^ o
1 11798«
-----------------------------s
1961	Štev. 1-2
MLADIKI
Družba mojega otroka - ali naj študira?
IZHAJA VSAK MESEC RAZEN V JULIJU IN AVGUSTU
Uredil
JOŽE PETERLIN
•
VSEBINA
Maturant: Namesto naloge o Združeni Evropi.......................1
Franc Jeza: Njen otrok ...	2
J. P.: Kaj pišejo naši pisatelji in pripravljajo založbe ....	2
Griša Mikuž: Dan, Dolgočasje .	4
Martin Jevnikar: Slovenska knjiga
v preteklem letu...............5
Jože Pirjevec: Ekhnaton, zgod. povest v nadaljevanjih ...	8
Franc Jeza: Slovenci ne čitajo več
političnega tiska................11
življenjski jubilej pisatelja F. Sal. Finžgarja........................11
I.	Beneškinov: Vresje brez pomladi ..............................13
D. Š.: Pregled prosvetnega življenja .............................13
Vojka Strgar: Moje pesmi ...	14
Jurij Slama: J. Jež, Italijanščina
po radiu.........................14
M. š.: Sveto pismo stare zaveze,
3. del; dr. Janežič, Med vzhodnimi brati....................14
D. Lovrečič: Hudobni intervjuji .	15
Pogovori pod domačim krovom .	16
Nataša Kalanova: ženino delo v javnosti ........................17
J.	P.: Umrl je organizator slovenskih pasijonskih iger ...	18
Dr. Lojze Škerl: Postna predavanja na radiu.....................18
Radijski spored.....................19
Film ...............................20
•
Revijo izdaja in urejuje uredniški odbor. Uredništvo in uprava: Trst, via Trento 2 — Gorica, Riva Piazzutta 18
Odgovorni urednik: Dušan Jakomin
Registrirana na sodišču v Trstu št. 193
Naslovno stran opremil ing. Fr. Piščanc
Poštni čekovni račun št. 11-975
Tiskala tiskarna »Graphis», Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29477
A______________________________________
Spoštovani!
Rada bi dobila odgovor v naslednji zadevi. Imam hčerko, ki je začela hoditi v šolo. Odkar hodi v šolo, se je zelo spremenila. Domov prinaša izraze in želje, ki jih ni prej imela. Ker sem bila mnenja da je to posledica družbe, sem ji prepovedala vsa prijateljstva, a ne morem preprečiti srečanja v šoli. Je za otroka družba nujno potrebna?
Jožica M.
Gospa, bodite prepričani, da /e otroku družba potrebna. Ker ima družba silno velik vpliv na vzgojo značaja, je potrebna dobra družba. Včasih prav vpliv družbe več zaleže kot pa beseda staršev. Starši morajo vedeti, v kakšno družbo hodi njihov otrok. Prav tako naj pazijo, da bo imel otrok res dobro družbo Otroci hitro sklepajo prijateljstva, toda njihova čustva niso tako globoka kot pri odraslih. Zato otroci zelo pogosto menjavajo družbo. Toda naj ima vaša hčerka dobro in veselo družbo. Priporočajte ji dobre prijateljice, ne da bi pri tem
Ne vemo, kako to, da smo dobili toliko pisem, ki zadevajo radijski spored. Nekdo kdr napiše, da nam pošilja pismo zaradi tega, ker »Mladika« tako in tako zastopa radio. Ne razumemo prav, kaj pri tem pisec misli. Naša revija res objavlja radijski spored za mesec naprej in skrbno spremlja radijski spored, ga včasih hvali, včasih pa tudi graja, oziroma skuša imeti do njega kritični odnos. Zapisali smo, da to delamo zaradi tega, ker je za Slovence tržaška postaja velikega kulturnega in narodnega pomena ter edini slovenski radijski glasnik zapad-nega demokratičnega sveta. Zato so mnogi sodelavci in naročniki tudi naše revije od vsega začetka sodelavci in oblikovalci radijskega sporeda, prav od začetka, ko je postaja začela delovati v tem obsegu kot deluje danes. Razen tega so mnogi med njimi tudi tedaj, ko je del tukajšnjih Slovencev napovedal bojkot postaji, ostali postaji zvesti in prav tedaj še bolj služili njenemu
slabo označili druge. Prav tako naj hčerka pazi, da ne bo zapadla vplivu slabih temveč dobrih in glejte, da bo imela vedno veliko zaupanje v svoje starše. Pri izbiri pa še to napravite, da bo imela hčerka vtis, da sama izbira prijateljice.
Kaj naj napravim? Sin ne mara študirati. Jaz sem zato, da gre na delo, žena pa je nasprotna?
Marij B.
Zdi se mi, da imate prav vi in morate vztrajati. Vendar naj tudi vaša žena razume, da hočete le dobro svojemu otroku. Sin bo gotovo kmalu spoznal, da je za vsako delo potrebna določena mera izobrazbe. Na delu bo morda srečal tovariše, ki bi bili radi študirali, pa niso mogli zaradi denarnih težav. Takrat bo morda želel, da bi nadaljeval s študijem, ali pa se bo za delo navdušil in se vama ne bo treba nikdar kesati. Edino, kar je potrebno je to, da sin ne bo smatral dela kot kazen.
poslanstvu. Zato jo z ljubeznijo spremljajo in delajo na njej.
Objavljamo pisma, ki smo jih dobili. Poudarjamo pa, da bi jih morali nasloviti na vodstvo postaje, kajti ono odloča o vsem, kar zadeva postajo. Toliko, da si bomo na jasnem. Mi bomo tedaj samo posredniki.
RADIJSKI JUTRANJI KOLEDAR Tržašik radio bi pa vendar lahko 8. febr. zjutraj med obletnicami o-menil dan Prešernove smrti, saj je to za vse Slovence narodni praznik. Tudi vse državne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem imajo ta dan po odredbi šolskega skrbništva po tretji učni uri proslave.
Med ostali radijski spored so sicer zavrteli trak s predavanjem in recitacijami, kar pa smo že vse pred nedavnim slišali. Na nobeni šoli se ne ponavlja enaka proslava, ampak najdejo profesorji in dija-(Nadaljevanje na 3. strani platnic)
J
Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 1000^1200) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 dol.
za ves letnik v Avstraliji 2 funta.
Pripombe k radiu
NAMESTO NALOGE O ZDRUŽENI EVROPI
Bil je čudovito lep dan. Že pred osmo smo prišli v razred, katerega okna gledajo na morje. Ob obrežju so se pozibavale majhne ladje, nebo je bilo modro in zdelo se je, da je že nastopila pomlad. Zvonilo je.
Ta dan je bila v našem razredu večja družba: prišli so namreč vsi, ki so se že prejšnje dni oglasili, da bodo pisali nalogo o Združeni Evropi.
Vstopil je profesor in nam se je zdelo, da je vse slovesneje kot navadno. Narekoval nam je naslov:
»Kako si zamišljate združitev Evrope? Skušajte navesti praktične pripomočke (kulturne, politične, socialne, gospodarske), ki so dostopni vašemu rodu in je moč z njimi doseči ta pil j, obenem pa omogočajo Vaznim evropskim deželam ohraniti njihove izvirne značilnosti.«
Pogledal sem skozi okno in se zamislil. Kako nekaj velikega je ta ideja! Našemu rodu je dano, da jo uresniči. Prišlo mi je na misel, da ta trenutek mladina v vsej Italiji misli in razvozljava ta naslov. Začel sem pisati in bil sem ves iz sebe.
Tedaj pa sem zaslišal na ulici čudni nemir. Tudi resni profesorjev obraz nas ni mogel zadržati, da bi ne stopili k oknu. Zagledali smo mlade ljudi, naše vrstnike, z velikimi napisi in kmalu smo zaslišali »A morte i ščavi!« »Fuori i ščavi!« in ne vem, kaj še vse. Ta množica mladih ljudi je drvela proti naši šoli in nas je hotela napasti. Policija jih je počasi potisnila nekoliko nazaj, a hrup se še dolgo ni pomiril.
Spet smo sedli v klopi in ko sem se ozrl po obrazih vseh, ki smo pisali nalogo o Združeni Evropi, sem videl žalost. Oddali smo nepopisan papir. Napisali smo le besede, da smo žalostni in da ne moremo več dalje razmišljati o Združeni Evropi.
Tisti dopoldan je končal pouk, šel sem na ulico in kmalu sem prišel do razbesnelih mladih ljudi. Iskal sem znanih obrazov med njimi, a nikogar nisem našel. Zdelo se je kot da to ni več naš rod, kot da to niso več mladi ljudje, ampak lutke, ki jih na vrvici potegujejo nevidni žonglerji. Kot v filmu se vrste slike razdejanja pred nedograjenim Narodnim domom in pred slovensko banko, pred slovensko knjigarno, ki je okrasila svoje izložbeno okno s sliko pisatelja in duhovnika Fr. Sal. Finžgarja, ki praznuje 90-letnico življenja.
Toda tisti sen o Združeni Evropi je umazan. Ne verjamemo izjavam državnikov, ki so hiteli v Pariz kot ustvarjalci Združene Evrope, doma pa niso prepovedali divjanja rušilcem mednarodnega sožitja in žaljenja najbližjih sosedov. Kakšna naj bi bila Združena Evropa? Ali vedo vsi hujskači in nahujskani, da brez malih narodov Združene Evrope ni. Tudi brez Slovencev je ni! Toda, kaj in kdo je kaj naredil, da bi se popravilo tisto, kar se je zgodilo? Ob divjanju proti črncem v Ameriki so se dvignile vse ameriške demokratične ustanove.
Slovenski narod ni velik, a je tu in živi. Je pa tudi edini narod v Evropi, ki nad njim izvajajo nasilje drugi narodi v času, ko je kolonializem v Afriki v agoniji in ni več državnika, ki bi se ne sramoval zagovarjati nasilja nad nekulturnimi in demokratičnimi nezrelimi ljudstvi.
Toda igro je svet spregledal: kar je bilo na Južnem Tirolskem označeno kot vandalizem, na Tržaškem proti Slovencem označujejo kot heroizem. To, kar na Koroškem Avstrija odreka Slovencem, to na Tirolskem zahteva za Nemce. V Afriki ni več možno izigravanje plemen! Konec mora biti tudi izigravanja naroda sredi Evrope. Združena Evropa, da! Toda sestavljena iz svobodnih narodov.
Oblaki bodo prešli in zasijalo bo sonce. Tisti pa, ki ne bodo prenesli njegovih toplih žarkov,- bodo morali daleč v senco. Kajti novega časa, ki ga želi in ustvarja novi rod, ni več mogoče zavreti s pobijanjem šip, z znaša-njem nad dijakinjami slovenske narodnosti, z žaljenjem in divjanjem.
MATURANT
KAJ PIŠEJO NAŠI PISATELJI IN KAJ PRIPRAVLJAJO ZALOŽBE
MOHORJEVE KNJIGE so že opravile svojo nalogo. Ko smo srečali urednika, gospoda Drago Butkoviča v Gorici, nam je izražil zadovoljstvo nad letošnjim uspehom. Koledar so sprejeli povsod z zadovoljstvom, ker je letos bolj odraz našega ddma. »Seveda«, je dejal g. urednik, »je v njem še mnogo nedostatkov, kar bomo pa skušali prihodnje leto odpraviti.«
»In ostale knjige?«
»Ne vem še. Radi bi domačo povest ali roman — toda danes še ne morem reči, ali ga bomo dobili.«
Potem smo se malo pozanimali pri naših pisateljih in pesnikih.
Kaj snujejo?
VINKO
BELIČlC
bo izdal za Veliko noč pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu novo knjigo kratkih novel pod naslovom »NOVA PESEM«. Dogajajo se na Tržaškem, največ na Krasu. Gotovo bo tudi nova knjiga zbirka drobnih jezikovno in miselno izbranih literarnih vrednot, kot so bile vse zadnje Beličeve knjige.
JOSIP TAVČAR
je končal radijsko igro »Klinika za živčne čudeže«, ki je namenjena ljubljanski radijski postaji. Igra je satira na modeme razmere in na človeka sploh. Dr. Tavčar ima tudi končano komedijo »Zmeh pred smrtjo«, ki jo ima letos na sporedu Slovensko gledališče v Trstu, vendar pa ni gotovo, da jo bodo mogli uprizoriti.
ALOJZ
REBULA
piše roman, ki se bo dogajal v antičnem Rimu, vendar ne bo pravi zgodovinski roman. Skušal bo z modernega psihološkega zrelišča opazovati in ustvarjati ljudi tiste dobe. Te dni je Alojz Rebula tudi končal novo novelo, zajeto iz tržaškega življenja. Napisati pa misli tudi zbirko esejev, oziroma kulturno-filozofskih meditacij.
Bilo je komaj nekaj čez poldne. V naglici je použil običajno polento z žlico gulažave omake v menzi »Emona« in se nato napotil skozi »Tivoli«, na Rožnik. S tajno silo ga je vleklo tja, spomini na tiste nekdanje dolge sprehode z Vido, ko sta ob pomladnih popoldnevih sedela na klopi pred cerkvijo vrh Rožnika, držeč se za roke, in zasanjano gledala na rahlo modrikaste gozdnate višine vsenaokrog, ali iskala, kdo bo odkril starejši podpis na zidu in na vratih cerkvice, še zdaj sta vgrebeni tam njuni imeni v malto in datum: 24. maja 1940. Tisto je bil zanj najlepši dan njegove nevesele mladosti. Vsako drevo na Rožniku je varovalo kak spomin nanjo: pri tistem drevesu jo je prvikrat poljubil, in pod onim sta se tiščala k deblu v dežju, ki dolgo ni ponehal. Cele ure je enakomerno šumel po listju nad njima, a tisti šum dežja mu je ostal v spominu kot najopojnejša glasba. Še zdaj se mu je zazdelo ob šumu dežja v gozdu, da čuti dehtenje njenih premočenih las. Lepi so bili sprehodi z njo med zasneženimi rožniškimi gozdi. Obraz je imela ves rožnat od mraza in njena lica so se čutila pod njegovimi poljubi tako mrzla in dehteča od svežine. Ni maral nositi rokavic, da je čutil v dlaneh toploto njenega telesa v pasu, Ona pa ga je neprestano dražila, naj si jih vendar natakne.
Tudi zdaj je bilo drevje v Tivoliju prekrito z ivjem, toda snega je bila le tupatam kaka lisa in še tista vsa umazana od neštetih otroških nog, ki so se skušale drsati po njej. Ivje se je iskrilo v soncu in se topilo, da je slišno kapljalo z vej. Sinice in kosi so žvrgoleli na ves glas in se veselili sonca, drugače pa je bil park ob tej opoldanski uri zapuščen. ...
Že je zavil iz Tivolija na promenadno pot na Rožnik, ko je začutil tako tesnobo v srcu, da mu je zastal korak. Zbal se je iti naprej, poglabljati si bolečino ob vseh tistih spominih, ki so jih hranili ti gozdi, in netit svoje nesmiselno hrepenenje. Ona je bila mrtva in vse tisto se ne bo nikdar več vrnilo. V vse tisto lepo, kar ga je vezalo na ta drevesa in steze, je kanila velika in grenka kaplja strupa, ko mu je takoj prvi hip ob vrnitvi iz nemškega koncentracijskega taborišča dejala gospodinja, kjer sta imela sobo: »Nikar se ne žalostite, saj ni bila tega vredna. Hodila je s tujimi oficirji.«
Ob spominu na tisto ga je zbodlo v srcu in imel je občutek, da mu zmanjkuje sape. Kako je to bolelo. Globoko je vdihnil mrzli zimski zrak in se ugriznil v ustnice. Obrnil se je in se naglo vračal skozi park. Mora zatreti to bolečino v sebi. Mora. Sklenil je vse popoldne prebiti za pisalnim strojem v svoji sobi, da se bo zamamil, in zvečer bo šel v kino ali še bolje v Opero. Stopil je na tramvaj in	se	odpeljal domov. Res je sedel za
pisalni stroj in	začel pisati članek, ki	ga	je imel v	mislih in ki se mu je
zdel aktualen, čeprav je skoro zatrdno vedel, da ga ne bo mogel nikjer priobčiti, prav zaradi njegove aktualnosti. Toda misli so mu silile proč od stroge logike v razčlembi pojava, ki ga je hotel obravnavati. Vedno spet so se vračale k Vidi.
Tule na tej	postelji so jo našli mrtvo, je spet	pomislil. Dejala je gospodinji, da je	bolna in da ni treba,	da	kdo hodi	k njej. Da.bi.se rada
naspala. Pustili so jo spati vso noč in ves dan, in morda tudi še dalje, ker so jo takrat že vsi v hiši grdo gledali, najbolj pa gospodinja, šele naslednji večer je menda potrkala na vrata in jo poklicala, kako ji je in če kaj potrebuje. Ni dobila odgovora in tako jo je pustila še nekaj ur na miru, misleč da še vedno spi. šele ko se je vrnil domov neki drugi najemnik in zvedel od gospodinje, da Vida že več kot 24 ur spi, je prisluhnil pri ključavnici, če diha, in ko ni ničesar slišal, je vdrl vrata. Bila je že mrtva, vendar pa je ugotovil zdravnik, da je umrla le kakih pet ur prej. Kaj je razmišljala v tistih štiriindvajsetih urah, preden je umrla? Vedel je, da je težko umrla. Tako rada je živela. Ljubila je življenje kakor nihče drug.
Naravnost strastno, nenasitno, ga je ljubila. Použila je celo tubo uspavalnih praškov in si _z eno njegovih britvic prerezala še žile na roki. Vedno se je tako bala krvi, in to, da si je prerezala žile, mu je bolj kot vse drugo povedalo, v kakšnem obupu je umrla in kako je morala sovražiti samo sebe, svoje telo, ki mu ni znalo biti zvesto. Ko je zdaj ležal na isti postelji, na kateri je umrla, si jo je skušal z zaprtimi očmi predstavljati v tistih poslednjih urah. Kaj je delala, kaj je razmišljala? Je mislila nanj? Vedel je, da je bilo tako, čeprav ni pustila niti vrstice zanj. Gotovo je vedela, da bo razumel tudi tako, ali pa je mislila, da nima pomena, ker ji pač ne bo mogel nikoli odpustiti. Našli so na mizi le pisemski ovitek z njeno zlato vratno verižico in poročni prstan ter listek z nekaj besedami: »To je za mojo punčko. V spomin na mamo, kadar bo velika.« Nič drugega. Gotovo je veliko razmišljala v tistih urah tudi o svojem otroku. Vendar ni našla drugega izhoda kot smrt.
Zaprl je oči in naslonil čelo na stroj. Imel je občutek, da je v sobi še vedno ostalo nekaj od nje, kot da v njej še živijo njene misli in kot da bi morala biti v ogledalu nad umivalnikom še vedno ujeta njena podoba. Vse v tej sobi je bilo priča njenega obupa in njene smrti.
Dolgo je tako slonel z glavo na stroju. Potem je vstal in storil, kar je storil že tolikokrat. Odprl je vrata omare, kjer je hranila svoje obleke in perilo, in pritisnil obraz na tkanine, ki so se nekdaj dotikale njenega telesa in obvarovale morda še nekaj njenega vonja. Vse je bilo še tako, Kakor je bila pustila, obleke so visele na obešalnikih in perilo je bilo zloženo v predalih. Ničesar se ni bil dotaknil. Zdelo se mu je, da iz oblek in perila še vedno diha rahel vonj njenega parfuma. To mu je povzročalo bolečino, ki pa je bila čudno sladka. Morda bi ji res ne bil odpustil, čd bi bila ostala živa. Toda v tem hipu si je želel le to, da bi bila ostala živa. Zdaj je vedel, da bi ji bil odpustil. Zakaj ni mogla tega verjeti? Saj ni bila kriva samo ona. Kriva je bila vojna, kriv je bil čas, ki je naložil marsikomu prehudo preizkušnjo, katere ni zmogel. Morda bi ji dolgo ne bil priznal, da ji je odpustil. Toda vedel je, da bi ji bil odpustil in da bi bila njegova ljubezen močnejša od vsega drugega.
