Dopisi. Iz Ljutomerskih goric. (Birmovanje.) Ko so divji Huni po Ljutomerskih goricah razsajali, takrat menda ni bilo bolj živo v teh krajih, kakor prve dni tega meseca. Na predveeer sv. Cirila in Metoda so na nekaterih vrhih goreli kresi, posebno lepo na Kamenščaku nad Ljutomerom, potem pa je bilo zaporedoma v soboto pri sv. Bolfangu, v nedeljo pri sv. Miklavžu, v ponedeljek pri Svetinjah središče velikih slavnostij, ki so se vršile povodom prihoda mil. knezoškofa, ki so tod delili zakrament sv. birme. Možnarji so neprenehoma pokali, konjeniki so zdirjavali sera ter tje, ko so šli mil. knezoškofu nasproti ali so jih spremljali pri odhodu, in ljudstvo je vrelo trumoma od vseh krajev, da bi videli in slišali svojega Ijubljenega škofa, o katerem so slišali, da so bili nevarno bolni, pa jih je Bog čudežno spet ozdravil, da morejo svoja težavna opravila izvrševati. Vreme je bilo ves čas ugodno; ne prevroče, ne premrzlo, in le parkrat majhen dež, ki pa ni bil posebno nadležen. Odpeljavšemu knezoškofu so povsod klicali gromoviti živio ! Bog daj, da bi jih čez šest let videli spet tukaj še bolj zdravih in čvrstih, kakor so bili zdaj! Iz Mute. (V slovo.) Obžalujem jaz in naši narodnjaki, da zgubi naša župnija vrlega gospoda župnika, Jož. Kotnika. Poglejrao, kaj so nam dobrega storili v tem kratkem času, kar so bivali pri nas! Lepo in veliko novo bandero so nam pripravili. Poglejmo pa družbo sv. Mohorja! Ti Muta, še nisi imela nikoli toliko družbenikov, kakor zdaj! Bodi jim hvala! In še je jeden spomin ima Muta za njimi; ta je sv. križ, ki ga vidiš pred cerkvijo pri velikih vratih. Ta križ, ki se je postavil dne 8. malega travna, ko se je obhajal sv. misijon, kdo ga je priskrbel? Ali so ga omislili morda tržani? Nikakor ne! Naš gospod župnik so nam priskrbeli sv. misijon. Že črez 150 let je minolo, kar ni imela ta župnija takih veselih dnij, kakor v letošnjem postnem času ob sv. misijonu. Poglejmo še šolsko mladino! Poprej so se norčevali, če so koga srečali; zdaj se pridno odkrijejo in rečejo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Ali to ni velik razloček med poprej in zdaj? Predragi gospod, nikar ne žalujte, če Vas nekateri zaničujejo in celo preganjajo zavoljo našega slovenskcga jezika! Ti zagrizeni ljudje, ki so sem privandrali od vseh štirih vetrov in tukaj med Slovenci nemir delajo, bi najrajši imeli, da bi ne bilo duhovščine na svetu, ker oni ne verujejo ne na Boga in ne na vraga, ampak samo na svoje velike trebuhe. Takšnih je, svobodno rečem, blizu polovica v tej občini. Ti rjave ruse nosijo, pa krive nauke trosijo! Vsi drugi pa smo Vam, častiti gospod župnik, hvaležni in iz srca hvaležni Vam ostanemo do hladnega groba. Iz Ribnice. (Prepir.) Naša vas je podobna malemu vulkanu, v katerem vedno vre ia ropota. Ta ro- pot pa napravljajo nekateri srboritneži, katerih malovreden posel je, malo delati, pa veliko govoriti. Po premirju od zadnjih volitev je sprožil znano godljo prepira g. L. s tem, da }e menil »zaribati« č. g. župnika in načelnika cerkvenega odbora g. Z. radi cerkvene hoste. Korak la ni bil srečen, ker g. L. zašel je v blato, iz katerega, težak kakor je, je komaj »zbavcal«. Vrhu tega ga je še neki porednež v »Gospodarju« pošteno okrcal. Rad bi se bil opral pravnim potem, ali ni kazalo, kajti besede, trde so bile, vendar le resniene. Nekaj se pa vendar mora storiti,- misli g. L., da se žolč umiri in jeza ohladi. Zato pa je kakor nalašč stara tetka »Marburgerca«, v katere 4?!. št. udari L. po namišljenem dopisniku; pa ga ne zadene pravega, temue nedolžnega. Zraven je tudi zinil široko, da se ni čuditi, če mu je ušlo mnogo, kar ni res. Pred vsem pa je na ogled postavil malenkost svoje slike, za katero