Ali sme c. kr. državno pravdništvo odreči prodajo kavcije, itd.    175
Ali sme c. kr. državno pravdništvo odreči prodajo kavcije, položene za perijodičen list, če je sodišče pravomočno izreklo, da je urednik zavezan, zasebnemu tožitelju troške povrniti, in če urednik lista teh troškov ne plača (§ 15. tisk. zak.) ?
(Dopis.)
Vprašanje, katero je na čelo postavljeno, je tako preprosto, da se na prvi pogled vidi čudno, če ima kdo oziraje se na § 15. tisk. zak. kak dvom glede dolžnosti javnega tožitelja. Zakonovo določilo je jasno, odgovor torej lahak. Vender se je dvignil dvom v tem pogledu. Rešitev tega vprašanja pa se je tako čudno zavila in prikrila, da je konečno bilo izjemnim sredstvom iskati odpo-moči. Ce slučaj v nastopnih vrsticah objavim in ga denem pod kritično ost, zgodi se to »sine ira et studio.« Nek nemški pisatelj ima hvalevredno navado, da v svojih znanstvenih spisih poudarja načelo: »errando discimus.« Mislim, da ta izrek nima veliko dejanskega uspeha; oni, ki se moti, navadno zmote noče pripoznati in trdi, da je njegova prava. Drugo načelo moramo v takih slučajih adoptovati. To načelo slove: »Publicando docemus.«   Zmota sama
nC)    Ali sme c. kr. državno pravdništvo odreči prodajo kavcije, itd.
na sebi ne pouči nikogar; objava zmote pa pripravi marsikogar na pravo pot. Idimo torej k stvari samej!
Povodom obravnave proti »Celjskemu Sokolu« je časnik »D. W.«, ki izhaja v C, obtožence, ki so bili v prvi instanci obsojeni, hitro po razglasu prve razsodbe napadal. Ni tukaj umestno preiskovati, s kakim namenom se je to zgodilo. V resnici pa so obtoženci imeli dovolj razlogov misliti, da ima ta napad jedino le namen, prizivno sodi.šče v C, preokupovati in, dejal bi, potrditev prve razsodbe, ki je bila obtožencem neugodna, osigurati. Nočem tudi tukaj preiskavati, ali je glede na določbe kazenskih zakonov, oziroma na čl. VIII. zakona z dne 17. decembra 1862, št. 8 drž. zak. de 1863 sploh prav bilo, pustiti dotični tendencijozni članek nezaplenjen. Lahko bi se namreč tako-le argumentovalo: Glavna obravnava o prestopnih rečeh ima v primeri z vzklicno obravnavo v drugi instanci, kjer se reformuje razsodba v dejanskem in pravnem pogledu, značaj preiskovalnega postopanja. Se le, če je gotovo, da se obsojenec ni pritožil glede krivde, tedaj se obravnava, oziroma izid obravnave da objaviti v perijodičnih listih ali v tiskovinah sploh. Dokler pa vzklic zaradi krivde ni konečno rešen, more vsako objavljenje dotične reči po tisku vplivati na javno mnenje in torej tudi na tiste sodnike, ki bodo o vzklicu še-le sklepali in sodili. Cl. VIII. kazenske novele z dne 17. decembra 1862, št. 8 drž. zak. de 1863 pa uprav to želi preprečiti. Praksa je sicer navedenemu načelu protivna; kajti, kakor se človek dan na dan lahko prepriča iz žurnalov, prestopne obravnave se na dolgo in široko premlevajo po časnikih, in reporterji, ki hočejo pikantnosti poročati, trudijo se čestokrat, da bi obsojencu na kvar stvar jednostransko zasukali. Toda, dokler druga instanca ne izgovori definitivne besede o krivdi, je vse tako  besedičenje in premlevanje —  najmanj  brez  potrebe.
Tako je tudi v le-tem slučaji. Časnik ni počakal, ali bode druga instanca potrdila izrek o krivdi obtožencev, nego je obdeloval obtožence od nemila do nedraga. Potem pa, ko se je spoznalo, da so nekrivi, oznanil je komaj s par vrsticami svojim čitateljem, da so v drugi instanci oproščeni. Tako postopanje je gotovo krivica onim, ki so potem venderle spoznani nekrivimi.
