dunaj v čebelarski tečaj, uredim vse, kar je bilo treba, preskrbim tudi potrebno nadzorstvo. Bili so tiste dni'roji, a gerstungovec, ta je bil lenuh in ni hotel zadnja dva sata izdelati. Ko se 20. junija vrnem in ljudstva pregledujem, mislim si, da je prav, če gerstungovec ne bo rojil, bo vsaj v jeseni veselje ž njim. Lepega 26. dne meseca junija pa roji. Zdaj hočem drugi roj zabraniti ter izrežem vse matične piskrčke, razun največjega. 7. julija pa matica zapoje. Pregledam panj, najdem vrešečo matico in kacih 6 piskrčkov matične zalege. To zopet izrežem ter si oddahnem, češ, zdaj bo mir, ker je sama pokrita zalega v panju. Ko pa čez 5 dni panj zopet pregledam, ne najdem matice. Morala se je pri prašenju ponesrečiti, kajti zadnjič sem jo videl v panju ter tudi vem, da mi ni odletela. „Mea culpa" sem si mislil. Sam, čisto sam sem si bil kriv. To povem zaraditega, šel kdo in tudi tako storil. Mar bi bil pustil rojiti. Roj bi vrgel nazaj v panj ali bi ga pustil čez noč od zadej ali pri žrelu nazaj v panj zlesti, ali bi ga pa konečno v nov panj vsadil. V jeseni imel bi gotovo iz teh dveh ljudstev enega krepkega plemenjaka, tako pa nisem imel nobenega. Človek se nikoli ne izuči, zlasti čebelar ne. S čebelarskim pozdravom T. Kurbus -K»ss 56 Raznoterosti. Tužna vest. Dne 26: marca t. J. umrl je po daljši bolezni gospod Avgust Pucihap, vodja Blaznikove tiskarne v Ljubljani ter odbornik in blagajnik našega društva. Bil je še le 59 let star in lahko bi vodil naše društvene knjige še mnogo let v tistem redu, kot jih je. Že zdavnej so potihnile vse one tožbe o nerednostih, ki so se v prvem času tako često dogajale, bodisi pri vpisovanju plačnikov, bodisi pri razpošiljevanju „Čebelarja"; ako pa so se v poslednjem času pritožili nekateri novi udje, da lista od marca ali pa sploh še nobenega niso dobili, uzrok je ta, da kakih 15 do 20 takih udov ni vpisal in poslal naslovov v tiskarnično ekspe-dicijo, pač pa je imel ves denar in odrezke od nakaznic skupaj shranjene, katere je izročil novemu gosp. blagajniku, ki je z današnjo številko vred odposlal tudi zaostale številke. Ako bi pa vendar kljub temu ostala še kaka mala nerednost, naj vsakdo reklamira na gosp. Babnika v Ljubljani, ta bo takoj popravil vsako eventuelno pomoto, ki se je storila ob času, ko je blagi ranjki gledal smrti v obraz in je torej popolnoma odpustljiva. Revež, kako hitro, vidno je hiral! Pred nekaj meseci še čil in zdrav, znamenit pevec, vnet turist in velik ljubitelj narave, a danes mu „Čebelar", za katerega je tako po očetovsko skrbel, postavlja že spomenik, ki naj nosi neizbrisljiv napis: „Blag in hvaležen mu spomin"! Raj za čebelarstvo se more imenovati prosta država čile v Južni Ameriki. Vsled dolgotrajne dobre paše roje tam čebele zelo rade. Rojiti prično v septembru, glavna paša pa je v decembru in januvarju, toraj dovelj časa, da se razvijejo tudi drujci in zadnji roji do moči. Čebelarski list „Rev. inter-national" pripoveduje o nekem čebelarju, ki je izrezal iz panjev z nepremakljivim delom 160 čebelnih ljudstev v panje s premakljivim delom. Vsled take preselitve zaostanejo čebele za tisto leto v razvitju, vendar je dalo omenjenih preložiranih 160 ljudstev še tisto leto 340 rojev, ki so vsi panje napolnili z delom. Izrojencem in rojem, v skupnem številu 500 panjev, odvzelo se je 18.200 kg medu. V nekem južnejšem kraju tudi v čile pa je dalo 95 panjev skoraj samo iz lucerne 9000 kg. To so številke, ki jasno govore o