Pobožal je z roko po skladovnici njenega perila. Pri tem je opazil, da leži za skladovnico njeno pletenje z nedokončano belo volneno kapico za novorojenčka. Vzel ga je v roke. Nikoli ga še ni bil opazil. Tako se je veselila na čas, ko bosta imela otroke. Vse jim bom sama spletla, je govorila. Ta njena ženska želja ga je vedno ganila. Spet je začutil, kako ga je zabolelo srce.
Tudi punčki je ime Vida. To mu je povedala gospodinja tiste prve dni, čeprav je ni vprašal. Vse je vedela. Tudi to, da je pustila otroka v Dečjem domu.
Torej je le ostalo nekaj od nje, mu je prišlo na misel. Del nje same. Otrok iz njenega mesa. Bogve, če je otrok še v Dečjem domu? Začutil je željo, da bi ga videl. Ta želja v njem je nenadno postala tako močna, da se ji ni mogel več upirati. Niti poskušal ni več, da bi se ji upiral. Na tihem je večkrat premišljeval o njenem otroku, toda takoj je zatrl v sebi porajajočo se željo, da bi ga videl. Ni bil njegov otrok. Njegov oče je bil tuj častnik. Bogve, kje je zdaj, in če sploh ve, da ima otroka? Morda tudi on ni več živ.
Danes pa mu misel na otroka ni dala več miru. In nenadno je izpodrinila vse drugo, celo žalost. Morda toliko mislim na tistega otroka zaradi občutka osamljenosti, ki me danes obdaja, je pomislil, a ni hotel več razmišljati o tem. S skritim olajšanjem si je oblekel plašč in odšel na ulico.
Bil je skoro spomladansko mil popoldan. Sonce je prijazno ožarjalo zidove hiš in se bleščalo v oknih. Z dreves po vrtovih okrog vil je kapljalo.
Kmalu nato je stal pred ograjo Dečjega doma. Nekaj mladih negovalk v belih oblekah se je na dvorišču igralo s kopico otrok. Držale so jih za roke in jih učile hoditi. Nekateri so racali v belih stajicah, oprijemajoč se za ograjico. Otroci so prej postali pozorni nanj kot negovalke.
Hotel je vprašati po sestri Berdenovi, o kateri je vedel, da je tu v službi. Spoznal jo je v policijskem zaporu, ko so čakali na transport v nemška koncentracijska taborišča. Toda potem si je premislil.
BORIS
PAHOR
ima v Trstu v ponatisu svoj roman »Tudi onstran pekla so ljudje«. Delo je izšlo najprej v Ljubljani, nato je izhajalo kot podlistek v Primorskem dnevniku, zdaj bo izšlo tretjič. Pahor pravi, da nima napisanega ničesar novega, pa tudi še ne ve, česa se bo lotil. Rad bi napisal roman, ki se dogaja na devinski obali, roman o soncu, morju in ljubezni.
BRUNA
PERTOT
Med mlado geenracijo Tržačanov že vse predolgo čakamo pogumne izdaje knjige. Po petnajstih letih bi lahko doživeli kak samostojen korak. Morda pa bo le mogla letos za Veliko noč Mladika izdati pesniško zbirko BRUNE PERTOTOVE, ki je gotovo v tej generaciji najbliže uresničitvi našega pričakovanja. Morda ...
J. P.
SREDNJEŠOLSKI KULTURNI KLUB
je imel svoj letni občni zbor, na katerem je poročal predsednik Matjaž Schart o delovanju kluba v preteklem letu. številčni pregled dela je nanizal Matjaž Schart takole :
Srednješolski kulturni klub združuje slovenske dijake višjih srednjih šol. Danes ima nekaj čez 80 članov.
Na letovanju v Ukvah
V preteklem letu t. j. od 16. jan. 1960 do 21. jan. 1961 je bilo vsega skupaj 44 organiziranih sobotnih večerov, od teh 13 med poletnimi počitnicami, 31 pa v času šole. Medtem ko so bili počitniški večeri lažjega značaja (družabne igre, pomenki itd.), je imelo ostalih 31 večerov tako-le vsebino:
23 je bilo predavanj iz najrazličnejših področij ; 3 literarni večeri s slikarsko razstavo; 2 zabavna večera s plesom; Miklav-ževanje (ki ga je pripravil in izvajal Danilo Lovrečič); Božični večer; Silvestrovanje.
Poleg tega je treba omeniti še ples na pustni torek.
Predavalo je 14. predavateljev in sicer takole: prof. Jože Peterlin, prof. Maks Šah ter Matjaž Schart po večkrat. Razen teh pa še: dr. Miklič, prof. Vinko Beličič, Saša Rudolf, Matija Beličič, Ignacij Kunstelj, Erik Prunč, Ladi Vodopivec, Juriji Vodopivec, Sandi Pertot, ing. Marijan Štraus in Franc Mljač.
Tri predavanja so bila s skioptičnimi slikami.
Zabavna večera so pripravili: J. Vodopivec, E. Žerjal, B. Košuta in Matjaž Schart. Na literarnih večerih je sodelovalo 14 mladih pisateljev in pesnikov, podeljene so bile 4 nagrade in sicer: za poezijo je bil dva krat nagrajen Griša Mikuž; za prozo pa Vlasta Polojac in Mara Debeljuh. Podeljene so bile tudi 4 slikarske nagrade med 13. mladimi slikarji.- Za grafiko je bil nagrajen dvakrat Edi Žerjal; za olje pa Maja Pertot in Franko Vekjet. Organiziran je bil enodnevni izlet v Benetke (maja) in enomesečno letovanje v Ukvah (avgusta).
Našega dela sta se redno udeleževala in nam pomagala prof. Jože Peterlin in prof. Maks Šah.
Redno je prihajal tudi dr. Miklič.
Pri volitvah je bil ponovno izvoljen za predsednika Matjaž Schart.
»Ali bi lahko videl nekega otroka?«
»Kako mu je ime?« je vprašala mlada negovalka, ne da bi se zravnala, držeč za roko malčka, ki se je vrtel okrog nje.
»Vida. Približno leto dni mora imeti.«
»Vida?« je ponovila sestra. »In priimek?«
»Kotnik.« Tako se je pisala žena.
»Kotnik?« Dekle je namrščilo obrvi. »Ali imamo kakšno Vido Kotnik?« se je obrnila k tovarišici.
»Ne, da bi jaz vedela,« je rekla ona.
»Ali veste zagotovo, da je ni?«
»Saj vse otroke poznam, razen najmanjših, ki so te dni prišli. Pa šc od tistih morda poznam vsa imena. Saj jih moram vsak dan zapisovati,« je rekla.
»Morda pa se piše kako drugače,« je dejalo prvo dekle, kot da mu hoče pomagati. »Tale punčka je Vidka, a se piše drugače.«
Dvignila je v naročje plavolasega, bledega otroka, ki ga je vodila za rokco.
»Tej je ime Vidka, piše pa se Ravbar.«
To je bilo njegovo ime. V hipu mu je bilo vse jasno, čeprav mu ni prišlo prej nikoli na misel. Ker je bila Vida poročena, je dobil otrok uradno pač njegovo ime. Za hip je še okleval. Nato je dejal:
»Je že prava. Zmotil sem se.«
»Ste vi njen oče?« je vprašalo dekle. Obe sta ga radovedno pogledali.
Spet je za hip okleval
»Jaz sem oče«, je rekel.
»Pa ne ve njenega imena!« se je zasmejala ena od deklet.
»Greš k meni, Vida?« Stegnil je roke proti otroku.
Deklica se je z veselim vzklikom z vsem telescem nagnila k njemu. Negovalka mu jo je dala v roke.
»O, kako je zadovoljna«, je rekla. »Še nikoli je ni nihče obiskal.«
Zvenelo je kot očitek.
»Tako je naneslo,« je rekel.
Punčka ga je vlekla za lase in veselo čebljala. In tisti hip ni več čutil v srcu ne žalosti in ne osamljenosti. Občutil je le vesel drget, da drži v naročju njenega otroka.
Griša Mikuž
Jeseni, ko me gola drevesa pribijejo na zemljo, te poznam : nisi voda —
poblisk med zoro in mrakom,-samo strah
oče vseh krikov v življenju pristana : dan.

■cjocaAje
Slišim pesem časa
v strahu praznih popoldnevov,
na bregu cest in križišč tujega mesta.
Sonca svetijo s tisočerimi imeni
in srce dozoreva počasi:
samoten klas,
zamorjeni mak v gluhem žitu.
Dolgočasje:
kot bi se mi nekrepčilna noč zgostila v žile in zrastla v izgubljene ure, pošast neznana.

MARTIN JEVNIKAR
V
u
Ce zaradi preglednosti razdelimo lansko literarno žetev po običajnih zvrsteh, je slika naslednja: dobili smo 5 pesniških zbirk, 8 romanov, 4 povesti, 4 zbirke novel, nekaj dra-matskih poskusov in nekaj manjših del.
LIRIKA
Ce izvzamemo Branka Rudolfa, ki spada k predvojnemu rodu, so se lani oglasili v vezani besedi sami mlajši ljudje: Kos, Zidar, Menart in Filipič.
Branko Rudolf je v knjigi Zvegla potepuhova že s podnaslovom označil svojo zbirko. Takole pravi: muzika tega gmajn folka — plajšarjev, komedijantov, godcov, želarov, težakov, študentov, hromakov no sromakov vsake sorte. Po zgledi stare ali dobre navade pa je te potepuške no lajnar-ske balade vkup spravil — Branko Rudolf iz Konjic doma. Knjiga je zanimiva po tem, da se je pesnik vživel v nekdanje čase, ki segajo od kmečkih uporov do nekdanje avstro-ogrske države, in podal dogodke tako, kakor bi jih pripovedovali nekdanji ljudje v svojem jeziku. Pesmi so zelo podobne narodnim, tako da so ljudje avtorja spraševali, kje je te pesmi nabral. Nekatere so posrečene in odkrivajo nekdanjo tragiko siromašnih ljudi, mnogim pa se pozna, da jih je. avtor napisal bolj z razumom kot s srcem.
Kosova zbirka Bober večer Tokio je, izšla v Tokiu in v orientalski opremi. O zbirki je težko reči kaj dokončnega, ker hoče biti v vsakem pogledu moderna. Spada v vrsto hermetičnih pesmi, ki so bile znane v zapadnih literaturah že pred več desetletji, k nam je pa ta oblika šele sedaj zašla. Knjige se drži močan pečat japonskih cvetočih češenj, čaja in sploh japonskega življenja. V tem pogledu je knjiga razširila obzorje slovenske lirike, koliko pa je prinesla trajnega vanjo, bo pokazal šele čas. Dosedanje kritike so govorile o zbirki zelo na splošno.
Pavle Zidar se je doslej oglašal samo po revijah, lanska zbirka Kaplje ognjene je torej prvi obračun z dosedanjim delom. Zidar je ves zagrenjen s spomini na vojno in njene grozote, zato je posvetil knjigo »žrtvam ponesrečenega atentata na Gestapo«. Sam pravi: »Poln sem samotne hoje, poln muk in zbeganih želja«. Motiv bolečine in nemira, strah pred življenjem, misel na smrt in samoto — to so motivi, ki prevevajo vso knjigo. Njegov pesniški svet je ozek, omejen, prav tako je veliko iskanja v verzu in jeziku. Knjiga je šele prvi poskus in kot vsak knjižni poskus daleč od zrelosti.
Janez Menart je prišel lani do svoje druge knjige, ki ji je dal naslov: Časopisni stihi. To so drobne satire in ironije na probleme sodobnega časa in človeka. Knjiga je razdeljena na sedem ciklov, ki imajo naslov po straneh časopisov : Prva stran, Druga stran itd. Zbirka je vsaj formalno zanimiva, vendar se zdi, da se bo ohranilo le malo satir. Od Prešernovih Puščic dalje so slovenski pesniki poskušali ustvariti satirično poezijo, a skoraj brez uspeha. Tudi Menartu manjka duhovitosti in neposrednosti, da bi njegovi verzi vžgali.
Tudi France Filipič je izdal lani drugo zbirko in ji dal romantični naslov Ptice letijo v daljavo. Ker je bil med vojno interniran v nemških taboriščih, se v zbirki prepletata tematika medvojnih let in povojnih. Zbirka je izmed vseh lanskih najbolj partizanska, tragična in polna trpljenja. Verzi so izdelani, vendar pa večkrat preveč narejeni in premalo zapeti. Filipič ne kaže izredne nadarjenosti, zato doslej ni žel posebnega uspeha.
PRIPOVEDNIŠTVO
Značilnost povojnega slovenskega pripovedništva je, da je vsebinsko, oblikovno in idejno zelo neenotno. Ne. samo to,
da je še vedno delaven 90-letni Finžgar, poleg njega pa cela vrsta zelo mladih pisateljev, vsem je značilno neko iskanje vsebine in oblike. Prva povojna leta je prevladovala partizanska snov, ki jo je usmerjala ruska šola, nato so nekako pozabili nanjo in zaplavali v nekak amerikanizem, toda spet se povrne doba, ko partizanska tematika zamegli vse druge poskuse. V oblikovnem pogledu je prav tako velika razlika. Poleg ustaljenega predvojnega realizma se bohoti grob naturalizem, pri najmlajših pa poseganje nazaj v obliki spominov, samogovorov, reminiscenc in podobnih pripomočkov, ki so bili v evropski literaturi znani že. pred desetletji. Poslužujejo se različnega tiska, da bi bili čim modernejši. Vse to pa so bolj poskusi kakor dovršene umetnine. Le redka so dela, ki segajo nad povprečje.
Lanska knjižna žetev je dala osem romanov. Teža je spet na partizanski tematiki, ki je podana na že običajni način čmo-belega slikanja. Najvidnejše tovrstno delo je roman Miška Kranjca Nad hišo se več ne kadi. Obsega dve knjigi na 1170 straneh, a je šele, prvi del romana v štirih knjigah pod skupnim naslovom Za svetlimi obzorji.
Miško Kranjec je pred zadnjo vojno predstavljal nekaj novega v slovenskem pripovedništvu, ker je vpeljal v literaturo novo slovensko pokrajino Prekmurje, ki je. vedno živelo svoje življenje. Pred prvo svetovno vojno je spadalo pod Madžarsko, zato je bilo odrezano od ostalega slovenskega kulturnega in političnega življenja. Dežela je. bila siromašna in vsako leto so morali odhajati njeni prebivalci na sezonsko delo. Kranjec je začel na lirično-epični način odkrivati to zanimivo pokrajino in njene ljudi in njegova dela so doživljala topel sprejem pri občinstvu in kritiki, čeprav so bila vedno prepredena s socialističnimi in komunističnimi idejami. Po vojni pa se je Kranjec preselil v Ljubljano, postal glasnik sedanjega režima, pozabil na Prekmurje in se ves predal partizanski tematiki in tendenčnemu pisanju. Umetniška vrednost je padla in kritika, tudi uradna, soglasno ugotavlja, da nekdanjega Kranjca ni več.
Lanski roman Nad hišo se več ne kadi prikazuje pohod 14. partizanske divizije na štajersko in Koroško. Začenja se s poletjem leta 1943 in se zaključuje s koncem istega leta. Glavni dogodki so: borba za Grčarice (četniki) in Turjak (vaške straže) in napad in Grahovo (domobranci — Balantič), Velike Lašče in Kočevje. To partizansko delovanje je podano na široko in v vseh podrobnostih, zato je večkrat težko pregledno. To bi bila lahko zgodovina ali vsaj kronika, toda pisatelj je položil v zunanje dogajanje tudi epsko zgodbo. Ta je zgrajena na idejnih nasprotnikih: na eni strani so partizani, na drugi njihovi politični nasprotniki. Mnoge osebe so v resnici živele in jih navaja pisatelj s pravim imenom. Umetniška vrednost romana ne sega preko okvira dosedanjih Kranjčevih del z isto tematiko. Kritik Sergij Vošnjak je 24. julija lani takole označil roman v ljubljanskem Delu:
»Medsebojno obračunavanje predvsem nekdanjega likvidatorja Mitje in žrtvovanje njegovih žrtev zato, da bi se šam dokopal do neke „resnice", je roman zavedlo v neresničnost. Zato tudi roman ne podaja podobe časa, čeprav kronološki del tega časa temeljito prikazuje. Toda avtorjevi junaki, ki so ta čas ustvarjali, so zlagani, neresnični. Zgrešeno bi bilo reči, da so bili partizanski liki povsem enobarvni, vsi po istem kalupu. Kajti če je res takšne junake, kot jih prikazuje roman Nad hišo se več ne kadi, zaneslo v partizane, jih je življenje samo kaj hitro preoblikovalo. Kogar pa ni, ga je sam proces revolucije spodnesel in ga postavil na stranski tir. Zato se tudi v romanu taki liki ne bi mogli dalj časa obdržati. Zato je bilo potrebno tudi toliko umetničenja, da so §e vendarle obdržali. In prav to je krivo, da roman ne
podaja podobe partizanskega življenja in posebej XIV. divizije, katere podobo je imel namen podati.«
Isto snov, le da se je omejila samo na partizanski napad na Turjak, kamor so se leta 1943 po italijanskem zlomu zatekli vaški stražarji, je obdelala Mimi Malenšek v romanu Temna stran meseca. Dejanje se odigrava v obleganem gradu, nosilca zgodbe pa sta nadporočnik Logar, bivši bogoslovec, in kaplan Bačar. Pisateljica se je zlasti zamudila pri Logarju, pri katerem posega daleč nazaj s spominskimi retrospektivnimi sprehodi. Prikazuje ga kot nekako žrtev, neke vrste sopotnika, ki je slučajno in brez pravega prepričanja padel med vaške stražarje. Slabši je kaplan Bačar, ki je zagrizen, fanatičen in obtežen s krivdami. Oba pa sta naslikana pristransko, ker se je pisateljica že v začetku postavila na njima nasprotno stran in ni mogla biti objektivna.
Malenškova je napisala več del iz vojnih let, a o nobenem ■ se ne more reči, da je resnična podoba tistih razgibanih časov in razmer. Mnogo boljša je v zgodovinskih delih, kjer se lahko predaja fabulistiki in domišljiji in kjer se ji ni treba bati za tendenco. Več smisla in nadarjenositi ima za epsko širino in dramatično podajanje kakor pa za psihološko poglabljanje nastopajočih ljudi. Brez tega pa ni mogoče ustvarjati umetnin.
V vojnih dogodkih in njihovih posledicah ima izvor tretji lanski roman Vladimira Kavčiča Ognji so potemneli. Nosilca dejanja sta Boris in Aleks, ki se nekaj let po vojni vrneta na zapuščeno domačijo in skušata v spominu obnoviti dogodke, ki so se odigrali med vojno na domačiji. Partizani so jima ubili obe sestri, nihče ni smel za pogrebom, na hišo je padel pečat izobčenstva, a vse to brez pravega vzroka. Boris je vse to doživljal kot otrok, zato se je njegova duševnost deformirala. Zdaj ga spremlja edina misel, odkriti krivca in se nad njim maščevati. Res ga odkrije in ubije, nato se zastrupi.