Dva obtoženca dr. F. V. in F. T. sta zaradi neresničnega in tendencijoznega poročila čutila potrebo, časniku poslati popravek, ki je imel namen paralizovati neugoden utis, povzročen po krivem
Ali sme c. kr. državno pravdništvo odreči prodajo kavcije, itd.    177
poročilu. Ta popravek se pa ni sprejel. Na to vložita zasebna tožitelja tožbo proti uredniku napominanega lista po smislu §-a 19. in 21. tisk. zakona. Prvi sodnik je tožbo zavrnil, Čeh, da je bil urednik upravičen popravek odbiti, ker je — tako pravijo razlogi — bil opravičeno mislil, da je časnikarsko poročilo resnično, razkrivdi ga torej § 2. lit. c), oziroma § 239. kaz. zak. »Per parenthesin« tukaj omenjam, da se je videlo napačno, to tiskovno pravdo izročiti onemu sodniku, ki je vodil tudi »Sokolskoc obravnavo. Kajti če ta sodnik ugodi tiskovni tožbi in obsodi urednika, onda izreče ob jednem, da se njegova razsodba z razlogi vred boji »belega dne« ; ako pa tožbo, in to se je v istini tudi zgodilo, zavrne in urednika oprosti, kdo bi potem privatnima tožiteljema zameril, če trdita, da sodnik hoče s časnikom in z drugo tiskovno razsodbo »podpirati« razloge prve razsodbe. Jedno kakor drugo je kvarno in vzbuja nemir ter napačno mnenje glede pravosodstva.
Ker razlogov prvega sodnika v tiskovni pravdi ni potrdila druga instanca, nego se je druga instanca postavila na jedino pravo stališče ter izrekla, da urednik nima pravice soditi in prevdarjati, je ii popravek resničen ali ni resničen, ne bodem nadalje pretresal tega vprašanja. Toliko lahko omenim, da bi, če bi bil obveljal nazor prvega sodnika, vsak popravek neresnice v listu bil ne-možen; kajti vsak urednik se bi izgovarjal s tem, da je on za svojo osebo prepričan o resničnosti članka. Subjektivno mnenje urednikovo o istinitosti ali neistinitosti popravka pa ne odločuje. Ce bi odločevalo to subjektivno mnenje urednikovo, bi bil on sodnik, kakor je kazenski sodnik; kakor leta kaznjuje z besedami (§ 419. kaz. zak.), z denarjem in kaznijo prostosti, kaznoval bi urednik z besedami, a ta kazen bi bila, ker je razširjena, veliko hujša od de narne ali prostostne kazni.
Ko je bil urednik lista v drugi instanci obsojen, zahtevala sta dr. F. V. in F. L., da naj se zoper urednika odmerijo tro.^ki kazenskega postopanja. To se zgodi in dotični odlok stopi v pravno moč. Urednik ne plača in zatorej se obrneta tožitelja do c. kr. okrajnega sodišča v C, naj bi likvidovalo troške in plačilo odredilo iz kavcije, ki je položena za list po smislu § 15. tisk. zakona To se zgodi; z odlokom z dne 23. marcija 1892, št. 1424 zaukaže sodišče uredniku, da se mora v 3 dneh izkazati pri c. kr. državnem pravdništvu, je li plačal troške. Tudi ta odlok stopi v pravno moč,
12
178    Ali sme c. kr. državno pravdništvo odreči prodajo kavcije, itd.
ne da bi urednik plačal troške. Zopet se obrneta tožitelja do c. kr. okrajnega sodišča s prošnjo, naj državnemu pravdništvu potrdi pravomočnost zgoraj omenjenega odloka in ga zaprosi, da se prodaja kavcije dovoli. C. kr. okrajno sodišče to stori in odstopi celo prošnjo c. kr. državnemu pravdništvu. Le-to pa da c. kr. okrajnemu sodišču na znanje, da ne vidi nobenega povoda za poslovanje; kajti, tako pravi c. kr. državno pravdništvo, denarno kazen je urednik plačal, — takih troškov, ki bi jih bilo državi povrniti, v pravdi ni narastlo, zasebni troški pa c. kr. državnega pravdništva nič ne brigajo (>da eine Vertretung von Privatinteressen der k. k. Staatsanwaltschaft nicht obliege«).