ugodnem obnebju za čebelorejo. Kljub obilnosti medu ga Čiljani rabijo samo za najrazličnejša zdravila, vsega druzega prodajo po svetu. Čebele v puščavi. Kalahari je velikanska puščava v Južni Afriki. Ni pa peščena kot Sahara, temveč je porašena z razno travo in grmovjem, v več krajih tudi z drevjem in s celimi gozdi. Sloveči Farini, ki je to puščavo na vse strani prepotoval in preiskal, piše v svoji knjigi o Kalahari tudi glede čebel. Pravi, da jih je našel mnogokrat v votlih drevesih z veliko medom, ker paše imajo dovelj po travi, cvetočih grmih in drevesih. Težje kot med pa dobijo čebele vodo, zato jo iščejo daleč naokoli. Kadar se črncem zljubi medu, gredo iskat čebel v kraje, kjer je kaj drevja, seboj pa vzamejo nekaj vode, katero v malih posodah nastavijo čebelam. Kakor pri nas, kjer imamo vode dovelj, a malo meduj zavohajo čebele med, tako zaslede v vroči Kalahari, kjer je malo vode, pa dovolj medu, čudovito hitro vodo. Razumeti pa se morajo ondotne čebele med sabo ravno tako, kot se naše razumejo, kajti če le ena sama najde nastavljeno vodo, pripelje kmalu sabo drugih in v kratkem jih je vse živo pri vodi. Črnokožci pazijo na smer od koder prihajajo in kamor se vračajo čebele, in na ta način jih privedejo čebele same do svojih bivališč. Ubogim čebelam se potem nič bolje ne godi, kot pri nas na Kranjskem : poduše jih namreč, da pridejo do medu, ravno tako z žveplom, kot dela to večina naših čebelarjev. Farini pripoveduje v svoji knjigi, da Bušmani in Bečuvani vživajo med z zalego vred. Njemu se to sicer čudno zdi, a mi se ne čudimo temu, ker pri nas se godi ravno tako, samo s tem razločkom, da divji črnokožci jedo med z zalego vred vedoma, pri nas pa vživajo ljudje jednako grdobijo nevedoma, ker ne gledajo nekaterim medarjem pod roke, kar bi morala na vsak način storiti vsaj komisija za nadzorovanje živil. Čas bi bilo, da se vsaj v dvajsetem stoletju napravi konec takemu ravnanju s čebelarskimi pridelki, vsaj zdaj se ne zmeni zato živ krst. Vsak mesar in sploh vsakdo, ki pripravlja živila, se kontrolira, le medar menda ne, če se pa, se pa premalo, ali pa tisti, kdor ga nadzoruje, nima pojma o čebelarstvu. Tako je takemu medarju, ki ima kosmato vest, omogočeno, z zmečkanimi črvi, oslajenimi z medom, pitati nevedne ljudi vseh slojev. Že kdor ima dober želodec, se mu mora taka packarija gabiti, človeku s slabim želodcem pa se mora ta obrtniti, ko bi vedel, kakšno kanibalsko jed je vžil. Pošteni medarji — so tudi taki — pač ne prodajajo takega medu, zato jim pa tudi njih obrt ne nese toliko dobička, zato jih njihovi brezvestni tovariši vedno nadkriljujejo, zato tudi čebelarski pridelki nimajo nobene prave vrednosti. Zato je živa potreba in skrajni čas, da se od višje strani pogleda v medarije, in — kjer je treba — s strogo roko naredi konec škandaloznemu ravnanju s čebelarskimi pridelki. Izpraševanje vesti. Nek nemški čebelarski list stavi svojim mlajšim naročnikom — pa velja za vsacega čebelarja! — naslednja vprašanja: 1.) Dragi čebelar ! Ali si svoje plemenjake vsako leto pravilno prezimil? 2.) Koliko plemenjakov si čez zimo po svoji lastni krivdi zgubil in vsled kakšnih uzrokov? 3.) Ali so se prezimljena ljudstva pravilno razvijala, tako kot bi se morala ? 4.) Ali si napravil vsako leto dobro premišljen in pameten načrt, po katerem si menil čebelariti, in si se po tem načrtu tudi vedno natančno ravnal? 5.) Kakšne skušnje si imel glede načrta in kako si skušnje prihodnje leto v prid obračal? 