Roman Ognji so potemneli je nekaka psihološka študija Borisove duševnosti, ki jo je vojna pokvarila in je ni mogoče uravnati. Slikanje je plastično, zgoščeno in podano na moderen način. Delo je uspelo.
Četrti roman s to tematiko je napisal Vasja Ocvirk pod naslovom Soncu ni verjeti. Opisuje neko partizansko četo, ki se leta 1942 prebija izpod Krima pri Ljubljani na bazo v -Kočevskem rogu. Na poti ima opravka z izdajalci, okupatorji, dezerterji in pribežniki, ubije partizana Kebra, ki je ukradel nekaj klobas, doživlja poraze, a tudi zmage, zlasti v tem, da vojaško in politično dozoreva. Zgodba je skromna in šibko podana. Na noben način ni to roman, kvečjemu reportažh v najnavadnejšem pomenu besede.
Tem štirim romanom sta po miselnosti blizu romana črni labirint in Nebo nad domačijo, ki ju je napisal Anton Ingolič. V Labirintu pripovedujejo o rudarju izseljencu Stanku Klepu, ki se po dvajsetih letih leta 1947 vrne v domovino, kjer upa, da so se razmere tako spremenile, da se. ne bo več treba ubijati v trdi tujini. Toda žena, ki noče iz Francije, in rudarska bolezen silikoza ga hitro .spravita v grob. Podobno snov obravnava drugi roman Nebo nad domačijo. Tu se vrne rudar Rojnik, ki ima prav tako silikozo, a jo v zdravem domačem zraku preboli. Pač pa mu umrje žena že prvi teden po povratku. S seboj sta pripeljala številno družino, sinove, hčere in vnuke. Ti se s težavo vživljajo v nove razmere, saj so tako različne od francoskih, razen tega so nekatere svakinje tujke. Začno se tragedije v zakonih. Hči Regina, ki je med vojno v Nemčiji mnogo doživela, ima šibkega moža, zato hodi z drugimi. Razočarana se hoče vrniti v tujino, a ko skuša skrivaj prekoračiti mejo, jo Ustrelijo stražarji. Sin Peter z ženo ni- srečen. Ko odide ta nazaj v tujino, prevzame ženo Alenko bratu Janezu. Poleg tega je še cela vrsta zapletljajev in najrazličnejših ljudi od »reakcionarjev« do bivših, partizanov.
Ingolič se-je prvič lotil izseljeniškega problema v romanu Kje ste, Lamutovi?, nadaljeval ga je v lanskih romanih. V vseh treh delih je problematiko slovenskih ljudi zelo poenostavil in jo zožil v glavnem na tuje izkoriščanje in na erotično izživljanje. Za Ingoliča je tujina mačeha, ki brez usmiljenja izkorišča slovenske rudarje. Ti so se vsi nalezli silikoze, kljub temu pa se skoraj nobeden noče vrniti domov, kar je pisatelj moral sam priznati v Lamutovih. Vsi njegovi ljudje žive samo telesno, ne poznajo duhovnosti, zato jih toliko bolj muči vprašanje ljubezni. Ne poznajo zakonske zvestobe, zato se njihovo življenje usodno zapleta in
prinašajo razočaranja in nesreče. Gotovo ni to bistvo izse-ljeništva, saj se morajo z enakimi težavami boriti tudi drugi Ingoličevi junaki. Pripovedovanje je preveč naturalistično.
Najdalj v preteklost je lani posegla lika Vaštetova z romanom o Trdini pod naslovom Izobčenec. Roman je tro-delen in obravnava Trdinovo življenje od upokojitve do smrti. Upokojili so ga leta 1867 in naselil se je v Bršlinu pri Novem mestu. Ker je bil politični upokojenec, so se ga vsi izogibali, prijatelja sta mu bila le sodnik Vojska in graščak Rudež. že zgodaj je začel potovati po Dolenjski in zbirati narodno blago, ki ga je pozneje izdal pod naslovom Bajke in povesti o Gorjancih. Vtikal se je tudi v politično življenje, a zaradi razočaranja pri volitvah se je zakrknil sam vase. Prebudil ga je šele novo ustanovljeni Ljubljanski Zvon, ki ga je pritegnil k sodelovanju. Drugi del obsega , deset let in obravnava v glavnem Trdinov drugi zakon z vdovo krčmarico Jermanco in literarno delovanje. Oženil se je kot prvič brez ljubezni, kot je rekel ženi ob snubitvi: »Iščem le dobro ženo in topel dom.« Ko mu je po desetih letih umrla, je začel počasi tudi sam umirati, kar prikazuje tretji del.
Pisateljica je napolnila 390 strani s Trdinovim življenjem, ki je bilo na zunaj preprosto, notranje pa je moralo biti zelo zapleteno. Kdor je prebral samo njegove Spomine, se čudi, kaj je Trdina vse povedal o sebi in kakšna je morala biti njegova notranjost. Na Hrvatskem se je po lastnih besedah zanimal samo za dekleta, in sicer za bogata, da je imel kako korist od njih. Najlepši primer njegove neuravnovešenosti pa je njegova prva poroka. Ženo je imel na Reki vedno zaprto, da je postala jetična in da sta umrla tudi oba otroka kmalu po rojstvu prav tako jetična in oslabela. Sam pa je med tem časom hodil na izlete, po gostilnah, se zabaval z drugimi ženskami in delal dolgove. Ko se je ženi približala smrt, jo je zaprl v hišo in odšel na potovanje, vrnil pa se je šele tedaj, ko so njegovi znanci ženo pokopali. Tudi to, da je v Bajkah napadal na desno in levo, je značilno za Trdino.
Vse to kaže, da Trdinova notranjost ni bila tako enostavna, kakor jo je naslikala pisateljica. Zelo malo se je poglobila vanj, zato je njen Trdina preveč zunanji. Hotela je napraviti' jz njega junaka, heroja, ki se sam upira kruti avstrijski vladi, ki zatira Slovence in njega še posebej. Napravila ga je za silnega rodoljuba, ki pridiguje, da brez narodove svobode tudi njegove osebne ni. Da je panslovan, je samo po sebi razumljivo, vendar pa pisateljičin junak grmi proti ruskemu carju in se navdušuje za revolucionarje. Dalje je Trdina liberalec in brez vere, kar pa ni razvidno iz Spominov, kakor tudi ne, da je bil komunist.
Iz vsega tega sledi, da je Trdina, kakor ga je prikazala Vaštetova, nezgodovinski. Roman tudi sicer ne zadovoljuje: nikoli ne pokaže Trdine pri delu in potovanjih po Dolenjski, največ je v knjigi razgovorov med Trdino in sodnikom Vojsko. Bolje kot Trdina so podane novomeške politične, kulturne in socialne razmere; to je sicer nekaj, vendar je za dober roman premalo.
Alojz Rebula je izdal lani pri Slovenski Matici v Ljubljani svoj najdaljši tekst, roman Senčni ples. O romanu je pisatelj sam izjavil naslednje: »To je povest današnje evropske tesnobe, gledane skozi prizmo tržaških razmer pod anglo-ameriško vojaško upravo, ko je na slovenskega človeka legla za nameček še zavest dušeče nacionalne odrinjenosti. Je obenem zgodba brezposelnosti in umetniškega ustvarjanja, kra-ške narave in predsmrtnih občutij, nacionalne in atomske tesnobe, speljana od kmečke kuhinje do mestnega bara, od delovišča na progi do zavezniškega urada, od pomladno ozelenelih ograd do intelektualnega salona, vse na ozadju vmesne zgodbe o potujčenem Jerobniku, kratki povesti v povesti.«
Roman je zgodba Silvana Kandorja, šestindvajsetletnega izobraženca, ki se po zadnji vojni vrne domov, v št. Maver na Krasu.
V romanu se dogaja vse skozi glavnega junaka: »ljudje, usode in stvari ga prebadajo in zaznamujejo vsaka posebej in po svoje; od vsake mu ostaja nekaj nove bolečine, teme in grenkobe; spreminja se v krvavo harfo, na katere strunah zvene vse grenkobe soljudi, rodu in časa... Ta, zgolj trpne dramatike polna postava je v naši književnosti nenavadna in nova, ker se zdi, da ni sad ustvarjalne nemoči; temveč točne zamisli in hotenja. Nova je dalje zaradi tega, ker bralec tisto, česar je naveličan iz gore nedoraslih, primitivnih, eno-prostornih opisovanj in kričanj, po Kandorju, razumniku,
nerriirnem klopčiču duha, bistrosti, predirnosti živcev, občutljivosti in duhovne vsestranosti doživlja tako, kakor je njemu, času in razvoju ustrezajoče.« (Mirko Javornik).
Rebula je z. romanom uspel in je njegovo najboljše dosedanje delo. Vanj je vložil velik del samega sebe in svoje osebne problematike, podal pa jo je v svojskem jeziku in bogati domiselnosti,
-Doslej je izdal Rebula naslednje knjige: roman Devinski sholar (1954),.; črtice Vinograd rimske cesarice (1956), povest Klic v Sredozemlje (1957).
Boris Pahor se je prvič predstavil javnosti s samostojno knjigo Moj tržaški naslov leta 1946. Zadnje čase pa skoraj ne mine leto, da bi ne izšla kaka njegova knjiga. Tako so izšle kar po vrsti: Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nomadi brez oaze, Onkraj pekla so ljudje, Kres v pristanu, lani pa Na sipini.
Knjiga Na sipini obsega 17 novel, črtic in slik iz predvojnega, medvojnega-in povojnega tržaškega življenja, vmes pa je vpleten venec pretresljivih slik iz nemškega koncentracijskega taborišča, kjer je bil pisatelj in ga je, že večkrat opisal. Nosilci dejanja so večinoma mladi ljudje in otroci v, njihovem dozorevanju.
Kritika pravi, da »te Pahorjeve novele in črtice v veliko večji meri kakor druge njegove, knjige razodevajo Trst v nedavni preteklosti. Zato bo zbirka tudi s te strani za Slovence zelo zanimiva, saj je ta svet malokje upodobljen s pravo pisateljsko roko.«
Nekatere novele, so izšle že prej v revijah, zato knjiga ni povsem nova. Tudi oblikovno ni enotna, ker je snov preveč razgibana, da bi mogla biti vedno enako navdihnjena in izdelana. že naslovna novela je nekoliko preveč raztegnjena in premočno nacionalno pobarvana. V nekaterih ljudje preveč premišljajo in govore, toda s pisateljevimi besedami. To je pisatelju očitala kritika tudi pri daljšh delih.
Pohvalo naj strnemo v besede, ki jih je Mirko Javornik zapisal o tej knjigi. Taboriški odstavki so »zgolj oblikovno vzeto pisani mojstrsko, da zlepa kaj podobnega ne tako«. »Da pa je Pahor sposoben, ob potrebni prizadevnosti, premišljenosti in oblikovani rednosti ustvariti pravo novelo, priča nežna in obzirna, navzlic ostrini motiva oddaljena sanjava poetična zgodba »Na školjih«, ki je skorajda najlepša, kar jih je kdaj napisal, in jo je tudi treba prišteti med redke boljše slovenske novele sploh.«
Izmed štirih povesti je omembne, vredna pravzaprav le Jalnov tretji del Vozarjev z naslovom Izpodkopana cesta. Najbrž veste, da je Jalen pred nekaj leti zasnoval trilogijo Vo-zarji, ki je sestavljena iz Ovčarja Marka, Treh zaobljub in omenjene Izpodkopane ceste, če je slovenska kritika zapisala, da je Ovčar Marko najlepša naša planšarska povest, je prav tako res, da se ostali povesti niti od daleč ne moreta meriti z Ovčarjem Markom. Marko je poln planinske naravne lepote, poezije, idealizma, ostali povesti sta brez planin, junaki so vozniki med Trstom in Dunajem. V drugi knjigi je Marko še živ, čeprav je že star preužitkar in je prepustil posestvo sinu Boštjanu. Največjo skrb mu povzroča deseti sin Klemen, ki ima v sebi nekaj desetniškega. V resnici ni nič drugačen, kot je bil Marko sam v mladosti, le da je na stara leta oče na to pozabil.
Prav tako je šibek tretji del. Tu nastopa tretji rod, sinova Boštjanova, študent Jernej in Joža. Joža je določen za očetovega naslednika, Jernej naj bi postal po materini želji duhovnik. Toda nesreča je v tem, da se oba zagledata v isto dekle, ki sprva sama ne ve, katerega bi ljubila. Končno se odloči prav na zadnji strani za Jožo, Jernej pa bo postal duhovnik. Povest je vsebinsko skromna, prav tako oblikovno. Pisatelju se pozna, a mu je zmanjkalo dogodkov in da jih mora. umetno ustvarjati. Manjkajo planine, manjka poezija in neposrednost.
. Ostale povesti so še: Bevkova Domačija, ki je bila napisana že pred leti; Milana Gučka: Počakaj do prihodnje pomladi, ki so partizanski spomini; in Oskarja Hudalesa: Fata morgana, ki govori o nekaterih raziskovalcih neznanih pokrajin, vendar ne o največjih.
Zanimivejše od povesti so zbirke novel, ki so tudi izšle štiri. Nekaj posebnega je Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je začel svojo pisateljsko pot po 60-letnici. Lani se je predstavil z dvema zbirkama novel: Hudomušni Eros in Leto 1918. V prvi je v osmih novelah prikazal ljubezen in vse, kar je
zlasti na kmetih z njo v zvezi: običaje, posredovanje za poroko, razočaranja in zakonsko življenje. Gode se v pisateljevi ožji domovini Primorski, podane pa so na zanimiv način.
Druga Lokarjeva knjiga je avtobiografska in prikazuje pisateljevo telesno in duhovno rast od deške do moške dobe. Knjiga je trodelna in obravnava tri dobe iz pisateljevega življenja. Prvi del V gnezdu govori o pisateljevih gimnazijskih letih v Gorici. Osrednja oseba je pisatelj, poleg njega pa še dijaška gospodinja in nekaj sošolcev. Ob njih je naslikano tedanje goriško kulturno in politično življenje. V drugem delu Na razpotju slika svoje prvo leto na dunajski univerzi. Ni še dozorel, zato se ne znajde; ne ve, kaj bi študiral, zato je leto izgubljeno. Ta del je šibkejši od prejšnjega in tudi bolj izumetničeno podan.
Zadnji del ima naslov Leto osemnajsto in kaže pisatelja v prvi poklicni zdravniški službi v zadnjem letu prve svetovne vojne. Doživi razpad avstro-ogrske monarhije in posledice, ki so bile zlasti v Gorici s tem v zvezi. Ta del je najbolj strnjen, prepričljiv in življenjsko poln. Lokarjevei knjiga je tudi kulturno-zgodovinsko zanimiva, ker kaže tudi nekdanje slovensko življenje v Gorici.
Kot novelist se je prvič predstavil v knjigi Leopold Suhodolčan. Izdal je zbirko novel človek na zidu. Godi se v povojnih letih okrog Prevalj in Raven na Koroškem, toda vojna je obsenčila ali zaznamovala njegove ljudi tako močno, da se ne morejo znajti v povojnih razmerah. Eden izmed junakov pravi sam o sebi, da ima namesto srca luknjo, skozi katero hodijo netopirji v podstrešje. Vsi nastopajoči ljudje so duševno nalomljeni, razbiti, zato ne morejo priti do svoje podobe in miru, zato tudi ne znajo najti poti do sočloveka. Njihovi problemi navadno niso veliki, toda zanje so taki, da ne vidijo in ne morejo preko njih.
Suhodolčan je s to knjigo dokazal, da ima smisel za sodobno stvarnost in da se zna poglobiti v duševnost svojih junakov. Tudi pripovedovati zna zanimivo in sveže. Moti le. nekoliko preveč naturalistično podajanje, ki je sploh značilnost večine sedanjih slovenskih pripovednikov.
DRAMATIKA
Dramatika je bila lani kot vedno šibko zastopana. Iger sploh ne tiskajo, ampak jih samo razmnožujejo, kar dokazuje, da je zanje majhno zanimanje in da nobena ni taka, ki bi vzbujala splošno zanimanje. Tudi o lanski nobeni igri ne moremo reči, da ima trajno umetniško vrednost. Po soglasnem mnenju je bila najboljša Smoletova Antigona, ki pa je izšla v reviji Naša sodobnost.
Ostale, igre le omenjam: Mirko Zupančič: Rombino, žalostni klovn. Miloš Mikeln: Golobje miru in Mire štefanac: Včeraj popoldne.
To bi bila v glavnih potezah podoba lanskega izvirnega slovenskega ustvarjanja. Najbrž ni izšlo nobeno delo, ki bo obdržalo trajno umetniško vrednost.
,Med tem ko nekatere naše vasi še pokriva sneg, že |ob morju cvete prvo pomladno 'cvetje
JOŽE PIRJEVEC
Zgodovinska povest iz starega Egipta
Piramide so stale že. dve tisočletji. Že davno je utihnil stok tistih, ki so jih gradili, kvader za kvadrom; kraljevski mrtveci so še ležali v njih osrčju, a tatovi so že davno motili njih večni počitek, skalili mir in temo ter jih oropali zbranih bogastev. Bile so na robu puščave, kakor mejnik med življenjem in smrtjo. Brez vode in zelenja se je razprostirala neizmerna planjava, brez poti in mest, le smer v deželo mrtvih. Kdor je odšel tja, se ni vrnil več, le Ra, mogočni bog sončne oble, je. lahko nekaznovan obiskal dežele na zapadu ter z novim dnem spet zažarel na vzhodni strani. Kako so bile srečne duše, ko se je pojavil v spremstvu boginje Izide v kraljestvu Ozirisa, njenega brata in moža. Kakor sence so se, priplazile iz temnih votlin in pojoč pohitele njegovim žarkom nasproti. Polne nove moči so pograbile za vrvi njegove zlate ladje in jo vlekle skozi deželo mrtvih po temnih valovih podzemskih voda. Tam, kjer so mračne vode prikipele skozi skrivne odprtine na zgornji svet se je porajal plodonosni Nil v vsej svoji rodovitni moči, pravi oče in ohranjevalec spodnjega in zgornjega Egipta. Prihajal je iz daljave, do njegovih skrivnostnih izvirov nihče ni prodrl, nihče ni poznal njegovih jasnih, kristalnih voda na kilimandžarskih pobočjih. V deželo bogov je prihajal ves obtežen in bogat s plodonosno zemljo, ki si jo je nabral med svojim dolgim tokom skozi neznane dežele na jugu. V njem so živele ribe vseh vrst, krokodili so počivali na njegovih obrežjih in nilski konji so se potapljali na njegovo dno. Ob njem sta rasla papirovec in lotos, emblema obeh dežela in v bujnem grmičevju so gnezdili ibisi z drugimi ptiči. Vsako pomlad je Nil, ki je v drugih letnih časih tekel miren in spokojen v svoji strugi, vstal s silno močjo, prestopil bregove in preplavil egipčansko zemljo ter jo napojil in pognojil. Ko so vode odtekle, je bilo treba grudo le preorati in posejati in obrodila je stoteren sad.
Nad vsem bogastvom, nad ljudstvom in faraonom samim pa je ždela sfinga, mračna in hladna, vzvišena nad vse, zatopljena v svojo lastno tajno.
