Inflacija izničuje napore delavcev TTL
Celotna Ljubljana, posebej še Vičani, vedno kažejo Tobačno tovarno kot značilno domačo to-varno,- simbol industrializacije Ljubljane ter enega temeljev in barometrov viškega gospodarstva. Za-radi vsega tega, izvirajočega iz tradicije, so vsi pozorni na podatke in načrte TTL. Mnogi so zato ob listanju resolucije, srednjeročnih planov in drugega z začudenjem zrli v skromne indekse, ki jih načrtujejo v TTL. Zaradi prej omenjene vloge in pojmovanja o TTL je tehtanje planov te tovar-ne vodilo k vprašanjem: kaj pomeni to!      '     .
»Vem! V občini in v Ljubljani nam očitajo, da smo premalo ambiciozni. Vendar smo pri nas zagovorniki tega, da je treba planirati na resničnih možnostih in resnične reči, ne pa, da predstavlja plan le seznam želja, ki ostanejo neuresničene. Mi bi lahko v plan napisali karkoli, kot so ponekod, obenem pa se zavedali, tako kot ti drugi, da je vse kaj malo verjetno. Mi ne moremo in ne smemo nerealno načrtovati. Različe usmeritve in vsakršni dokumenti lahko zahtevajo karkoli, vendar vse ostaja v realnosti, ki je pač takšna, kot je. Mi lahko še tako lepo načrtujemo, da bo recimo konj vlekel breme 100 ton, a vlekel ga ne bo, ker ga pač ne more. Kakšen smisel bi imelo takšno načr-tovanje! Zato se pri nas želimo držati tega, kar zmoremo in kar vemo, da bomo dosegli. Presega-nje plana pa tudi ni prepovedano, kajne!« sprašu-je generalni direktor TTL inž. JANEZ ČE-MAŽAR.
Kje vidite v TTL vzroke za prej opisano?
»V sedanjem položaju v našem jugoslovanskem gospodarstvu je zelo nehvaležna naloga planira-nje. Davki na cigarete so milo rečeno čudni in imajo zgolj fiskalno vlogo. Nenehne podražitve vodijq v to, da se kadilci sicer ne odpovedujejo cigaretam, zato pa prehajajo na slabše sorte, ki so pač cenejše. Cene tobaka so poglavje zase. Kako bomo shajali in zdržali z njimi, je vprašanje. Se8a-nja politika cen lahko pripelje do poloma. Kupci zmorejo plačilo le do neke meje. Potem ne bomo ogroženi le predelovalci, ampak tudi pridelovalci tobaka. Kako velikanski industrijski kompleks in koliko pridelovalcev je odvisno od te panoge, je znano. Končno je znana tudi velikost luknje v proračunu, ki jo zapolnijo z davki na cigarete. Istočasno je preskrba z repromaterialom nezane-sljiva in se dnevno spreminja. Obenem smo včasih srečni, da karkoli dobimo. O kakovosti v tem primeru seveda sploh ni mogoče razpravljati. Kam vodi to? V tem stanju je,' to vam zagota-vljam, zelo težko planirati«.
1. IZVOZA BO VSE MANJ
Že so razmere že doma neurejene, je mogoče iti na svetovni trg. Torej?
»Takšne krilatice so odlična zadeva, če jih tre-seš z govorniškega odra. Jugoslavija kot celota na svetovnem trgu izgublja. Predvsem je vidno to nazadovanje v kakovosti, tudi v naši panogi. Raz-korak se vedno bolj veča. Mi vedno bolj zaostaja-mo. Iz naše panoge ne more več nihče na tuj trg. Izvoz na Vzhod je bil dohodkovno zanimtv in dober posel, za vso panogo pa je zadeva »crkni-la«. Nismo več zdržali z našimi cenami surovin, repromaterialov in kakovostjo. Vprašajte druge proizvajalce, dobili boste enak odgovor«.
Zato bo vseh 15 proizvajalcev cigaret v Jugosla-viji pritisnilo s svojimi izdelki na domač trg. Tu bo vedno večja ponudba, vedno manjša kupna moč in kako naj načrtujemo povečevanja, širjenja, no-ve zmogljivosti? To bi bilo zidanje v oblakih. Takšna gradnja bi kaj trdo padla na naše glave. Cen našim izdelkom ne določamo mi, torej ob večji ponudbi ne morerao tržno reagirati in spušti-ti cene. Sploh pa, kako naj mi reagiramo tržno, ko dobi naša tovarna in njen delavec od vsake izdela-
ne cigarete le nekaj promilov, vse ostalo pa so materialni stroški in davki. »Če »damo« vse, ni to ena para«.