6.) Po kakem načinu si stare matice zamenjaval z mladimi in kako so se te obnašale? 7.) Ali imaš, dragi čebelar o izbiranju in izgojevanju plemenskih matic pravi pojm, in si se v tem oziru po pravilih ravnal? 8.) V kakem razmerju so Tvoji čebelarski dohodki s stroški? 9.) Na kak način si zboljšaval vsako leto čebelno pašo? 10.) Ali si unet ud čebe- larskega društva, in si prišel do spoznanja, da se človek v čebelarstvu nikdar ne izuči, ampak se mora vsako leto in vedno kaj novega učiti, dokler ne pride do spoznanja, kako malo prav za prav ve? -«- Vprašanja in odgovori. Vprašanje 2. Slišal sem, da je med iz od gnjilobe okuženih panjev za pitanje zopet rabljiv, če se dobro prekuha. Kupil sem nekaj tacega medu prav po ceni, ga prekuhal ter shranil za pitanje rojev. Bo prav tako? (A. B. v S.) Odgovor: Težko bo prav! V dunajskem čeb. tečaju se nam je pravilo, da se Bacillus alveolaris uniči še le pri vročini 2000 C, vreli med pa niti 100° C ne doseže, toraj se ta kužna gliva pri vrenju ne pokonča ter se bo po pitanju prej ali slej zopet pokazala v podobi gnjilobe. Profesor Harrison v Ameriki je izdal novo brošuro o gnjilobi, v kateri trdi, da se je s poskusi prepričal, da mora na glivico vplivati najmanj tri ure vročina 115° C, predno jo ugonobi, tedaj še vedno več, kot ste jo pri vrenju razgreli Vi. Pa če bi tudi gnjiloba vsled pitanja prekuhanega okuženega medu ne nastopila takoj z vsemi svojimi strahovitimi nasledki, vendar se ni igrati s takimi nevarnimi poskusi ter je bolje prodati med za kako drugo uporabo, za izkupljeni denar pa si preskrbeti zanesljivega pitanca. Vprašanje 3. Nameravam napraviti nekaj Gerstungovih panjev in zato potrebujem načrt tega panja, namreč velikost, debelost sten i. t. d., zlasti pa za medišče, kako je narejen panj tam, kjer se mu nastavlja medišče. Imam sicer podobo Gerstungovega panja v „Čebelarju", a ne morem spoznati, kako je napravljeno dno medisča in pa zgornji del panja, kjer se medišče nasadi. Prosim ustrezite mojej želji takoj. (F. R. v S.) Odgovor: Dragi gospod! Vem, da se Vam mudi za načrt, po katerem nameravate napraviti nekaj panjev za letošnje roje, ki so že pred durmi, Toda ne zamerite, zdaj ob oživljenju narave sedajni urednik nima časa, malavsati planov za panjove, kar bi v zabavo storil po zimi pri gorki peči, kadar najbolj mete, kajti če pogledate v 7. in 8. številko II. letnika „Čebelarja", videli bodete, koliko truda in zamude časa stanejo popis in slike panja, ne vštevši društvenih denarnih žrtev za klišeje. Tam je popisan prav dobro dunajski panj, a da bi ga mogel popolnoma pravilno napraviti tudi mizar srednje baže, raztegniti bi moral gospod Jurančič popis dunajskega panja vsaj za dvakrat toliko in pridejati k sedajnim sedmim slikam še nekaj novih. „Čebelar" je nameraval že zdavnej priobčiti podoben popis tudi Gerstungovega panja, pa le čemu? Za denar, ki bi stali klišeji za podobe posameznih delov panja, bi se napravilo lahko več resničnih in ne naslikanih panjev, in če bi se ti razdelili, napravilo bi se več koristi, kot s popisom in slikami, po katerih bi se ne napravil najbrže prav noben panj. Vsaj ne moremo imeti ugodneje prilike, priti v najkrajšem času do uzornega panja: želim dunajski stojak, se obrnem na gosp. Jurančiča v Andrence pri sv. Andražu v Slov. goricah, želim originalnega gerstungovca, pišem gosp. Žnideršiču v II. Bistrico na Notranjskem ponj in pri gosp. Jož. Premeliču v Ljubljani, -HH9 59 B