Mesto Tebe je v vsej svoji mogočni lepoti ležalo na obeh bregovih reke. Skozi stotera vrata mestnega obzidja je neprenehoma šumelo življenje. Karavane, natovorjene z dragocenim blagom, so prihajale iz daljnih dežela. Slonovo kost, dišave in začimbe, opice in pisane ptiče so prevažali nubijski trgovci iz oddaljenega Punta, kamor je pred kratkim kraljica Hatčepsut poslala mogočno odpravo, da naveže trgovske stike z ondotnim ljudstvom, ki je pridelovalo tako dragoceno kadilo, brez katerega ni bilo nobene svečanosti v čast bogovom. Iz Azije pa so na moč obložene ladje, ki so plule proti jugu, prinašale v deželo zlato in baker, srebro in dragocene kamne, pa tudi kot dih tanke tkanine, čudovito stkane preproge in velike kamene bloke, ki so služili za zidanje templjev in krajevskih palač, njim v okras pa so podložna libanonska mesta pošiljala dragoceno cedro-
vino. V vseh mestnih četrtih, tako v okraju bogatih, kjer so se bele palače skrivale, med bujno zelenje razkošnih vrtov, kakor med nizkimi in umazanimi kajžami ubogih, se je prerivala, vzklikala in prekupčevala pisana množica. Bilo je videti najrazličnejše obraze in poteze, zdelo se je, da so v tej veseli skupščini zbrani prav vsi človeški tipi. Črnci, ki so jih nubijski trgovci s človeškim mesom prignali na egipčanska tržišča iz daljnih, svobodnih planjav, so se srečavali z zvitimi Azijci, ki jih je želja po dobičku in pustolovščinah zvabila na dolgo pot. Pa tudi ponosnih Etruščanov, ki so kot najemniki služili v faraonovi vojski, ni bilo redko srečati med gručami ljudi in prav tako ne prekanjenih Grkov in Krečanov. Njih tuje poteze in čudna oblačila so se spajala v čudovito sliko, ki pa je za domačine, izgubila že vsako privlačnost. Da je tebanska množica pokazala svojo radovednost, je bilo treba nenavadnega dogodka; takrat pa se je razvnela z vso razposajeno radostjo razvajenega otroka, ki dobi novo igračo, in ploska ter kliče, vzklika in pozdravlja.
Prilike za to ni manjkalo. Večkrat so vkorakala v mesto odposlanstva tujih knezov, da se poklonijo faraonu in mu v imenu svojih gospodov izroče sijajna darila. Množica še ni pozabila na odposlanstvo kralja Milanov Satarna, ki je v znak prijateljstva poslal faraonu Amenofisu III. za
ženo svojo hčerko Gilu-Khipa. Mlado princesinjo je spremljalo 317 izbranih deklic in cela četa Maryev, mladih vojščakov, tako so se namreč imenovali mitanski plemiči, ki so jezdili na konjih, slovečih po svoji moči in hitrosti. Najlepši izmed njih so bili namenjeni faraonu v dar, da bodo vpreženi v njegov zlati bojni voz. Mitani so pripeljali s seboj tudi mojstrsko izrezljane kipe svojih bogov: Mitre, zmagovalca svetlobe proti temi, Indre, boga viharjev in neurij in Varune, večnega urejevalca vesoljstva; vendar se nobena izmed teh podob ni mogla niti po sijaju niti po čudežni moči meriti s kipom boginje Ishtar, ki jo je kralj iž Niniv Dušratta poslal bolnemu Amenofisu III., da mu podeli spet zdravje in moč. A tudi Ishtar ni mogla vladarju več pomagati. Kmalu po prihodu boginje je njegova mumija, zavita v dragoceno blago in obdana z vsem tistim razkošjem, ki ga je bil v življenju vajen, ležala v samotnem grobu v dolini kraljev.
Ze osem let je minilo kar so položili Amenofisa III. v grob, a ljudstvo še ni nehalo žalovati za njim. V njem so tebanske množice videle ideal dobrega vladarja. Faraon se ni zanimal kakor njegovi predniki za vojne podvige, ampak se je rajši ves posvetil blaginji ljudstva in svoji najljubši ženi, hčerki libanonskega princa iz Zahija Jua, lepi črnolaski Tiji. Dal je bratoma Horn in Suti, ki sta bila kraljeva arhitekta, nalog zgraditi na vzhodnem in zapadnem obrežju Nila, kjer je stala tudi kraljeva palača, čudovite temp-
]je. Ukazal jima je tudi narediti umetno jezero in ob njem postaviti za kraljico Tij poletno palačo.
Tebanci so se še živo spominjali otvoritvene svečanosti tega ljubkega jezera. Na njegovem obrežju se je zbralo vse mesto ob petju in plesu, medtem ko sta kraljeva zakonca ob svetlobi tisočerih plamenic plula po vodni gladini z ladjo, ki je žarela kot sonce. Toda z Amenofisovo smrtjo so minile vse tiste svečanosti, sijajni sprejemi, razkošne poroke in pisane procesije, ki so bile preprostemu ljudstvu tako drage, saj so mu nudile bleščečo zameno in nadomestilo za vso bedo, za življenje brez upa na boljšo bodočnost, razen tiste, ki jo bo morda dosegla duša v onostranstvu, če bo našla dopadenje v očeh Ozirisa in drugih pozemskih sodnikov. Mladi faraon, ki je komaj trinajstleten sledil očetu na prestolu, ni imel smisla za razkošje in razsipnost. Odkar je zavladal, se. je samo trikrat pojavil v javnosti v vsej vladarski veličini, ko so ga v Amonovem svetišču kronali z belo škrlatno krono obeh dežela, takrat ko ga je mati Tij, ki je vedno ostala zvesta bogovom iz domovine, posvetila za velikega svečenika sirijskega boga Harakhti, kar je vzbudilo odločen odpor pri amonovem duhovništvu, in ob poroki z lepo Nefretiti.
Prav na to je mislil Arnenofis, ko se je zbudil iz spanja. Ni še poklical svojega osebnega služabnika, mladega Saptija, ki je svojemu gospodu pomagal vsako jutro pri oblačenju ter mu postregel z obedom. Danes je, hotel Ame-nofis ostati sam s svojimi mislimi. V sobi je še vladal rožnat polmrak, čeprav je bilo sonce že visoko nad obzorjem, ker še nihče ni odgrnil težkih zaves, ki so zastirale široka okna in vrata, ki so gledala na majhen vrtiček. Od tam je bilo slišati samo žuborenje vode v vodnjaku. Le droben žarek se je utegnil prikrasti v sobo skozi majhno špranjo. Posvetil je na modro posteljno pregrinjalo prav blizu njegove roke. Arnenofis se je nasmehnil in skušal ujeti sončni pramen v svojo dlan, kot bi bil ta le prav majhna svetla roka, ki je prišla z visočine neba do njega, da ga pozdravi kot prva v mladem jutru. Da, Nefretiti je bila prav takšna, drobna in nežna, pa vendar dostojanstvena in tudi v tej dostojanstvenosti prikupna. Če je Arnenofis pomislil na svoje
Ogromna glava faraona Akhenatona iz XVIII. dinastije, ki so jo našli pri Kamaku. Faraon je ljubil umetnost, rad se je dal upodabljati z otroki in lepo ženo Nefretiti.
čudne sanje, se zazrl v sončni žarek, ki se je medtem z odeje pomaknil na mozaično okrašena tla in tam odkril ribico, ki je prešerno skakala med valovi in slednjič na Nefretiti, se mu je zazdelo, da stoje vse te reči v tesni medsebojni zvezi.
Razburljivi noči je sledilo mirno jutro. Zdelo se je, da so prav vse stvari, razen vode, ki je žuborela na vrtu, utihnile. Zagledal je pred seboj jasno sliko čudovitega razvoja v svoji duši. »Samo ljubezen do nje je lahko zasadila kal te svete misli vame ter ji dala moč, da se je razcvela do spoznanja vesoljne ljubezni,« si je dejal in neznansko zahrepenel po njej, po njenih globokih očeh in mehkem telesu, ki se je znalo tak6 ljubko priviti k njegovemu. Zavedal se je prav dobro, da sam ni prikupne zunanjosti, a je kljub temu ljubil vse, kar je bilo lepo. »Nefretiti, Nefretiti,« si je šepetal in užival ob izgovarjanju njenega sladkega imena. Vsaka črka, ki so jo izoblikovale njegove ustnice, se mu je zdela dragocena. »Kako primerno ime ima moja mala,« je pomislil in potem na glas ponovil: »Polna dobrote, Nefretiti.«
Poznal jo je še kot majhno, prav majhno deklico, ko je sam imel dve leti in je ona ležala še v zibki. Spomin nanjo je bil eden izmed prvih spominov v njegovem življenju, morda celo prvi. Jasno je videl pred seboj, kako ga je oče prijel za roko in ga peljal v materine prostore ter mu med potjo pravil, da je dobil novo sestrico, da mora biti priden in jo imeti rad. Pomagali so mu, da se, je sklonil nad zibko in zagledal je njen mali zgrbančeni obrazek, glavico poraslo s črnim puhom in drobne pesti, ki jih je mala položila na blazino poleg polnih ličk. Tedaj je vzplamtela ljubezen do nje v njegovem srcu . in ni ugasnila niti v dolgih letih ločitve, ki jih je. preživel med duhovniki, ki so ga pripravljali na čas, ko bo sam držal žezlo oblasti v rokah. Ona pa je ostala v prostorih matere in njenih žena, ki so jo naučile vsega tistega, kar je morala egipčanska princesinja in bodoča faraonova žena poznati.
Nefretiti je bila namreč že od prvega dne, svojega življenja določena kot njegova žena. Arnenofis se je večkrat spraševal ali je čutila na dan poroke kaj ljubezni do njega ali pa samo brezbrižnost. Z lahkim srcem je o tem razmišljal, ker je bil sedaj prepričan o njeni ljubezni. Zase je vedel, da je bil poročni dan eden izmed najlepših v njegovem življenju. Pričakoval ga je in po njem hrepenel kakor žejni po vodi. Toda ko je končno prišel, ko je že oblekel svečana oblačila, zlate sandale in si nadel z dragulji pretkano opasnico ter dragoceno ogrlico iz lapisov in drugih žlahtnih kamnov, ki mu je pokrivala ramena in prsi, ko so mu podali znake kraljevskega dostojanstva, zlato brado in obe kroni ter žezli bogov, tedaj se mu je nenadoma zazdelo, da ne ravna prav, ker sklepa zvezo z ženo, ki jo ljubi pred idoli, v katere ne verjame. Kot blisk je švignilo skozi njegove možgane spoznanje: »Ne verjamem v bogove,« si je dejal, »jaz ki jih na zemlji predstavljam, ki sem Rajev sin in sem naslednik njegovih sinov Schonu, Ge.ba in Ozirisa na egipčanskem prestolu. Prav tako ne verjamem niti v božjo mater Mut in v Amuna, ki je pomagal moji družini, da je premagala ošabne Hikse, tudi ne v Hathor s kravjo glavo ne v svetega bika Apisa in hudobnega Seta ne v Horusa, Thota, Anubisa, Besa...« Ponavljal je njihova imena, kakor da bi se bal, da koga ne pozabi uničiti. Zdelo se mu je, da njegove ustnice umore vsakega posebej, ko se z njih ime, razblini v neslišni šepet. Čutil je v ustih kakor okus po krvi in njegovo srce se je širilo od sreče kakor v prsih zmagovalca. Bil je srečen, ker so se dvomi, ki so ga mučili že v zgodnji mladosti, razblinili kot megla ob jutranjem soncu. »Moje sonce je Nefretiti,« je pomislil. Ona mi je, s svojo ljubeznijo pokazala resnico, po njeni zaslugi sem jaz prvi kralj, ki živi le od resnice.«
Arnenofis je še vedno ležal na postelji in se smehljal, ko je premišljeval o vsem tem. »Kako sem imel prav,« si
je ponavljal, »jaz sem prvi vladar, ki živim le od resnice, sam bog mi je v sanjah to zagotovil.«
Misli so se. mu zopet povrnile na pred kratkim končano noč. Prejšnji dan se je več časa kot po navadi zadržal pri svoji ljubljeni ženi in ko je prišel v svoje prostore, je bil že truden; sam ni vedel, kdaj je zaspal, a nenadoma se je
Del prestola znamenitega faraona Tut - ank - amona. Predstavlja kralja in kraljico ob kronanju. Faraon je umrl, ko je bil star 18 let.
znašel, kakor bi ne. bilo med budnostjo in spanjem tistega čudovitega trenutka, ko oči nenadoma ugasnejo in ušesa ogluše, ko se vse mišice sproste in postaja ritem pljuč in srca počasnenjši in bolj umirjen. Nenadoma se je znašel na planjavi zunaj Teb, na poti, ki je peljala proti piramidam. Stal je na svojem svečanem vozu, ki ga je uporabljal le za izredne prilike in držal v rokah pisane vajeti z zlatom obrzdanih konj. Na prostrani planjavi je bil popolnoma sam brez spremstva, dvorjanov in služabnikov. Vse je bilo zvito v vijoličast polmrak in prav nič ni' vedel ali je sonce šele zašlo ali pa bo šele vstalo. Vse je bilo negibno in celo veter, ki je sicer vedno pel svojo otožno pesem preko peščenih nasipov, je utihnil, kakor da pričakuje z ostalo naravo dogodek, ki se ima izvršiti. Faraon ni bil vznemirjen niti začuden, ko so se konji sami od sebe, ne da bi njegova roka potegnila za vajeti, pognali v tek. Pa tudi ko so se ustavili pred mogočno sfingo, ki jo je neznan umetnik izklesal iz enega samega bloka pred mnogimi stoletji, se ni nič obotavljal, ampak je vstopil,, kakor da bi ga vodila nevidna roka, z voza in pokleknil pred mogočno stavbo. V istem trenutku se je sfinga premaknila, skozi njeno mogočno telo je kakor iskra preskočilo življenje. Njena prša so se napela v velikem naporu in njena usta so se odprla, da vdihnejo suhi puščavski zrak. Počasi je mogočna pošast vstala, njeno levje telo je zažarelo v zlatem sijaju in njene oči, polne modrosti, kakor da se v njih zrcali ves svet, so se široko odprle. Še preden je spregovorila se je faraon natančno zavedel njene skrivnosti in spoznal bistvo njenega jaza. Da, ni bilo več dvoma, ni bilo treba besed ne ukazov. Sfinga je bila sonce, tisto vzvišeno bitje, ki se blešči nad ljudmi v vsem svojem sijaju in daje svojo toploto ter z njo vse življenje tako Sirijcu in Nubijcu, kakor Egipčanu, tako pravičniku kot grešniku, ki pokliče k bivanju, k boju, veselju in trpljenju faraona kakor malega piščančka v jajcu, daje mu moč, da pika ob trdo lupino in se skozi narejeno luknjico prerije v širni svet. Sonce odpre blagoslovljena telesa mater in da sinovom krepko rast, prav tako kakor vzklijejo pod zlatimi žarki drobna semena in obrode obilen sad. Večno sonce, ki umira v svojem krvavem sijaju in se v isti krvi poraja vsak dan.
Kakor da bi sfinga brala v Amenofisove.m srcu, je začela ponavljati besede, ki so se porajale v njem; njen glas ni bil strašen ali mogočen, nasprotno, zdel se je kakar glas matere, ki uči otroka prve molitve; Lep si, ko na robu ob-
zorja žariš — ko se na vzhodu dviguješ v nebo — svojo lepoto razlivaš preko vseh dežela, ker čudovit si, žareč in mogočen, ko ploveš nad zemljo. Z žarki objameš ves svet in vse stvari — od vseh si prvi. Aton, čeprav si daleč, dosežeš z žarki zemljo — čeprav si daleč na nebu, tvoje sence odmerijo dan — ti položiš sina v materino naročje — in v možu ustvariš seme — ti v materi daš otroku življenje — in ga potolažiš, da se ne joče — in hraniš ga v njenem telesu — vdahneš mu življenjsko moč, ki preveva vse, kar si ustvaril. Ko pride otrok mu odpreš usta, da lahko govori — in preskrbiš mu vse, kar je potrebno. V izpopolnitev svojega dela, si ustvaril letne čase; zimo, ki prinaša hlad in toplo poletje — ustvaril si daljna nebesa, da pridemo vanje — in da od tam opazuješ svoj trud — ti si edini — žareč v podobi živečega Atona — ti, ki se porajaš in svetiš, ki zahajaš in spet vstajaš ...
Ko je bilo vse preč in je sfinga spet ležala na svojem tisočletnem mestu ter zopet zrla s slepimi očmi v oddaljeno točko na obzorju, je Amenofisa prevzela globoka, nedopovedljiva sreča. Zdelo se mu je, da vidi vse v novi, svetlejši luči in vse je v njegovih očeh dobilo različno, nedopovedljivo veliko veljavo. Vsak drobec peska, vsak črviček mu je nenadoma postal vreden pozornosti in ljubezni, saj je bil prav tako kot človek, kot faraon sam deležen večnega božjega blagoslova. Zagledal je jasno začrtano svoja-’ življenjsko pot. Vse svoje delo, vse ure svojega življenja hoče posvetiti njemu, Atonu, edinemu pravemu, večnemu, ljubljenemu bogu. Bogu, ki je prav njega izbral za svojega prvega služabnika in preko njega poslal kal nove vere in življenja med ljudi. Iz globočin, ki jih v svojem srcu ni slutil, mu je privrela pesem hvalnica. Vtisnila se mu je v spomin in mu sedaj, ko je bil že davno buden, kar sama prihajala na jezik. Začel je šepetati sladke, besede, da še enkrat obnovi tisto srečo, ki ga je vsega prevzela ob trenutku spoznanja.
V sobi je še vladal rožnat polmrak, a pramen sončne luči je že opravil dolgo pot preko z mozaikom okrašenih tal in se ustavil na ročaju pisane, vaze, ki so jo izdelali ročni kreški umetniki. Na vrt je medtem priletela jata ptičev in s svojim veselim petjem napolnila prejšnjo tišino. Ame-nofisu se je zazdelo, da tudi oni pojejo hvalnico ljubljenemu Atonu, le na drugačen način. Zavedel se je, da isto dela vse stvarstvo in da je njegova pesem kakor glas v mogočnem zboru. Nič več ni sledil smislu besed, ampak je le prisluhnil mogočnemu ritmu, začutil je v sebi popolno blaženost brez misli in čustev, prav takšno, kakršne so deležne rastline in živali, ki rastejo in uspevajo stvarniku v čast. Nič več ni šepetal, ampak govoril na glas in besede so prešle v pesem:
Ti v mojem srcu si in razen mene nikogar ni, ki bi poznal te med ljudmi. In tvoja moč in plani prek tebe. meni samemu so znani.
Ves svet leži v tvoji dlani, kot ustvaril si ga ti.
Ce vstal si, tedaj žive a če zahajaš, mro vsi ljudje, ker sam si ti življenja čas in v tebi mi živimo le samo. Oči v tvoj zro čudoviti kras, dokler ne zaideš za goro.
In delo vse je odloženo,
ko greš pa zahodno stran
peščeno.
Odkar si zemlji temelje
naredil,
za sina svojega ši jo uredil, ki iz tebe samega izhaja, za kralja, ki živi le od
resnice,
za gospodarja tega kraja in za kraljevo ženo srečno, ki njega ljubi jo srce, za obeh dežela gospo, ki živi in cvete iz večnosti v večno.
\
Franc Jeza
ne čihajo več političnega liska
Ob koncu lanskega leta sem priredil majhno anketo pri prodajalcih časopisja na točkah, ki so najbolj na očeh obiskovalcem iz Jugoslavije, tistim, ki prihajajo v Italijo z obmejno izkaznico. Že prej mi je namreč padlo v oči, da prodajo v teh časopisnih prodajalnah čudno malo slovenskega časopisja, čeprav gre vsak dan mimo na stotine slovenskih ljudi iz Jugoslavije. In še nikoli tudi nisem videl katerega od teh s kakim tržaškim slovenskim listom v roki. (Edina izjema je »Mladika«, ki sta jo nekoč — že pred leti — brali v openskem tramvaju dve dijakinji iz Sežane).