Ko se je ta odredba c. kr. državnega pravdništva z odlokom c. kr. okrajnega sodišča v C. strankama intimovala, bilo je uvaže-vati, ali in na kak način se da v okom priti takemu neutemeljenemu postopanju. Gotovo je toliko, da je c. kr. okrajno sodišče popolnem korektno ravnalo in da pritožba proti odloku c. kr. okrajnega sodišča ni umestna, ker sodni dvor prve instance kot pritožbeno sodišče nima pravice sklepati, ali je c. kr. državno pravdništvo izpolnilo svojo dolžnost. Na drugi strani pa je tudi gotovo, da, če c. kr. državno pravdništvo ostane pri tem sklepu, tožiteljema sploh ni moči dobiti povrnjenih troškov, kajti urednik, kakor je bilo obče znano, ni premogel ničesar, kar bi se zarubiti dalo; drugej osebi pa se ni naložilo povrniti troške. Zasebnima tožiteljema torej ni kazalo drugega, nego obrniti se do vi.šjega državnega pravdništva ter ga prositi, da naj uporabi svojo nadzorstveno oblast po §-u 32. kaz. pr. r. ter c. kr. državno pravdništvo pouči, da je na krivem poti, če se nasproti tožiteljevim troškom, katere je po zakonu plačati na vsak način iz kavcije, postavi na tako negativno stališče.
Ta prošnja tožiteljev je imela tudi pričakovani uspeh; kajti nekaj dnij po vloženi napominani prošnji je urednik, ki se je prej trdovratno branil, troške plačati, te troške vender-le plačal in zato je visoko c. kr. nadpravdništvo izreklo, da sedaj, ko souže plačani troški, nima prošnja več nobenega pomena (»wird die Eingabe als gegenstandslos zuriickgestellt«).
Videti je torej, da je visoko nadpravdništvo v G. v tem vpra sanji se popolnem akomodiralo onim pravnim nazorom, katere sta tožitelja v svoji ulogi utemeljila in katerih jedro hočem podati v nastopnem.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 179
Kavcija perijodičnega lista ni samo subsidijarno jamstvo za vse denarne kazni in troške, ki so prisojeni v kazenski obsodbi, nego pricipalno jamstvo. C. kr. državni pravdnik ne sme se odreči sodelovanju po smislu § 15. tisk. zakona, ako zahteva zasebni to-žitelj, da se mu tro.ški izplačajo iz kavcije. Določba § 15. tisk. zakona podeljuje jednakopravnost troškom zasebnega tožitelja ter denarnim kaznim in onim troškom, katere je iztirjati uradnim potem. Državni pravdnik ni upravičen ustvarjati katere razlike koli med tro.ški, katere je uradnim potem iztirjati, in onimi troški, katere je zasebnemu tožitelju povrniti iz kavcije. Po besedilu §-a 15. tisk. zakona se državni pravdnik svoji dolžnosti, po kateri mu je plačilo troškov omogočiti iz kavcije, ne sme odreči niti tedaj, če obsojeni urednik ima imetja zadosti, da se z rubežnijo troški zavarujejo. Če bi se lastniku kavcije hotel privoliti tak »beneficium ordinis«, to bi se v zakonu določilo izrecno in jasno. Ker pa takega določila ni nikjer najti, tudi ne sme državni pravdnik lastnika kavcije vzeti v posebno zaščito in zasebnemu tožitelju odkazati rubežni zasebnega imetja, ki ga poseduje obsojeni odgovorni urednik lista.
Dokazano je torej, da je vprašanje, tem vrstam na čelo postavljeno, brezuvetno zanikati.
A. Brumen.