ga ne zavidamo. Kot odgovor mu tu povemo, da se župljanom čudno zdi, da g. L. tako skrbi za cerkvene reči, ko ga vendar malokdaj v cerkvi vidimo, pa tudi mislimo, kadar je ondi kakšna potreba, da on še toliko ne da, kakor uclova v sv. evangeliju. Kadar bode on toliko storil za cerkev, kakor p. g. Pahernik iz Vuhreda, radi bomo potem njegove želje in nasvete poslušali in ubogali.. —• H koncu še besedo v poduk pomagaču onega dopisa. Ako je vsa leta-v šolah hlače trgal le zato, da se je naučil zabavljati, razpor sejati in svoje dobrotnike blatiti, pač škoda za eas zapravljeni! Ge je že prvo dejanje njegovo — cvet tako malovreden, oj bridek bode še le sad, v škodo starišem in sramoto rodbini. Od Sv. Ane v Slov. goricah. (Kajhar.) Porahljajmo zopet malo kosti »Štajerskemu kmetu!« Kako se v 6. štv. v uvodnera članku huduje zopet nad čast. duhovščino v Ljutomeru in pri Veliki Nedelji, ker hoče prva Nemqe izpodriniti in druga preprečiti — neraški »lajerber«. Za Boga svetega! Kdaj so duhovniki v tem oziru hujskali? Ali mar ne vedo, kje čevelj žuli njih farane? Ali ne vedo razločiti kot učitelj ljudstva dobro od hudega? Mislimo po pravici, da v Ljutomeru in pri Veliki Nedelji ni veliko Nemcev; ako se pa kateri nahaja, je gotovo kak »privandrani prusoman«. Radi tega bi' moralo biti vse nemško in zopet nemško, in po njegovi komandi bi raoralo vse plesati. No, to razvidi častita slov. duhovščina: je torej po svoji vesti in vzviSenem poklicu dolžna ljudi podučiti in priporočati, da ljubi Boga, vero, doraovino in —• narodnost, da Ijubi — cesarja. Je to kaj napačnega, pregrešnega, ako stori č. duhovščina svojo dolžnost? Radi tega nemščina ni zavržena, saj se marljivo uči po vseh slovenskih šolah, in to še preveč! — Dalje se je iz Žamanje zagnal neki Visenjak v slovensko-katoliško stranko, osobito v »Slov. Gosp.«, in to tako neumno in robato, da je le vredno »Kajharja!« Da »Slov. Gosp.« riše svojim bralcem dela mračnjakov, ter se je ludi spominjal tega mnogoletnega župana, kaj za to? Saj to vsak po sili Nemec v polni meri zasluži. Tudi je dolžnost »Slov. Gosp.«, da potiplje take možiceljne, kakor je Visenjak. Upamo, da mu bo na smrtni uri vendar dobra duhovščina, akoravno jo sedaj tako grdo napada in psuje. Vprašam g. Visenjaka, ali je lepo brati v »Kajharju« notico, ki se je bojda godila na božjem grobu ? Ali ni to pohujSanje Slovencev, kakor pravi listič? Zakaj pa prinaša take vesti? Listič, kakor je »Štajerski kmet«, ki prinaša take strupene članke in napada v vsaki številki slov. duhovščino, ne zasluži, da bi ga Slovenci podpirali; saj še niti slovenskih nadpisov na — zavitkih ne — zraore. Zatorej proč ž njim! Od Sv. Uja pod Gradičeiu. (Smrt zajcu!) Zima je bila pustila žalostne sledove. Jesenska setev je skoraj popolnoma uničena, da si bo ubogi kmet komaj seme povrnil; posebno rž se je večinoma podorati mo- rala. Pa vse to je uničeno samo za jedno leto. Pa kaj bo s sadnim drevjem? Sadonosniki so neizmerno trpeli, pred zajčjim zobom niso bili varni v zagrajenih vrtovih, pa tudi zavitje s slamo je prav malo pomagalo. Od c. kr. glavarstva je prišel ukaz, da se naj škoda, po zajcu storjena, preceni. Precenila se je, in znaša za našo občino tisoč goldinarjev! Ta svota, silni udarec za našo občino, naj se primeri z lovskim najemom, ki znaša na leto 31 gld.! Najemniki lova ne skrbijo, da bi iztrebili zajca, skrbijo le, da se pomnoži. Ako nam visoka vlada ne spremeni lovske postave, nam bo gladni požeruh unieil vse mlado sadno drevje, in ubogi kmet bo prisiljen sadjerejo pustiti. Naj se zajec zapiše med ropno zverjad! Ze davno bi ga ne bilo, ko bi ga postava ne branila. Prosirao gospode poslance, naj v pomagajo do pravice! Županstvo.