Rezultat ankete je bil porazen. Niti na enem kraju mi niso mogli z gotovostjo izjaviti, da se spominjajo, da bi bili prodali kako številko tega ali onega slovenskega tržaškega lista kakšnemu obiskovalcu iz Jugoslavije, čeprav jih je po videzu lahko ločiti od tukajšnjih ljudi. Vsi prodajalci so bili soglasni v tem, da ljudje od onkraj meje sploh ne kupujejo tukajšnjega slovenskega tiska. Pač pa mi je prodajalka časopisja v baru »Vatta« na tramvajski postaji na Opčinah povedala, da proda obiskovalkam — in delno tudi moškim iz Jugoslavije — precej številk italijanskih ilustriranih tedenskih revij »Intimita«, »Sogno« in »Grand Hotel«. Tudi sam sem še isti dan opazil v tramvaju žensko srednjih let z onstran meje, ki je prelistavala s hčerko »Grand Hotel«.
Pozanimal sem se tudi pri upravah nekaterih slovenskih tednikov v Trstu, če se je njihova naklada v teh letih, odkar velja videmski sporazum o obmejnem prometu, kaj povečala. Kolikor sem mogel zvedeti, niti en slovenski list v Trstu od takrat ni bistveno povečal svoje naklade. Nekateri so jo celo zmanjšali.
Približno iste dni, to je v začetku novega leta, je objavil tržaški tisk statistične podatke o obmejnem prometu med Italijo in Jugoslovijo v letu 1960. Iz podatkov je bilo razvidno, da je prišlo lani iz Jugoslavije v Italijo z obmejno prepustnico skoro 2,680.000 ljudi, to je povprečno okrog 7.300 ljudi na dan.
Če bi bil vsaj vsak deseti obiskovalec iz obmejnih predelov Slovenije kupil kak slovenski list, bi se bila morala skupna naklada slovenskih listov in revij na Tržaškem in Goriškem povečati za nad 22.000 izvodov mesečno, kar pa se — kot rečeno — ni zgodilo. Dejansko niti vsak tisoči obiskovalec iz Jugoslavije ne kupi slovenskega lista, kot sem ugotovil, kajti tudi v tem primeru bi na glavnih točkah razprodali vse slovensko časopisje, ki ga prejemajo.
To je gotovo porazna ugotovitev, ki me je kljub vsemu presenetila, čeprav sem vedel, da rezultat ankete ne bo razveseljiv. Praktično to namreč pomeni, da je slovensko prebivalstvo na oni strani meje popolnoma brezbrižno za to, kaj pišejo tukajšnji slovenski listi.
Kako je to mogoče? Sem si rekel, saj vendar vemo, da na oni strani meje ni svobodnega tiska in zato bi bilo pač razumljivo, da bi ljudje izkoristili svoje obiske v Trst ali Gorici tudi za to, da si kupijo kak tukajšnji nekomunistični tednik, da slišijo še kak drug, svobodnejši glas o dogajanju doma in v svetu. K temu bi jih morala priganjati že vsaj gola radovednost. In med temi obiskovalci je gotovo vsaj vsak dvajseti intelektualec, učitelj, študent ali človek širše izobrazbe. Ali jih res poplonoma nič ne zanima, kaj piše tukajšnji slovenski tisk, in so res tako zelo brezbrižni do razmer, v katerih živimo Slovenci na tej strani meje?
Sklenil sem prirediti tudi med njimi majhno anketo, da bi zvedel za razloge njihove brezbrižnosti. Uresničil sem jo v zadnji tretjini lanskega decembra in letos v januarju. Govoril sem z nekaj desetinami ljudi (med katerimi pa ni bilo izobražencev) in skušal zvedeti od njih, zakaj jih ne zanima naš tisk. Govoril sem s posamezniki, pa tudi z dvema ali s tremi skupaj.
Nekateri, a redki in med njimi največ starejše ženske, so se izgovarjali, da se jim zdi škoda dati težko pridobljene lire za časnik. Moški so izjavljali, da ni vzrok denar. »Naši ne puste nositi časnikov čez«, so se izgovarjali. Jugoslovanski cariniki zapišejo vsakogar, ki nese kak list čez mejo, so mi povedali. Tako morajo n. pr. tudi ženske pokazati »Grand Hotel« in »Sogno« ali kar je še takšnega, in cariniki si zapišejo njihovo ime in naslov revije. Nekdo mi je izjavil, da so srbski cariniki bolj divji na tiskane stvari kot na vse drugo. Vidi se, da jim je strogo zaukazano, da naj čimbolj preprečijo uvažanje tiska. Nedvomno so danes slovenske meje bolj zaprte za tuji »prevratni« tisk kot v času Metternicha in verjetno celo bolj kol v Trubarjevem in Dalmatinovem času, ker tedaj so lahko z lojtrskimi vozovi tihotapili protestantovske knjige v Slovenijo. Danes je kaj takega nemogoče.
Na splošno pa sem naletel pri večini ljudi na neko začudenje s svojim spraševanjem, zakaj se ne zanimajo za tukajšnji slovenski tisk in zakaj ga sploh ne kupujejo. Dobil sem jasen vtis, da še nikoli niti pomislili niso na to, da bi kupili kak tukajšnji slovenski list. Dva ali trije so mi dejali: »Saj zvemo vse iz radia, kar se pri vas dogaja Radijske aparate imamo stalno odprte na tržaško ladijsko postajo.« Očitno jim ni prišlo še niti na misel, da bi si izpopolnili informacije, ki jih dobe iz radijskih poročil Radia Trst »A«, še iz kakega nekomunističnega slovenskega lista. Samo eden izmed vprašanih je vedel, da obstoja »Katoliški glas«, a bere ga ne, ker »naši ne puste«. Pri tem je poudaril, da je veren in da pošilja tudi svoje otroke v cerkev. Napravil je vtis inteligentnega, pridobitniške-ga kraškega kmeta. Pravkar si je dogradil novo hišo.
Trije ali štirje so mi povedali, da v njihovo vas prihaja nekaj izvodov tukajšnjega tiska, namreč »Primorski dnevnik«. Nekateri vaščani oziroma gostilne so naročeni nanj. Niso vedeli, da obstojajo na Tržaškem še drugi slovenski listi, ki sodijo o nekaterih stvareh drugače. Moj splošen vtis je bil, da najmanj 90% vprašanih sploh ni vedelo, da izhaja na Tržaškem slovenski tisk, ki se po svojem pisanju razlikuje od jugoslovanskega tiska, in ostalih 10% je imelo le nedoločno predstavo o tem, da obstoja tudi tak slovenski tisk, toda zanima jih ne in predvsem si ne bi hoteli nakopati sitnosti na meji. Samo eden je v razgovoru omenil, da bi morali — če hočemo, da se bodo zanimali za tukajšnje liste — pač vzbuditi pozornost obiskovalcev iz Jugoslavije nanje.
Zi vljenski jubilej pisatelja
F, S. Finžgarja
Šele devetdeseto leto je rahlo upognilo Finžgarjevo pokončno in pogumno postavo.
Dal je narodu povesti, romane, igre. Neštetokrat mu je govoril in vlival vere in poguma. Skrbel je za knjige Mohorjeve družbe, urejeval je celjsko »Mladiko« in vzgajal mlajši katoliški pisateljski rod. Njegova misel je bila zdrava in izraz krepek, nazoren. Hodil je naravnost, živel in delal je za domovino »pod svobodnim soncem«.
Zaradi svojega književnega dela je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti tedaj, ko je še mogel doseči to čast le tisti, ki je bil res tega vreden.
Na večer življenja je Finžgar nekoliko klonil, čeprav mu tega ne bi bilo treba. Zato je šla preko tiste pokončne postave borca za človekovo svobodo rahla senca zlomljenega značaja.
Finžgarju želimo tudi tržaški Slovenci zdravja in še dosti mirnih ter srečnin let.
Seveda je pomenila ta anketa samo majhno sondiranje, vendar pa je pokazala, da se slovensko ljudstvo na oni strani dejansko sploh ne zanima za nekomunistični tisk in literaturo. To bi moglo biti sedanjemu jugoslovanskemu režimu razlog za veliko zadoščenje. Toda ne bilo bi upravičeno. Pri vsem tem je namreč tudi res, da niti eden izmed vprašanih ljudi ni bil simpatizer sedanjega režima in večina je tudi presenetljivo odkrito to priznala, ne da bi jih bil vprašal. Berejo sicer le ljubljanski in drugi režimski tisk, toda samo zato, da zvedo »novice« in »zanimivosti«, ki se dogajajo po svetu. Politika jih ne zanima. Da Slovenci tudi komunistične politične literature sko-ro ne bero, dokazujejo statistike. Samo en dokaz za to, kj nam je slučajno pri roki: v najbrž največji slovenski ljudski knjižnici, to je v Mestni ljudski knjižnici v Ljubljani (nekdanji Šentjakobski knjižnici) so v letu 1958 izposodili 139.000 slovenskih knjig in med temi samo 274 političnih, torej samo 0,2%. Bralcev je bilo 97.000, kar pomeni, da si je samo približno vsak 400. obiskovalec knjižnice izposodil po eno politično knjigo. In ta knjižnica je v osrčju Ljubljane. Vanjo zahajajo po večini dijaki in intelektualci, delavcev je le 6%. Pod pojmom »politične knjige« je razumeti seveda dela jugoslovanskih komunističnih ideologov in partijskih ter državnih voditeljev, pa tudi dela komunističnih oziroma marksističnih klasikov sploh. Z zgornjimi statističnimi podatki (vzetimi iz revije »Knjiga 59«, št. 8-9, str. 211) se režim gotovo ne more ponašati. Kako naj se spričo njih čudimo kraškemu kmečkemu prebivalstvu, da se ne zanima za politično literaturo in tisk?
Dejstvo je pač, da smo postali Slovenci popolnoma nepolitično ljudstvo. Slovenski ljudje se ne zanimajo več za politiko, za sploh nobeno politiko. Če berejo, le še »zanimivosti« in romane, po možnosti prevedene, ki nimajo s slovensko stvarnostjo nobene zveze. Toda s tem, da so Slovenci izgubili zanimanje za politično dogajanje in za politične ideje, so zavrgli edino učinkovito orožje, s katero se lahko majhen narod uveljavlja v boju za svoje pravice v današnjem svetu, ki je do kraja spolitiziran. O politiki — in največ o politiki — razpravljajo danes sinovi kanibalov v osrčju Afrike. In vidimo, s kakim uspehom. Samo v letu 1960 je postalo pol Afrike neodvisne. Ni življenjskega področja, ki bi ga danes še ne bila zajela politika.
V tem pomanjkanju zanimanja za politični tisk se izraža danes strašna življenjska pasivnost slovenskega na-
roda. Kot kaže, smo v celoti vzeto narod, ki je obupal nad svojo usodo in se niti ne upira več. Niti tistega orožja ne izkorišča za svoj odpor, ki mu je edino še preostalo. Odrekel se je politični zavednosti in budnosti. To je katastrofalno stanje, ki pa se ga prav zaradi te politične nezavednosti in pasivnosti le malokdo zaveda.
Vzrokov za tako stanje ni težko ugotoviti. Slovenci so pač izgubili zaupanje v demokratično politično življenje. Edina resnična izkušnja parlamentarne demokracije, ki so jo poznali, je še iz stare Avstrije. Od izbruha prve svetovne vojne do danes pa slovenski narod ni več živel v resničnem demokratičnem ozračju, kjer bi se bil mogel svobodno odločati in preko svobodnih volitev uveljavljati svojo politično voljo.
Ljudje, ki morda še pomnijo parlamentarno demokracijo iz stare Avstrije, so danes stari okrog 70 let. Vsi tisti, ki so prišli za njimi, nimajo več nikake praktične izkušnje z demokracijo. Velika večina med njimi ni niti enkrat v življenju resnično svobodno volila, s piscem tega članka vred. Srednja generacija, ljudje od 40. do 50. leta, niso imeli več priložnosti poznati iz lastne izkušnje niti korum-piranega strankarskega izživljanja pred Živkovičevo diktaturo. In kako naj bi torej vzgajali za demokracijo in zdra vo politično življenje svoje otroke? Primorski Slovenci pa so morali živeti več kot dve desetletji pod fašističnim terorjem, ko ni ostala od demokracije niti sled.
Tako že dve generaciji Slovencev sploh ne vesta več, kaj je demokratično politično življenje, kaj je pravica do svobodnega političnega mnenja in glasovanja. Politika je postala zanje pojem nasilja, lokavosti, laži, varanja , in gole volilne rutine, pravega glasovalnega stroja, mehanizma, ki se sproži in avtomatično producira zaželjene rezultate, kadar nekdo nekje na vrhu to zahoče in pritisne na gumb. Kot dresirane živali so se naučili, da je popolnoma nesmiselno ukvarjati se s politiko. To je avtomatiziran postopek, na katerega ne morejo niti najmanj vplivati, in zato so se nehali zanimati zanj. že dve generaciji ni več diskusije o kakih slovenskih političnih in narodnih programih. Spoznali so, da imajo pravico dokončno odločati samo oni na najvišjih mestih, in v to so se očitno vdali.
Morda ne prav vsi, morda je tu pa tam še kak posameznik, ki le še kaj premišljuje. Toda ti morajo vzbujati danes v taki totalno depolitizirani slovenski družbi že kar anahronističen vtis.
Avrelij Lukežič: »Kriški portič« (risba)
Pravkar je z vlakom prispel iz Trsta. Končno bo zdaj lahko nekaj tednov vdihaval gorski zrak in v miru užival svoje skromne počitnice.
Šel je skozi vas preko novega betonskega mostu v hotel na drugi strani potoka.
V veži je odložil kovček in stopil v bar; a tam ni bilo nikogar in je pogledal v kuhinjo.
»Dober dan, gospodična Marija!« je zaklical, ko je v polmraku spoznal dekle nizke in okrogle postave.
Obrnila se je in se nasmehnila. Spominjal se je tega nasmeha.
»Kako je kaj v Ukvah?« je vprašal.
»Nič novega.«
»Sta bila tu dva naša fanta v nedeljo, kajne?«
»Da, povedala sta, da se ni še nobeden od vas oženil,« ga je zbodla.
Nasmehnil se je in pogledal skozi okno. Na temnorjavi podlagi lesene strehe onkraj ceste se je 'razločno videlo, kako prši. Kakor tanke tekoče niti med nebom in zemljo so deževne kapljice padale poševno na sivo cesto. Bos otrok je šel z vrčkom v roki mimo okna. Sprehajal se je pod velikim dežnikom in nič se mu ni mudilo.
»Imate kaj prostora zame?« je vprašal.
Ona se je nasmehnila, ni takoj odgovorila. Kakor bi v mislih iskala sobico zanj. In njemu je bilo žal, da ni prišel prej, ne zdaj v polni sezoni.
»Počakati morate mamo,« je rekla čez čas in se še vedno smehljala, »šla je v Trbiž. Jaz nič ne vem.« Govorila je odsekano, kakor da grize besede, ki jih izgovarja, kakor da ni vajena slovenščine.
»Boste tukaj kosili?« je hotela vedeti.
Če imajo tu vse sobe oddane, bom šel pa k Lovcu, je sklenil. Potem je tudi mislil, da bi šel naprej v kak drug kraj, ker je bil prepričan, da bi se tu ne odpočil. Bil bi suženj svojih misli in svojih spominov. Toda po drugi strani ga je nekaj nezadržno vleklo v to suženjstvo. Zakaj vedel je, da bi bil tukaj vedno sam, sam s svojimi mislimi. In tega si je želel.
»Da, kosil bom tu,« je rekel.
T'“T'	"■ i
Vse je bilo kot prejšnje leto. Pri potoku pred klavnico je bila še vedno klopica: žaganica na dveh ravno prižaganih hlodih. In velik hlod na ovinku — tudi ta je bil tam še od lani. Toda slap je letos hrumel leno, mlačno in Ukva ni vabila kakor pred letom dni, ko je padala na čokoladna ramena nje, zaradi katere se je letos vrnil.
Skozi pritlikavo mokro vrbovje je prišel na majhno travnato jaso. Bila je kot oaza med vrbjem, kjer je ona sedela na njegovem dežnem plašču. Bil je zadnji dan njunih počitnic in nekaj ur pred odhodom sta prišla sem nabirat zadnje vtise, ki bi ju nevidno družili v mestu, ko bi živela vsak na svojem domu.
Sedela sta si nasproti prav po svoje, tako da sta drug drugemu slonela s hrbtom. Vresje ju je obdajalo kakor velika preproga na tisti strani, kjer se je začenjal gozd, sveži duh po smoli in ciklamah jima je dražil nosnice.
»Prvo cvete vresje spomladi,« je rekel on in z roko pogladil temnozeleno blazinico.
Pritrdila je, in mehke oči so se lesketale.
»Resda je revno in skromno, toda če ga vidiš dosti skupaj, ko cvete, je kakor velika rožnata blazina,« je dodal.
Zaril je svoje prste v njeno kratko frizuro in občutil prijetno toploto. Lahen veter, ki ga je povzročalo nenehno padanje vode, je pripogibal veje mladih vrb zdaj sem zdaj tja. Bilo je ko da se je čas ustavil na tej jasi in opoldansko zvonjenje je prihajalo do njiju le kot odmev tistega življenja, ki se je v hrumu stekalo po glavni cesti mimo vasi.
Nenadoma se je ona osvobodila njegove opore. Z gornjim delom trupa je ležala v rosni travi in se smejala. Lahen vetrič jo je božal in njemu,
PROSVETA
OPČINE
Dvorana v Marijanišču je prevzela vso vlogo openske župnijske dvorane. V tej sezoni smo doživeli v njej že nekaj zelo lepih prosvetnih prireditev.
Nad vse pa smo bili presenečeni v nedeljo, 5. februarja, ko smo stopili v povsem prenovljeno in na novo opremljeno dvorano: novi lepi stoli, zavese na zadnji steni in ob oknih, oder prenovljen. Večer je bil naravnost slovesen.
Ta, za Opčine zelo pomemben dogodek, so še poživili igralci Slovenskega odra, ki so zaigrali Charlejevo tetko s takim sproščenim zanosom, da se Openci že dolgo niso tako od srca nasmejali. Slovenski oder nam je prinesel dve uri lepega užitka.
BARKOVUE
Tudi barkovljanska župnijska dvorana je bila trikrat v kratkem presledku polna domačega občinstva. V soboto 4. febr. je barkovljanska mladina zaigrala veselo in pogumno dve igri: najprej je bil na sporedu kratek prizor najmlajših, potem pa kriminalna šaloigra »Odvetnica«. V nedeljo je bila ponovitev. Ladi Vodopivec, ki je režiral in vodil predstavi je pripravil Barkovlja-nom prijetno presenečenje.
Že naslednjo nedeljo, 12. febr. pa je gostoval Slovenski oder s Charlejevo tetko. Tudi tretjič so Barkovljani napolnili dvorano in potem z zadovoljstvom zatrjevali, da bi prišli tudi četrtič. Ob tej zavednosti Barkovljanov in od njihovi ljubezni do materine besede, je barkovljanska , mladina sklenila, da bo s prosvetnim delom z veseljem nadaljevala.
V BAZOVICI IN NA PROSEKU
so imeli predavanja o važnih življenjskih in stanovskih vprašanjih.
ROJAN IN MARIJIN DOM
ROJANSKI PROSVETNI KROŽEK, zvest svoji tradiciji, je tudi letos poskrbel za veseli nedeljski popoldan na pustno nedeljo. Fantje in dekleta so zaigrali dve veseli enodejanki: »V razbojniški jami« in »Najdena Majda«. Razen tega pa so pripravili še nekaj drugih veselih odrskih nastopov. Upamo, da bo na prihodnjo pustno nedeljo že lahko osrednja prireditev za tržaške Slovence v novi rojanski dvorani.