Kje potem vidite svoj trg in svoje mesto?
»Puške nismo vrgli v koruzo, saj le računamo na zvestobo domačih kadilcev in na to, da skuša-mo zagotoviti kar največjo možno kakovost. Obe-nem je naš Filter 57 že dolgo najbolj prodajana cigareta v državi. Računamo, da bo drugim huje. Mogoče bodo oni kaj bolj učinkoviti in odmevril, ko se bodo oglasili v naših zveznih organih.
V izvoz bo šlo vse manj surovega tobaka, izvoz končnih izdelkov na Zahod pa je od nekdaj iluzi-ja. Tam bi morali za reklamo dati za začetek nekaj milijard dolarjev!
Vemo, da moramo priti na svetovni trg in zato iščemo različne poti. Kakšne, je zaenkrat poslov-na skrivnost, gre pa za dolgoročne načrte in za višje oblike sodelovanja. Pri tem smo imeli v preteklosti že določene uspehe«.
2. BOLJŠE JE ČAKANJE
NAOBRESTIKOT
CVVESTIRANJE
Kakšen je proizvodni položaj?
»Ustrezen položaju v našem gospodarstvu. Si-stem cen in davkov ni tak, da bi spodbujal kako-vost. Kam to pelje, je jasno! Ker se to ne bo kmalu spremenilo, je težko biti optimist.
Oprema je izrabljena. Načrtujemo nove sisteme strojev za proizvodnjo in sicer najprej tri, potem še dva. S tem bomo povečali proizvodnjo, oziro-ma vsaj zmogljivosti, in trudili se bomo, zavzeti na trgu čim več prostora. Za kaj več ni uvoznih dovoljenj in tudi ne denarja. Akumulativnost pa-noge je prešibka, da bi lahko širili reprodukcijo, saj še fenostavno komaj zmoremo. Ce bi hoteli narediti precej več, bi morali imeti tudi veliko več obratnih sredstev. Od kje, prosim vas, naj jih •vzamemo? Cene surovega tobaka so skočile v zadnjem času za 73 odstotkov. Če se bo podražila pšenica (na pšenico je tobak vezan s ceno v dolo-čenem razmerju, tako kot drugi pridelki), bo ta-bak še bolj poskočil. Vse to lahko pripelje do eksplozije! Cene rastejo vedno hitreje in izničuje-jo vsa proizvodna prizadevanja«.
Kakšen je vpliv inflacije!
»Katastrofalen! Če ima kdo kak dinar, se mu ga sploh ne izplača več investirati. Inflacija požre vso vrednost novega izdelka in ko nov stroj že .dela, izdelovalcu ostane manj kot prej, stroji pa sploh niso plačarii. Bolje je nalagati denar v banko in čakati na obresti. Takšen položaj nujno odseva v gospodarstvu nasploh. Mi bi morali v TTL celo zmanišati proizvodnjo, vendar tega ne bomo sto-rili. Ce bi vse gtedali le skozi dinar, bi to morali narediti! Finance so vse bolj omejujoč faktor.
Če bi povečali proizvodnjo, bi rabili več obrat-nih sredstev. Ta denar, ie bi ga imeli za povečeva-nje in za obratna sredstva, bi bil slabo naložen. Prinesel ne bi nič, ali malo. Zanesljivo bi bil razvrednoten! Če bi ta denar dali v banko, bi dobili lepe obresti. Nekateri to tudi počnejo in tkonomsko imajo zelo prav. Drugo je seveda, kam to pelje«.
Vizija prihodnosri?
»Če ne bomo obrzdali inflacije, bo težko. Kaj nam pomaga uspeh visoke produktivnosti, višje kot v svetu! Delo namreč inflacija povsem izniči. Na vse to mi v TTL nimamo nikakršnega vpliva, pa tudi gospodarstvo le bore malo. Tisti, ki odlo-čajo, bodo morali stvari tudi urediti. TTL bo skušala zase narediti vse, kar je mogoče, da bomo delali in imeli kruh, optimizem pa smo že dolgo tega vrgli raed staro šaro«, ugotavlja inž. Janez Čemažar.
MILOVAN DIMITRIČ