0 spisji. (Dalje in konec.) Sklad s potrebnimi vezmi in z izpeljavo. ' Gozd. V gozdu raste veliko dreves, visocih in nizkih, starih in mladih. Gozd, v kterern so samo visoka drevesa, je zaraščen gozd, kjer so pa nizka drevesa in germovje, zove se nizko lesovje ali hosta. Drevesom, ktera imajo listje, pravimo listovci; tistim drevesom pa, ki imajo igle, pravimo, šilovje. Hrasti so naj močneji in stareji, bukve ia jelke pa naj visokeji med gozdnim drevjem. Razun dreves nahaja se tudi v gozdu še raznotero germovje z jagodami, s kopinjem in z lešniki. Tudi taka drevesa so še tii pa tam v gozdu, kakoršnih ni na travnikih, na polji in po vertib. — V gozdu žive jeleni, serne, zajci in lesice. V votlinah dreves stanujeta jež in dihur, po vejah pa si veverice narejajo gnjezda. V gozduživi tudi veliko ptičev, kakor: kosi, drozgi, senice, tašice i. t. d. Okoli dreves letajo pisani uietulji, po mahu in po listih pa je broščev in druzih žuželk vse polno. — V gozd pridejo tudi lovci s lovskimi psi; tu vidimo tudi ogljarje s svojimi kopačami, ter slišimo drevarje in voznike, ki les sekajo in iz gozda izvažvajo. Gozd je naš prijatelj in dobrotnik. Daje nam hladno senco v vročih poletnib dneh; pa tudi divjačine za hrano, lesa za kurjavo in razno pripravo mizarjem, tesarjem, kolarjem, mostnic in jadernikov za ladije i. t. d. Tla, ktera pokriva subo listje, mah in igle, moči in napaja potok, kteri je po leti majhen ali še celo suh, in se pretaka in vije po stezah, kolovozih in cestah. Gozdi dostikrat segajo po veliko milj daleč po ravninah? ter segajo skozi doline in pokrivajo hribe in tudi gore. — Prestopimo tedaj k drugemu učenju, kjer se namreč naloga z učenci vsestransko ustmeno obdeluje, ter jo potem učenci sami izveršujejo. Zato si izberemo ngoro", ter si mislimo, da smo na gori blizo našega stanovališča. Pri pripravljavnem ustnem obdelovanji naj učitelj pred vsem ne prezira glavne misli, ter naj vse pogovarjanje na glavno misel vodi in 6* napeljuje, n. pr. tako-le: Gora ali hrib I. je od našega stanovališča proti zahodu ali večeru, zato vidiino solnce vsaki dan za njo zahajati; je kopičasta; leva stran ali versta je krajša, in se kaže in končeva v stennem nagibu ali obrobeku z dolino, desna se pa polagoma znižuje v planino. Desna stran je vsa gola, in je, tu pa tam, skaluata. — Skoraj na verhu, proti levi strani vidijo se še razvaline starega grada. — Od tukaj vidi se pot, ki pelje po ovinkih, ter se zgubi v gozdu. — Vidi se tudi, tu pa sim, obdelano polje. ¦— V podnožji gore stoje velike lipe in jeseni v posameznih skupinjah. — Na eni strani vidijo se velike njive, skozi ktere teče potok, na drugi strani se pa tla navkreber vzdigujejo, tu so razni verti in v sredi gozdnarjeva hiša. — Razgled z gore je veličasten, vidi se daleč v doliDO, kjer so rodovitna polja, lepe vasi, ravne ceste ia bliščeči potoki ia reke. Ta stran vidimo farno cerkev, ki se naslanja na mali bribec, za kterim se vzdiguje več verst visokih hribov, ki nam razgled zapirajo. To bi bila tedaj poglavitna tvarina za vse to delo. Prej, kakor bi se mogla rabiti, more se še lepo obdelati in prav vverstiti. Pervo se zgodi, ako se vse to vsestransko dobro ustmeno obdela, drugo pa, ako se posebno povdarja 1) lega gore, 2) podoba gore na desno in levo, 3) deli gore; verh, sreda in podnožje, 4) razgled proti zahodu in vshodu. Gor a. Gora I. (ktera je toliko in toliko čcvljev ali metrov nad morjem) je od nas proti zahodu ali večeru tako, da vidimo solnce skoraj celo leto za njo zahajati. Podobna je kopici z omuljenim verhom in nepravimi stranmi. Proti levi strani ima stermo dolino, kakor tudi proti desni, ter počasi postaja planina in nazadnje gozd. Proti poldnevni strani vidijo se goli prostori, ktero pokriva skalnato groblje; na desni strani so pa deli vkupnega hostnega gozda. Blizo verha, proti levi strani mole na kvišku razvaline starega grada. Tu se razloči sterma steza, ktera se vije med drevjem in grobljem. Vidi se tudi tje pa sim obdelano polje. V podnožji gore vzdigujejo se lepi in visoki jeseni, razdeljeni v posamezne skupine. Nižje so travniki, nad kterimi se na desno vzdiguje lepo holinje, in iz srede tega holmja se vidi v sredi pridno obdelanih vertov prijazna gozdnarjeva hiša. Razgled z gore obrača nam pogled proti zahodu čez veliko, rodovitno in dovolj mokro ravan, kjer vidiino lepo žitno polje, vasi, ceste in bliščeče ovinke potokov in rek. Ta stran je naše stanovališče, ktero je nekaj v dolini, nekaj pa počez v bregu. Cerkev vidi se čez vsa druga poslopja, za cerkvijo pa se vzdigujete dve razno vpodobljeni višavi. Za tema pa je visoko gorovje, ktero nam razgled zakriva. Pri vajah te verste naj uCitelj nikar ne dovoljuje, da bi si učenci kaj zapisovali, kar prav radi store, da se tako truda rešijo ali si delo polajšajo, ampak naj sami poiščejo pripravne oblike za to ali uno misel. Zato je bolje, razlagati vse bolj na široko; kar pa ne razumejo, naj se pa pojasnuje in večkrat ponavlja. Toda pri ponavljanji je potrebno, da se že znane oblike spreminjajo in se tako silijo, namesto na besede in njih spremembo, paziti na samo stvar, in, si to prisvojiti. Skušnja mi poterjuje, da vaje te verste učitelju in učencem, kteri so navadno jako revni in okorni v besedah in govorjenji, prizadevajo veliko truda in sitnosti. Toda dobra volja in vztrajnost vse premaga, in ako se še pedagogično pravilo, »napreduj od lahkega do težjega" ne prezira, ter se z manjšimi in ložjimi nalogami pečamo toliko časa, da morejo o tem kaj spretnega izveršiti, moremo brez straba k težavnišim nalogam prestopiti. Samo ob sebi se razume, da se navedeni izgled daje bolj skušenim učencem v višjem oddelku, od mlajših v nižjih oddelkih bode modri učitelj tudi manj zahteval. Za tim pridejo take naloge, pri kterih učitelj učencem povč le naslov za nalogo, daljno izdelovanje pa učencem prepušča. To se bode marsikoinu zdelo znabiti težavno, težavno pa je le takrat, kadar izbere učitelj takogradivo, ktero učenci ne poznajo, ali je pa za nje pretežko in zahteva opširnega izdelovanja. (Konec sl.)