V MARIJINEM DOMU v ulici Risorta pa so ponavljali skavti dvodejanko »Izgubljeni nečak«, Dekliški krožek pa je igral enodejanko »Prehitro veselje«. Obe igri je režirala Stana Oficija in sta zelo dobro uspeli. Mnogi igralci so bili prvič na odru in vendar so igrali neprisiljeno in prepričljivo.
Na pustni torek so obe igri ponovili v Borštu. To je bila obenem otvoritev prenovljene dvorane pri sestrah.
DOLINA
Dolinska mladina je pripravila predstavo Ocvirkove veseloigre »Iz starih dobrih časov«, tako, da so se na pustno nedeljo tudi Dolinčani pošteno nasmejali. Posebej moramo pohvaliti fante in dekleta, ki so s toliko dobre volje pripravili prireditev. To je bil že njihov drugi nastop v kratkem. Presenetili so vse tiste^ ki so mislili da je zavedna dolinska mladina že izumrla. Vsi smo tega življenja veseli.
GORICA,
ki je pred nedavnim gostovala z »Domnom« tudi na Opčinah, je imela posebno lep kulturni večer za mesec katoliškega tiska. Pripravil ga je Doberdob. Najprej pevski zbor, potem pa še izredno lepo predavanje gospoda Bogomira Breclja. Doberdob je prinesel Gorici, kakor že prej nekaterim krajem na Tržaškem, trenutke užitka, ki jih ni mogoče pozabiti.
Tudi za pustno nedeljo so se Goričani nasmejali v dvorani na Placuti.
D. št.
VZHODNI BRATJE
je naslov knjižici dr. Stanka Janežiča, ki obravnava problem vzhodnih ločenih kristjanov. Knjižica podaja kratko zgodovinsko ozadje cerkvenega razkola in pa delo za zedinjenje. Delo za zedinjenje stopa v ospredje zlasti po napovedi cerkvenega zbora, ki ga je napovedal sedanji papež in bo posvečen zlasti cerkvenemu zedinjenju.
SVETO PISMO STARE ZAVEZE, 3. DEL.
S tretjim delom Svetega pisma stare zaveze , je končano obsežno delo, ki si ga je naložil Lavantinski škofijski ordinariat, da izda v lepem jeziku celotno Sveto pismo. Tretji del obsega Preroške knjige malih in velikih prerokov. Prevode sta oskrbela profesorja Matija Slavič in Jakob Aleksič. Delo, ki je izšlo v 30.000 izvodih je na trgu težko dobiti in je založnik že javil, da pripravlja ponatis.
To je. izredno razveseljivo znamenje, da se za knjigo zanima toliko ljudi. Prevajalcem, založniku in tiskarjem moramo samo čestitati in izraziti veliko hvaležnost za skrb in pogum. Z izdajo Svetega pisma, ki so ga prejele slovenske družine, smo Slovenci najiepše počastili stoletnico velikega škofa Antona M. Slomška, ki je pred 100 leti prestavil svoj nadpastirski sedež v Maribor in tako rešil pred potujčevanjem lep. kos slovenske zemlje.
JANKO JEŽ:
Italijanscina po radiu
Pri »Edizioni Rai« je prejšnji mesec izšla v lepi opremi Slovnica prof. Janka Ježa: Italijanščina po radiu. Iz uvodne besede prof. Biagia Marina izvemo, da je knjiga namenjena predvsem Slovencem naše pa krajine, »ki se navadno poslužujejo lokalnega narečja«. Ta trditev je predragocena, saj se ob prebiranju venomer sprašuješ; komu je slovnica namenjena. Izobražencem? Mislim, da v Trstu in okolici res ni izobraženca, ki ne bi poznal toliko italijanščine, da bi mu prvi del slovnice prof. Janka Ježa povedal kaj novega. Tak človek bi pa treboval drugačna in obširnejša poglavja, širši javnosti? Ne poznam mehanika, zidarja, trgovca, mizarja, ki bi imel veselje, da bi se ob večernih urah učil raznih zaimkov, samostalnikov in pridevnikov, ki so njegova deveta briga. Pač pa bi rad bral v zanimivi obliki pisane anekdote in zgodbe, v tem primeru bi verjetno tudi rad prebral slovnično opombo.
Marsikje motijo razne besede starejše rabe (scranni, glurna, gnaulare). Težko si tudi zamišljam človeka, ki bi se učil na pamet članek tržaškega »II Piccolo«. Dvomim, da rabi moderna italijanščina še obliko »Lo-ro« za 2. os. množine vljudnostne oblike in da to piše z veliko začetnico.
Zdi se mi, da je »Italijanščina po radiu« dobra srednješolska slovnica, čeprav ne ravno najmodernejša.	Jurij Slama
ki jo je radosten opazoval, se je zdelo, da se veter igra ha njenem mladem telesu v posebnih čarobnih vrtincih, ki oblikujejo njene gibe' in urejujejo enakomerno utripanje v njenih žilah ...
Med rahlim pršenjem je v zvoniku odbilo poldan. Pogledal je, na uro in krenil počasi proti vasi poln čudnih občutkov.
Stopil je v mrzlo jedilnico in sedel v kot za dolgo mizo. Bil je šam. Oljnata slika z ribami na levi steni, ga je spominjala na morje.
Vrata so se odprla. Vstopila je Marija in položila kosilo predenj.
»Kaj žinjate?« je rekla.
»Kako?«
»Kaj mislite, sem vas vprašala. Ne razumete ukevško?« se je nasmehnila.
Ko je odhajala je smuknil mimo nje v sobo rjav kužek. Dolga dlaka mu je pokrivala ves trup in tudi oči. Sedel je na sredo sobe in čakal.
V	kotu na visoki peči so ležale citre. Morda bo tudi letos igral kdo nanje, če niso tam na peči samo za okras, odkar imajo v gostilni gramofon. Ko je prišel opoldne od slapa, mu je Marija zavrtela popevko »Addio mein blondes Mädel«, ker je hotela, da bi se tudi on prepričal, kako je ta sentimentalna popevka lepa. Zares mu je bila všeč. Toda Mici, Marijina mlajša sestra, je bila nad njo navdušena.
»Nur ein Jäger allem« je prihajal glas gramofona iz sosednje sobe. To ploščo je zatrdno vrtela Marija, zakaj njen fant je lovec. To skrivnost mu je zaupala Mici. Da, verjetno bodo citre ostale letos na peči, si je mislil, in nihče ne bo igral nanje.
V	jedilnico je prišla Marija in pritisnila ogorek cigarete v pepelnik na bližnji mizi.
»Danes lahko kadim, ker ni mame doma,« se je nasmehnila.
Pospravila je mizo in odšla. Kužek za njo.
Bil je spet sam v hladni jedilnici, kjer je mislil, da zanj ne bo prostora. Gledal je skozi okno košček neasfaltirane vaške poti in dež, ki je neprenehoma lil nanjo.
Fotograf, ki je imel svoj študij na drugi strani ceste, je pravkar odhajal s svojim malim topolinčkom.
Vodomet vzdihujoč od ljubezni, mrzel v vetru	Vojka. Strgar
se dvigaš. Podoba moje ljubezni ! . Sonce upodablja visoke sence,	
ki se dvigajo nad oblake	
in iščejo prostora,	V srcu s toplo krvjo
da bi razprostrle	zapisano tvo,e ime —
trudne roke . . .	hladi bolečino in mojo ljubezen.
Med tračnicami	V sanjah iščem
brzovlaka	tvoje poteze,
sem te iskala	glas tolažbe tvojih ust,
skrušena od bolečine —	ki ga ni ... .
klicala zaman te v belem jutru vsakdanjega dne.	Pozdrav — v vetru razpokanih ustnic mrzlo srce. Preko meje življenja
	
	da si ogrejeva pojdi z mano, glas — te kliče.
DANILO LOVREČIČ
Hudobni inlv'wjuji
Ker bi bilo predstavljati dr. Tavčarja odveč in ker bom nekaj misli o tem intervjuju napisal na koncu, mi ne preostaja drugega, kot da preidem nemudoma k vprašanjem.
Gospod doktor, ko sem gledal Vašo zadnjo komedijo »Nicky zlati deček«, sem zaspal. Mislite, da sem bil preveč utrujen?
Najbrž. Rahli živci težko prenesejo resne probleme.
Hitro klasično vprašanje. Prisiljeni ste oditi na samoten otok. S seboj Vam dovolijo vzeti, ali: klavir in Mer-cu-jeve skladbice in fuge, da bi z njimi plašili nočne ptice, ali:... no, naj bo ... romane Borisa Pahorja. Kaj bi izbrali?
Vzel bi klavir. Pomislite, koliko koristnega orodja bi lahko napravil iz njega! Loke, zaboje, kij, ščit, lopato .., ki bi jih na samotnem otoku zelo krvavo potreboval.
Profesor Tavčar, obtožujem Vas oportunizma!
Ne morem sprejeti te hude obtožbe brez dokazov, če pa je za Vas človek samo tisti, ki mu lahko obesimo na prsi politično etiketo, Vam res ne morem pomagati. Samo lutke imajo vnaprej določen značaj.
Joj, koliko lutk imamo na Tržaškem! Vam je žal,, da so ukinili »Sočo«?
Da. škoda je za vsak slovenski list, ki ga ukinejo na našem ozemlju.
Le kaj je bilo krivo, da nas je o smrti enega naših največjih pisateljev, Ivana Preglja, obvestil le plačan nekrolog?
Pomanjkanje primerne propagande. Mi Slovenci nimamo mnogo- smisla za propagando.
Pretežak odgovor. Jaz bi mislil kaj drugega. Ste Vi osebnost?
Če se pogledam v ogledalo svoje duše, menim, da ne. In to velja, žal, za vse.
Ste tudi Vi mnenja, da bi morali vsi Slovenci študirati politične vede?
Ne. Naučiti pa bi se morali vsaj osnovnih pojmov olike. In to velja zlasti za nekatere tržaške Slovence.
Čudno naključje je izbralo Vas, da med naslednjimi šestimi osebami izberete ono, ki naj jo (kot prvega zemljana ali tudi ne) ustrelijo v vesolje: dr. Janko Jež (ki bi Marsovce lahko učil italijanščine), gospod Peter Blander, odgovorni urednik in še mnoge mnoge druge pri reviji »Svetogorska Kraljica«, prof. Vinko Beličič, gospod Stanislav Renko, odgovorni urednik tedenskega in nedeljskega Primorskega dnevnika, prof. Alojz Rebula, prof. Peterlin. Določite osebo!
Izbral bi profesorja Peterlina, da bi naučil Marsovce osnovnih pojmov dramaturgije. Ko bi tudi jaz prišel na Mars, bi tako lahko nemudoma organiziral uprizoritev moje igre.
Profesorju Peterlinu srečno pot! Kaj mislite o slovenskih starših, ki dajejo svoje otroke v italijansko šolo?
To, kar mislijo vsi, če so pošteni Slovenci.
Kaj očitate slovenskemu intelektualcu v Trstu?
To kar očitam sebi in sicer, da premalo žrtvujejo za svoj narod.
Mislite, da pri nas Slovencih nacionalizem umira, ali, da ga sploh nikoli ni bilo?
Ni mi žal, da umira nacionalizem. Žal mi je, da umira narodna zavest.
Čestitam k odgovoru! Jaz, Slovenec, naj bom ponosen, da imam toliko rojakov raztresenih po vsem svetu ali ne?
Ne.
Kaj mislite, da najbolj izstopa iz one zatohle provincialnosti, v kateri leži vse pri nas Slovencih?
Vera vase.
če bi za pet minut postali vsemogočni?
Bi vsem odvzel pravico do dediščine.
Dovolite, da Vam še enkrat čestitam k odgovoru, ki morda kaže Vaš značaj. Kaj mislite o naših akademikih, ki se med seboj pogovarjajo italijansko?
Da niso »naši«!
Se sami bolj cenite, kot Vas cenijo drugi?
Ne. In to tudi v primeru, da me ljudje cenijo tako malo kot Vi.
Upate, da boste dočakali dograditev kulturnega doma?
Nisem še tako star!
Če bi bili slikar, kako bi upodobili slovenskega človeka? Veseljaka s steklenico v rokah? Močnega delavca, ki mu iz obraza sije socializem? Trpina? Služabnika?
Ne vem. Toda prav gotovo ne tako kot ga včasih upodablja Mladika.
če bi v Kopru zgradili še en pomol, bi Vi še vedno to smatrali za najvažnejši dogodek leta?
Zelo možno.
Najdete težave med svojim političnim prepričanjem in svojim kulturnim poslanstvom?
Ne. Kaj pa Vi?
Profesor Tavčar, nisem hudoben samo jaz! Naj zopet čestitam? Poslušate življenjepis in kreposti svetnikov dneva vsako jutro po tržaškem radiu?
Ne, ker se ob tistem času brijem v kopalnici.
Kaj odgovarjate onim, ki trdijo, da bi Vaše komedije nikoli ne prišle na oder, ko bi ne bilo Slovenskega gledališča in ko bi ne bili Vi... no, itd., itd.?
Prvič slišim, da tako govore o mojih delih. Na to vprašanje lahko odgovorim samo sledeče: nekatera moja dela so bila uprizorjena, še preden se je SG rodilo.
Oprostite ignoranstvu. Če bi Sofiji Loren dali na izbiro, ali nastopiti v enem Vaših del, ali izgubiti še za 300 milijonov Lir draguljev, kaj mislite, da bi izbrala?
Ne vem. Gre za žensko, ki je baje tako navezana na svoje dragulje, da bi morda rajši izgubila življenje, kot še enkrat za 300 milijonov Lir draguljev.
Če bi Vam Tennessee Williams poklonil v dar svojo papigo, bi jo sprejeli?
Nimam prav nobene simpatije do papig, saj, imam z njimi opravka vsak dan.
Še enkrat čestitam in ostajam miren, ker imam z Vami opravka le enkrat, dvakrat na leto. Pripravljate morda scenarij za kakšen film?
Ne.
Ste brali knjigo Franca Jeze, »Nova tlaka slovenskega naroda?«
Da. Tudi Vi?
Ne. Kupil jo bom šele s honorarjem, ki ga bom dobil za ta intervju. Pa nadaljujmo. Ne mislite, da se vtikam v Vaše zasebno življenje, toda kaj mislite o mešanih zakonih?
Mislim, da je v redu, če oba zakonca ohranita svojo osebnost, kar pa je zelo težko doseči v Trstu.
Tako mislite Vi. Mi nismo istega mnenja. Bodite odkritosrčni, (enkrat toliko) kakšno je Vaše mnenje o Mladiki?
Da dobro služi svojemu namenu.
Izberite si nagrobni napis. Morda tale? »Tu počiva Dr. Josip Tavčar. Spomenik postavila Bogu hvaležna gledališka publika«.
»Tu počiva neki revež, ki je slepo verjel v človeka.«
No, v začetku sem rekel, da bom nekaj misli o tem intervjuju napisal na koncu. Sedaj pa mi ničesar ne pride na misel. Morda se bodo nekateri zgražali. Morda ne, morda. Pa dobro zgražanje! Šlo je le za malce hudobno igro. Profesor Tavčar pa je s tem intervjujem samo pridobil. In prav sem imel, ko nisem verjel onim, ki so mi pravili, da mi na ta vprašanja ne bo odgovoril. Prepričan pa sem, da so le redki v Trstu, ki bi bili, kot on, pripravljeni kot prvi odgovarjati na taka vprašanja.
POMENKI POD DOMAČIM KROVOM
Vitamini v hrani
Bliža se pomlad, ko bo naše telo še bolj kot sicer potrebovalo vitaminov. Sadje, posebno novo, bo za marsikatero gospodinjo predrago. Za zvišanje vitaminske vrednosti hrane bomo izdatno uporabljali ceneno spomladansko zelenjavo, predvsem peteršilj in drobnjak.
Predvsem pa v času med zimo in spomladjo ne pozabimo na kislo zelje, ki je bogato na vitaminu C, prav tako ohrovt, por in limone. Z limono lahko okrepimo vsako jed : od juh in solat do sladkih in pikantnih jedil. Radi tudi jejmo orehe.
Ce smo prisiljene rabiti konserve, jih dopolnimo s sesekljano zelenjavo ali dopolnimo s surovimi solatami (kislo zelje, por, zelena, jabolka).
Da ohranimo v jedilih redilne snovi in vitamine, se držimo teh pravil:
Vsa živila, sadje in sočivje uporabljajmo čim bolj sveža.
Operimo jih čim bolj cela in čim hitreje. Ne puščajmo jih dolgo v vodi.
Sočivje razrežemo 'šele neposredno pred kuhanjem. Mesa in rib ne nasolimo predolgo pred pripravo, ker sol potegne iz tkiva dragocene mesne sokove. Sočivje osolimo malo preden se zmehča.
Vsa jedila raje pražimo ali dušimo v lastnem soku ali na malo maščobe ali vode.
Dišavne zeli dodajmo šele malo pred serviranjem surove ali na drobno sesekljane. Največ vitaminov ima peteršilj.
Gospodinja in nega rok
Umazana dela, kakor čiščenje čevljev, kurjenje in podobno opravljamo v dosluženih bombažnih ali volnenih rokavicah. Preden se lotimo lupljenja krompirja ali črne redkvice, natrimo roke s kancem kisa ali z mastno kremo. Krema zapre drobne pore, v katerih se tako rada nabira nesnaga. Po rezanju rdečega ohrovta ali jabolk očistimo roke z limoninim sokom.
Krhke nohte večkrat namastimo. Ne strižemo jih, ampak jih raje spilimo. Ko smo si zvečer umili roke v topli in mrzli vodi in jih natrli z maščobo, zmasirajmo tudi nohte.
Lakirani nohti niso najprimernejši za groba domača dp la. Pomanjkljivo lakirani nohti so vse prej kot lepi. Svetijo se tudi, 6e jih natremo z limonovim sokom.
Za raskave roke skrbimo predvsem tako, da jih po umivanju skrbno in do kraja posušimo. Dobro sredstvo je mešanica glicerina in limoninega soka.
Proti rdečim rokam pomagajo redne izmenične kopeli v vroči in mrzli vodi. Po vsaki kopeli nadrgnemo roke s kremo in roke zmasiramo. Uspeh ni hiter, zato ne obupajmo. Kadar gremo ob mrzlem vremenu na prosto, si zmeraj nataknimo rokavice.
/Hoška kravata
Kar je za žensko torbica, to je moškemu kravata. Zato jih tudi najraje izberejo in kupijo sami. Me smo seveda mnenja, da je naš okus mnogo boljši. Dobro je, če upoštevamo tele nasvete:
Če tvoj mož nima mnogo kravat, je bolje, da mu jih kupiš v enotni barvij ki jih lahko uporabi pri športni obleki ali pri obleki ene barve.
Če opaziš v izložbi katero, ki ti je. posebno všeč, jo vzemi. Tako te ne bodo zmedle desetine kravat, ki jih polaga predte prodajalec.
Če ima tvoj mož črtasto obleko, kupi kravato enotne barve, če je obleka enotne barve, naj bo kravata črtasta. S športnimi oblekami gredo cashmere ali škotski vzorci ali črtasti.
Kravata naj ne bo iste barve kot obleka, temveč v tonu barve srajce ( modra kravata k svetlomodri srajci).
