List 36.
Gospodarske stvari.
Delavci na kmetijah.
Delavci na kmetijah so ali domača družina, to je, otroci in bližnja žlahta,  ali so posli,  ali pa najemniki.
Posestvo, kjer ni čez 1 oral polja, ne čez 1 oral vinogradov, in kjer šteje domača družina 4—5 delavnih ljudi, ne potrebuje ne poslov, ne najemnikov, ne delavne živine, ne oratajev; taka družina more sama vse obdelati. Tukaj delavce najemati, je zapravljivost in potrata. Vendar se včasi na taki kmetiji sosedje na pomoč za vračilo pokličejo, kedarseza kako delo mudi, ki se prej v grdem vremenu dogotoviti ni moglo. To je dobro in prav, če neizmerne pijače in pojedine dobička ne snedo, kakor se v nekterih krajih tirja, pa je napačna navada.
Posestva več od 1 orala polja do pet oralov potrebujejo pa že oratajev, da se polje izorje in povleče, drugo pa domača družina opravi, če je domačih 4—5 delaJnih ljudi.
Na večih posestvih je treba delalne živine, poslov, in včasi tudi najemnikov toliko, kolikor jih delo potrebuje.
Kaj je treba o tem pred očmi imeti?
O tem je treba pred očmi imeti: 1. da se ne jemlje več poslov in najemnikov, razun kar jih je za delo treba; 2. da se jemljo pridni in zvesti delavci; 3. da se delo v redu, o pravem času, dobro in prav stori; in 4. da se pridni delavci zvesto plačujejo.
Več poslov ali delavcev jemati, kakor jih je treba, ni le samo na sebi nepotrebna zguba plačila, ampak tudi delavci drug druzega motijo, da se manj stori, in taki ljudje se dela odvadijo in ulene.
Da bodo delavci pridni in zvesti, mora gospodar svoje oči povsod imeti in bolj s svojim umom, kakor pa s svojimi rokami delati. Pa naj tudi gospodar vsa kmetijska dela sam dobro ume, in druga rokodelska vsaj toliko, da ve, kaj h kteremu delu gre, kako se prav stori, in kaj da je vredno, posebno taka, kterih vsak gospodar potrebuje, postavimo, kovaška, usnjarska itd. Gorje mu, če reče: „tega in tega jaz cel6 nič ne urnem". Naj ima za vsak dan odločena dela. Ce je umen, lahko bo vedel, koliko časa kako delo potrebuje, da se lahko stori,^in kako se mora storiti, da bo dobro, in to naj tirja. Ce sam ne more, naj skrbi, da bo kak zanesljiv Človek pri delavcih, da pridnost in zvestoba ne mine in gospodar škode ne trpi; ker ne le plačilo, ampak tudi blago se razgubi, in namesti pravega dobička celo malo ostane, in pri večkratni taki neskrbnosti gospodarstvo v zlo gre.
Ravno tako je gospodarju gledati,   da   se delo v redu, ob pravem času, dobro in prav stori.    Vsako
opravilo ima svoj čas, na kterem je včasi veliko ležeče. Gnoj v vročini ali pa v hladu na njivo voziti, velik je razloček. Deteljo, senc prej ali pozneje pokositi ali žito požeti, ni vse eno. Roj čbel zamuditi kmalu je zguba. Grozdje v suhem ali v dežji brati, ni enako. Naj se vselej tisto prej stori, kar se odložiti brez škode ali vsaj brez nevarnosti ne smć. — Dalje je delo dobro in prav, kadar je namenu ugodno. Postavimo, orataj naj orje po potrebi semena ali rastlin bolj ali manj globoko in skozi enako. Žanjice naj čisto žanjejo in najpravšne snope delajo, da se bodo lahko presušili in lahko omlatili. Mlatiči naj čisto mlatijo, in naj zrnja varjejo; kosci naj čisto kosć in grabci naj čisto grabijo, in naj grabkov ne popuščajo. VoUrji, konjarji in ovčarji naj živali tako kladejo, da vsaka svoj del dobi, da se naje in da nič v zgubo ne gre. Kdor svoja opravila na vse strani poznd, ve kmalo pri vsakem delu, kako je dobro in prav.
Najbolj pa je umna rednost poglavitna reč pri delu in pri gospodarstvu, brez te nobenega prida ni. Kdor se ne drži ne časa ne reda, ne pri dela ne pri počitku, ne pri jedi, ampak se zdaj tukaj zdaj tamkaj potika; kako delo začne in ga popusti, in drugo začne a nobenega ne dodela; ali pa pravega časa za jed nima, ampak ali zmiraj je, ali pa v nerodnem času, ali pa vsi delavci kmalu ne, in več tacih reči: pri taki nerodnosti ne morejo ne posli ali delavci hasniti, ne gospodar v blagostan priti.
Koliko gre poslom, koliko najemnikom plačila?
Prav za prav bi imeli posli in delavci toliko dobiti, kolikor jim je za živenje, to je, za živež in obleko potreba. Ali zdaj že hočejo več imeti, posebno kteri teža dela imajo. Prava taka plačila bi imeli soseskini in srenjski možje vrediti in premisliti, da vsa taka plačila poslom, delavcem, in njih živež, in seme, in kar k obdelovanju posestev gre, ne smejo polovice vrednosti pridelkov preseči, sicer kmetije ne morejo obstati, ker še davki in druga odrajtila po tem pridejo, in komaj četrt pridelkov gospodarju ostane.