762
pa je posvečena opisu Benetek- G. Vajansky pozna zgodovino umetnosti in je sam umetnik; ni torej nič čudnega, da je opis duhovit in stvaren. Ker pa je gospod pisatelj tudi vnet Slovan, veje iz knjižice krepko slovansko čuvstvo in ljubezen do Slovencev.                 Fr. Štingl.
RUSKA.
F ran cev. Odin iz nesostojavšihsja slavjanskih sjezdov. Izvestija otdelenija rus-skago jazvka i slovesnosti Imperatorskoj akademiji nauk. 1905. g. Toma X. go knižka 2-ja. Jan. Kollar je zbudil s svojo „Slavy dcera" 1824 in z drugimi spisi zavest, da so si vsi Slovani sorodni po krvi in jeziku. Vzbudil je s tem slovansko vzajemnost in težnjo, da bi se vsi Slovani združili v enem književnem jeziku. Ta ideja vseslovanska je seveda vzbudila pri nasprotnikih Slovanstva mnogo strahu in vsled tega mnogo odpora; upirali so se ji zlasti najbližji sosedje Slovanov: Nemci in — avstrijski politiki.
Ideja Kollarjeva se je seveda posebno priljubila malim narodom, ki so se bali kot pre-maloštevilni potujčevanja. Na severu so se oklenili velike misli slovanske Slovaki, na jugu Slovenci in Hrvatje. Vsi ti bi se bili rajši potopili v morju slovanstva kakor germanstva. Seveda so Jugoslovani deloma že spoznali, da je združenje vseh Slovanov v enem književnem jeziku nemogoče, prav kakor je Dobrovski rekel, da bi to misel mogel izvesti le „slovanski samodržec" s svojo mogočno zapovedjo, a mislili so Jugoslovani vendarle, da bi se dalo to vsaj v manjšem obsegu doseči: združiti so hoteli vsaj vse Jugoslovane (Srbohrvate in Slovence), da bi ti imeli en sam književni jezik in tvorili tako en sam mogočen in trden jugoslovanski narod. Znana nam je ta doba takozvanega Jlirizma" tudi iz slovenske književnosti. Slovenec Stanko Vraz je bil njen zagovornik, Prešeren jo je pobijal. Koliko se je splošno poizkušalo od strani Jugoslovanov, da se Slovani zbližajo, nam lepo pripoveduje Francev v omenjenem zanimivem članku na podlagi pisma „Matice Ilirske" (iz leta 1852), ki je v ruskem prevodu ohranjeno v arhivu ruskega ministrstva za narodno prosveto. „Matica Ilirska" je sklenila — tako nekako se glasi to pismo - v svoji seji 7. maja, da pozove vsa učena književna društva slovanska, naj odpošljejo vsako po 2—3 učene odposlance k sestanku slovanskih filologov, ki bi se sešli v kakem slovanskem mestu — morda v Varšavi ali Belgradu.   Na
tem sestanku naj bi se razpravljalo, kako bi se zbližali razni slovanski-pravopisi, in izdala pravila, po katerih naj bi se slovanski jeziki dalje razvijali, ne da bi se drug drugemu še bolj odtujili.
„Matica" zagovarja to svojo idejo s tem, ker je drugače lep razvoj slovanske književnosti nemogoč, če se ne oprimejo slovanski literati enega jezika. Ker pa so Slovani po jezikih tako oddaljeni drug drugemu, ker jim ni dano, da bi imeli vsi en jezik, je njih dolžnost vsaj, da se slovanski jeziki še bolj ne oddaljijo drug drugemu, ampak kolikor mogoče zbližajo; za kar bi bil čas ravno sedaj, ko so vsi Slovani začeli bolj gojiti svoj materni jezik. Delalo naj bi se tako, kakor je pokazal avstrijski minister Bach, ki je sklical na Dunaju slov. filologe, da določijo enotno slovansko pravno terminologijo. To krasno podjetje morajo vsi Slovani podpirati in razširiti tudi na vsa druga polja. Zato poziva „Matica Ilirska" književna društva slovanska in tudi ,Itnperatorsko akademijonauk',naj odpošljejo svojeodposlance na slovanski filološki sestanek; „Matica Ilirska" le prosi, naj določi akademija, kje naj bi se ta sestanek vršil.
Krasna namera „Matice Ilirske" se pa ni uresničila, kriv pa je bil temu ruski car Nikolaj I. in njegovi bližnji svetovavci, ker so iz političnih ozirov — bali so se zameriti Avstriji, če bi podpirali njene slovanske narode, ki so se začeli po letu 1848. probujati in živo zavedati svoje narodnosti — odklonili poziv „Matice Ilirske". „Akademija nauk" si namreč ni vedela pomagati iz zadrege drugače, kakor da je predložila pismo „Matice Ilirske" ministrstvu narodne prosvete, to pa carju, ki je v avgustu 1851 določil, naj se potom zunanjega ministrstva poizve, če je „Matica Ilirska" v to od avstrijske vlade pooblaščena, ali če ima vsaj dovoljenje za to. Ruski poslanik je vprašal dvakrat vlado, kaj in kako, ali šele v aprilu 1852 je dobil od kneza Schwarzenberga odgovor, da ,.Matica Ilirska" po svojih pravilih nima pravice, sklicavati literarnih sestankov, da je temveč stavila oni predlog kot svoje zasebno mnenje. Knez Širinskij-Šihmatov je o tem poročal carju Nikolaju I. in zapisal v poročilo besede: „Z takim otzvvom Avstrijskago Pra-viteljstva otnošenje literarnago obščestva ,Matica Ilirska' ne podležit nikakomu daljnejšemu proizvodstvu." In car je pripisal: „Razumje-jetsja". Nakana „Matice Ilirske" je splavala po vodi, politika in odgovor avstrijske vlade, da si je „Matica Ilirska" dovolila nekaj nečuve-nega, sta bila njena smrt.                     /. M.
S^i2Sg^2Ss?^