Smučanje
Eden najlepših športov in tudi najbolj zdravih je smučanje. Seveda nima vsakdo od nas prilike, da bi gojil ta šport, živimo ob morju, kjer redkokdaj zapade sneg, še bolj redko pa ga je toliko, da bi se lahko smučali. Treba je torej na sneg precej daleč.
Vendar je smučanje tako zdrav šport, da je vredno nekaj žrtvovati zanj. Zato naj tisti, ki morejo, hite na sneg še ta in prihodnji mesec, dokler ne skopni.
Nekateri imajo pomisleke, češ, da nimajo primerne opreme.
In vendar je škoda, da bi vsi do tedaj ne uživali lepih zdravih ur na snegu in soncu. Danes si je mogoče izposoditi za malenkostno ceno smuči, oblečemo pa se lahko primemo za na sneg, čeprav naša obleka ne odgovarja najnovejši modi smučanja.
Pametno pa je, da si postopoma nabavljamo smučarsko opremo — leto za letom. Prvo leto smuči, drugo hlače itd. Počasi bomo kolikor toliko smučarsko opremljeni.
Svež in čist zrak, sonce, vsestransko pregibanje telesa, stopnjevanje spretnosti, lepota snežne poljane... vse to vabi na smučišča. Če le moremo, izrabimo priliko in pohitimo na sneg!
lenino delo ' v javnosti
Delo v javnosti zahteva od žene' mnogo več kakor delo doma. Dekle pri blagajniškem okencu, blagajničarka v baru, bolniške sestre, prodajalke, natakarice morajo paziti na mnogo važnih stvari. Biti morajo ljubeznive in potrpežljive, pa naj bo, kadar imajo opravka s simpatičnimi ali surovimi, bogatimi ali revnimi ljudmi. Treba je imeti mnogo dobre volje in tehnične pripravljenosti. Ta poslednja je seveda za različne poklice različna. Telefonistki prav nič ne pomaga dober vizualen spomin, ki je tako dragocen za turistično vodnico. Vsaka mora v svojem področju doseči potrebno spretnost in pripravljenost. Za vse. pa velja, da ne smejo gledati na okolico s prezirom ali s sovraštvom. Ce ne moreš prenašati ljudi z vsem njihovim nemirom, zahtevami in često tudi surovostjo, je bolje, da opustiš to vrsto službe, kajti samo z ljubeznivim smehljajem boš mogla premagati svojo okolico. Skoro v vseh teh poklicih so neobhodno potrebne te lastnosti: vedra potrpežljivost, samoobvladanje, čut odgovornosti, ljubezen do svojega dela, nekaj psiholoških sposobnosti, inteligenca, prirojena ljubeznivost, vzgojenost in resnost.
Seveda nekateri poklici zahtevajo še prav posebne lastnosti. Hostess ali turistične vodnice na primer morajo biti še odločne, nepristranske, zgovorne, urne, prilagodljive, pogumne, duševno in telesno zdrave.
Pomerjalke oblek morajo biti obdarjene z dobrim okusom, fantazijo, lepim uglajenim vedenjem, prirojeno eleganco, sproščenostjo.
Prodajalke, zastopnice tvrdk in trgovskih podjetij morajo natančno poznati blago s katerim imajo opraviti, in zraven morajo biti še 'vztrajne, odporne, optimistke, zgovorne in morajo znati presojati bližnjega.
Uradnice pri blagajniškem okencu mora odlikovati vljudnost, potrpežljivost, večna pripravljenost, da rabijo drobne besedice »prosim, hvala, oprostite, samo trenutek itd.«
Bolniške sestre naj odlikuje ljubeznivost, dobrota, diskretnost, fizična moč, hladnokrvnost.
Osebje v hotelih: resnost, vzgojenost, ljubeznivost, skrajno čista zunanjost, okretnost v rabi tujih jezikov, dobra volja, spretnost v računanju na pamet, smisel za red, zadržanost.
Gostilniški lokali in bari zahtevajo od osebja: skrbno urejeno zunanjost, vljudnost, odločnost, ljubeznivost, nepristranost, resnost, telesno odpornost.
Prodajalke na splošno: skrbno urejena zunanjost, ljubeznivost, prisrčnost, strpnost, neprisiljenost, dober spomin, resnost.
Pri vsem tem pa pazi, da ne postaneš stroj, ampak ostani vedno ti sama. Za samoobrambno uporablja edino orožje: svoje dostojanstvo. Naj-večjja nevarnost, ki ti preti je »moški«, ki si radi delajo utvare, da so der kleta tu vsaj deloma za njihovo zabavo. Zato si dovolijo neslane šale ali celo drznosti. Tu je samo en sistem: nikake zaupnosti. Bodi vljudna, toda ne izzivaj s smehljanjem, ne dajaj mu nikake,ga upanja. Takoj v začetku naj bo tvoje stališče jasno, odločno in resno, če se hočeš izogniti poznejšim razočaranjem.	NATAŠA KALANOVA
8. SLOVENSKI SOCIALNI DAN
Ob zaključku zborovanja so bile tudi tokrat sprejete resolucije. Naj ponovimo osnovne misli teh resolucij: 1. Lastnina nalaga dolžnosti ljubezni, menjalne, razdelilne in zakonite pravičnosti ipa tudi. socialne pravičnosti. 2. Delodajalec mora poleg plače in zavarovalnih prispevkov plačevati delavcem toliko več, kolikor bolje uspeva njegovo podjetje, kajti k uspehom podjetja so pripomogli tudi delavci .3. Socialna pravičnost zahteva, da so tudi duhovne dobrine pravično razdeljene. Zato so zlasti izobraženci dolžni posredovati duhovne dobrine s pisano in govorjeno besedo in z udejstvovanjem v društvenem življenju. 4. Cilj socialne pravičnosti je socialna blaginja, ki obstaja v tem, da je. dobro posameznikom in skupnosti. Vsi moramo prispevati za skupne zadeve (cefkev, tisk, šole, semenišče, domove, kulturne ustanove, organizacije). Kdor ima več, mora dati več. 5. Socialna blaginja ni zgolj tvarna blaginja, zavi-si tudi od medsebojnega spoštovanja, edinosti in ljubezni. 6. Gradimo resnično bratsko skupnost krščanskih ljudi, v kateri ne bo ne duhovne ne tvarne revščine, kjer bo pravica vedno spoštovana, kjer bodo vsi bratsko čutili in si bratsko med seboj pomagali.
Postna predavanja na radiu
Mnogo se danes govori o Bogu — tudi med nasprotniki in morda prav med nasprotniki — a malo je. takih, ki stremijo po vedno večjem spoznanju Boga, njegovih lastnosti in razmerja, ki veže človeka z Bogom. Zato imajo letošnja postna razmišljanja prav ta namen: poglobiti v poslušalcih poznanje Boga. Pa ne samo to. Potrebno je, da ljudje Boga tudi vzljubijo. Po poznanju Boga morejo namreč najti pol do tiste ljubezni, ki izhaja iz večne Dobrote in veže vse ljudi.
O Bogu se da marsikaj povedati, ker je pač sama Resnica. A za postna predavanja so zbrana nekatera vprašanja, ki so za naše ljudi, ki so izpostavljeni stalnemu protiverskemu napadu, velike važnosti. Mons. Vodopivec bo pokazal, kako razni narodi in ljudstva Boga častijo in se k njemu obračajo z molitvijo. Prof. Šuštar bo globlje orisal ta stik med Bogom in človekom. Sledilo bo nekaj predavanj, ki bodo skušala zajeti božje bistvo in pokazati, kako Bog človeka k sebi vabi in mu izkazuje svojo ljubezen. Povedati bo treba, kaj je krivo, da se človek umika tej ljubezni, predvsem zakaj so se naši ljudje Bogu odtujili. V tej problematiki je nad vse zanimivo in podučno vprašanje, zakaj in kako se nekateri ljudje spreobrnejo iz brezverstva in se v današnjem razburkanem času vrnejo k Bogu. Brezmiselno bi bilo govoriti o Bogu, če bi se v postu ne spomnili njega, ki nam je odprl pot k Bogu Očetu, in ki je kot Bog in človek prišel med nas, da bi po njem imeli večno življenje. To je Jezus Kristus, ki je na veliki petek daroval svoje življenje za naše odrešenje in našo večno srečo.
dr. Lojze Škerl
NAŠ LIRIČNI NAPOVEDOVALEC LIVIJ VALENČIČ in SILVA RESINOVIČ
ob prvem skupnem koraku v življensko pomlad. V četrtek, 9. februarja sta ponovila svoj dokončni »HOČEM« pred pričami, pred svojimi starši, pred številnimi prijatelji in pred gospodom kaplanom Marijem Gerdo-lom, ki je blagoslovil njuno zvezo. To je bil praznik tudi Radijskega odra, ki mu je bil Livij Valenčič več let predsednik in praznik Kulturnega kluba ter naše mlade Prosvete, s katero je tudi Silva Resenovič igrala v mestu in na mnogih odrih po Tržaškem. Veselimo se njune skupne sreče.
Foto L. Motellt
Umrl je
organizator slovenskih pasijonskih iger
Ni še dolgo, kar je naša radijska postaja oddajala pasijonsko igro »V ČASU OBISKANJA«, Slovenski oder pa igral »KRALJ Z NEBA«. Avtor obeh del je EDVARD GREGORIN.
In ko smo pripravljali gradivo za prve strani petega letnika »Mladike«, smo prejeli sporočilo, da je EDVARD GREGORIN umrl.
V	igralskem zboru ljubljanskega vrhunskega dramskega gledališča je bil EDVARD GREGORIN več kot dve desetletji eden največjih igralcev. Ne vem, koliko najrazličnejših likov je ustvaril. Vem le, da so bili vsi izredno dograjeni in dognani, vem, da je iskal njihove podobe tedne in tedne in vem, da je živel le za gledališče. Ne daleč od Drame je stanoval. Bil je, sam, brez družine. Vedno gospod. Pogosto je naredil vtis kot da je svečenik Talije. Saj je živel le zanjo.
Vestno in resno je opravljal svoj poklic. A vse leto je živel Za svoje glavno poslanstvo: za PREDSTAVO KRISTUSOVEGA TRPLJENJA. Desetletja pred zadnjo vojno je oživljal na poklicnem odru to veliko zgodbo. Tedaj mu je uprava izročila vsa pooblastila, kajti ravnateljstev navadno niso te predstave zanimale toliko, kot velik prispevek od vstopnin. Te predstave so bile namreč zelo obiskane.
EDVARD GREGORIN je sam igral Kristusa. Vso predstavo je pripravil in zrežiral. V zakotju kulis je moral preslišati nešteto zbadljivk in ponižanj od svojih kolegov, ki pač niso igrali iz enakega nagiba kot GREGORIN. In vendar je vsa tista ponižanja vzdržal in ko si gledal njegovo igro, si čutil, da ne igra, ampak živi in obnavlja veliko daritev.
Pri nas je EiDVARD GREGORIN ustvaril slovenski Oberammergau. Vsa Slovenija je poznala igralca, ki je v dramskem smislu dvignil Pasijon na nesluteno'višino. Gotovo je tudi, da je njegov dramski tekst »V ČASU OBISKANJA« eden najmodernejših, najbolj dramatičnih in obenem najbliže svetopisemskemu besedilu v sodobni književnosti.
Nazadnje je bil GREGORIN v Trstu, ko je ljubljanska Drama igrala v Avditoriju Cankarjeve »Hlapce«. Njegov vloga je bila podoba nadučitelja. Kar pomnim, sem videl le njega v tej vlogi. GREGORIN je bil med tistimi klasiki-igralci, ki so prav v Cankarjevih »Hlapcih« dvignili slovensko odrsko umetnost najviše. Zdaj bo manjkal nov člen v družbi najboljših.
Tedaj, ko je bil v Trstu, smo govorili o tem, da bi igrali na Repen-tabru njegovo dramo »V ČASU OBISKANJA». In on sam naj bi igral Kristusa. Obljubil je in silno si je to želel. Bil je prepričan, da mu bo vodstvo Drame to dovolilo.
A že tedaj je bolehal. Ko so gostovali njegovi soigralci z »DVANAJSTIMI POROTNIKI«, že ni mogel na pot. Morali so ga nadomestiti.
V	spominu Slovencev bo živel EDVARD GREGORIN kot igralec neštetih vlog, gotovo pa bo ostal spomin na njegovo najbolj svojsko vlogo: ko je predstavljal Kristusa in pripravljal predstave Njegovega trpljenja.
J.	P.
VELIKE ODDAJE
14/2 »V črni mlaki« (Pavel Golia -D. Pertot), burka : v 3 dej.; 15/2 »Zločin in krivda« Paolo Levi - M. Jevnikar), rad. drama; 22/2 »Dekle brez dote« (Aleksander Ostrovski - V. Suhadolc)), drama v 4 dej.
1/3 »Pesek v oči« (Eugène - Dušan Pertot), komedija v 2 dej.; 8/3 »Raz-poroka« (Marko Praga - Lada Mlekuž),igra v 2 dej.
PONOVITVE
18/2 »Manevri« (Jože Brejc), komedija v 2. delih; 25/2 »Brezčastne-ži« (Gerolamo Rovetta - M. Jevnikar), drama v 3 dej.
4/3 »Nevesta« (Gino Pugnetti - Janko Jež)), rad. drama; 11/3 »Ciklamen« (Janko Kersnik - Rado Lenček), dramatz. povest.
IZ ZAKLADNICE SLOVENSKIH NARODNIH PESMI: 12/2 Oj pust ti čas presneti (L. Rehar); 19/2 Jezus jemlje slovo od Marije (M. Tomazin).; 26/2 Lani sem oženil se, letos pa mi je umrla (M. Jevnikar); 5/3 Splavarske in druge stanovske (L. Rehar).
ZNANOST IN TEHNIKA: 13/2 O važnosti tehnike v sodobnem življenju (J. Andrée).
RADIJSKA UNIVERZA: 14/2 Vzajemnosti rastlinske rašče; 16/2 Oglji-
6/2 Mladi solisti; A. Scarlatti: Te-tida v Skiru, glasbena tragedija v treh dej. — 7/2 Bloch: Glas iz divjine, simfonična pesnitev; Koncert pianista Marijana Lipovška — 8/2 Liki iz opernega sveta: »Boris Godunov«; Bruckner: Te Deum za soli, zbor, orkester in orgle — 9/2 Tartinijeva, Schubertova in Paganinijeva glasba — 10/2 Bizet: »Arležanka«, koncertna suita št. 2 ; Brahms : Madžarski plesi št. 6, 2 in 1 — 11/2 Mahler: Kinder-totenlieder — 12/2 Popoldanski koncert; Glasbene slike — 13/2 Baročna glasba; Leoncavallo: »La Boheme« komična opera v 4 dej. — 14/2 Dve simfonični pesnitvi — 15/2 Liki iz opernega sveta: »Viljem Tell«; Koncert liturgične glasbe — 16/2 Petričeva in Komarjeva glasba — 17/2 Prokofjev: »Poročnik Kiže« — 18/2 Strawinski: »Renard« :— 19/2 Popoldanski koncert. — 20/2 Mladi solisti; Humperdinck: »Janko in Metka« o-pera v treh dej. — 21/2 Lajovic: Pesem jeseni, simfonična pesnitev; Koncert violinista Pavla Šhaberja — 22/2 Liki iz opernega sveta: »Knez Igor«; Koncert liturgične glasbe — 23/2 Mi-
MALE ODDAJE
18/2 »Dogodek za kroniko« (Renato Venturini - S. Martelanc), enodejanka; 25/2 »Veseli večer« (Danilo Lovrečič), veselo.
4/3 »Fantazija ob slavni skladbi« (Jurij Slama), fantazija v 1 dej.; 11/3 »Veseli . večer« (Aleksander Marodič), veselo.
ODDAJA ZA NAJMLAJŠE
12/2 »Bajka o prvem priporniku« (Drago Horkič - I. Šavli), bajka; 19/2 »Zdravilni studenček« (Vilko Cekuta), pravljica; 26/2 »Kaj nam je pravil piskrovez« (Lea Fatur), pravljica.
ŠIRIMO OBZORJA
(»Svet v katerem živimo«: 2 in 16/2); (»Cerkve«: 9/2 »Št. Polaj«, 23/2 »Dolina«).
2/2 »Zvok«, 9/3 »Prosek«.
5/3 »Usoda smešnega pajaca« (Ku-zmanovii Vojo - Desa Kraševec), pravljica.
kov monoksid in ogljikov dvokis (T. Penko); 18/2 Razvoj Evrope (I. Artač); 21/2 Načelo vzgojne doslednosti (I. Theuerschuh);	23/2 Skopolamin
(T. Penko); 25/2 Starostni kolobarji olesenelih rastlin (I. Rudolf); 28/2 Nekaj zaključkov iz mojega vzgojnega dela (A. Kacin); 2/3 Banisterije (T. Penko); 4/3 Razvoj rastlinstva (I. Rudolf); 7/3 Vzgojna posvetovalnica (I. Theuerschuh); 9/3 Jod (T. Penko); 11/3 Rastlina in dolžina dneva (I. Rudolf).
lojevičeva, Matzova, Cigličeva, Ramov-ževa in Srebotnjakova glasba — 24/2 Čajkovski: Hrestač, suita — 25/2 Berg: Sieben friihe Lieder — 26/2 Popoldanski koncert — 27/2 Paisiello: Nina, la pazza per amore, opera — 28/2 Koncert basista Ettore Gerija — 1/3 Liki iz glasbenega sveta: »Carmen«; Koncert liturgične glasbe — 2/3 Simfonični koncert orkestra tržaške filharmonije po vodstvom Kirillo Kon-drascina — 3/3 Simfonične suite in plesi -— 4/3 Simfonični koncert — 5/3 Popoldanski koncert — 6/3 Paisiello: Nina la pazza per amore —: 7/3 Dve simfonični pesnitvi — 8/3 Liki iz o-pernega sveta: »Madame Butterfly« — 9/3 Koncert komorne glasbe — 10/3 Simfonične suite in plesi; Koncert operne glasbe — 11/3 Simfonična glasba.
V dopolnilo že tradicionalnim postnim predavanjem, so letos predvideni tudi posebni koncerti izbrane cerkvene glasbe. V osmih, zgodovinsko razporejenih oddajah, bomo v teh koncertih slišali najizrazitejše stvaritve in oblike ilturgične glasbe.
PREGLED TEDENSKIH ODDAJ
s NEDELJA, ob 8.30 Poslušali boste; ob 9.30 Slovenske narodne pesmi; ob
10.00	Prenos maše iz stolnice sv. Justa; ob 11.30 Oddaja za najmlajše; ob 12.30 Glasba po željah; ob 13.00 Kdo, kdaj, zakaj; ob 14.30 Sedem dni v svetu; ob 16.00 Popoldanski koncert; ob 17.00 Tržaški obiski; ob 21.00 Iz zakladnice slovenskih narodnih pesmi; ob 23.00 Glasba iz davnih časov, e PONEDELJEK, ob 11.45 Vrtiljak — Pisani odmevi naših dni; ob 12.30 Za vsakogar nekaj; ob 18.00 Italijanščina po radiu (J. Jež); ob 18.30 Resna glasba; ob 19.00 Znanost in tehnika; ob 20.30 Opera; ob 22.00 Nove knjige in izdaje.
•	TOREK, ob 11.45 Vrtiljak — Pisani odmevi naših dni; ob 12.30 Za vsakogar nekaj; ob 13.30 Glasba po željah; ob 18.00 Radijska univerza; ob 18.30 Simfonična pesnitev; ob 19.00 Pisani balončki; ob 21.30 Resna glasba; ob 22.00 Literarno predavanje.
