Verzi.
J  il, brate, si iz mnogih čaš razkošje in spoznanje, nalito od različnih rok — povej mi,* brate, kaj imaš, da ti zamenja sanje, ki ti si sam jim kralj in Bog?
Poznam jih mnogo. Sli so v svet in niso našli dalje, prišli bolj revni so nazaj, pogled jim ozki bil ujet: mrčes, ki v gubah halje na tuje stroške pije slaj.
A videl mlade sem oči, kot daljni blisk poletja iskale božjih so čudes: Kako oblak čez svod hiti, kot ladja, polna cvetja, da se izsiplje v zarje kres.
Visoka, tisočoka noč je z njimi vred strmela in pozabila šteti čas.
»Ljubljanski Zvon" 2. XXVII. 1907.                                                                                       5
m
Ksaver Meškof Nazaj v planinski raj.
Obstal je zlati ur obroč
in duša je drhtela,
in ves kot sneg ji bil obraz.
Z objemom enim oči te
vesoljnost so prepregle
in rekle svetu: „Lep si, stoj!"
In vendar, vendar te roke
v življenju niso segle
po eni slasti, brate moj . . .
Oton Zupančič.
L
Nazaj v planinski raj.
en zel srce sanja: Raz nebo luna sije, v gore sprevod se vije in pesnika spremlja, ki spe nazaj, nazaj v planinski raj.
Zapušča dol in breg, kjer pozni cvet dehti še, spev ptičji se glasi še; goram preti že sneg — zakaj nazaj, nazaj v planinski raj?
Solnčan dolinski svet, zapušča vinske griče, in nič ga več ne miče njih južni sad in cvet in spe nazaj, nazaj v planinski raj.
In to mu ni več mar, da dragi srčnovdani želijo vsi: „Med nami ti prostor daj grobar!" On spe nazaj, nazaj v domači raj . .
A ni to sen le zel! Res v ljubljene planine, tja v tihi mir očine spe pevec onemel. Sprejmi nazaj sinu, planinski raj! . . .
Ksaver Meško.