•	SREDA, ob 11.45 Vrtiljak — Pisani odmevi naših dni; ob 12.30 Za vsakogar nekaj; ob 18.00 Slovenščina za Slovence; ob 18.30 Liki iz opernega sveta; ob 19.00 Zdravstvena oddaja (dr. M. Starc); ob 20,30 Radijski oder (Velika oddaja); ob 22.00 Resna glasba.
•	ČETRTEK, ob 11.45 Vrtiljak — Pi sani odmevi naših dni; ob 12.30 Za vsakogar nekaj; ob 18.00 Radijska univerza; ob 18.30 Resna glasba; ob
19.00	širimo obzorja; ob 20.30 Simfonični koncert.
•	PETEK, ob 11.45 Vrtiljak —■ Pisani odmevi naših dni; ob 12.30 Za vsakogar nekaj; ob 13.30 Glasba po željah; ob 18.00 Italijanščina po radiu (J. Jež); ob 18.30 Simfonična pesnitev; ob 19.00 Postno predavanje; ob 21.00 Gospodarstvo in delo; 21.20 Koncert operne glasbe; ob 22.00 Obletnica tedna.
•	SOBOTA, ob 11.45 Vrtiljak — Pisani odmevi naših dni, ob 12.30 Za vsakogar enkaj; ob 15.30 Radijski oder (Ponovitev); 18.00 Radijska univerza; ob 18.30 Resna glasba; ob 19.00 Sestanek s poslušalkami (M. Prepeluh); ob 21.00 Radijski oder (Mala oddaja).
POSTNI GOVORI
vsak ponedeljek in petek ob 7. uri zvečer •
17/2 »Od kraja do konca zemlje je veliko Njegovo ime...« (mons. dr. J. Vodopivec); 20/2 »Klic človeštva k Bogu« (mons. dr. J. Vodopivec); 24/2 »Srečanje z Bogom« (dr. L. Šuštar); 27/2 »Razmerje med Bogom in človekom« (dr. L. Šuštar); 3/3 »Skrivnost božjega bitja« (mons. J. Jamnik); 6/3 »Vse stvari kličejo: On nas je ustvaril« (mons. dr. R. Klinec); 10/3 »Bog je ljubezen« (g. S. Zorko); 13/3 »Zakaj modemi človek zanika Boga?« (dr. P. Slapar); 17/3 »Mar me hočete tudi vi zapustiti?« (dr. L. Škerl); 20/3 »Pota modemih ateistov k Bogu« (dr. J. Prešeren); 24/3 »Nemirno je človeško srce, dokler ne po-čije v Tebi, o Gospod!« (dr. L. Škerl); 27/3 »Kristus, naša pot k Bogu« (dr. S. Janežič); 31/3 »Kristus, Bog med nami« (g. L. Savelj C. M.).
O ht ali f/r»imV/efi§ h pobe tl
IS H.'jiiif tjlah l\u
Večkrat govorimo o tekmi za filmskim zvezdništvom; manj pa pišemo o zatonu filmskih zvezd. Prvo vprašanje je običajno polno presenečenj in romantičnih zgodb, kronanih z uspehom, ker pač neuspehi ostanejo navadno prikriti in znani le prizadetim. Naravnost tragičen pa je propad in zaton zvezdnikov. Občutijo ga ljubitelji filma, najbolj pa so seveda prizadeti propadli zvezdniki sami.
Danes se spomnimo na dve imeni. Mislimo na dvojico, ki sta jo predstavljala Stanlijo in Olijo? Nepozabna kemika Oliver Hardy in Stan Laurel sta spravljala v neprisiljen smeh mlade in stare. Res da je bilo včasih morda le malo preveč metanja tort v obraze, preveč padcev in spodrsljajev po stopnicah. Toda že sam fizični kontrast med debelim in suhim je bil tako izrazit, da še tako resni gledalci niso ostali indiferentni. Na splošno smo jih imenovali kar debeli in suhi. Debeli je bil Olijo: debeljuh, dobričina, dobrega srca, poln dobre volje, optimist in zaupljiv, vedno žrtev pikrega suhca. Suhi Stanlijo pa je bil pravo nasprotje debelega sodruga: malce hudoben, oster, zbadljiv, vedno pripravljen na šalo z ubogim Olijem in ga vleči za nos tudi v najbolj vsakdanjih zadevah. Skupaj sta Stanlijo in .Olijo predstavljala čudovito skladno dvojico. Oba Angleža sta se slučajno znašla v Ameriki, kjer je Stan Laurel sodeloval pri prvih Charlotovih 'filmih. Oliver Hardy pa je zaradi svoje fizične razsežnosti imel kar v zakupu vloge oskrbnikov in gostilničarjev. Filmski producent Hal Roach ju je nekoč slučajno videl skupaj, ko sta v baru filmskega študija pospravljala svoje skromno kosilo. Na proizvajalca sta napravila izreden vtis zaradi svojih tako različnih postav. Skupaj sta nehote in neprisiljeno vzbujala smeh z besedo in kretnjo.
Iz ¡filma »Veselica« (Miha Baloh in Mira Sardoč)
Hal Roach, ki je iskal nove tipe, je najel oba za film in jima pojasnil, da gre le za poskus, dasi je obema zaupal precej zahtevni vlogi. Poskus je izredno uspel. Od tedaj dalje sta kakih trideset let delala neločljivo skupaj in dosegla višek v letih pred zadnjo vojno, ko so ljudje iz Strahu pred grozotami vojne potrebovali smeha in dobre volje. Po vojni tragediji se nas je vseh polastil dvom nad vsem in stara šaljivca nas nista več zadovoljevala. Delala sta še skupaj, dokler ni s smrtjo Olija tudi Stanlijo izginil s pozo-rišča. Fizična smrt Olija je uničila tudi talent Stanlija.
Stan Laurel še živi pozabljen in skromen, skorajda v revščini v Santa Monica, skupaj s četrto ženo. Odkar je izgubil prijatelja, noben producent več ne zaupa v njegove talente. Stanlijev sloves in priljubljenost sta šla v grob s prijateljem Oliverjem Hardyjem. Stanlijo se je sicer še obrnil na različne producente. Toda nihče si ni upal postaviti na pozorišče Stanlija samega brez nepozabnega Oliverja Har-dyja. Nemogoče: gledalci so bili vajeni obeh obrazov. Cernu torej negotovi stroški in tveganje z osamljenim junakom v filmu, ko je še. toliko filmov, v katerih nastopata oba skupaj. V Ameriki, zlasti na zapadu, se še povprečni Ameri-kanec vedno rad otroško posmeje ob dogodivščinah debelega Olija, katerega neprestano zbada s tankim in visokim glasom suhi in nadležni komar Stanlijo.
Stan Laurel in Oliver Hardy sta bila zares umetnika-komika. Nista mislila ne na denar, ne na starost. Nista si izgovorila mastnih odstotkov od svojih filmov, ne denarnih nagrad. Oliver Hardy je umrl. Stan Laurel pa je že s ar in bolehen. V svojem skromnem stanovanju poseda cele dneve v naslanjaču pred oknom, opazuje morje in živi le ob spominih. Maloštevilni prijatelji, ki ga obiskujejo, poročajo o neki posebnosti: pravijo, da ima Stanlijo stalno v rokah sliko Olija, ki jo s spoštovanjem opazuje in le solze prekinjajo monotonost dni.
V. V.
SLOVENSKI FILMI
Na Tržaškem imamo priliko gledati najrazličnejše filme, le slovenskih ne. Vendar Slovenca zanima, kakšen je ta film. Znano je, da je slovenska filmska produkcija zelo mlada, da pa se je hitro povzpela z nekaterimi f.lmi v jugoslovanskem kritičnem merilu filmske industrije precej visoko. Vendar je po drugi strani tudi res, da v marsičem ni uspela.
Zanimivo bi bilo pregledati tematiko slovenskih scenarijev. Ce prebiramo poročilo o lanski knjižni produkciji v republiki Sloveniji, kot ga objavljamo na drugem mestu, lahko sodimo, da je najbrže tudi tematika scenarija v glavnem iz vojnih in medvojnih let z značilnim črno-belim slikanjem. Ce je tako, potem je seveda tudi film dolgočasen. Ce je tudj kaka zgodba dobro napisana, se kljub temu bralec in poslušalec naveliča vedno iste pesmi. Postane dolg čas.
Jože Babič, ki je že več let umetniški vodja tržaškega Slovenskega gledališča, je režiral več filmov, med drugim tudi »Veselico«. Po poročilih jugoslovanskih časopisov je Babič s svojimi režijami uspel.
Po tematiki spada tudi »Veselica« v isti okvir kot smo rekli prej.
PISMA MLADIKI
(Nadaljevanje iz 2. strani platnic)
ki vsako leto kaj novega in izvirnega. Čudna se nam zdi na rad. postaji monotnost z enostavnimi ponavljanji. Če kje, bi bila na radijski postaji tudi v tem potrebna domiselnost in izvirnost. Saj je to vendar eden največjih kulturnih dogodkov v našem narodu. O Prešernu so tudi mnogi italijanski kulturniki in znanstveniki pisali. Zato se nam zdi toliko manj razumljivo stališče radijske postaje.
Dijaki liceja
O DOGODKIH NA ULICI v preteklih dneh je poročala slov. radijska postaja zelo malo. Posebno se nam zdi, da bi morali poročati tudi o razpoloženju Slovencev ob divjaštvu na ulici. Ob madžarskih dogodkih je vsa Slovenija in še ostali predeli Jugoslavije poslušala samo poročila tržaške radijske postaje. Zdaj se je zgodilo obratno: Slovenci na Tržaškem so poslušali poročila iz Ljubljane, ki so govorila podrobno o dogodkih v Trstu. Mislimo, da s tem tržaška postaja ne pridobiva.
Dijaki Trgovske akad.
»KRIŽANU«
bi odgovoril, kar zadeva poročil, da pač ne morejo biti v demokratičnem svetu takšna kot so na postajah pod komunistično vlado. »Kri Žan« naj bi pomislil na to, da naj-brže nihče na tržaški postaji ni tako nikomur suženjsko vdan kot je on svoji partiji. O petju pravi, da je »limonada«. Mi bi pripomnili, da je na programu slovenskih pesmi samo vse tisto, kar imajo v Kopru in v Ljubljani. Saj drugih plošč ni. Od tržaških pevskih skupin pa nastopajo spet le zbori, ki so blizu »Križanu«, največ skupin vodi Ubald Vrabec. Te skupine pojo celo cerkvene pesmi. Kaj bi torej ta »kritik« hotel?
Strinjamo se, da mora biti vsa pažnja posvečena lepemu jeziku. »Oprostite — popravljam«, slišimo, vendar je to pogosto tudi na drugih postajah. Sistem sprejemanja poročil je tak, da jih napovedovalec pogosto dobi zadnji trenutek in so zato napake razumljive. Pogosto
moti res napačni naglas imen vasi in krajev (čeprav jih bero izključno v Trstu rojeni napovedovalci). Motijo pa tudi povsem napačni naglasi (največ napovedovalk) Ko izgovarjajo vsem Slovencem znana imena ali iz slovenske narodne zgodovine ali iz kulture in književnosti. In to iz slovenske kulture in slovenske zgodovine. To pa res neprijetno dirne poslušalca. Take napake bi mogli oprostiti na tuji postaji, nikakor pa ne na slovenski.
»Križanu« je včasih tematika iger nezanimiva. Seveda mora ta gospod vedeti, da ni lahko dobiti za vsak teden iger, ki bi prav njemu ugajale. Pri tem je treba upoštevati, da so okusi različni.
Ponovim pa tudi jaz tisto, kar je bilo že večkrat rečeno, da je sodobno dramsko slovstvo zelo zanemarjeno. Saj ne slišimo modeme francoske drame, nemške, angleške in ameriške, da ne govorim o japonski, sploh o azijski. Nujno je, da bi radijsko vodstvo premagalo tiste ovire, o katerih je nekoč govorilo, češ, da je zaradi avtorskih pravic nemogoče repertoar razširiti. Vse postaje igrajo, kako, da prav tu ne bi bilo mogoče?
Igor Smotlak
Dosti so ta tri pisma o radiu. Kot smo rekli, naj jih po možnosti rajši pošljejo poslušalci naravnost na RAI, Trst, Trg Oberdan 5. Ne dvomimo, da boste napisali lahko tudi marsikaj dobrega in pohvalnega. Napišite tudi, katere oddaje so vam všeč.
REŠITVE IZ 10 ŠTEVILKE
. DOPOLNJEVALNICA: Rudar, Abel, Domen, Itaka, Ocena, Tlačen, Emir, Lapis,. Ednina, Vranica, Mrak, Zbori, Irealen, Junec, Asirija. Prve črke dajo besedo: Radiotelevizija.
!. Eden, Trma, Pet, Katon, Rak, Ona, Prvo, Lahi, Prst, Lan, On, Rai, Krf, Mora, Krma. Izpuščene črke dajo pregovor: Resnica v oči bode.
I. PREMIKALNICA: Orinoko, Senegal, Iravadi.
SLOVENSKO STVARNOST, SLEČENO VSE RETORIKE IN MITOV NAJDETE V KNJIGI
Franc Jeza:
Dobite jo v tržaških knjigarnah For-tunat, Štoka, Parovel, Tržaška knjigarna (Librería Triestina), v Katoliški knjigarni v Gorici, v prodajalnah listov pri končnih postajah openskega tramvaja v Trstu in na Opčinah ter pri avtorju: Via Prosecco 20, Opicina, Trieste. Cena 800 lir, za USA in Kanado 2 dolarja.
Eiiterarni pogovori
EKHNATON. Letošnjo celoletno povest je napisal Jože Pirjevec. Zamikala ga je daljna preteklost Egipta. Po tematiki se bomo tedaj premaknili v precej oddaljene kraje, čeprav tukajšnjim Slovencem Egipt ni tako neznan svet. Povest se bo zaključila v zadnji številki letošnjega letnika.
SA-RA. Lepa hvala za pošiljko. Obe noveli bomo objavili v prihodnji številki, za to številko smo ju prejeli, ko smo imeli že gradivo v tiskarni.
F. M. Vaš članek je stvaren, vendar ni primeren za revijo, ampak bolj za časopis.
»Mladika« je literarno prosvetno družinska revija. Spremlja kulturne, prosvetne in narodne pojave, vendar se ne more spuščati v ostrino dnevnih političnih dogodkov.
PEL. Vaš način pisanja je pregrob. Lahko poveste isto stvar na različne načine. Vsaj revija pa mora biti v načinu izražanja na dostojni višini. Zato — ne zamerite — Vaš članek ni za »Mladiko«.
S. S. Vaša kritika ni stvarna. Nekateri katoliški časopisi Vam niso všeč. Razumem. Vsi bi želeli, da bi bilo vse boljše. Vendar fak članek v naši reviji ne more stvari koristiti. Pošljite ga uredništvom listov samih. Ne dvomim, da bodo stvarne predloge sprejeli in jih uresničili, če bodo mogli.
A. B. Vaši verzi niso še pesem. Preveč silijo v pesem, a so brez liričnega navdiha. Poskusite pisati v prozi.
ZA-ROG. Vašo novelo smo prihranili za prihodnjo — pomladansko številko.
MARIJAN. Od štirih poslanih pesmi smo izbrali pesem Po neurju. V vsaki pesmi je drobno doživetje, a zdi se, da ni oblikovno še povsem dognan verz. Imam vtis, da ste morda malo preveč zvezani na račun ritma ali rime in zato pogosto izzveni pesem malce prisiljeno. Včasih se morate zateči h kakemu pomožnemu vzkliku, kot »joj« ali podobno. Včasih tudi prisilite napačni naglas zaradi rime (prasketanje —• trkanje), kar seveda ne gre. Zdi se mi škoda, da se tako zelo oklepate tradicionalne oblike. Opustite jo in nevezano in neprisiljeno zapojte -kot to dela modemi pesnik. Za vse lepe. misli in čustva, ki se oglašajo v Vaših pesmih mi je žal, ker so nekje, prisiljeno utesnjena zaradi stare oblike. Morda imate priložnost brati argentinsko revijo »Meddobje« ali pa tudi nekatere najboljše pesmi iz Slovenije. Prepričan sem, da boste našli ob vsem tem svojski izraz, ki bo svobodnejši kot je bil doslej in bodo pesmi vse bolj naravno in lepo izzvenele.
JOŽE PETERLIN
NOVA MANUFAKTURNA TRGOVINA
/Porloluitli
OPČINE - Ul. dei Salici 1 - Tel. 21-090
Zadovolji vaak okus, ima veliko Izbiro In solidno postreže
Tvrdka
Kerže
Ustanovljena leta 1866 Trgovina na drobno in debelo
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema za kuhinje, jedilnice, restavracije, iz emajla, nerjavečega (inox) jekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vseh vrst električnih luči klasične in moderne oblike
Trst, Piazza S. Giovanni 1 - tel. 35-019
Ko gradite ali prenavljate svoje domove, se oglasite v trgovini
Josip Terčon —
NABREŽINA
Dobili boste v zalogi najboljše železno in stavbeno gradivo
tiskarna
___»(g raph is <r
trst
ulica s. frančiška 20 telefon 20-4 77
DROGERIJA
KAREL PODOBNIK
OPČINE - Proeeška ulica 22 - Telefon 21-552
Zaloga vsega potrebnega blaga Postrežba je hitra in solidna
sn®
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
8. P. A:
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 800,000.000 • VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIG FILZI ŠT. 10
TELEFON ST. 38*101	BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
¿a doth# voUa
»Ali ste res ukradli kolo, ki je bilo naslonjeno na pokopališki zid?«
»Ukradel? Ne! Mislil sem, da je lastnik umrl.«
— • —
Francoski maršal Vojnoda plemeniti Brissac je imel navado, da se je sam bril. Preden je začel, je rekel:
»Vidiš, Timoleon pl. Brissac, Bog ti je dal, da si plemič, predniki so ti zapustili bogastvo, kralj te je imenoval za vojvodo, obrij pa se sam, da boš lahko rekel, da si vsaj nekaj sam naredil.«
— • —
»Kako se imenuje gorivo, ki ga u-porabljajo tovorniki?«
»Nafta I«
»In majhni avtomobili?«
»Naftalin!«
-- • ---
Učitelj: »Bi mi vedel povedati, Franček, zakaj morje ne prestopi bregove, čeprav se toliko rek izliva vanj?«
Učenec: »Ker je, v morju mnogo gob, gospod učitelj.«
-- . • -
»Rad bi kilogram lukenj ementalskega sira.«
»Ali jih boste odnesli sami, ali naj jih pošljemo v norišnico?«
Škot je prišel na obisk k prijatelju v London. Prav nič se mu ni mudilo, da bi odšel. Ko le ni pokazal prav nič volje, da bi se poslovil, mu je prijatelj rekel:
»Se ti ne zdi, da bi te tvoja žena in otroci radi videli?«
»Res, res, hvala, da si me spomnil. Takoj jih bom dal poklicati sem.«
»O, Martin! Rekli so mi, da si umrl!«
»Ne, moj brat je umrl.«
»Res? Prav žal mi je.«
Natakarju padejo na tla kocke, ledu.
Gost: »Upam, da mi ne boste še enkrat postregli s tem ledom.«
Natakar: »Saj bom kocke prej prekuhal.«
-- • --
Leonidas, špartanski kralj, se je poročil z zelo majhno žensko. Dejal je: »Ker sem se že moral poročiti, sem si izbral najmanjše zlo.«
Gost: »Hej, sluga, kakšen red pa je v tem hotelu? Pred mojimi vrati je en rjav in en črn čevelj!«
Sluga: »To je pa res čudno! Vi ste že drugi, ki se mu je. to zgodilo.«
CENA 100.- LIR